Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/121

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


Ravno to je ſtoril tudi ſ. Franziſhk Seraſinſki, in tako je vzhaſi zelo nozh v’ molitvi prezhul, ſamo s’ temi beſedami: O moj Bog! kdo ſi ti, in kdo ſim jeſt! — Te beſede ſo obudile v’ njegovim ſerzu veliko ljubesin do ljubesniviga, vſigamogozhniga, uſmiljeniga Boga; in veliko sanizhevanje ſamiga ſebe, savolj ſvoje nehvaleshnotii do dobrotljiviga Boga, in savolj ſvojih pregreſhkov in nepopolnamoſt, ki jih je v’ ſebi najdil; in je proſil Boga, de naj mu jih odpuſtí, in mu mozh in gnado da, ſe poboljſhati. — V taki molitvi je leta veliki ſlushabnik boshji vzhaſi zelo nozh prezhul.

»V molitvah ſi moramo vzhaſi miſliti, de ſe nam je kaka kriviza ali kako rasshaljenje ſtorilo, in de nam kake sopernoſti pridejo, in po tem ſi morámo persadevati, de ſvoje ſerze pervadimo, prezej odpuſtiti, in vſe teshave poterpeshljivo preſtati, po sgledu naſhiga Svelizharja. S’ tako molitvijo ſi bomo veliko praviga kerſhanſkiga duha sadobili.« — Tako pravi ſ. Filip Neri.

Od ſvetiga Ignazja ſe bere, de kadar je bil bolan, ſi je v’ ſvojim premiſhljevanji pred Bogam veliko teshav in nadlag miſlil, in po tem, ko je vſe teshave premiſlil, ki bi mu samogle priti, je najdil, de nobena druga rezh bi ga tako hudo ne sadela, kakor to, ko bi vidil, de je njegov orden pokonzhan. Po tem je vezhkrat pred Bogam to prav premiſlil, in je na sadnje tako ſvoje ſerze na to navadil, de je rekel: Ko bi ſe to sareſ sgodilo, de bi moj orden pokonzhan bil, bi po kratki molitvi moje ſerze popolnama mirno poſtalo.