ga posnali, de mu nobedin ni mogel nizh odrezhi. In kakor ſi je persadeval, vſim uſtrezhi, in vſim vſe biti; ravno tako ſo ſi tudi vſi persadevali, njegove shelje dopolniti, klere ſo smiram le na to ſhle, de bi vſi ljudje Bogu sveſtó ſlushili in po potu svelizhanja hodili.
»Vzhaſi, je ena ſama beſeda sadoſti, de ſe potolashi zhlovek, ki je veſ vnet od jese; in vzhaſi je ena ſama beſeda sadoſti, de ſe zhlovek v’ jeso perpravi, in de ſe grosno ſhkodljiva grenkoſt v’ njegovim ſerzu obudí.« — Pravi ſ. Vinzenz.
S. Makari puſhavnik je s’ ſvojim tovarſhem v’ meſtu Nitrija ſhel, kjer je bilo ſhe veliko nevernikov. Njegov tovarſh je ſhel naprej, je ſrezhal duhovniga nevernikov, ki je tram na rami neſel in hitro tekel, in mu je rekel: Kam greſh, hudobni duh? — Ta beſeda je nevernika tako rasshalila, de je tram kje vergel, in je puſhavnika tako otolkel, de ga je ſkorej ubil. Na to je ſpet tram na ramo vsel in naprej tekel. Ko je priſhel do ſ. Makarja, ga je letá prijasno posdravil, rekozh: Bog ti daj sdravje in ſrezho, delaviz! Nevernik mu je odgovoril: Prav ſtoriſh, de me prijasno posdraviſh. Na to mu je ſ. Makari s’ ljubesnivo krotkoſtjo rekel: Le sato te posdravim, de te nekoliko sadershím, de ſe ſpozhijeſh; ſe prevezh trudiſh in prevezh tezheſh s’ tem tramam. — Leta ſveta krotkoſt in prijasnoſt je tako ſerzé tega nevernika gínila, de ſe je k’ nogam ſ. Makarja vergel, rekozh: Is tega ſposnam, de ſi ti ſlushabnik praviga Boga. Ne bom te vezh sapuſtil, dokler tudi meni takiga oblazhila ne daſh,
