in kadar je obzhutil v’ ſvojim ſerzu ljubesin ali hvaleshnoſt do Jesuſa, ali grevengo nad ſvojimi grehi, ali shelje ga poſnemati v’ njegovi ponishnoſti, pokorſhini, poterpeshljivoſti i. t. d., ſe je v’ tih miſlih pomudil. De je ſvojo molitev bolj gorezho ohranil, je poſebno to vezhkrat premiſlil: Kako veliko je bilo sareſ terpljenje Jesuſovo! — Kdo je terpel? Sin boshji. Ah, Sin boshji! — In sa koga je terpel? Sa-me. — O moj Bog! Sin boshji je sa-me toliko terpel! in jeſt nozhem ene ſame soperne beſede is ljubesni do njega voljno poterpeti? — Glej koliko je Jesuſ Kriſtuſ sa-me terpel, in jeſt ga ne neham shaliti! — Ah, kako mi je shal, de ſim tako nehvaleshno s’ ſvojim Bogam ravnal! Terdno ſklenem, ga ne vezh rasshaliti. — S’ tako molitvijo je leta ſlushabnik boshji na viſoko ſtopinjo kerſhanſke popolnamoſti priſhel.
»Kriſtjani, ki ſo malo uterjeni v’ poboshnoſti, radi in s’ veſeljem hodijo po poti Goſpodovi, dokler jim troſht daje v’ molitvi; kadar jim ga pa odvsame, prezej sazhnejo omagovati in shaloſtni biti, ravno kakor otrozi, kteri ſe sahvalijo materi, kadar jim ſladkih rezhí da; kadar jim jih pa vsame, ſe sazhnejo jokati, sato ko ſo otrozi, in ne ſposnajo, de jim je ſhkodljivo, prevezh ſladkih rezhí jeſti, ker ſe po tem prevezh gliſte v’ njih saredé. Obzhutljivi troſhti v’ molitvi lahko v’ naſhim ſerzu saredé laſtno dopadenje, in is tega pride notranji napuh, kteri je ſtrup naſhi duſhi, in kteri vſe naſhe dobre dela ognuſi. In ravno sato Goſpod Bog, ki nam od konza ſladke troſhte daje, de naſ k’ ſebi pervabi, nam te
