nogah sadobi bres molitve odpuſhenje vſih ſvojih velikih grehov; Fariseji pa, ki dolge molitve ozhitno pred ljudmi opravljajo, ſo ſhe vezhi greſhniki po molitvi, kakor popred. Ponishni zolnar v’ tempeljnu sadobi s’ malo beſedami boshjo gnado in je opravizhen; oſhabin Farisej pa veſiko moli in ſvoje dobre dela rasklada, in je od Boga savershen. Ravno tako sadobi tudi deſni rashojnik na krishi s’ malo beſedami, ki jih s’ ponishnim ſposnanjem ſvoje hudobije Jesuſu rezhe, odpuſhenje vſih ſvojih grehov, odpuſhenje vezhnih in zhaſnih ſhtraſing, in Jesuſ ga ſhe tiſti dan k’ ſebi v’ raj vsame. — O ſveta, vſigamogozhna ponishnoſt! —
»Sanizhljiviga ſe ſam ſebe ſposnaj, in ne jesi ſe, kadar te tudi drugi sanizhujejo; tudi ſe savolj darov, ki jih od Boga prejemaſh, ne povsdiguj, potlej boſh sareſ ponishin.« Pravi ſ. Bonaventura.
Ravno taka, kakor nam tukaj ta ſvetnik pravl, de bi imeli biti, je bila ſveta nuna Marija Magdalena de Pazzi. Tako ſe je ſama ſebi sanizhljiva sdela, de je sareſ miſlila, de ni bolj oſtudne in gerde ſtvari na ſvetu, kakor je ona. In kakor ſe je ſama ſebe sanizhevala, tako je tudi od drugih sanizhevana biti shelela. Toraj kadar je bila sanizhevana, je bila tako veſela, de je bila vzhaſi po kakim sanizhevanji od sgolj veſelja v’ duhu samaknjena. Nikdar ni mogla terpeti, de bi jo bil kdo zhaſtil ali hvalil, ali de bi bil kdo viſoke miſli od nje imel; satoraj ſe je vedno ſama ſebe toshila, in je nar manjſhi sgreſhke sa velike grehe ſposnala; ſvoje zhednoſti pa in ſvoje ſvete dela je ſkerbno pred ljudmi
