Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/126

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


Ali tode ſe mora s’ méro opravili, to je, kadar kdo vidi, de je njegova duſha Bogu podloshna, in de dobro ſposna, de ſama na ſebi nima nizh dobriga, in de ſe ſramuje, pred tako imenitniga kralja priti, in de vidi, kako malo mu samore dati, deſiravno mu je tolikanj dolshna: kadar vſe to dobro ſposna, ſe ni treha vezh dodgo v’ ſposnanji ſamiga ſebe sadershevati; ampak boljſhi je, de po tem na druge rezhí v’ molitvi miſli, de tako rekozh duſha ſama is ſebe gre, in boshjo velikoſt premiſhljuje.« — Tako uzhi ſ. Teresija.

Od ſvetiga Franziſhka Seraſinſkiga ſe bere, de ſe je vzhaſi zel dan, in vzhaſi zelo nozh v’ tej kratki molitvi pomudil: O moj Goſpod in moj Bog! kdo ſi ti, in kdo ſim jeſt! in de je vzhaſi v’ tej molitvi v' duhu samaknjen bil.

Od boshjiga ſlushabnika Isidora maſhnika ſe bere, de je po ſposnanji ſamiga ſebe do ponishne in prave molitve priſhel. Deſiravno je ſvetô shivel, je smiram miſlil, de je velik greſhnik, in je vzhaſi s’ obilnimi ſolsami ſvoje grehe objokoval. Kadar je to edin njegovih uzhenzov vidil, ga je vpraſhal: Ozhe, sakaj ſe tako jokate? Isidor mu je odgovoril: Svoje grehe objokujem. Uzheniz mu je rekel: Ozhe, ſej vi nimate nizh grehov. Na to mu je ponishni Isidor s’ shaloſtnim glaſam odgovoril: O moj ſin! Ko bi Bog moje grehe ljudem snanje dal, bi ſe vſi savseli in preſtraſhili.

Bere ſe od ſlushabnize boshje, (Marije,) de ſe je po dolgim premiſhljevanji in ponishevanji ſame ſebe tako sanizhljivo ſposnala, de ſe je smiram zbudila, kakó jo samorejo ljudje med