boshji ſlushabnik je prezej odgovoril de je reſ tako; je ſhel nasaj do ſhkoſa, mu je odkritoſerzhno povedal, kaj mu je tovarſh rekel, in je ſhkoſa proſil, de naj mu odpuſtí. — S. Salesi ſprizhuje, de ſe je nad to ponishno priproſtoſtjo in odkritoſerzhnoſtjo viltſhiga bolj sazhudil, kakor ko bi ga bil vidil kak zhudesh ſtoriti. — (Po tem mu je ſam rekel, de naj gre ſvojo dolshnoſt opravit.)
»Ni treha, de bi ſe kriſtjan v’ ſvojih delih in opravilih ljudi bal, ampak to je nar potrebniſhi, de ſe boji, Boga rasshaliti.« — Pravi ſ. Teresija.
Leta ſvetniza je grosno veliko teshavnih opravilov sa boshjo zhaſt in sa svelizhanje duſh opravila, in je ſprizhuvala, de ſi je per vſih ſvojih delih in opravilih le to persadevala, de bi bila Bogu dopadla, kteriga je smiram pred ſabo ſtati vidila.
S. Vinzenz je ſprizhuval, de od tiſtiga zhaſa, ko je sazhel Bogu ſlushiti, ni nikoli nobene rezhi ſam ſtoril, ktere bi ſi ne bil upal vprizho ljudi ſtoriti; sakaj vedno je vidil Boga pred ſabo, in ſe ga je bolj bal, kakor vſih ljudi.
»Kadar kdo miſli, de je toliko, kolikor Bog od njega imeti hozhe, ſtoril, de bi ſe kako opravilo dobro is-ſhlo, naj je po tem mirin in pokojin, zhe ſe opravilo dobro ali ſlabo is-ide; in naj je sadovoljin s’ ſprizhuvanjem ſvoje veſtí.« — Tako govori ſ. Vinzenz.
Od ſvetiga Ignazja ſe bere, de je v’ tem poſebno lepe sglede ſvetu sapuſtil. Vzhaſi ſi je mozhno persadeval, kako rezh k’ dobrimu oberiti in kej dobriga ſloriti; tode vſe njegovo persadevanje
