Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/129

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


zhe ſe navadimo, per vſaki perloshnoſti prezej v’ Boga miſliti in ſe k’ njemu povsdigniti, de v’ njem njegove prelepe laſtnoſti gledamo; ali de ſe ſpomnimo njegove ljubesni do naſ, in ſvoje dolshnoſti, mu sveſto ſlushiti.« — Tako piſhe sveſti ſlushabnik boshji Skupoli.

Leto ſveto navado, od ktere je tukej govorjenje, je imel poſebno ſ. Franziſhk Salesi. Kadar je vidil, poſtavim, lepo polje, je rekel: Mi ſmo polje boshje, on ſam to polje obdeluje. — Kadar je vidil lepo zerkev, je rekel: Mi ſmo shivi tempeljni boshji; sakaj niſo naſhe duſhe s’ zhednoſtmi tako olepſhane, kakor je ta zerkev olepſhana? — Kadar je vidil zvetje, je rekel: Kdaj bo zhaſ priſhel, de bo zvetje naſhe duſhe ſad dobrih del obrodilo? — Kadar je vidil lepe in drage podobe, je rekel: Ni lepſhi rezhí na ſvetu, kakor je naſha duſha, ker je po boshji podobi vſtvarjena. — Kadar je vidil lep vert, je rekel: Kdaj bo vert naſhe duſhe tako obſiján s’ lepimi roshami, kdaj bo tako poln ſadú, tako lepo obdelan, in tako poſpravljen, kakor je letá? — Kadar je vidil kak ſtudeniz, ſe je ſpomnil Jesuſove beſede in je rekel: O kdaj bomo ſhli pit is ſtudenza naſhiga Svelizharja! — Kadar je vidil tekozhe vodé in reke, je rekel: Kdaj bomo mi tako pridno k’ Bogu hiteli kakor leta voda k’ morju tezhe? — In tako je per vſaki rezhi, ki jo je vidil, ſvoje miſli in shelje k’ Bogu povsdignil. To je sgled, kteriga bi imeli kriſtjani sveſto poſnemati.

»Prav lahka in dobra molitev je to, zhe ſvojo duſho navadimo, de vedno v’ prizhujozhnoſt boshjo miſli, (kakor ko bi Boga pred ſabo