Strahovalci dveh kron

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Strahovalci dveh kron: Zgodovinska povest
Miroslav Malovrh
Izdano: Slovenski narod, 1907
Druge izdaje: Miroslav Malovrh: Strahovalci dveh kron. Ljubljana, 1907.
Viri: št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 29, 30, 31, 32, 33, 35, 36, 37, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 53, 54, 55, 56, 57, 59, 60, 61, 62, 63, 65, 66, 67, 68, 70, 71, 72, 73, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 90, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 109, 113, 117, 118, 119, 121, 122
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX. XX. XXI. XXII. XXIII. XXIV. XXV. XXVI. XXVII. XXVIII. XXIX. XXX. XXXI. XXXII. XXXIII. XXXIV. XXXV. XXXVI. XXXVII. XXXVIII. XXXIX. XL. XLI. XLII. XLIII. XLIV. XLV. XLVI. XLVII. XLVIII.dno

I.[uredi]

Vormals hat sie keiner schier regieren können; Ihr Mutwill und Halsstarrigkeit wollte ungebunden seyn und ohne Zügel. Wie sie dann noch heut gern ihres eignen Kopffs und Gefallens leben würden, wenn man ihnen nicht Ziel und Schrancken setzte ... Sie klagen, dass ihre alte Privilegien schon hinweggefallen, weil man ihnen nicht gestattet zu rauben und morden, sondern mit dem Hencker daran verhindert.
Valvazor o prebivalcih Liburnije.

Meja dežele Kranjske je svoje dni segala na dveh koncih do morja. Tedaj sta pripadala vojvodstvu Kranjskemu ves goriški Kras do Devina in ves severni del v Istri, tako da je Kranjska neposredno mejila ob beneško republiko, ki je imela južni del Istre v oblasti. V drugi polovici 16. stoletja je stala na griču med današnjo Opatijo in Lovranom skromna, od kamna zidana hiša. Stala je na samoti in bi se bila komaj razlikovala od sosednih hiš, v katerih so prebivali ribici in kmetje, da ni visel nad vratmi iz železa kovan, posrebren in poslikan grb, in da ni za hišo stal v teh krajih nenavadno velik in ličen hlev.

Severna Istra, nekdanja Liburnija, je bila v tistih časih le malo obljudena, a dasi je sodnik v cvetočem Kastvu strogo vladal svoj okoliš, in se je začela Reka precej razvijati, je to le malo vplivalo na značaj in na mišljenje kmetskega prebivalstva. Prebivalci Liburnije so bili nasilni in neusmiljeni ljudje. Vedno so bili pripravljeni na kako hudodelstvo in se niso dali ustrahovati, dasi je na vešalih pred kastavskimi vratmi skoro vedno kdo visel. Zaradi tega so se tuji ljudje tudi kaj radi ogibali teh krajev.

Nad vse borne gospodarske razmere so bile v veliki meri krive te podivjanosti. Kraški svet je nerodoviten. Samo trta je dobro rodila, a pridelka ni bilo mogoče razprodati. Glavni vir dohodkov je bila reja ovac, ljudstvo na obrežju pa se je bavilo z ribištvom in z ropom. To ljudstvo je smatralo oropanje ladij, ki jih je kvarnerski vihar pognal na obrežje, za svoj privilegij, in je vporabljalo vsakovrstna zvijačna sredstva, da je v viharnih nočeh zvabilo ladje k obrežju. Pravica je sicer kaznovala tak rop s smrtjo, toda prebivalstvo se vendar ni odreklo starodavni svoji navadi.

Na griču med Opatijo in Lovranom ležeča hiša pač ni bila vredna, da je na njenem pročelju visel plemiški grb. V pritličju je bila prostorna kuhinja, v prvem nadstropju pa sta bili dve sobi. Pohištvo v teh prostorih je bilo staro in slabo.

V veliki sobi prvega nadstropja je sedel mlad mož in z veliko pozornostjo pregledoval zemljevide, ki so ležali pred njim razgrnem na hrastovi mizi. Zdaj in zdaj si je nestrpno pogladil goste, temne kodre, ki so mu po navadi tiste dobe segali do tilnika, ali pa udaril z nogo ob tla, da so zazvenele zlate ostroge. Sicer je bil ta mladenič šele dobrih dvajset let star, vendar se mu je poznalo, da ni samo čvrst in zdrav, nego da zna njegovo temno oko mirno izdržati vsakega sovražnika pogled in hladno presoditi vsako nevarnost. Ta mladi mož je bil plemič Andrej Kržan.

Tudi ko se je začelo zunaj mračiti, ni Kržan odložil zemljevidov, nego skrbno nadaljeval svoje iskanje in primerjanje, dokler ga ni prebudil iz te zamišljenosti strelu iz topa podoben hrup.

Zdaj je planil pokoncu in hitel k oknu, odkoder je imel razgled po vsem obrežju in na morje in šele zdaj je zapazil, da divja na morju vihar in da tuli burja z nenavadno silo i udi okrog njegove hiše. Tema je bila pa že tako velika, da je le iz težka razločil obrise bližnjih višav in hiš ter obrežja samega, ob katero so jezno butali visoki valovi.

Kržan se je obrnil od okna in je začel nemirno hoditi gor in dol po svoji sobi. Zdajinzdaj se je ustavil pri zidu, kjer sta poleg stare, okorne puške in dolgega in težkega meča visela dva samokresa. Večkrat je njegova roka segla po tem orožju, a vselej se je Kržan premagal in zopet nadaljeval svojo hojo po sobi.

Naposled je odprl vrata, ki so vodila na ozke, lesene stopnice in je s svojim močnim in zvonkim glasom zaklical: Tomo!

Kratko in osorno je bilo to povelje in imelo je takoj pričakovani uspeh. Stopnice so zaškripale in v sobo je stopil kmetski fant v narodni noši in opankah. Fant je bil iste starosti kakor plemič Andrej Kržan; bil je žilav in krepak a čudovito umazan. Tudi ko je stopil v sobo, se ni odkril. Obstal je pri vratih in čakal, kaj da mu ukaže gospodar.

— Moja jadrenica je pač popolnoma pripravljena?

Tomo je samega začudenja nad tem vprašanjem vzel kučmo z glave.

— Kaj ste rekli? Če je jadrenica pripravljena? Seveda je pripravljena, a upam, da je ne bodete rabili.

— Zakaj naj je ne rabim, gospodine Tomo, če vas smem vprašati?

Tomo je bil očividno razžaljen, ker ga je Kržan imenoval gospoda in ker ga je vikal, in zato se je glasil njegov odgovor precej jezno.

— Kadar tu i burja tako, kakor danes, ostanejo pametni ljudje plemskega stanu lepo za pečjo. Ali hočete mar skušati Boga in Mater božjo?

Tomo še ni bil končal, ko se je zaslišal dolgo raztegnjen hripav, a silno močan glas. Kržan in njegov sluga sta se spogledala, potem pa je Tomo zmagonosno zaklical:

— No, kaj sem vam rekel? Ali mar nimam prav? Bog že kliče ljudstvo na breg.

— Ne, Tomo, prav nimaš. Jaz ne maram jutri zjutraj gledati mrličev na obrežju. Tebi bi bilo pač všeč, če bi jaz ostal za pečjo, da bi tvoji prijatelji lahko ropali in morili, toda iz tega ne bo nič.

Andrej plemič Kržan je naglo oblekel usnjeno suknjo, vzel iz omare kučmo in odložil ostroge, med tem pa nadaljeval svoj pogovor s Tomom.

— Ti si sicer jako pošten in zvest dečko, moj ljubi Tomo, ali vzlic temu si zaslužil, da bi ti danes s palico ustrojil hrbet. To tvoje sočustvovanje z roparji mi kar nič ne ugaja in če te ne spreobrnem z besedami, ti bo pač morala moja palica izgnati to slabost iz krvi.

Tomo se je smehljaje pokril, kar je bilo najzanesljivejše znamenje, da je s svojim gospodarjem zopet popolnoma zadovoljen.

— Ne, plemeniti gospod, tepli me pa ne boste. Prisežem, da ne.

Andrej plemič Kržan se je naglo obrnil k svojemu slugi.

— Kdo mi bo branil? Mar ti?

— Jaz — ne, a vi sami, plemeniti gospod. Dobri Bog vam je dal veliko večjo moč kakor meni, in zato vem, da bi se nazadnje gotovo sramovali, če bi zmagali nad menoj. Kar se pa tiče mojega sočustvovanja z rojaki, ki jih imenujete roparje, ne morem o tem z vami govoriti, ker nočete slišati resnice.

Kržan se je postavil pred Toma in mu položil roki na rame.

— Govori, Tomo, poslušal te bom do konca.

— Vendar enkrat! Tomo je bil zdaj s svojim gospodarjem tako zadovoljen, da se je mirno usedel na njegovo posteljo. Kdaj sem hotel že z vami govoriti nekaj pametnih besedi. Poslušajte me torej.

Tomo se je najprej temeljito odkašljal in potem položil svojo nogo na bližnji stol.

— Predvsem vam moram povedati, da ga na vsem obrežja od Beršeca do Reke ni človeka, ki bi vas ne sovražil iz vsega, srca.

— Mene? se je čudil Kržan. S čim sem si pa pridobil to sovraštvo?

— S tem, da niste nikdar spoštovali naših starodavnih navad. Nikdar se niste hoteli udeležiti delitve, če nam je božja milost kaj vrgla na breg, da, celo nasprotovali ste našim ljudem, če so se polastili tega, kar jim je poslala nebeška usmiljenost.

— To si pa lepo povedal, Tomo, se je rogal Kržan. Ropanje imenuješ ti delitev božjih darov in če kdo napada in mori, praviš ti, da se je polastil tega, kar mu je poslala nebeška usmiljenost. Sram te bodi!

— Nič me ni sram, je hladnokrvno odgovoril Tomo. Če vrže morje kako ladjo na naš breg, je to bila božja volja, in kar pride na naš breg, je naše.

— Obljubil sem ti, da te bom mirno do konca poslušal, torej nadaljuj!

— Dalje vam očitajo naši ljudje, da ste se izneverili tudi drugim našim navadam. Že tako vas gledajo postrani, ker niste domačin.

— Karanjec sem, kakor ste vi Kranjci.

— Da, to je že res, toda razloček je le med nami in ne le v jeziku in v nošnji. Pri nas rabimo na primer samo puško in kij, vi pa, ki ste bili nekoč najboljši borilec s kijem, rabite zdaj samokrese. Dalje vam očitajo ... a tega ne maram povedati, ker bi se preveč jezili.

— Povej odkritosrčno, kaj mi še očitajo.

— Pravijo, da ne verjamete, da človeka mora tlači, da je petek nesrečen dan in da če jih je trinajst pri eni mizi, umrje eden še tisto leto. A naši ljudje bi vam naposled še to odpustili, če bi ne hodili na pomoč tujim ladjam, ki jih vrže božja dobrota na naš breg. Zato pa vam pravim, bodite previdni, da vas ne zadene kaka nesreča.

Tomo je bil zadnje besede izgovoril s posebnim poudarkom in Andrej plemič Kržan je čutil, da ga hoče njegov sluga posvariti resno in ne samo z namenom, da bi ga zadržal doma.

— Videl si, Tomo, je dejal Kržan, da sem te dokonca poslušal; zdaj me poslušaj ti. Da mi ljudstvo na obrežju ni naklonjeno, vem že davno. Onemogočil sem že nekaj roparskih napadov na tuje ladje in pripravil ljudstvo ob lep plen. Posebno očitno mi kažejo ljudje svoje sovraštvo, če se prikažem na obrežju, kadar je morje nemirno. Toda jaz imam svoje dolžnosti in jih bom izpolnjeval. Moj gospodar, knez Turjaški, mi je letos, ko sem bil pri njem v Ljubljani, še posebno naročil, naj skrbim, da se v teh krajih naredi konec ropanju, in to povelje bom po svojih močeh izpolnjeval. Ker pa mi priča tvoje svarilo, da moram biti pripravljen na vse slučaje, pojdem odslej samo dobro oborožen z doma. In kadar bo treba zabraniti kak rop, vzameš tudi ti, Tomo, kako orožje. Danes je že tak dan, da bi treba poseči vmes. Vzemi sekiro, Tomo, in pojdi z menoj.

Tomo se ni ganil z mesta, le kučmo je vzel z glave in jo jezno vrgel na posteljo.

— Ah, moj dobri gospod, dajte si vendar kaj dopovedati. Kar božja milost prinese na naš breg, to je, kakor bi bilo posvečeno, in tega ne sme nihče vzeti našim ljudem.

— Ako nimaš poguma, iti z menoj, pa ostani doma, je osorno vzkliknil plemič Andrej Kržan in začel pregledovati svoja samokresa, če sta dobro nabita.

— Ah, gospod, bodite vendar usmiljeni, je tarnal Tomo. Kaj pa sem zagrešil, da tako z menoj govorite? Jaz naj vas zapustim v nevarnosti? Takega žaljenja nisem zaslužil.

Tomo je skočil s postelje in vzel svojo kučmo.

— Pojdiva torej, gospod. In če bi nam kmetje in ribiči branili, vkrcati se, prosim vas, ustrelite najprej dolgega Jurja. Saj ga poznate, tistega tihotapca, ki je moj smrtni sovražnik.

— Čudno je, da ti sam še nisi poskusil ugnati tega Jurja v kozji rog.

— Ne zamerite, gospod, poskusil sem to že večkrat, a brez uspeha. Juri in jaz sva enako močna in enako spretna in to je vzrok, da ga še nisem mogel poslati na oni svet. Pomagajte mi torej, gospod, saj bo tudi za vas dobro, če spraviva Jurja v večnost.

Andrej plemič Kržan očividno ni bil istega mnenja, kakor njegov sluga, zakaj napravil je konec pogovoru s tem, da je ukazal Tomu, naj gre pogledat jadrenico in naj kar treba pripravi za odhod.

— Samo malo potrpljenja vas prosim, plemeniti gospod, je dejal Tomo in šel po stopnicah v kuhinjo.

Tomo je svoje priprave hitro končal. Zbral je nekaj vrvi, kladivo in teslo ter oblekel kožuh in obul škornje, ki jih je nekdaj nosil njegov gospodar. Predno pa je zapustil kuhinjo, jee pred podobo Matere božje, ki je visela v kuhinji, užgal malo svečo, pokleknil in molil:

— Ljuba mati božja, prosim te, bodi usmiljena in pazi, da se moj gospodar in jaz srečno vrneva z morja. Ako preskrbiš, da se moj gospodar in jaz sploh ne bodeva mogla danes ukroati, ti darujem jutri še eno svečo. Ako pomagaš, da vrže morje na naš breg kako bogato otovorjeno ladjo, dobiš dve sveči, in če mi daš moč, da premagam dolgega Jurja in mu razbijem vse kosti, ti kupim tri sveče in jih nesem na kolenih na Trsat. Amen.

Tomo je zdaj poln novega zaupanja v pomoč Matere božje vstal, vzel iz kota še svojo železno palico in še odpravil na morski breg, kjer je bila shranjena Kržanova jadrenica. Pregledal je, če je vse priredil, kar je bilo treba, in se potem hitro odpravil domov.


II.[uredi]

Al’ je grom al’ treskanje,
al’ voz burovževi gre?
To ni tresk, ne gromenje,
tud’ voz burovžev ne gre,
tu jezdari vel’k gospod ...

Narodna.

Ko je prišel Tomo na cesto, je vzlic bučanju viharja in žvižganju burje zaslišal treskanju podoben ropot. Po slabi in kameniti cesti, ki je vodila po obali od Reke do Beršeca, je dirjal jezdec, tako naglo, kakor bi bežal pred smrtjo. Konj je glasno dirkal in pod kopiti, če so se zadela ob kamen, so se mu vžigale iskre, Tomo je obstal na cesti kakor bi bil okamenel. Strah ga je prevzel, ko je čul ta tajinstveni ropot, in ni se ganil niti tedaj, ko je že natančno razločil, da se mu bliža konj, na katerem sedi jezdec. Prišel je šele k zavesti, ko je ležal na tleh in je čutil, da mu curlja kri z glave, kamor ga je bilo zadelo konjsko kopito.

— Bedak, nerodni, je zakričal jezdec, ko se mu je posrečilo, ustaviti konja in se je prepričal, da še živi človek, ki ga je bil podrl. Zakaj se nisi umaknil?

Ta ogovor je Tomu pričal, da nima opraviti z nadnaravnim bitjem, kakor je mislil, nego z navadnim človekom. To ga je takoj poživilo. Vstal je hitro in na prijazni pozdrav odgovoril ravno tako prijazno.

— Ti si sam bedak in še največjih, eden. Čemu pa tako drviš po cesti, koder veš, da hodijo ljudje? Ali ti je mar krvnik za petami in te čakajo vešala?

— Bog mi odpusti, a meni se zdi, da si se predrznil nekaj zabavljati, je vzkliknil tujec in vzel izza pasa dolg, svetel samokres, s katerim je pomeril na Toma.

Tomo je bil sicer pogumen in krepak mož, toda njegov pogum je bil vedno natančno tako velik, kakor se je to zdelo njegovi zdravi pameti potrebno. Če ni bilo prav nič upanja na zmago, je Tomov pogum popolnoma izginil. V takih slučajih se je Tomo tolažil z zavestjo, da že pride ugodna prilika za obračun in plačilo. Tako tudi zdaj. Ko je Tomo v tujčevih rokah zagledal dolgi svetli samokres, je sprevidel, da s svojo železno palico ničesar ne opravi, in je vsled tega sklenil, da se poravna izlepa s tujcem, ki je moral kot lastnik samokresa biti gotovo velik gospod.

— Ne zamerite mi mojih besed, milosti vi gospod, je rekel Tomo spoštljivo in se odkril, kar je storil samo kadar je bil jezen. Temno je že, tako temno, da nisem razločil kakega gospoda imam pred seboj.

Tomo bi se bil jezdecu naposled še zahvalil, da ga je izvolil s svojim konjem podreti na tla, a ker je bil tujec že med tem spravil svoj samokres, se tudi Tomu ni zdelo potrebno, da bi nadaljeval svoje opravičevanje.

— Vidiš, dečko, zdaj mi ugajaš, je dejal jezdec. Zdaj sva zopet prijatelja - in upam, da ostaneva prijatelja. Če si hočeš ohraniti mojo naklonjenost, mi moraš pred vsem po pravici in po resnici odgovoriti na nekatera vprašanja.

Toma je pri teh besedah obšla velika nezaupnost do tujca, zlasti ker ni imel pojma, kako bi si pomagal, da bi mu ne bilo treba odgovarjati. Njegova nezaupnost se je spremenila celo v strmenje, ko je tujec vzel iz žepa srebern denar in ga Tomu ponudil. Tomo ni niti trenotek premišljeval ali omahoval, marveč kar mogoče hitro spravil denar in se potem ravno tako hitro pokril v znamenje, da je tujcu vse odpustil.

— Tako, prijatelj, je rekel tujec; zdaj, ko se razumeva, mi boš pač odgovoril na moja vprašanja:

— Za tolar odgovorov — ta bo pa dolga, je menil Tomo; posebno v tej burji ...

— Ne boj se, dečko; ne bom te dolgo zadrževal. Povej mi najprej, če poznaš plemiča Andreja Kržana, ki ima tod nekje svoj gradič.

V Tomovem srcu je zopet zavladala nezaupnost in prav nerad je odgovoril na to vprašanje.

— Poznam gospoda Kržana, kakor ga poznajo vsi ljudje.

— Kake vrste človek pa je ta plemič?

— Hm, tiste vrste, kakor vsi plemenitaši.

— Čuješ, dečko, se je smejal tujec in zopet pokazal svoj samokres. Ti si nekoliko preveč previden.

Tomu je bilo na tem, da se tujcu kot lastniku dolgega in najbrž s srebrom okovanega samokresa ne zameri, in zato je hitro dejal:

— Ne zamerite, gospod, previden nisem, samo malo neumen. Kakor me kdo vpraša, tako mu odgovorim. Sicer pa se mi zelo mudi domov. Pa srečno potujte!

— Škoda, da se ti tako mudi. Pravkar sem ti mislil darovati še en tolar.

— O, prosim, tako se mi pa le ne mudi, se je hitro oglasil Tomo, pristopil zopet k jezdecu in čakal z odprto roko na drugi tolar. A tujec mu je smehljaje podrl vse upanje na drugi tolar.

— Le idi, dečko, če ti se tako mudi. Ta tolar dobi prvi človek, ki ga srečam, in ki mi bo znal kaj več povedati o plemiču Andreju Kržanu, kakor ti.

Spričo teh besed je Toma prevzela utemeljena nevolja. Strgal je kučmo z glave in srdito zakričal:

— Kje pa dobite človeka, ki bi Vam vedel kaj več povedati o plemiču Kržanu, kakor jaz? Pokažite mi ga ali mi ga imenujte, če morete. Na vsem svetu ga ni takega človeka, zakaj plemič Kržan je moj gospodar in jaz sem njegov sluga in vem torej več o njem, kakor kdorkoli.

— Ti si Kržanov sluga? se je začudil jezdeo. Zakaj pa tega nisi takoj povedal?

— Zakaj me pa tega niste takoj vprašali, se je odrezal Tomo.

— Vidiš, dečko, zdaj imaš pa ti prav. Torej začniva iznova. Tu je drugi tolar. Pa zdaj povej: Kakšnega značaja je plemič Kržan?

— Kristjanskega značaja, je kategorično odgovoril Tomo.

— Ali bi se ne mogel malo jasneje izraziti? Hvaležen bi ti bil če mi poveš, v čem se kaže kristjanski značaj tvojega gospodarja.

— Moj gospodar je kristjanskega značaja, ker je dober z reveži, ker je nežen z otroki, ker mi da vina, če je z menoj zadovoljen, in me pretepe, če je nezadovoljen, in ker je neusmiljen s hudobneži.

Jezdecu je to pojasnilo močno ugajalo.

— Tvoj gospodar je torej pogumen mož, ki se ne ustraši nobene nevarnosti?

— Če ste prišli semkaj, da bi se ž njim prepirali, potem mi lahko darujete cekin. Tako dober je namreč moj svet, da je najbolje za Vas, če se kar zdaj vrnete, odkoder ste prijezdili.

— Torej je tvoj gospodar velik in hraber junak? Prav! Kako pa kaj izhaja z ženskami? Najbrž ima več ljubic.

Tomo je odstopil dva koraka in grozeč dvignil svojo železno palico.

— Čujte, gospod! Za tista dva tolarja, ki ste mi jih dali, pa ne bodete tako govorili o mojem gospodarju!

Tujca tudi osorne besede in preteče kretnje Tomove niso ozlovoljile.

— Nič se ne huduj, dečko, je dejal in ponudil Tomu le en tolar. In zdaj idiva v hišo tvojega gospodarja, zakaj začelo je deževati in tema je tolika, da ne morem nikamor naprej.

Tomo se je malo obotavljal, potem pa molče prijel konja za uzdo in ga peljal po primitivnem potu, vodečem od ceste na grič, kjer je stala Kržanova hiša.

Mladi plemič Kržan je med tem vse nemirneje in nestrpneje pričakoval svojega Toma. Premerjal je svojo sobo z dolgimi koraki. Vihar, ki je divjal zunaj, je vzbudil v njegovem srcu otožne misli.

— Vedno hrepenim po priliki, da bi z dejanji pokazal svoj pogum in svojo zmožnost, a nemila usoda me je vrgla na ta kameniti breg in namesto z junaki, se moram ruvati s tolovaji. Plemenitega stanu sem, vse zmožnosti imam, da bi se povzpel do odličnega mesta, a ganiti se ne morem. Nikogar ni na svetu, ki bi me ljubil ali bi mi bil vsaj prijateljsko naklonjen, in če me ti podivjani ribiči nocoj ubijejo, ne bo nobena solza kanila na moj grob.

Tako je Andrej plemič Kržan govoril sam s seboj, ko je begal po sobi in te neprijazne misli so ga šele zapustile, ko je slišal, da Tomo odpira vrata.

— Gospod — pripeljal sem Vam gosta, ki prosi prenočišča zase in za svojega konja, je kričal Tomo že na stopnicah.

— Pelji konja v hlev, gospoda pa prosim, naj vstopi v moj skromni dom.

Kržan je šel tujcu na stopnice nasproti in ga povabil v svojo sobo.

— Ne zamerite mi gospod, da sem se Vam vsilil, je dejal tujec, ko je odložil klobuk in plašč. Toda v takem viharju mora biti človek vesel, da se sploh more kje vsiliti.

— Bodite prepričani, gospod, da mi je vsak gost ljub.

Tajec se je usedel, ne da bi mu bil Andrej ponudil stol.

— To se mi pač ne zdi posebno modro, je menil tujec, kajti zgoditi se zna, da Vam pridejo v goste prav malo priporočljivi ljudje. Ta peti del kranjske dežele, kakor imenujejo Liburnijo, je precej na slabem glasa. A čemu bi s takim govorjenjem tratila čas. Dajte mi rajši vrč vina, da pokrepčam.

Tujčevo vedenje ni Andreju Kržanu kar nič ugajalo. V tem, ko je natočil vina, si je tujca kolikor je to dopuščala slaba luč, natančneje ogledal in je spoznal, da ima pred seboj najbrž kakega premožnejšega kupčevalca s konji. Tujec je bil visok in širokopleč, nenavadno zagorelega lica in ostrih sivih oči, ki so se neprestano nekako nepokojno ozirale po sobi.

— Kaka čudna puška pa visi tu na vaši steni, je naenkrat vzkliknil tujec in stopivši k zidu, snel puško ter jo začel natančno ogledovati. Čemuu vam služi ta nestvor?

— Ta puška mi je ljub spomin, je odgovoril Kržan. V naših krajih ne rabijo takih pušk, pač pa doli v Levanti.

— Prav pravite! Imel sem sorodnika, ki se je mnogo let potikal po Levanti in mi pripovedoval čudovite reči o ondotnih krajih. Spominjam se, da mi je tudi pripovedoval o takih puškah, ki jih rabijo le Turki in Grki. O, Levanta, to mora biti dežela! Kdor ima sigurno oko in krepko pest ter se ne boji preveč pekla, ta v Levanti lahko obogati.

Kržan se je začel zanimati za svojega gosta.

— Jeli Vaš sorodnik v Levanti dosegel svoj namen?

— In še kako! Moj Bog, ko je odšel z doma, je imel v žepu en sam tolar, sedaj pa ima velikanski grad, obširna posestva in se vozi v kočiji, ki je vsa okovana z zlatom.

— Imel je pač srečo, je vzdihnil Andrej in se resignirano obrnil k oknu ter gledal v temno noč.

— Gotovo, da je imel srečo, a doli v Levanti, na grških otokih in v Egiptu imajo pogumni, podjetni in izobraženi ljudje sploh srečo. O, ko bi bil jaz tako mlad kakor ste vi, kdaj bi bil že sledil svojemu sorodniku. Ali Vam, plemič Kržan, še ni prišlo na misel, da bi v tujih deželah poskusili svojo srečo? Sodim, da ne tičite v bogastvu in da v tem bornem gradiču niste nič preveč veseli svojega življenja. V tej starosti mora človek ven v svet in poskusiti, če si ne pomaga naprej bodiže kakorkoli.

— Ne pozabite, da sem plemič, je rekel ponosno Kržan, misleč, da je s tem napravil konec dobrohotnemu modrovanju svojega gosta.

— Dragi gospod — časi plemske vsegamogočnosti so že minili. Kaj Vam koristi Vaše plemstvo? Ali se Vam izplača, da v tem podirajočem se gradiču opravljate posel nekakega valpta knezu Turjaškemu?

— Prosim, gospod, nehajte, je zapovedujoče rekel Kržan, in prosim Vas, dokler ste moj gost, da s takimi pogovori več ne začnete. Povejte mi raje, kako se imenujete in kdo da ste.

— Kupčevalec sem s konji in moje ime je Padač, je mirno odgovoril tujec. Kupujem konje za beneško vojsko.

— Želim Vam, da bi se Vam Vaše kupčije dobro obnesle, je hladno in dostojanstveno rekel Kržan in je potem svojega gosta povabil na večerjo.

Šla sta v kuhinjo iti molče použila jako skromno večerjo, ki jo je bil pripravil Tomo. Tujec je med jedjo neprestano opazoval Kržana in to z neko posebno dobrohotnostjo, kar je Tomu jako ugajalo ter vzbujalo v njegovem srcu sladko upanje, da se morda še enkrat odpre tujčeva mošnja in da morda zdrkne v Tomovo roko še en tolar.

Tej tihoti je napravil konec močan strel, kateremu je kmalu sledil drugi.

— Ali je treščilo ... je vprašal Kržan, ko je zadonel prvi strel.

— Ne, to je strel iz topa, je zaklical tujec, ko je zadonel drugi strel. Ladja je v nevarnosti in kliče na pomoč.

Kržan je bil v tem že ogrnil svoj plašč.

— Idimo ...

— Kaj pa hočete v tem viharju, je vprašal Tomo, ne da bi se premaknil od ognjišča. Kdor gre ob takem vremenu iz hiše v smrt.

— Če te je strah, ostani doma, je nejevoljno zakričal Kržan.

— Meno ni nikdar strah, je odgovoril Tomo hladnokrvno in stegnil noge.

— Strah te je, da, in strahopetec si. Strah te je iti na morje, še bolj pa te je strah dolgega Jurja.

Tomo je bil užaljen v dno svoje duše. Srdito je planil pokonci, prav kakor bi se hotel zapoditi v svojega gospodarja.

— Mene naj bo strah dolgega Jurja? je kričal. Kdo pa je bil tisti, ki je Jurju na Veliki petek s enim udarcem izbil štiri zobe? Jaz sem bil tisti junak. In da bo dete videli, kako malo se bojim Jurja, pojdem z vami.

Te hitre premembe v Tomovem mišljenju ni provzročilo samo Kržanovo očitanje, da se Tomo boji dolgega Jurja. Tomo se je bil namreč naenkrat spomnil, da je ta večer prosil Mater božjo, naj mu preskrbi priliko, da polomi dolgemu Jurju vse kosti in zazdelo se mu je, da ima mnogo upanja, doseči s pomočjo plemiča Kržana in lastnika dolgega svetlega samokresa ta svoj smoter.

— Prosim vas, plemeniti gospod, se je oglasil zdaj kupčevalec s konji, dovolite mi, da se vam pridružim. Andrej plemič Kržan je hipoma pozabil na svojo nevoljo do tujca. Rekel si je, da človek, ki gre prostovoljno v veliko nevarnost, mora biti plemenitega srca. Segel je tujcu v roko in odprl vrata.

— Hitimo! Vsak trenotek je dragocen, da rešimo, kar se da še rešiti.

In odhiteli so vsi trije po griču in skozi vihar na morsko obrežje.

III.[uredi]

Kapitan na barki stoji
in se žalostno drži ...
O Marija sedem žalosti,
pomagaj nam v nevarnosti.

Narodna.


Vihar je divjal s strahovito silo. Po nebu so se podili temni oblaki, iz katerih so švigale strele, druga za drugo. Burja je bučala in v svitu bliskov se je videlo, kako visoko je morje metalo peneče se valove.

Bila je noč groze, a vendar je bilo na obrežju zbranega mnogo ljudstva, zlasti moških, ki so bili oboroženi s sekirami in z železnimi palicami in so nestrpno čakali, če jim vrže morje kak plen na breg. V votlini, izdolbeni v skalo, je gorel ogenj, in ženske, ki so bile zbrane tamkaj, so skrbno pazile, da je bil plamen vedno velik in svetel, tako, da ga je bilo videti že daleč z morja. Ta plamen naj bi morebitne ponesrečence zvabil na breg in v gotovo smrt.

Andrej Kržan in njegova spremljevalca so sicer skrivali svoje obrate v plaščih in se ogibali ljudi, a vendar so si ženske kmalu pripovedovale, da je valpet kneza Turjaškega na obrežju in da hoče ljudstvu vzeti, kar mu morda podari morje. Od žensk so to izvedeli moški in kmalu so videli Andrej Kržan in njegova pomočnika, da se ne morejo več svobodno gibati. Moški so jih bili obstopili v večjem kolobarju in se niso več razmaknili.

Andrej je sodil, da je najpametneje, če tega ne zapazi. Ker ni mogel po cesti nikamor iti, se je obrnil k morju in začel pripravljati svojo jadrenico za odhod. Komaj so to zapazili ljudje, so ga obstopili še tesneje. Najpogumnejši so celo začeli prijemati verigo, s katero je bila ladja priklenjena ob skalo, in polglasno mrmranje teh ljudi je kazalo Andreju, da ne sme več molčati. Vzel je izza pasa samokres in mirno ukazal ljudem, naj izpuste verigo.

— Naveličal sem se vašega nadlegovanja. Če imate proti meni kake namene, vam svetujem, da si stvar še enkrat premislite. Poznate me dovolj, da izpolnim do pičice, kar obljubim. Povem vam torej, da ustrelim na mestu vsakega, kdor se dotakne mene, mojih spremljevalcev ali moje jadrenice.

Ljudje so res odstopili nekaj korakov, kajti Andrej Kržan je govoril tako odločno, da niso niti najmanj dvomili o resnosti njegove grožnje. Morda bi se bili počasi razgubili, da se ni iz ozadja zaslišal jezen klic.

— Strahopetci! Kaj ne pojmite, da vam hoče knežji valpet vzeti, kar Vam je namenilo morje? Branite vsaj svojo starodavno navado.

— To je dolgi Juri, je zašepetal Tomo svojemu gospodarju na uho. Kar ustrelite ga, gospod, sicer se zgodi nesreča.

Kržan je pač hotel odgovoriti dolgemu Jurju, a dva strela iz topa, ki sta zadonela z morja, sta mu vzbudila misel, da je bolje, če zdaj kaj stori, in da ni čas primeren za besedovanje.

— Ladja je v nevarnosti — idimo ji na pomoč, je dejal Andrej svojima spremljevalcema in je odstranil verigo, ki je vezala ladjo na skalo. Tomo je hitro skočil za svojim gospodarjem in prijel za verigo, čakajo, da mu sledi tujec. Toda v tem trenotku so se kmetje in ribiči zapodili proti čolnu in prijeli kupčevalca s konji, ki je še stal na kopnem, nekaj korakov od ladje.

— Ta vsaj ne pojde na morje, je kričal dolgi Juri. In gorje mu, če ne dobimo svojega plena, ki nam ga je namenilo morje.

Kupčevaleo s konji se ni čisto nič razburil zaradi tega napada.

— Spoštovani prijatelj, je rekel dolgemu Jurju z najljubeznivejšo prijaznostjo, blagoizvolite mi povedati, s kako pravico ste se polastili moje osebe. Ni treba, da mi trgate obleko. Saj se lahko iz lepa pomeniva, če je pravica na Vaši strani, se ji uklonim, če pa ni, bi bilo bolje, da izginete, drugače postanem nejevoljen.

— Kaj pravica, je vpil dolgi Juri, kdor ima moč, ima tudi pravico na svoji strani.

— Če ste tega mnenja, spoštovani prijatelj, dovolite mi, da se tudi jaz ravnam po vašem načelu, je skoro nežno odgovoril kupčevalec s konji, obenem pa tudi že zgrabil dolgega Jurja za vrat in ga z neznansko silo treščil ob tla. Še predno so se ljudje, ki so stali okrog tujca, prav zavedli, kaj se je zgodilo, je imel kupčevalec s konji že Jurjevo železno palico v rokah in je tako naglo in tako spretno mlatil ž njo po ljudeh, da ti še misliti niso utegnili na obrambo, nego so s krvavimi glavami kričaje bežali na vse strani.

Kupčevalec s konji je potem še prijel dolgega Jurja, ki je ležal brez zavesti na tleh, in ga nesel od brega na cesto.

— Hej, ljudje, tu ste pozabili najhrabrejšega iz svoje čete. Pomagajte mu, če se mu je kaj zgodilo.

Šele zdaj se je kupčevalec s konji obrnil k ladji, ki sta jo Andrej in Tomo komaj držala pri bregu.

— Zdaj lahko brez skrbi odrinemo, je dejal svojima tovarišema tako mirno, kakor da se ni nič posebnega zgodilo, ter je vstopil v ladjo.

Andrej je vzel v roke krmilo in ker vsled silne burje ni bilo mogoče razpeti jadra, sta tujec in Tomo prijela za vesli, veriga je odletela na kopno in divji valovi so dvignili jadrenico, ki je bila prej čoln kot ladja in jo zanesli kakor igračico na razburkano morje. Tujec in Tomo sta morala napenjati vse sile, da sta kljubuje burji in valovom pripravila ladja naprej po tisti smeri, ki jo je kazal krmilar. Vzlic težkemu delu pa ni Tomo premaknil pogleda od obrežja, kjer je bilo pri svitu v skalni votlini goreče grmade natančno razločiti vsako posamezno osebo.

— Milostivi gospod, je naenkrat vzkliknil Tomo, pazite tam na skali, kjer je stala naša ladja, čepi dolgi Juri s puško v rokah.

— V tej temi, ko nas vidi samo, če posveti blisk, pač ne bo mogel nikogar zadeti, če ima sploh porabno puško, česar pa ne verjamem. Andrej Kržan si res ni delal skrbi in niti glaveni obrnil, da bi videl nevarnost, ki jo je razkril Tomo.

Počasi je ladja prerezovala mogočne valove. Andrej je krmilil v smeri, od koder se je zdaj in zdaj čul iz topa strel, kjer je torej domneval potapljajočo se ladjo.

Neštevilnokrat je burja odvrnila jadreriico od te smeri, neštevilnokrat so jo velikanski valovi dvignili in pahnili nazaj ali na stran, a vselej je železna volja teh treh mož zmagala in je jadrenica nadaljevala svojo pot. Ta boj z elementi je trajal več ur, in še ni bilo videti ladje, ki je s streli klicala na pomoč. Končno so pri svitu bliskov zagledali v daljavi luči in spoznali, da so našli iskano ladjo. Potrojili so svoje napore in se čez nekaj časa srečno približali ladji.

— Tu je vsaka pomoč izključena, je menil kupčevaleo s konji. Ladja sicer ni velika, a že je skoro ves zadnji del pod vodo. Čez uro se ladja gotovo pogrezne.

— Kar obrnimo, je vzkliknil Tomo, sicer zadene že nas kaka nesreča.

Tujec in Tomo sta skoro ob enem potegnila vesli iz vode, dočim je Andrej slej kot prej z železno močjo držal krmilo v isti smeri, to je na potapljajočo se ladjo.

— Vsaj poskusiti je treba, če se da kaj storiti, je dejal osorno. Pritisnita vender!

— Kako pa mislite ljudem pomagati? je vprašal tujec. Čim pridemo do ladje, jih poskoči toliko v naš čoln, da smo vsi izgubljeni. Tomo ima prav. Najbolje bo za nas, da se vrnemo na breg. Ladja je izgubljena.

— Nisem vas vprašal za svet, je jezno za vpil Andrej. Zdaj ste na moji ladji, in kot zapovednik te ladje zahtevam, da ste mi pokorni. Da ladje ni mogoče rešiti, to vem tako dobro kakor vi, a morda otmemo smrti vsaj nekaj oseb. Človeška dolžnost je, da to poskusimo.

— Če je osem oseb na naši jadrenici, se skoro gotovo potopi, je opozarjal Tomo. Vrnimo se raje in molimo za nesrečne žrtve božje nemilosti.

— Zdaj smo trije na ladji, petim osebam torej lahko rešimo življenje. Kaj to ni nič?

— Nič posebnega, je prezirljivo opomnil Tomo. Moje življenje mi je ljubše, kakor življenje vseh teh ljudi, ki so na ladji. Da pa ne pridemo praznih rok domov, sem zadovoljen, če vzamete na čoln dve ali tri osebe. Samo zato, da se nam domači ljudje ne bodo smejali.

Kržanova jadrenica se je bila zdaj približala ladji tako, da so mogli reševalci dosti natančno razločiti ljudi na ladji in slišati njih obupno vpitje. Na sprednjem koncu je na vzvišenem mestu stal visok mož, mirno in hladnokrvno, in dajal pomorščakom razne ukaze. Brez dvoma se je zavedal nad vse obupnega položaja svoje ladje, svojih ljudi in potnikov, a če mu je tudi žalost trgala srce, svoje mirne preudarnosti ni izgubil niti za trenutek. Okrog njega so se stiskali ljudje in klicali na pomoč Boga in Mater božjo in kričaje molili, dočim so pomorščaki delali z vsemi silami, da vsaj za nekaj ur obdrže ladjo na površju morja.

Ko se je Kržanova jadrenica približala ladji in so jo ljudje zapazili, je nastal krik, ki je še presegal bučenje viharja. Vse se je usulo na stran, kjer je stala jadrenica. Pomorščaki so popustili svoje delo in se spenjali čez rob svoje ladje, da bi poskakali v čoln.

— Nazaj, sicer smo izgubljeni, je zakričal kupčevalec s konji in je obenem uprl veslo v morje s toliko močjo, da je čoln kar odletel na stran.

V istem trenotku je pa tudi kapitan zapustil svoje mesto. Vihteč sekiro v roki je planil med pomorščake.

— Nazaj, vsi nazaj! je kričal. Kdor se ne umakne, tega ubijem na mestu. Sram vas bodi! V ladji so ljudje, ki so svoje življenje zaupali vaši hrabrosti, a vi jih hočete zapustiti v nevarnosti, da le sebe rešite. Sram vas bodi! Pomorščak ne sme misliti nase, dokler niso rešeni potniki. Prve so ženske.

Pomorščaki so se res umaknili, dasi neradi in glasno mrmraje. A kapitan je bil zadovoljen, da je vsaj toliko dosegel.

— Ženske so prve, je ponavljal kapitan in obrnivši se tja, kjer je prej stal, je dal mladi dami znamenje, naj pride k njemu.

— Hitite! Brž! Nobenega trenotka ne smemo zamuditi.

Kržan in njegov sluga sta opazovala dogodke na ladji s toliko pozornostjo, da se nista ne enkrat ozrla na svojega pomočnika. Ta je bil ves izpremenjen. Iz oči mu je žarel ogenj, obrvi so bile stisnene in na ustnih mu je trepetal strašen usmev. Zrl je nepremično na krov in celo preslišal Kržanovo povelje, naj se čoln zopet približa ladji.

Tomo je sam zastavil veslo in pognal čem naprej.

Na ladji je med tem poleg kapitana stopila mlada dame, katero je spremljal visok mož v bogati obleki. Kapitan ju je privezal vsakega na eno vrv in potem spustil najprej mlado damo v Kržanov čoln. Ko je hotel spustiti še starega gospoda, se je ladja zagugala in kapitan je izgubil ravnovesje. Padel je na krov, vrv mu je zdrknila iz rok in stari gospod, ki je bil splezal že čez rob, je zletel v morje.

Vsi, ki so to videli, so zakričali groze, dočim je Andrej Kržan v trenotku planil iz čolna v morje in plaval za ponesrečencem. Po ljutem boju z valovi se je Kržanu posrečilo, da je vjel vrv, na katero je bil privezan stari gospod. Ovil si jo je okrog pasu in vlekel starega gospoda za seboj do čolna.

— Dečko — čast ti in slava, je zaklical kupčevalec s konji, ko je Kržan zasedel zopet svoje mesto na krmilu. Nisem mislil, da si tako hraber. Kržan bi bil najbrž kupčevalca s konji odločno zavrnil, da ga tika, toda pogledal je bil ravno tedaj v obraz mlado damo, ki je sedela poleg rešenega gospoda in zastala mu je sapa, tako ga je prevzela lepota tega dekliškega obraza. Kupčevalec s konji je to zapazil. Stisnil je jezno zobe in se naslonil na svoje veslo s tako srdito močjo, da se mu je veslo nalomilo.

— Pošljite nam tri čolne na pomoč, je kričal kapitan za odhajajočo jadrenico, a nihče mu ni ničesar odgovoril.


IV.[uredi]

Plavaj, plavaj, mladi junak,
plavaj in na kraj priplavaj.

Narodna.

Ves zamaknen je gledal Andrej plemič Kržan krasno, komaj kakih osemnajst let staro dekle, ki je stisnjena ob očeta, sedela pred njim na krovu. Prvikrat ga je obšlo spoznanje, koliko je že zamudil s tem, da se ni mogel ločiti od svojega gradiča na skalnatem obrežju Liburnije in prvikrat se mu je zazdelo, da utegne življenje vendarle lepo biti. Niti za trenotek ni maknil očesa od mlade dame, prav kakor bi dvomil, ima li pred sabo živo bitje ali čeznaraven pojav. Mlada dama je imela toliko opravka s svojim očetom, da Kržanova pozornosti ni zapazila. Starega gospoda so popadale slabosti in nekajkrat mu je klonila glava, kakor bi izgubljal zavest. Naposled se je kar naenkrat nagnil vznak in obležal brez zavesti na roki mlade dame.

Andrej je instinktivno izpustil krmilo iz rok, da bi pomagal staremu gospodu, a še predno je vstal s svojega sedeža, je zaklical kupčevalec s konji:

— Ne zamerite, gospod! Življenje nas vseh je vendar nekaj važnejša stvar, kot starega gospoda hipna slabost vsled zaužite morske vode.

Andrej je malo zardel in zgrabil zopet krmilo. Odgovoril ni nič, dasi je bilo tujčevo opozorjenje precej robato.

— Oče, ljubi oče, je vzdihovala deklica in stiskala starega gospoda k sebi. Jaz sem, ki te kličem, jaz, tvoja Asunta. Oče — saj bodemo kmalu rešeni.

In ker vse to klicanje ni vzbudilo gospoda nezavesti, se je deklica obrnila do Andreja.

— Prosim Vas, pomagajte mu. Morda oče še ni izgubljen. Ah, Če mi umrje. Pomagajte! Moj oče je bogat, neizmerno bogat in Vas bo sijajno poplačal.

Andreja Kržana je spreletela jeza.

— Ne bojte se, je odgovoril okorno. Slabost Vašega očeta mine kmalu. Jaz pa ne smem izpustiti krmila iz rok.

Kupčevales s konji ni bil tako prizanesljiv, kakor Andrej Kržan.

— Človek postavlja svoje življenje v nevarnost in zanje tako hvaležnost! Mar bi jih bili pustili na ladji, da bi se bili potopili. Pa to leži latinskemu plemenu že v krvi. Samo v zlato verjame in ne pojmi več ne požrtvovalnosti, ne velikodušnosti.

Andrej Kržan je namenoma preslišal to zabavljanje. A ko je videl, da prihaja stari gospod zopet k zavesti in da ne je Anunta nekoliko pomirila, je sodil, da ne sme odlašati z opomnjo, ki mu je ležala na jeziku.

— Dovolite mi, gospodična, malo pojasnilo. Vidim, da ste v zmoti glede naših oseb. Kar se tiče mene, Vam moram povedati, da sem plemiškega stanu. Moja spremljevalca pa sta šla z menoj v smrtno nevarnost iz samega človekoljubja, ne da bi pričakovala plačila. Po obleki nas ne smete soditi.

Tomo je slutil, da se nanašajo vse te besede na obljubljeno bogato plačilo, a ni jih prav razumel, ker ni pojmil, kako se more človek braniti denarja. Sam bi se bil oglasil in povedal, da bi sprejel z največjim veseljem čim izdatnejšo nagrado, ali zdelo se mu je, da bi morda prišel v navskrižje s svojim gospodarjem in zato je molčal, toliko laglje, ker je bil trdno prepričan, da njemu plačilo ne uide na noben način. Asunta je čutila, da je užalila svojega rešilca, in skoro ponižno je prosila.

— Odpustite mi, gospod. Nisem vedela, kaj govorim. Kar ste storili za mojega očeta in zame, tega ni mogoče poplačati. Ali upate, da pridemo srečno na breg?

— Vihar pojema in burja brije od morja proti bregu. Ni torej dvoma, da pridemo srečno na kopno.

— Vse življenje Vam bom iz srca hvaležna za vse, kar ste storili za nas, je dahnila Asunta in s svojimi velikimi temnimi očmi pogledala Kržana tako milo, da mu je postalo tesno pri srcu.

— Pustite to, gospodična, je dejal Kržan. Nisem prišel na pomoč, ker ste bili Vi na ladji, saj še vedel nisem, da ste na svetu. Pomagati sem hotel nesrečnim ljudem in če bi to bili sami berači. Slušal sem samo glas svojega srca in svoje vesti.

— Da, verujem, ali da ste rešili mojega očeta iz valov ...

— Skočil bi bil v morje tudi za vsakim najzadnjih pomorščakov.

Asunta se je ugriznila v ustne in na njenem licu se je pojavil izraz nevolje, dočim se je kupčevalec s konji zadovoljno zakrohotal in se porogljivo ozrl na Asunto in na njenega očeta.

— Bližamo se obrežju, je po kratkem molku dejal Kržan. Ogenj se že dobro razloči in tudi posamične ljudi je že videti.

Kupčevalec s konji in Tomo sta podvojila svoj napor, da bi čoln čimprej priplaval na obrežje, a kar naenkrat je Andrej obrnil krmilo in zapeljal jadrenico na stran.

— Ali hočete napraviti še enkrat malo promenado po morju? je vprašal kupčevalec s konji. V tem slučaju morate poskusiti z jadrom. Sicer ne verjamem, da bi se ravno prijetno vozili v tej burji, toda drugače ne pojde, ker so moje moči pri kraju.

— Raje napravim mal ovinek, kakor da bi se na bregu dal ubiti, je odgovoril Kržan v istem sarkastičnem tonu, kakor ga je bil rabil kupčevalec s konji. Izvolite pogledati, za kak sprejem je na bregu vse pripravljeno.

— Glej, glej, je vzdihnil kupčevalec s konji. To so prijazni ljudje! Vse črno jih je. Koliko ur so v slabem vremenu na nas čakali. In prinesli so, da nas primerno pozdravijo, vse svoje sekire, puške in železne palice na breg. Res, ljubeznivi ljudje. In zanje zadoščajo ena sama vešala?

Tudi Asunta je zdaj zagledala oboroženo množico na obrežju. Zbrana je bila okrog skale, kjer je navadno stala Kržanova jadrenica. Svit ognja, ki je gorel v bližnji votlini, je obseval to množico tako, da je pogled nanjo moral Asunto navdati z grozo.

— Moj bog, kaj bo iz nas, je ihtela deklica in se oklenila svojega očeta.

— Ne bojte se, gospodična, je tolažil Kržan. Tu imamo skritih nekaj izvrstnih samokresov. Z nekaj streli razženemo to tolpo.

Kržan je vstal in kakor v šali obrnil samokres proti bregu. Ravno v tem trenotku se je na skali prikazal človek in s svojo puško pomeril na čoln,

— Dolgi Juri je, je vzkliknili ves prestrašen Tomo, poskočil kvišku in hotel svojega gospodarja potisniti na stran. A bilo je že prepozno. Puška je počila ...

— Ste-li zadeti? je vprašal kupčevalec s konji.

Kržan ni odgovoril. Hitro je obrnil samokres proti skali, pomeril, in ustrelil. Z razprostrtimi rokami je padel dolgi Juri v morje.

— Hvala Materi božji trsatski, je veselo zavrisnil Tomo, da je uslišala mojo prošnjo. Na kolenih ji prinesem tri svečke.

— Ste-li zadeti? je vnovič vprašal kupčevaleo s konji.

— Ah, nič ni, nič, je mirno odgovoril Kržan. Zdaj moramo predvsem ukreniti, kaj naj storimo.

— Ko bi bili sami moški, bi gotovo nadaljevali svojo pot in s samokresi razgnali razbojniško tolpo, je menil kupčevalec s konji. To pa z ozirom na to mlado damo ni mogoče. Poženimo čoln na kak drug kraj.

— Peljimo se proti Voloski, se je oglasil Tomo. Tam stoji v samoti tik brega samostan in poleg njega je hiša za valpta in za samostanske goste. Klet je vedno polna in kuharje imajo ti menihi tako izvrstne, da bi znali še iz starih opank napraviti ukusno pečenko. Tam bomo dobro spravljeni, posebno ker so menihi tudi v zdravilstvu zelo izvežbani.

Tomov nasvet je takoj obveljal. Kržan je čutil, da mu je zdravniška pomoč nujno potrebna in tudi Asunta je želela zdravnika za svojega očeta, ki so ga vsak čas spreletale bolesti.

Kržan je obrnil krmilo in jadrenica je zletela po obrežju navzgor kjer je stal samostan, ki ga je ljudska govorica imenovala opatijo, ker je bil temu samostanu na čelu opat.

Med potjo ni nihče več govoril. Kupčevalec s konji in Tomo sta imela mnogo truda z vesljanjem, Kržan pa je moral vladati krmilo s toliko večjo paznostjo, ker so njegove moči že pojemale. Le zdaj in zdaj se je ozrl na mlado damo, ki je sedela pred njim, a je vselej povesil oči, kadar je zapazil, da ga resno motri.

Komaj je prišla jadrenica do pol pota v Opatijo, je naenkrat Tomo ves prestrašen izpustil veslo in zakričal.

— Milostivi gospod — vaš grad gori. To je gotovo maščevanje, da ste ustrelili dolgega Jurija.

Kržan se je ozrl in je v daljavi res zagledal plamen. Ni bilo dvoma — gorel je njegov gradič. A Kržan se ni prestrašil niti razburil.

— Naj gori ta stara koliba, saj itak ni bila dostojno prebivališče. To je bilo vse, kar je rekel.

— Ne zamerite, milostivi gospod, je nejevoljno menil Tomo, da Vam ugovarjam. Če ta koliba tudi ni bila dostojno prebivališče za plemiča starega rodu, dežja in mraza naju je le varovala. In kolikor zamorem jaz soditi, bo težko dobiti denar, da jo na novo sezidate.

— Na to tudi ne mislim, je z nekako težavo odgovoril Kržan. Ta požar se mi zdi kot opomin, naj že opustim sedanje svoje življenje, ki ni vredno mladega človeka, kaj še človeka plemskega stanu. Ven v življenje hočem, nekaj hočem postati ...

Kržan ni mogel dalje govoriti. Vsled izgube krvi je bil še tako oslabel, da je le z največjo težavo premagoval svojo slabost. Volja njegova pa je bila železna in ta krepka volja je tudi zmagala. Kupčevalec s konji je videl, s kakim silnim naporom se mora Kržan truditi, da vzdrži krmilo v svoji smeri. Rekel ni ničesar, pač pa veslal s podvojenimi močmi, da bi prišla jadrenica čim prej na svoj cilj.

Končno so se na obrežju pojavili obrisi belega zidovja. Še nekaj truda in jadrenica je zavila k obrežju in se ustavila ob primitivnem pomolu tik pod samostanom.

— Ej, mladi junak, je veselo zaklical kupčevalec in pomagal Kržanu iz čolna, zahvalite se Bogu, da ste srečno pripluli na kraj. Nekaj časa sem se mi je dozdevalo, da omagujete. Ali mar ne?

Kržan se je obrnil k Asunti, ki je bila s Tomovo pomočjo stopila z jadrenice.

— Veseli me, gospodična, da ne bodete primeram uživati moje gostoljubnosti. V mojem gradiču, ki ga razdeva plamen, bi se bili morali odreči vsem udobnostim. Tu pa, pri čestitih menihih, najdete vsega, česar vam more poželiti srce.

— Morda, je zamišljeno menila Asunta in potem živahno s presrčnim glasom dostavila: Gotovo pa je, da ni nikjer najti tako velikodušnega, plemenitega in pogumnega moža, kakor ste vi.

V tem hipu je Kržan omahnil in bi se bil gotovo zgrudil, da ga niso ujele krepke roke kupčevalca s konji.

— Za Boga ... kaj vam je? je vzkliknila Asunta vsa prestrašena in pokleknila poleg Kržana, ki ga je bil kupčevaleo s konji položil na tla.

— Nič posebnega ... gospodična ... kroglja me je pogodila v ramo ... preveč sem izgubil krvi.

Dalje Kržan ni mogel govoriti, ker je izgubil zavest.

— Pazite na ranjenca, jaz grem v samostan klicat pomoč, je osorno velel kupčevalec s konji in hitro odšel. Asunta je vzela Kržanovo glavo v naročje in plaho zrla v ta upadli, bledi obraz.

— Težko je ranjen in premagal se je dobro uro, ne da bi bil potožil, ne da bi bil le enkrat vzdihnil. Kdo je ta mladenič? Naj bo kdor hoče, gotovo je le, da je plemič, kakršnih je malo na svetu. Plemič, ki je res plemenit!

Svojemu gospodarju sicer zvesto udani Tomo je skrb za Kržana popolnoma prepustil tuji dami. Ne le vsled tega, ker je vedel, da Kržanu itak ne more pomagati, marveč poglavitno zaradi tega, ker je bilo vse njegovo zanimanje osredotočeno na kupčevalca s konji. Že med vožnjo po morju so se v njegovi glavi porajale čudne misli, a zdaj so ga popolnoma prevzele.

— Kdo je ta človek? Kaj hoče mojemu gospodarju? tako se je vpraševal Tomo. Meni je dal tri tolarje, da sem ga peljal v grad. To je že sumljivo, jako sumljivo. Potem je šel z gospodarjem in z mano na morje. Tega mu ni bilo čisto nič treba, a šel je prostovoljno v smrtne nevarnost, mesto da bi doma ležal na postelji in pil vino. To je le dosti bolj sumljivo. Rekel je, da je kupčevaleo s konji, a veslati zna bolje kot jaz in kar vidi se mu, da je na morju doma. Kdo je ta človek? Tako osorno nastopa, kakor bi bil velik gospod, a močan je, kakor medved. In zdaj je šel sam klicat na pomoč, dasi je tod neznan in ve, da sem jaz tod doma in me pozna vsak samostanski človek, če to ni sumljivo, potem ne vem, kaj je še sumljivo.

Tako je, naslonjen ob svojo železno palico, modroval Tomo toliko časa, da je zagledal bližajoče se luči iu čul korake. Kupčevalec se je vrnil s samostanskim valptom in njegovimi hlapci, ki so prinesli s seboj dve nosilnici. Položili so Kržana in starega gospoda, ki je bil tako slab, da se ni mogel premakniti, na nosilnici in ju odnesli.

Naenkrat je zapazil Tomo, da so nosilci namesto v valptovo hišo zavili mimo nje. Prestrašil se je in obšel ga je sum, da ima kupčevalec s konji slabe namene s Kržanom. Vihteč svojo železno palico je planil pred nosilce.

— Kam hočete z mojim gospodarjem?

— Ne boj se, Tomo, je dejal valpet, saj veš, da sem prijatelj tvojega gospodarja. V moji hiši ni prostora, ker ima samostan nekaj gostov. Zato ponesemo bolnika v drugo hišo, kjer bo še bolje spravljen, tam v ono hišo, ki stoji komaj pol streljaja od samostana. Tudi pater-zdravnik, ki je že obveščen, pride tja.

Tomo se je vdal, ali sum, da se godi nekaj nevarnega, se mu je spremenil v trdno prepričanje. Sklenil je, da se ne umakne od svojega gospodarja in vesel je bil, da sta bila Kržanova samokresa v njegovih rokah. Hiša, v katero so nesli Kržana in starega tujca, se mu je tudi zdela sumljiva. Vedel je, da ima valpet ključe do te hiše in da je hiša, četudi majhna, vendar razkošno opravljena. A ljudje so se je nekako plaho ogibali. Nihče ni vedel, kdo je pravi lastnik. Govorilo se je pač, da je lastnik velik, bogat gospod, a kako mu je ime in kaj da je, to je bilo neznano. Ljudem se je zlasti čudno zdelo, da lastnik te svoje hiše še nikdar ni obiskal. Tomu je bilo vse to znano, tudi to, da so ljudje pred leti nekajkrat videli ponoči v tej hiši luč, dasi ni nihče v njej prebival, in iz tega je izviralo njegovo neomejeno nezaupanje v to hišo. Ustavljal se samo zato ni, ker je uvide val, da je njegovemu gospodarju pred vsem treba zdravniške pomoči.

Čez dobre pol ure sta bila stari tujec in Kržan preskrbljena. Pater-zdravnik je obvezal Kržanovo rano in dal staremu tujcu krepčilnih zdravil. Kržana je stražil Tomo, Asunta je ostala pri očetu, valpet in njegovi hlapci so se odpravili domov. Kupčevalec s konji jih je spremil iz hiše, a tudi ko so bili že davno odšli, je stal še vedno pred vratmi, vzlic burji, in zrl na morje.

Šele čez dolgo časa se je prebudil iz svojih sanj. Stresel je z glavo, ugriznil se v ustne in grozeče dvignil pest proti hiši.

— Čudovita so pota usode, je mrmral srdito. In Andrej jih je rešil! Ah, naj bo tudi to. Ali zaklinjam se ti, vojvoda Dall Ferro, da je moje sovraštvo še vedno sveže, in da ti mora Bog s posebno milostjo pomagati, če hočeš uteči zasluženi kazni.


V.[uredi]

Pogledal ji je v oči
in ona se ga je zbala,
kot bilka je vztrepetala.

Župančič.

Kržan se je dober teden boril s smrtjo. Stari vojvoda Dall Ferro je kmalu okreval in bi bil lahko že odpotoval, a moral je ostati v skrivnostni hiši blizu samostana, ker Asunta nikakor ni hotela zapustiti svojega rešitelja, dokler ni bil iz nevarnosti.

Bilo je še rano zjutraj, ko se je Tomo, ki je vsako noč bedel pri svojem gospodarju, prebudil iz spanja, ves plašen, da ga je bil spanec prevzel. Pater-zdravnik mu je bil prejšnji dan zaupal, da je Kržan rešen in da pride naslednji dan popolnoma k zavesti. Misleč, da je prespal ta trenotek, se je Tomo sklonil nad svojega gospodarja in ga nekaj trenotkov skrbno motril.

— Še vedno nič, je mrmral Tomo. Še vedno ne vem, ali spi ali je brez zavesti. Tako sem bil vesel, ko mi je pater-zdravnik rekel, da bo moj gospodar danes zdrav, a zdaj leži tu tako slab in bled, kakor bi se hotel preseliti v večnost ... A kaj je bilo to? Vzdih? ... Milostivi gospod, kaj me ne poznate? Jaz sem pri vaš Tomo! ... Lej ga! Mene ne spozna, a že zopet kliče „Asunta“ ... No, to se bo smejal, kadar mu bom povedal, da je ves čas svoje bolezni klical in vzdihoval „Asunta“ — „Asunta“. Mar bi bil klical Mater božjo trsatsko!

Nejevoljen se je usedel Tomo na mehki, s svilo prevlečeni stol poleg Kržanove postelje in njegovo oko se je oziralo po knežjebogato opremljeni sobi, v kateri se Tomo kar ni mogel udomačiti.

— „Asunta“ — „Asunta“ je Tomo porogljivo posnemal mrzlično fantaziranje svojega gospodarja. Kaj neki ima s to bledo punco? Tako je drobna, da bi jo pod pazduho nesel na Učko goro. Če bi bila lepo mesnata in rdečalična, bi že nič ne rekel, a da se mu sanja o taki igrači, ki komaj petdeset funtov tehta, tega res ne umejem.

Zopet se je Tomo ozrl na svojega gospodarja in nezadovoljno zmajeval z glavo, videč, da se kar ne gane.

— Že vidim, da se je pater-zdravnik zopet zmotil in da bom moral jaz vmes poseči, sicer mi gospodar še umre. Čim pride gospodična, pa odjezdim na Trsat. Saj sem že tako predolgo odlašal. Materi božji sem dolžan še dve sveči, ker je zadnjič mene in gospodarja srečno pripeljala z morja na breg. Veš, ljuba Mati božja, nič ne zameri, da sem malo nate pozabil, pa te dni sem imel res veliko skrbi. Danes pa pridem gotovo. Dve sveči sem ti dolžan, dve bom pa še dodal, dve prav debeli, da boš mojemu gospodarju na noge pomagala. S patrom-zdravnikom tako ni nič. Štiri sveče, to je že nekaj. Takih razsvetljav ti ne delajo vsak dan. Danes, ljuba Mati božja, se boš že lahko malo pobahala, no, in jaz upam, da se bos izkazala hvaležno.

Tomo se je mogel odpraviti na Trsat še prej, nego je mislil, zakaj kmalu so se odprla vrata in skrb ta bolnega Kržana je prevzela vojvodinja Asunta Dall Ferro.

Asun a je tiho in nepremično sedela poleg postelje. Tudi njej je bil pater-zdravnik povedal, da bo Kržan ta dan iz nevarnosti. Toda Asunta ni tako nestrpno čakala, kdaj se Kržan vzbudi iz globokega svojega spanja, kakor poprej Tomo. Mirno je sedela poleg postelje. Njene misli so begale kdo ve kje in njene oči so zrle skozi okno, ne da bi kaj videle.

Kržan se je bil medtem prebudil in se začel z živimi in jasnimi pogledi ozirati okrog sebe. Bil je pri zavesti, a tega menda sam ni prav vedel, kajti zavzdihnil je „Asunta“, ko je uzrl poleg sebe svojo čuvarko, kakor bi ne bedel, nego bi bil v sanjah uzrl njeno podobo. Ta vzdih je zaslišala tudi Asunta. Vstala je hitro in stopila k postelji. Z rahlo roko je pogladila Kržanu kodre s čela.

— Danes vam je bolje, kaj ne? je vprašala sočutno. Le mirni bodite. Zdravnik je ukazal, da se še ne smete makniti.

Kržan je gledal Asunto kakor da je čeznaraven pojav.

— Morda me niti ne poznate več, je menila Asunta. Ali vam moram še v spomin poklicati, da ste vi, plemič, mojemu očetu in meni rešili življenje?

Kržan je še vedno gledal Asunto kakor bi bil zamaknjen. Hotel je nekaj reči, ali nedostajalo mu je moči. Toda ko je videl, da se je Asunta odvrnila od njega, se je vzlic svoji slabosti nekoliko dvignil s postelje in zaklical:

— Milostiva gospodična ... prosim vas ... nikar me ne zapustite.

Smehljaje se je Asunta obrnila k njemu.

— Saj ne mislim oditi, le zdravilo vam hočem dati, kakor mi je naročil pater-zdravnik. Slabi ste še, jako slabi in se morate čuvali.

Kakor dober otrok je Kržan zaužil grenko tekočino, ki mu jo je dala Asunta.

— Tako — in zdaj poskusite zopet spati ali vsaj mirno ležite.

— Kako morete misliti, da bom zdaj zaspal, je vzkliknil Kržan. Čutim se dobrega in dosti zdravega. Ah, gospodična, toliko vam imam povedati ...

Asunta se je ozrla na Kržana in videč žar plamena, ki je udarjal iz njegovih oči, se je plaho odmaknila od njegove postelje in zatrepetala po vsam životu. A premagala se je hitro in se zopet vrnila k postelji, četudi nekako previdno in boječe.

— Meni pač nimate ničesar posebnega povedati, je rekla hladno in dostojanstveno. In tudi poslušati bi vas ne mogla, ker utegne govorjenje škodovati vašemu zdravju.

— Dovolite mi vsaj, da vas vprašam, kako je z vašim očetom. Kaj se je zgodilo z vašo ladjo in kako ste zadovoljni s svojim prebivanjem v tej hiši.

— Oče moj je zopet zdrav in čvrst, ladja naša se je potopila in v tej hiši sem popolnoma zadovoljna, je še hladneje kot poprej odgovorila Asunta. Sicer pa vam moram reči, da zapustim takoj to sobo, če izpregovorite še eno samo besedo, ker nočem biti kriva, da bi se vaša itak težka bolezen zavlekla.

— Gospodična, nikar me ne zapustite, je prosil Kržan.

— Potem mirujte in zaspite, je ukazala Asunta, tako energično, da je Kržan takoj zatisnil oči in umolknil. Njegovo neenakomerno dihanje in njegova nemirnost je sicer izdajala, da ne spi, toda Asunta se je delala, kakor bi tega ne zapazila. Sedla je na stol, na katerem je pred njo počival Tomo, in se zopet vdala svojim mislim.

Tako je minilo dopoldne. Prav ko je v samostanu zapel zopet zvonec, je prilomastii v sobo Tomo.

— Vse sem srečno opravil, je rekel Tomo polglasno. Dve debeli sveči sem kupil Materi božji trsateki, da bi mojega gospodarja vzbudila iz nezavesti. Zdaj se mora to kmalu zgodita.

— Saj sem že davno vzbujen, moj ljubi Tomo, se je oglasil Kržan, gotovo že tri ali štiri ure.

— Tako? se je čudil Tomo. In jaz sem daroval dve debeli sveči za vas? O, ljuba Mati božja, tako se pa midva nisva zmenila. Ti dve debeli sveči le vzemi na račun za prihodnji slučaj, ko te bom prosil pomoči.

Tomo se je nagnil nad svojega gospodarja, in ko je videl, da ima jasne oči in se mu prijazno smehlja, ga je obšlo toliko veselje, da je hipoma poljubil Kržanu roko, česar še nikdar ni storil.

— Da ste le zopet pri zavesti, zdaj je že vse dobro, se je radoval Tomo. Pasja dlaka — prav resnično sem se že bal, da pojdete tja, kjer je zdaj dolgi Juri. No, zdaj vam pa tudi lahko povem, da bi bil jaz patra-zdravnika prav gotovo vrgel v morje, če bi vas ne bil spravil na noge.

Zdaj je pristopila k postelji vojvodinja Asunta. Zopet so se srečali njeni pogledi z gorečimi pogledi Kržanovimi, a to pot se niti zganila ni.

— Dovolite mi, plemič Kržan, da vas zdaj zopet zapustim, saj je zopet vas zvesti sluga pri vas, je rekla Asunta in ne da bi počakala na odgovor, se je obrnila in je hitro odšla.

Asunta ni videla, kako hrepeneče je gledal Kržan za njo in kako je stegal roke po njej, pač pa je to zapazil Tomo in obšla ga je velika nevolja do vojvodinje in jezno zasiknil.

— Ta vražja čarovnica ... naj bi jo ...

— Molči! je zakričal Kržan in se vzravnal v svoji postelji. Nikdar več se ne predrzni, tako govoriti o tej gospodični.

— Pri moji veri, zdaj pa vidim, da ste res zdravi. Dokler niste name zavpili, nisem prav verjel.

— Stopi semkaj, Tomo, in povej mi, kaj se je vse zgodilo med mojo boleznijo in tudi vse, kar veš o tej gospodični in njenem očetu.

Tomo se je radovoljuo vdal temu naročilu. Vsedel seje zopet na mehki, s svilo preoblečeni naslonjač, ki mu je nad vse ugajal in stegnil noge od sebe.

— Koliko časa sem že bolan? je vprašal Kržan svojega slugo, zakaj vedel je, da samo z določnimi vprašanji doseže jasne odgovore.

— Skoro štirinajst dni, je odgovoril Tomo. Prav trden in krepak mož ste, milostivi gospod, da ste se izlizali. Jaz sem večkrat mislil, da ste izgubljeni in sem že tudi vaša samokresa spravil na stran, da bi jih lakomni dediči ne dobili. Zdaj vam jih seveda vrnem, a prav težko. Navadil sem se jih ...

— Le nehaj, Tomo, najpoprej mi odgovarjaj na moja vprašanja. Kaj se je medtem zgodilo v naših krajih?

— O, nič posebnega, je menil Tomo. Vaš gradič je pogorel, in kar ni zgorelo, so odnesli ljudje. Vašo jadrenico so ukradli in vaša konja so odpeljali. Tudi vinograd so vam opustošili. Sicer se pa ni nič takega zgodilo, da bi bilo vredno povedati.

— In kaj je s kupčevalcem s konji?

— Ta je kar izginil. Zvečer je legel spat in zjutraj ga ni bilo več v hiši, dasi sem jaz zaklenil hišna vrata in imel vso noč ključ v žepu.

— Čuješ, Tomo, to je pa čudno, se je norčeval Kržan. Kaj če bi bil mož skozi okno zbežal.

— Ne, skozi okno ni ušel, ker so vzidani v vsa okna trdni križi.

— Pri vseh oknih?

— Da, pri vseh, A jaz se nič ne čudim, milostivi gospod. Ali veste, kdo je bil kupčevalec s konji?

— Kdo?

— Hudič je bil! Da, da, hudič je bil! Nič se ni treba smejati. Tisti dan, ko smo vas sem prinesli, sem že to uganil. Naslednji večer sem tujcu skrivaj poškropil posteljo z blagoslovljeno vodo in — izginil je. Zdaj me le skrbi, da izginejo na kak čeznaraven način tudi tisti trije tolarji, ki mi jih je dal. Rajna moja mati so mi pravili, da je hudič dal nekoč neki beračici cekin — drugo jutro pa se je cekin spremenil v metulja in je odfrčal.

Tomo bi bil le dalje razpletal svoje misli, da ga ni prekinil Kržan.

— Dosti o tem! Povej mi zdaj, ali te je gospodična Asunta med mojo boleznijo kdaj vprašala, kako se mi godi.

— Ne, je lakonično odgovoril Tomo in tehtal ter ogledoval tolarje, ki jih je bil vzel iz suknje.

— Ne enkrat ni vprašala po meni? Pomisli, Tomo, morda te je le kdaj vprašala. Kržan je bil ves razburjen, ker se mu je zdelo nemogoče, da bi bila Asunta tako brezsrčna. Ta nujna vprašanja pa niso bila Tomu po volji in rekel je malo osorno:

— Čemu naj bi me pa bila vpraševala, saj je vse dni in skoro vse noči presedela ob vaši postelji in sama videla, kako se vam godi.

— Kaj praviš, Tomo? Si-li govoril resnico?

— Seveda! Saj je bila tudi njena dolžnost, da vam je stregla. Kaj niste njej in njenemu očetu rešili življenja?

— Ah, vse žive dni ji bom hvaležen, je vzdihnil Kržan. Da, hvaležen ji bom.

— Meni pa nič? je razžaljen vprašal Tomo. Jaz sem vam tudi stregel, dobro stregel noč in dan, dasi meni niste rešili življenja. Da, in še stroške sem imel zaradi vas. Davi sem kupil materi božji trsatski dve sveči, da bi vas kmalu rešila.

Kržan je smehljaje podal Tomu roko.

— Tudi tebi sem hvaležen, Tomo, iz vsega srca. Midva se več ne ločiva, nego ostaneva skupaj vse žive dni.

Tomo je vzel te besede ravnodušno na znanje. Posebnega vtiska niso nanj napravile. Toda obraz se mu je razjasnil in skoraj bi bil zavrišnil veselja, ko mu je Kržan rekel:

— V dokaz moje hvaležnosti ti darujem samokresa, ki si ju že na stran spravil.

— Oh, milostivi gospod, oh, milostivi gospod, je ves ginjen jecljal Tomo in stiskal Kržanovo roko.

— Le pusti, Tomo, ga je miril Kržan. Povej mi raje, če veš, kdo da sta ta gospodična in njen oče.

— Vem, kdo da sta. Pater-zdravnik je ž njima vsak dan govoril. Stari gospod je silno bogat. Cel otok je njegova last. Menda se imenuje vojvoda Dall Ferro. Tudi njegova brata sta imenitna gospoda. Eden je nadškof, drugi pa je general neapoljskega kralja. Žena mu je že davno umrla in ta drobna gospodična Asunta je njegova edina hči.

Kržan je bil tako presenečen, da je v nemem strmenju gledal Toma, če govori resnico ali se mu blede.

— Vojvoda Dall Ferro in Asunta vojvodinja — — so mrmrale njegove blede ustne.

— Da, tako je, je potrdil Tomo, kakor da bi bile te besede njemu namenjene. In bogat mora biti ta vojvoda, pravi samostanski valpet, da bi lahko kupil ves Kastav z Reko vred. A kaj to pomaga nama, milostivi gospod. Premislite raje kaj bodeva zdaj počela, ko vam je zgorel gradič.

— Kaj bo z nama, vprašuješ, Tomo? je zakričal Kržan tako glasno, da je Tomo plaho skočil s sedeža, boječ se, da je gospodar začel zopet fantazirati. Po svetu pojdeva, Tomo, vojskovala se bodeva, bogata in mogočna postaneva in grad si sezidava, da ga še krški knez Frankopan ni imel takega.

Kržan je mislil še reči, da bo v tem gradu vladala njegova soproga vojvodinja Asunta, a umolknil je še o pravem času.

— To je pa lepo, je menil Tomo. Prosim, milostivi gospod, ali bom jaz potem imel boljšo plačo? In pa, če smem vprašati, kako pa mislite postati tako mogočen in bogat?

— Tega še sam ne vem, je rekel Kržan, a prisegam ti, da se vse to zgodi in izpolni, če me prej ne zasači smrt.

Tomo ni utegnil odgovoriti, kajti moral je priskočiti Kržanu na pomoč, ki se je bil vsled razburjenja zopet onesvestil.


VI.[uredi]

Ne bogajo me misli, želje vroče,
drevesom, hišam, rekam, hribom poti
do njé ni njim zastaviti mogoče.

Prešeren.

Krepka natura je plemiču Andreju Kržanu pomagala, da je, čim je bila nevarnost prestana, jako hitro okreval. Že čez nekaj dni je zapustil posteljo in smel tudi za nekoliko časa na zrak. Tomo je z veseljem opazoval, kako so se njegovemu gospodarju vračale moči in rdečila lica, samo Kržanova nemirnost in zamišljenost mu je delala skrbi in razvnemala v njegovem srcu čedalje večjo nevoljo proti vojvodinji Asunti, zakaj čutil je dobro, da je ona vzrok vseh Kržanovih dušnih in srčnih bolesti.

Asunta je Kržana, odkar je zapustil posteljo, le redkokdaj videla. Prišla je pač vsak dan enkrat vprašat Kržana, kako se mu zdravje obrača na bolje, toda njeni obiski so bili vedno jako kratki in Kržan se ni motil, sluteč, da se Asunta namenoma ogiblje daljšim pogovorom ž njim. Toda to mu ni jemalo poguma. Stokrat na dan si je prisegel, da si mora pridobiti lepo vojvodinjo, naj ga velja karkoli, in tako trden je bil ta njegov sklep, da ga ni omajalo niti čudno, spremenljivo vedenje njegove izvoljenke, dasi mu je provzročalo bridkosti in resne dvome, če si osvoji tudi njeno srce. Danes se mu je Asunta smehljala tako ljubeznivo in vzpodbnjevalno, da se je topil sreče, in iz njenih oči so odsevala tako gorka čuvstva, da bi bil najraje padel pred njo na kolena in ji razodel svojo ljubezen. Drugi dan pa je bila hladna in nepristopna, ponosna vojvodinja, ki je znala tako od zgoraj doli gledati od ljubezni do nje ginevajočega malega plemiča, da bi se bil ta najraje razjokal. Vrhutega se je pogostoma zgodilo, da je Kržan našel Asunto samo na vrtu in jo po celo uro opazoval iz daljave, kako je nepremično sedela na svojem mestu in bila tako zatopljena v svoje misli, da je niti glasno klicanje ni vzbudilo. Koj nato pa je znala biti razposajeno vesela, kakor da v vsem življenju še ni padla ne ena senčica na njeno mlado srce.

Končno je prišel dan, ki ga je bil Kržan težko pričakoval. Pater-zdravnik je bil odvzel obvezo s Kržanove rame in je svojemu pacijentu naznanil, da je popolnoma zdrav.

Ta dan je šel Kržan iskat vojvodinjo Asunto z določnim namenom da izpregovori z njo resno besedo. Našel jo je na skalnatem obrežju, v senci starodavnih cipres in palm samostanskega parka. Približal se ji je s gracijozno spoštljivostjo tiste dobe.

— Svetla vojvodinja, dovolite svojemu pokornemu služabniku ...

— Ah, vi ste, plemič Kržan! Ravno prav. Sedite k meni, zakaj govoriti moram z vami.

Ko se je Kržan z globokim poklonom usedel poleg vojvodinje, je ta hitro nadaljevala:

— Davi mi je moj oče naznanil, da odpotujeva že danes ali vsaj jutri zjutraj. Doslej nisem hotela motita najinega prijateljstva z izrazi svoje hvaležnosti, danes pa ne morem več molčati. Danes, ko se ločiva najbrže za vse življenje, vam moram povedati, da ostane vaše ime zapisano v mojem hvaležnem srcu do zadnje moje ure, in da bom vse dni svojega življenja molila, da bi vas, hrabri in velikodušni plemič, božja milost čuvala na vseh potih in vam pomagala do največje sreče.

— Ločiti se hočete od mene, svetla vojvodinja, je ves preplašen vzkliknil Kržan. Ne, to ni mogoče. Kaj naj bo iz mene, če greste kdove kam? Ne zamerite mi tega vprašanja. Vem, da pripadate najvišjemu italijanskemu plemstvu in da je vaš oče neizmerno bogat. Zato pač še ne smem povzdigniti svojih oči k vam. Reči pa vam smem, da vas ljubim tako goreče in spoštljivo, da bi umrl žalosti, če bi ne smel bivati vsaj v vaši bližini.

— Plemič Kržan, tako ne smete govoriti, ga je zavrnila Asunta. Med nama ni razločka. Moje bogastvo in moje plemstvo ne odtehta vaše velikodušnosti in vašega poguma. Kar ste še sicer omenili, na to vam ne morem in ne smem ničesar odgovoriti, vsaj ne še sedaj.

— Svetla vojvodinja — samo sedaj še ne? je iz prekipevajočega srca dihnil Kržan. Ah, odgovorite mi ...

Asunta ni odgovorila, toda pogledala je samo za trenotek Kržana tako ljubo in sladko, da se je v svoji sreči nagnil k njej in ji poljubil roko. A v tem hipu se je Asunti že zresnil obraz. Odtegnila je Kržanu svojo roko in glas njen je zvenel nekako slovesno, ko je rekla:

— Plemič Kržan — govoriva o drugih stvareh. Mož ste in naravno je, da želite poslaviti svoje ime in priti do veljave, do moči in do bogastva. Slušajte me. Načrte imam, plemenite načrte, ki utegnejo roditi velikanske uspehe. Če mi pomorete, da te načrte uresničim, postanete eden najmogočnejših in najbogatejših plemičev na svetu in vsaka vojvodska hči si bo štela v čast, če jo bodete zasnubili.

— Povejte mi, svetla vojvodinja, kaj naj storim. Pripravljen sem izpolniti vsak vaš ukaz.

— Načrta, ki sem ga omenila, vam zdaj še ne morem razložiti, je tiho dejala vojvodinja Asunta, kajti ta tajnost ni moja in kdo ve, če se ti načrti sploh dajo uresničiti. Ali za eno vas prosim, plemič Kržan. Ako me res ljubite, obljubite in prisezite mi, da mi ostanete vdani in da storite vse, kar vam rečem tisti dan, ko vas pokličem na pomoč.

— Vse, vse storim kar ukažete, svetla vojvodinja, je slovesno zaklical Kržan. Prisegam Vam to na svojo plemsko čast, prisegam Vam to pri spominu na svojega očeta in pri svoji brezmejni ljubezni do Vas.

— Zaupam Vam popolnoma, je z omamljivo ljubeznivostjo rekla vojvodinja Asunta in segla Kržanu v roko. In zdaj ni odmaknila svoje roke, ko jo je Kržan vroče in strastno poljubljal, nego mu jo radovoljno prepustila, da je bil Kržan ves blažen.

— Veste-li, plemič Kržan, je rekla Asunta s šegavo koketnostjo, da sem ves čas, odkar sem vas spoznala, razmišljala o Vaši osebi? Vaša eksistenca se mi zdi nekako tajinstvena. Kako je bilo mogoče in kaj je vzrok, da v tej starosti živite v tej puščavi? Kako je mogoče, da se izobražen, hraber plemič zadovoljuje z družbo kmetov in ribičev in da se zadovoljuje s službo, ki njega ni vredna, ko mu je vendar odprt ves svet. To mi je uganka. Dozdeva se mi, da Vas je velika nesreča pregnala iz življenja v to ubožno samoto.

— Motite se, svetla vojvodinja, je nekako melanholično odgovoril Kržan. Tako brezpomemben človek sem, da me sovražijo in mi delajo bridkosti samo razbojniki. Kar sem živ, se ni nihče zame zanimal. Moj oče je umrl že pred davnimi leti, daleč nekje v tujini, moja mati je umrla, ko sem prišel na svet.

— In sorodniki — kaj jih nimate nič?

— Moja mati je bila iz rodovine grofov Herbersteinov. Ti grofje pa so tako mogočni in bogati, da se jim nisem nikdar približal. Mislili bi bili, da od njih kaj želim — a jaz sem preveč ponosen, da bi mogel kaj takega prenesti. Moj oče ni imel sorodnikov in jaz sem zadnji Kržanovega rodu. Nekdaj je bila moja rodovina ugledna in vplivna na Kranjskem in jako bogata. A sčasoma je to bogastvo pošlo. Zadnje ostanke sta pognala moj oče in njegov brati in meni je ostal le ubožni gradič, ki ste ga videli, ko ga je plamen uničil.

Kržan je utihnil spomini na njegove rodbinske razmere so ga užalostili, a ta žalost je izginila brez sledu ko ga je vojvodinja Asunta pogladila s svojo drobno roko po gostih laseh in mu nežno in sočutno rekla:

— Ne zamerite mi, da sem Vam vzbudila tako tožne spomine. A ker sva sklenila prijateljstvo, je pač naravno, da sem hotala poznati bolesti Vašega srca. Povejte mi le še to, zakaj niste nikdar poskusili pridobiti si med svetom kako stališče.

— Sam ne vem, kako da mi to ni prišlo več kot le enkrat na misel. Do svojega dvajsetega leta sem bil pri stari grofici Herberstein, svoji teti v Ljubljani. Ko je umrla, sem prevzel svoj gradič. Takrat sem se pripravljal, da bi vstopil v armado beneške republike. Kar mi je bankir Leban iz Trsta sporočil, da ima naročilo, izplačati mi vsak mesec dvajset tolarjev. Kdo mu je dal denar, tega mi ni hotel povedati. Prisegel pa mi je, da ga je dobil od moža, ki ničesar drugega ne želi kot mojo srečo. Od tedaj živim tu na obrežju in opravljam posle pomorskega valpta kneza Turjaškega. Lahko rečem, da sem v tej lastnosti izvršil marsikako junaško in dobro delo in to mi je bilo zadoščenje za vse in mi je dajalo tisto notranjo zadovoljnost, ki je pogoj sreči. Zdaj pa zapustim ta kraj. Moja skromna eksistenca mi več ne zadostuje. Vas si hočem pridobiti svetla vojvodinja, in ta namen moram doseči. Ni je na svetu ne ovire ne moči, ki bi me mogla zadržati. Svojih misli, svojih čuvstev in svojih želja ne morem ukrotiti, ker so močnejše od mene. Ljubezen premaga samo smrt.

Z dekliško sramežljivostjo je vojvodinja Asunta poslušala Kržanovo plamteče priseganje in Kržan je bil srečen, videč, da ga Asunta rada posluša.

— In sedaj, svetla vojvodinja, ukažite, kaj naj storim.

— Zdaj Vam še ne morem ničesar ukazati, je odgovorila Asunta. Moji načrti dozore šele sčasoma. Dotlej je dovolj, če vem, kje da ste, kam se moram obrniti, da Vas dobim, če bi potrebovala Vaše pomoči. A če bi Vam zdaj rekla: „Ljubi plemič Andrej Kržan, glej, da izkažeš svoje moči — kaj bi storili?“

— Potem bi storil, kar mi hodi že nekaj časa na misel, odkar je namreč prišel pod mojo streho tisti skrivnostni kupčevalec s konji, ki mi je pomagal pri rešitvi Vašega očeta in Vas. Šel bi v tujo deželo in poskusil tam svojo srečo.

— In kam bi šli? Svet je velik, ljubi plemič Andrej.

— Šel bi v Levanto, šel toliko raje, ker vem, da je tamkaj otok, kjer je navadno bivališče svetlega vojvode Dall Ferro in njegove ljubljene hčerke Asunte.

Asunta se je tega naznanila skoro prestrašila. Videti je bilo, da ji Kržanov sklep nikakor ni ugajal, a ker ni ničesar rekla, je tudi Kržan molčal, dasi ni umel, kaj bi mogla Asunta ugovarjati njegovemu namenu.

— Kdaj mislite odpotovali? je po dolgem molku vprašala Asunta in ne čakaje odgovora, hitro dostavila: Odpotujte koj jutri, kajti meni bi bilo neljubo, če bi ostali po nepotrebnem le en sam dan v tej samoti. In sedaj, dovolite mi le eno vprašanje: Vam li dopuščajo sredstva iti na tako potovanje ?

Kržan je nekoliko zardel in mrki njegov pogled je razodeval njegovo užaljenost, toda Asunta je hitro položila svojo roko na njegovo ramo.

— Ne zamerite mi — nisem Vas hotela ponižati. Prijatelja sva, če ne že kaj več, in v imenu tega prijateljstva Vas prosim, dovolite mi, da se zanimam za Vaše razmere.

— Ne delajte si skrbi zaradi mene. Bankir Leban v Trstu mi bo pač za primerno nagrado rad izplačal za eno leto, kar mi je namenil moj skrivnostni dobrotnik.

— O, tako pojde, je z veselim glasom vzkliknila Asunta. In zdaj mi je res laglje pri srcu. Ah, plemič Kržan, Vi si ne morete misliti, kako težko mi je bilo, Vas v tem oziru vprašati. Sedaj je vse v redu in sedaj lahko odpotujete.

— Najbolje bo, da odidem še nocoj. Tako vsaj ne zamudim nobene ure.

— In v Trstu počakajte toliko časa, da dobite moje pismo. Ne vem namreč še, kam se moj oče najprej obrne, ali v Gradec do avstrijskega nadvojvode, ali v Benetke, do doža. Asunta je vstala in podala Kržanu obe roki.

— In zdaj, ljubi plemič Kržan, še enkrat Vam bodi zahvala za vse, kar ste storili zame in za očeta in potujte srečno.

— Svetla vojvodinja ... Kržan je poljubljal Asunti roke, a govoriti ni mogel, tako so ga bila prevzela njegova čuvstva. Svetla vojvodinja, ne pozabite name ... moja ljubezen Vas bo spremljala na vseh Vaših potih ...

— Zbogom, plemič Kržan! Asunta se je naglo obrnila in odhitela proti začasnemu domu. Prav ko je prišla do vrat, ji je padel z las rdeč trak in Kržan ga je pobral ter poljubil. Asunta se je obrnila in to videla. Njene oči so se nasmehnile Kržanu, pozdravila ga je še enkrat njena roka, potem je izginila za vratmi.


VIII.[uredi]

Le počakaj še en malo,
da ti pušelc naredim,
z rožmarina nemškega,
z nageljna rdečega.
Na klobuk t’ ga bom pripela
z eno zlato knofelco,
da t’ ga burja ne bo vzela,
kadar pojdeš na vojsko.

Narodna.

Kržan ni odlašal s pripravami za svoj odhod. Lotil se jih je toliko laglje, ker ni imel ničesar pripraviti. Vendar je naročil Tomu, naj izpolni svojo dolžnost.

— Milostivi gospod, jaz Vas ne razumem. Pripravim naj vse za odhod, ste mi ukazali. Vidim, da Vam je vojvodinja pokvarila srce in značaj. Vse kar imate, to nosite na sebi, samo vaš klobuk leži notri na mizi. Kaj naj torej storim?

— Da, kaj naj storim, je zavzdihnil Kržan. Ko bi vsaj konja imel.

— Konja Vam preskrbim. To je najmanjša stvar.

— Kje bi konja dobil? Samostan mi ga pač posodi, a s tem bi mi ne bilo pomagano.

— Saj Vam lahko preskrbim konja, ki je pravzaprav Vaš, je menil Tomo. Tista dva konja, ki ste jih imeli v hlevu, ko je Vaš gradič zgorel, ima zdaj kmet Marko, saj ga poznate, tisti rdeči Marko, ki pri svatbah največ spije.

— Marko jih je ukradel. Pojdi k njemu in vzemi mu konja.

— Ne bo jih dal, je menil Tomo, izlepa že ne.

— Nimam več časa, da bi ga klical pred sodnika, je odločil Kržan, konja pa moram dobiti. Tu imaš dva tolarja, Tomo, in pojdi k Marku. Ponudi mu najprej en tolar če vrne konja in govori nekaj o ječi in o vešalah. Če to ne bo zadostovalo, ponudi oba tolarja in če še to ne bo pomagal, vzemi svojo železno palico, in premikasti Marka, da bo pomnil. Ali si me razumel?

— Razumel sem skoro vse, je dejal Tomo, samo konec mi ni jasen. Kaj se zgodi s tolarjema, če bi jih Marko ne hotel vzeti in bi bil jaz primoran, ga pretepati in mu konja s silo vzeti.

— V tem slučaja jih darujem tebi za tvoj trud.

— Dobro, milostivi gospod, je odgovoril Tomo z vidnim zadovoljstvom, do večera bodeta konja tu.

Tomo je izpolnil svojo obljubo še poprej, kakor je sam mislil. Že čez dve uri se je vrnil z ukradenima konjema.

— No, kako je bilo, je vprašal Kržan smehljaje ogleduje razpraskani obraz svojega sluge.

— Ker sem si mislil, da je bolje, ako se vrnem čim preje, sem opravil na kratko.

— Si-li Marku ponudil tista dva tolarja, ki sem ti jih dal?

— Nisem utegnil, milostivi gospod. Ogovoril sem Marka kar s palico in zdaj je vse v redu. Vi imate svoja konja, jaz pa dva tolarja.

V daljša razpravljanja o tej stvari se Tomo ni spuščal, nego ravnodušno odšel s konjema v hlev.

Kržan je šel v svojo sobo. Prvi pogled njegov je padel na mizo in tu je videl Kržan na svojem klobuku šopek svežih cvetlic, ki so bile pripete z dragoceno zlato iglo, okrašeno z biseri in z demanti. Kržanu se je topilo lice veselja in sreče. Takega slovesa, takega zadnjega pozdrava se ni bil nadejal.

Sklenil je, da igle ne vzame seboj v svet, nego da jo shrani na varnem kraju.

— Kdo ve, kaj me vse na potu zadene, je rekel sam sebi. Lahko mi kdo iglo ukrade, lahko me zaloti smrt. Ta igla pa mora ostati kot kaka relikvija, da bo še poznim rodovom v spomin na mojo srečo.

Kržan je zardel pri teh besedah. Poznim rodovom je iglo namenil — prav kakor bi bilo že gotovo, da postane vojvodinja Asunta njegova žena.

Ko se je začelo mračiti, je Kržan zapustil hišo in je po stranskih stezah kremi na ono stran, kjer so stale razvaline njegovega gradu, čim bliže je prišel razvalinam, tembolj se je skrival in pazil, da bi ga nihče ne ugledal. Kakor tihotapec se je splazil med razvaline in začel odmetavati kamenje in ruševine. Po dolgem trudu je našel odprtino. Odvalil je kamenito pločo, ki jo je pokrivala, in previdno zlezel po polomljeni lestvi v to primitivno klet. Poiskal je motiko in začel kopati na sredi kleti, kar mogoče skrbno, da bi se ne slišal noben glas.

Naenkrat je nehal in pozorno dvignil glavo. Na njegovo uho je udaril komaj slišen ropot in zdelo se mu je, da čuje v bližini kopanje. Splazil se je hitro po lestvi med razvaline in poslušal. Ropot se je zdaj dosti bolje razločil in ni bilo dvoma, da je nekdo kopal med razvalinami hleva. Z največjo previdnostjo se je Kržan splazil do nekdanjega hleva in res tam zagledal človeka, ki je kopal. Kržan se je vzravnal in planil na kopača ter ga podrl na tla.

— Milostivi gospod! —

— Tomo — ti?

Ta dva klica sta zadonela ob enem in obenem sta se zasmejala tudi Kržan in njegov sluga.

— Tomo — za boga — kaj pa tod iščeš? Ob tej uri!

— Kakor vidite, milostivi gospod, delam. Tomo je bil v vidni zadregi in vidna je bila tudi njegova nezadovoljnost, da ga je Kržan zasačil pri tem delu.

— Vidim. Tomo, da si pri delu, se je smejal Kržan, in zdi se mi, da ni težko uganiti, kaj je tvojega dela namen. Hočeš li, da ti povem, čemu tod koplješ?

— Ni treba, milostivi gospod; dovolj je, da jaz to vem.

— Zaklad iščeš, Tomo, je dejal Kržan, prav kakor ga iščem tudi jaz. V tem ozira sva si pač podobna. Jaz sem svoje prihranke zakopal v kleti, ti, moj Tomo, pa v hlevu. Pomagajva zdaj drug drugemu.

Tomo je bil zadovoljen in delo je šlo obema hitro izpod rok. Zaklada, ki sta jih izkopala, sta bila prav skromna. Kržan je imel v mali vreči dvajset tolarjev, ki jih je zadovoljno spravil v svoj žep. Tomo je imel v hlevu zakopanih le deset tolarjev. Zakopani so pa bili več ko seženj globoko v zemljo in Tomo je bil na svoj zaklad navalil toliko kamenja, da je vzlic Kržanovi pomoči imel mnogo dela, predno so njegovi tolarji žvenketali v njegovem žepu. Zakopala sta potem jami, a Tomo ni zapazil, da je položil Kržan v jamo mali sveženj, v katerem je bila igla vojvodinje Asunte.

Vzlic temu, da je bil nekdanji gradič ves razdejan, se je Kržan le težko ločil od njega. Tomo tega nikakor ni mogel pojmiti.

— Pojdiva, pojdiva, milostivi gospod. In veseli bodite, da je ta gradič zgorel, saj kdo ve, če bi se bili sicer odpravili v svet. Le pogumni bodite, milostivi gospod. Prej, ko sem mislil, da ves svoj denar sproti zapravljate, nisem imel pravega zaupanja, da bodete kdaj kaj dosegli. Sedaj sem pa drugega mnenja. Kdor ima celo vrečo denarja ...

— Saj imam le bornih dvajset tolarjev, je zgovornega Tomo prekinil njegov gospodar, dvajset tolarjev, to ni skoro nič.

— Dvajset tolarjev — to je že prav lepo premoženje, je zatrjeval Tomo z velikim poudarkom. Kadar bom jaz imel dvajset tolarjev, me bodo župnik morali vikati, pri procesiji bom nebo nosil, da, in celo škornje si bom kupil. Mož, ki ima dvajset tolarjev, vendar ne more opank nositi.

Kržan je bil zatopljen v svoje misli in ni poslušal Tomovega modrovanja. Ločitev od kraja, kjer je prebil prva moška leta svojega življenja, mu je bila težja, kakor je sam mislil. Toda omahoval ni niti en trenotek. Pri samostanskem valptu si je izposodil dva samokresa in potem sta s Tomom zasedla izstradana konjiča in odjezdila v temno noč. In Kržan ni zapazil, da mu je že v tistem trenotku, ko je pognal konja, padel s klobuka šopek, ki mu ga je bila pripela vojvodinja Asunta.


IX.[uredi]

Do srca veliko ima oblast,
vojščakov ljubica, presvitla čast,
pred, ko da poteče let’ in dan,
na vojski se znebil boš srčnih ran.

Prešeren.

V starih časih so bile ceste silno primitivne in zanemarjene, zlasti pa doli v Istri in v sosednih pokrajinah. Slabe, kamenite ceste so bile glavni vzrok, da sta Kržan in Tomo na svojih izstradanih kljusetih le prav počasi naprej prišla.

Polagoma je postajal Tomo prav nevoljen na svojega gospodarja. Poskusil je večkrat, da bi začel s Kržanom kak pogovor, ali odgovora ni dobil. Kržan se je zatopil v svoje misli tako, da Tomovih ogovorov niti slišal ni.

Njegove misli so bile pri vojvodinji Asunti Dall Ferro. Klical si je v spomin vsak najmanjši dogodek, ki ga je doživel od dneva, ko je Asunta stopila na njegovo jadrenico. Spominjal se je vsake besede, ki je izpregovorila, in vsakega pogleda, ki ga je zadel iz njenih oči.

Vzlic svoji zaljubljenosti si pa Kržan ni prikrival, da se je Asunta vedla časih prav čudno, nekako tajinstveno, in da ni izrekla ne ene besedice, ki bi jo mogel Kržan tolmačiti kot obvezno obljubo. Bila je ž njim jako prijazna, pogledala ga je večkrat mnogoobetajoče, prepustila mu je trak, ki ji je bil padel iz las, in mu z dragoceno iglo pripela šopek na klobuk — ali vse to je ni čisto nič vezalo in ji ni nalagalo nobenih dolžnosti. To je morda veljalo ljubimcu, mogoče pa tudi samo rešitelju iz smrtne nevarnosti. Kržan si je, četudi težkega srca, priznal, da si je Asunta znala ohraniti popolno svobodo in da si ni pridobil nobenih pravic do nje.

Iz teh misli je Kržana prebudila šele mala nezgoda. Njegov konj je zadel ob velik kamen in je skoraj padel, Kržan se je le iztežka vzdržal v sedlu, zaklel pa je tako, da Tomo ni dvomil, da je njegov gospodar zopet pri polni zavesti.

— No, hvala Materi božji tersatski, da je ta kamen postavila pred vašega konja, je z resničnim veseljem vzkliknil Tomo. Bal sem se za vas, milostivi gospod, da se vam od dolgega razmišljevanja možgani obrnejo. In tudi zase sem se bal, da bom namreč od dolgega molčanja naposled še onemel.

Kržan se ni zmenil za besedičenje svojega sluge, ta pa zopet ne za nevoljo svojega gospodarja.

— Ne zamerite milostivi gospod, je menil Tomo, a to vam moram povedati, da ne razumem vaše zamišljenosti. V svet greste iskat sreče, iz revščine ste se odpravili iskat bogastva, vojskovali se bodete in postali imeniten in mogočen. A namesto da bi peli in vriskali, se držite kakor skesan grešnik. Ali vam morda hodi tista bleda vojvodinja v misel. Bežite no, to se vender ne izplača. Meni verjemite, ženske se ogibajte. Moj rajni oče so bili izkušeni mož in so me vedno svarili pred ženskami. Tomo, so rekli, nikdar se ne oženi. Tomo, so rekli, vsak mož spozna svojo ženo šele po tem, ko mu je že žal, da jo je kdaj spoznal. Jaz sem si očetove nauke dobro zapomnil.

— To je prav, Tomo. Le ravnaj se po teh modrih naukih.

— Milostivi gospod — zakaj bi se pa vi ne ravnali po njih? Ta italijanska vojvodinja se vam je utihotapila v srce in zdaj nimate miru. To pa ni dobro. Vzeli je tako ne bodete. Taka drobna stvarica ni za junaka, kakoršen ste vi. Kar pozabite jo.

— Nikoli — ni mogoče, je nehote vzdihnil Kržan.

— Ni mogoče? Kaj še! Glavo bi stavil, da se čez leto dni tega dekleta še spominjali ne bodete več. Zdaj pridejo veseli dnovi za naju oba. Vojskovala se bodeva, postala bodeva bogata, vi tudi slaven in takrat se boste sami smejali, da ste kdaj toliko vzdihovali po mali vojvodinji.

— Nehaj s takimi čenčarijami, je osorno zaklical Kržan in pusti me v miril.

Toda Tomo se ni dal ugnati in ker ni govoril njegov gospodar, je govoril sam, govoril neprestano vso noč, govoril, tudi ko je bil že beli dan, in govoril toliko časa, da sta prišla v Trst.

V drugi polovici 16. stoletja je bil Trst še razmeroma majhno mesto. Razen sedanjega starega mesta je bilo v obližju le prav malo hiš.

Kržan in Tomo sta se vstavila pred veliko gostilno, ki je stala približno tam, kjer je zdaj Lesni trg. Ta gostilna je bila ne le shajališče voznikov, ki so vozili blago proti Dunaju, nego tudi zavetišče revnejšega plemstva iz Istre in s Krasa.

V tem, ko je Tomo ostal pri konjih v gostilni se je napotil Kržan takoj v mesto, da si kupi novo obleko, kajti boljša njegova oblačila je bil uničil požar, kar je imel na sebi, je pa bilo že precej slabo. Ko je bil primerno opravljen, je šel iskat bankirja Lebana, posestnika velike hiše in lastnika cvetoče trgovine. Malo težko je bilo Kržanu pri srcu, ko je stal pred Lebanovo hišo, zakaj še nikdar ni bil nikogar prosil posojila in bal se je, da ga bo v zadnjem trenotku morda še sram izpregovoriti odločno besedo.

V trgovini je bilo polno ljudi, samih pomorščakov, ki so nakupovali potrebščine za potovanje po morju. Stregla sta jim dva uslužbenca.

Kržan je nekako skromno obstal sredi trgovine, čakaje, da odpravita uslužbenca kupuj oče pomorščake, a ker se le nihče ni zmenil zanj, je stopil bližje in vprašal, če bi mogel govoriti z gospodarjem. Uslužbenca nista ničesar odgovorila, le eden je z roko pokazal na vrata, ki so vodila v Lebanovo pisarno. Kržana je sicer nevljudno vedenje uslužbencev precej jezilo, vendar je molče stopil k vratom in jih odprl.

— Prosim, jeli gospod Leban doma? je vprašal mladega moža, ki je čepel za knjigami in marljivo vpisoval vanje dolge vrste številk.

— Ne, je bil kratek odgovor pisarjev in mladi mož je nadaljeval svoje delo, ne da bi Kržana le pogledal.

Zdaj je Kržana prevzela jeza. S tremi koraki je bil pri mizi. Zgrabil je pisarja za vrat in ga potegnil s stola.

— Tu sem se postavi in povej s primerno ponižnostjo, kje da je tvoj gospodar, sicer te nabodem na svoj meč kakor muho.

Pisarček je trepetal po vsem životu in prav daviti se je moral, predno je zjecljal svoj odgovor.

— Gospoda Lebana ni v Trstu. Odpotoval je po kupčijskih opravkih in pride šele čez nekaj dni domov.

Kržana je ta novica kaj neprijetno presenetila. Kje naj dobi zdaj potrebni denar? Onih dvajset tolarjev, ki jih je imel pri odhodu z doma, je bil že porabil za nakup obleke in ostalo mu je le še nekaj drobiža. Skoro plaho je vprašal pisarja:

— Kdo pa nadomešča gospoda Lebana, kadar ga ni doma?

— Njegova žena, je odgovoril pisar in spominjajoč se, kako brezobzirno je nastopil Kržan, se je vljudno ponudil, da mu pokaže pot h gospodinji.


X.[uredi]

No, sluga mladi, kam pa greš?
Al’ meni kaj povedat veš,
kaj dobrega, kaj hudega?

Narodna.

V prostorni, lepo opremljeni sobi je sedela priletna, tolsta žena, ki je z mrkimi pogledi motrila plemiča Andreja Kržana, ki je ves razburjen stal pred njo in ji skušal dopovedati, da ima pravico, zahtevati od trgovca in bankirja Lebana dvesto tolarjev posojila.

— Obžalujem, a jaz vam ne morem ustreči, je zatrjevala soproga Lebanova. Moj mož mi ni nikdar povedal, da je pri njem naloženega kaj denarja za vas, na svojo odgovornost in brez jamstva vam torej ne morem ničesar posoditi.

Kržan je že obupaval, da dobi denar, vendar ni nehal prigovarjati tolsti Lebanki.

— Poglejte trgovske knjige svojega soproga! Tam mora biti vendar zapisano, da je zame naloženega precej denarja, ki se mi izplačuje v mesečnih obrokih.

— Moj mož zapisuje take stvari v posebno knjigo, ki jo ima vedno zaprto, je odgovorila Lebanka. Denarja vam ne morem posoditi, ako ne dobite dobrega in zanesljivega poroka. Saj imate vendar kaj prijateljev v Trstu?

— Nikogar ne poznam, je malodušno rekel Kržan. V vsem svojem življenju sem bil le dvakrat v Trstu in tu me pozna samo vaš mož.

— Potem morate pač počakati, da se povrne moj mož s potovanja, je dejala Lebanka, hoteč s tem zaključiti pogovor s Kržanom. Videč veliko zadrego Kržanovo je nekako tolažilno dostavila: Sicer pa vam ne bo treba posebno dolgo čakati, zakaj moj mož se vrne vsaj v štirinajstih dneh, če ne morda že prej.

Lebanka je vstala v znamenje, da je avdijenca pri kraju. Kržan je videl, da ničesar ne opravi in se je ravno poslavljal, ko je prihitel pisarček iz trgovine in povedal Lebanki, da želi neki gospod ž njo govoriti v kupčijskih zadevah.

— Kdo je ta gospod? je vprašala Lebanka nezaupno in dostavila nevoljno: To je čudno, da se ljudje za denar tako radi oglašajo, kadar ni mojega moža doma.

— Mislim, da tujec ni prišel prosit posojila, je menil pisarček. Bil je že večkrat pri nas, a vse svoje kupčije sklepa samo z gospodom, zato ne vem njegovega imena.

— Pripelji ga sem, je ukazala Lebanka in ko je pisar odšel, je hotela čim hitreje odsloviti Kržana. Ta je bil med pogovorom Lebanke s pisarčkom še enkrat v naglici preudaril svoj položaj in je spoznal, da mora na vsak način dobiti nekaj denarja. Zato je iznova poskusil pregovoriti Lebanko, da bi dala zahtevano posojilo. Še ko je govoril, so se odprla vrata in v sobo je vstopil mož, ki je ves presenečen vzkliknil:

— Kaj vidim? Vi ste tu, plemič Kržan. In čvrsti in zdravi?

Kržanu se je ta glas zdel znan. Obrnil se je hitro in na svoje največje začudenje zagledal skrivnostnega kupčevalca s konji.

— Vi, gospod? Kakšen slučaj! Prav vesel sem, da vas zopet vidim.

— Kaj se poznata? je vprašala Lebanka. In obrnivši se h Kržanu dostavila: Pravkar ste rekli, da nikogar v Trstu ne poznate.

— Kdo bi bil slutil, da je ta gospod v Trstu, je menil Kržan in vzel svoj klobuk s stola, da bi odšel.

Lebanka pa je bila dobra kupčevalka in se zvesto in dosledno držala načela, da mora človek vsako priliko izrabiti, in če je zaslužiti le en sam groš.

— Če jamči ta gospod za vas, je dejala Kržanu, vam rada posodim zahtevanih dvesto tolarjev, seveda morate v naprej plačati desetodstotne obresti.

Kržana je spravila ta nenadna ponudba v veliko zadrego. Sramoval se je pred tujcem svoje revščine in hotel kar izjaviti, da ne potrebuje njegovega poroštva. Kupčevalec s konji, ki je natančno uganil, kake misli navdajajo Kržana, se je požuril, prehiteti svojega znanca, rekši:

— Poznam, plemiča Kržana in dasi nisem posebno premožen, sem vendar pripravljen, jamčiti zanj, a če mi hoče dokazati svoje prijateljstvo, naj sprejme teh dvesto tolarjev od mene kot posojilo, seveda tudi proti običajnim obvestim.

Lebanka ni bila nič prav zadovoljna, da jo je hotel kupčevalec s konji pripraviti ob mali zaslužek. Poznalo se ji je to na obrazu. Kržanu pa se je zdelo, da bi ponižal samega sebe, če bi zdaj od kogarkoli vzel kak denar.

— Hvala za prijaznost, je rekel ponosno, a ker je bankir Leban odsoten, si bom že na drug način pomagal za toliko časa, da se vrne.

Kržan je hotel oditi, a zopet ni mogel. Vnovič je prihitel pisarček h trgovine.

— Oprostite gospod, je rekel Kržanu, neki dečko je prinesel pismo, ki zna biti Vam namenjeno. Dečko je rekel, da ima pismo za plemiča Kržana, ki pride danes semkaj po posojilo. Ne zamerite — ste-li vi, gospod, ta plemič?

— Da, plemič Andrej Kržan sem jaz. Kje je dečko?

Pisar je dečka poklical v sobo. Kržan ga je sprejel z dolgim pogledom, kakor bi hotel uganiti iz dečkovih oči, kako vest mu je prinesel. Naglo je odprl dehteče pisemce in čital.

„Ljubi plemič Kržan. Moj oče potuje z menoj v Benetke. Moj naslov izveste pri cerkovniku v cerkvi sv. Marka. Prosim vas, pridite čim prej za menoj v Benetke. Potrebujem Vas nujno. Zaupajte srečni zvezdi, pod katero ste rojeni, in hitite! — Asunta.“

Ko je Kržan to pismo spravil v žep, ga je vprašal kupčevalec s konji.

— Plemič Kržan, ali tudi zdaj nočete sprejeta moje ponudbe?

Kržanu se je zdelo, da se glasi to vprašanje nekoliko porogljivo.

— Da, odklanjam Vašo ponudbo in tudi ponudbo gospe Lebanove. Pomagal si bom sam.

Kržan se je prav nalahko priklonil Lebanki in kupčevalcu s konji in odšel iz sobe, tako ravno, tako krepkih korakov in ponosnega izraza, kakor da nosi v žepu celo premoženje.

Pred hišo je našel dečka, ki mu je prinesel pismo. Dal mu je ves drobni denar, kar ga je imel, a izvedeti ni mogel ničesar posebnega. Dečko je povedal, da ga je blizu Lebanove trgovine najel neznan mož in poslal s pismom v hišo. — Naročil mu je bil, naj pismo tam pusti, če ne najde gospoda, kateremu je namenjen.

Kržan se je odpravil v gostilno, kjer ga je čakal Tomo. Vzlic veliki skrbi, kako si zdaj pomore do denarja, je spotoma vendarle vedno iznova čital pismo vojvodinje Asunte in je čital tudi še potem, ko je je znal na pamet.

— Tomo, pripravi vse kar treba, da odjezdiva še danes in pridi potem k meni na važen pogovor.

S temi besedami je Kržan odšel z dvorišča, kjer je bil pri hlevu našel Toma, in vstopil v gostilno. Njegov sklep je bil storjen. Prodati je hotel zlate svoje ostroge in zlato svetinjo, ki jo je od krsta nosil na prsih, ter s tem denarjem odjezditi v Benetke.


XI.[uredi]

Naj preveč teb’ se ne mudi,
da glave bi ne zgubil ti!

Narodna.

Plemič Andrej Kržan je sedel za mizo v gosposki sobi velike gostilne in z očitno nevoljo zaužival svoj obed, ko je za seboj zaslišal vprašanje:

— Ali dovolite, da prisedem k Vaši mizi?

Mož, ki ni čakal odgovora, nego se mirno vsedej k mizi, je bil kupčevalec s konji. Kržan kar ni mogel umeti, kako da vodi slučaj tega čudnega tujca vedno v njegovo družbo. Vesel tega ni bil in tudi ni kar nič rad privolil, da je sedel tujec k njegovi mizi.

— Dolgo Vam ne bom družbe delal, je dejal precej neprijazno, ker mislim koj po obedu odpotovati.

— Se Vam li tako mudi, izgubiti še svojo glavo? je vprašal kupčevalec s konji. Če se ne motim, hočete postati vojak. V naših časih je vojak vsak dan v smrtni nevarnosti in in čim pozneje se izpostavite taki nevarnosti, toliko bolje za Vas.

— Mislite li, da sem strahopetec, se je razjezil Kržan. Tedaj, ko ste šli z mano na morje, ste pač sami videli, da nisem nič manj pogumen, kakor Vi.

Kupčevalec s konji se je z zadovoljno dobrohotnostjo nasmehnil.

— Ne razburjajte se, plemič Kržan! Vem, da ste hraber mož. In ker vem, kaj ste vredni, zato mi je žal, da bi se podajali v velike nevarnosti, pri katerih bi v slučaju zmage ničesar ne dosegli. Pri vojakih treba izredne sreče, če hoče človek kaj doseči, naj bo še tako vrl in hraber. Kdaj ste odšli z doma?

— Snoči, je kratko odgovoril Kržan, in zdaj zopet odpotujem, v tiste nevarnosti, pred katerimi ste me tako svarili, spoštovani kupčevalec s konji.

Kržan se je čudil, da njegove ostre in porogljive besede niso napravile za tujca nikakega vtiska. Kupčevalec s konji je ostal prijazen in se je slej kot prej vedel s tisto familijarnostjo, ki je v nazorih svoje, dobe vzgojeni plemič Kržan kar ni mogel trpeti.

— Potrpite še nekaj trenotkov, je rekel kupčevalec s konji Kržanu, ko je ta, vstal izza mize. Prišel sem k Vam, ker bi rad z Vami sklenil neko kupčijo.

Kržan je mislil, da mu hoče tujec zopet ponuditi posojilo. Kakor je bil tudi denarja potreben, iz njegovih rok le ni maral ničesar vzeti. Prepričan je bil, da bi se s tem ponižal in ponižanja plemič Andrej Kržan ni poznal.

— Z menoj se pač še ne izplača delati kupčij, je, zavedajoč se svojega uboštva, nekam trpko rekel Kržan. Sicer pa ne sklepam kupčij z ljudmi, ki jih ne poznam.

— Saj sem vam vendar povedal, kdo da sem in kaj da sem.

— Da in zdaj bi jaz le rad vedel, čemu ste mi prikrili svoje pravo ime in utajili svoj pravi poklic, zakaj da niste navaden kupčevalec s konji, o tem ni dvoma.

Tujec se je hrupno zakrohotal in prav po mešetarsko tolkel z obema rokama po mizi.

— Nisem mislil, da ima bedasti Tomo tak vpliv na Vašo sodbo! Haha! Kaj pa naj bom, če nisem kupčevalec s konji? Kak knez, ki potuje za kratek čas po svetu in za svojo zabavo kupčuje s konji, mulami in osli? Bežite vendar! Dokaz, da sem res kupčevalec s konji, je to, da sem prišel semkaj za Vami, da kupim Vašo rdečkasto kobilico.

Kržan je bil sicer presenečen po tej ponudbi in tudi njegov sum glede kupčevalca s konji je bil močno omajan, a vdati se vendar ni hotel.

— Ne morem Vam verjeti, je dejal odločno. Preveč ste bili pogumni in izvedeni, ko sva bila skupaj na morju. In način, kako ste potem izginili brez sledu, je bil tudi zelo sumljiv.

— Vrag Vas naj razume, se je končno vendarle nekoliko razljutil tujec. Ali mislite, da trgovec s konji ne sme biti pogumen in ne sme imeti usmiljenja z ljudmi, ki so v smrtni nevarnosti? Kaj je že to tudi kaka plemiška predpravica? In sumljiv sem tudi zato, ker sem odšel po svojih opravkih, ne da bi čakal kdaj se bom od Vas, ki ste ležali brez zavesti, primerno poslovil! Kupčevalci s konji smo pač navadni ljudje in ne poznamo gosposkih navad, pač pa vemo, da je čas denar, moj dragi plemič.

— Da, vse prav, je nekoliko zategnjeno odgovoril Kržan, ali — čemu ste pa mojega slugo toliko o meni izpraševali in mu za njegova pojasnila dali kar tri tolarje.

— Vsak kupčevalec s konji podkupi najprej služabnika, če hoče z gospodarjem kupčijo skleniti. Kar daruje slugi, to gotovo zasluži pri gospodarju. Tudi pri kupčiji s konji ne žanje nihče, kdor ni prej sejal.

— Kaj ste prišli na moj gradič, da bi z mano napravili kupčijo?

— Seveda. Vašo kobilico bi bil rad kupil. V teh časih vednih vojn primanjkuje konj in težko je dobiti pripravnih za vojaštvo. Na Reki sem izvedel o Vaši kobilici in jezdil sem k Vam, da bi me kdo drugi ne prehitel. Prosim Vas, povejte, koliko zahtevate za svojo kobilico.

— Rabim jo sam in je ne morem prodati.

— Jaz bi jo potreboval za nekega beneškega generala. Vi ste morda dali zanjo deset tolarjev. Sicer je moj poklic, ljudi goljufati — poštenega kupčevalca s konji svet še ni videl — a jaz bom še vedno lepo svoto zaslužil, če Vam povem, da je Vaša kobilica čistokrvna arabska žival, ki je bila najbrž last kakega imenitnega turškega paše. Ta kobilica je vredna dvesto tolarjev.

Kržan se je komaj premagoval, da ni razodel svojega veselja in svojega presenečenja, a moral se je opreti ob mizo, tako je vse trepetalo v njem razburjenja.

— To je prav lepo, da mojo kobilico tako visoko cenite; vprašanje je le, koliko bi zanjo odšteli denarja.

— Veste kaj, plemič Kržan, je dejal tujec in ponudil Kržanu roko, udarite in kupčija je sklenjena. Dam vam stosedemdeset tolarjev v denarju in prav krepkega in čvrstega konja, ki vam bo izvrstno služil, ki pa ni za vojno, ker se boji streljanja.

Kržan se ni več obotavljal. Hitro, kakor bi se bal, da prekliče tujec svojo ponudbo, je položil svojo roko v roko kupčevalca s konji.

— Kupčija velja torej? V resnici, plemič Kržan?

— Na mojo čast, da velja, je odgovoril Kržan.

— Potem vam lahko povem, da je vaša kobilioa vredna štiristo tolarjev, če ne še več. Iz sultanovega hleva je in nosila je sultanovega sina Ibrahima, ko je šel na vojno na Hrvaško. Razumete li zdej, plemič Kržan, zakaj sem hotel na vsak način dobiti to kobilico.

— Privoščim vam od srca, da napravite dobro kupčijo, je dejal Kržan, jaz pa sem tudi s tem zadovoljen, kar dobim za kobilico.

— To je lepo, da poštenim ljudem privoščite zaslužek. Evo vam stosedemdeset beneških tolarjev, konja vam pa pripelje moj hlapec takoj, in sicer osedlanega. Imam lepo sedlo, pa ga ne maram seboj vlačiti po svetu. Vašo kobilico pa lahko kar sam odpeljem — če mi toliko zaupate.

— Zaupam vam, le odpeljite kobilico.

Tomo ni bil kar nič zadovoljen s tem, da je njegov gospodar kupčevalcu s konji toliko zaupal.

— Hudič to ni, je modroval, sedeč pred hlevom, zakaj tisti trije tolarji, ki mi jih je daroval, se še niso spremenili v metulje in se tudi ne bodo, ker sem jih namočil v blagoslovljeni vodi. A zaupanja nimam vendar nič do tega človeka in prav nič ne verjamem, da pošlje konja, ki ga je obljubil.

Vse to pa je Tomo slovesno preklical, ko je nekaj časa po tem pripeljal mlad hlapec krasnega močnega konja, čigar sedlo je bilo deloma od bakra in bogato pozlačeno.

— Ta konj je še veliko lepši in dragocenejši kakor moja skromna kobilica je menil Kržan in zmajeval z glavo, ko je še ogledal sedlo.

— Tomo pa se nikakor ni strinjal s tem mnenjem svojega gospodarja.

— Kaj bi tako govorili! Prav po cigansko vas je ociganil. Ko bi ne bila vaša kobilica vredna petsto tolarjev, bi vam poleg denarja ne bil poslal še takega konja. A naj ga jaz dobim v roke, jaz mu posvetim, in še prav gotovo.


XII.[uredi]

„Kaj se plačeš lijepa devojka?“
„„Ne pitaj me neznani delija!““

Narodna.

Veselega srca sta jezdila Kržan in Tomo čez Kras proti Devinu in tamkaj zavila v furlansko ravan. Namenjena sta bila naravnost v Benetke, upajoč, da ju tam čaka sreča, ki ju hitro obsuje z vsemi svojimi darili. Jezdila sta tako naglo, da nista imela časa za pogovore, sicer pa je bilo to Kržanu všeč, ker je mogel nemoteno misliti na vojvodinjo Asunto in njeno skrivnostno pismo, v katerem ga je klicala na pomoč, ne da bi povedala, kam naj Kržan pride. Tudi Tomo, ki sicer ni ljubil molčečnosti, je imel ta dan resne misli. Ker je bil prepričan, da je kupčevalec s konji njegovega gospodarja prevaral, je mislil na maščevanje in sicer kot praktičen človek, je ugibal, kako bi on prevaril kupčevalca s konji, če bi ga še kdaj videl, kar se mu je zdelo jako verjetno.

Mračilo se je že, ko sta se ustavila v furlanskem Tržiču, da se malo okrepčata, potem pa odjezdita, med vinogradi proti Benetkam. Tu so bile vasi v precejšnji razdalji druga od druge in na samoti stoječih, hiš ni bilo nič. Toliko bolj sta se začudila Kržan in Tomo, ko sta naenkrat videla, da se jima v divjem diru bliža velika zaprta kočija. Videla sta, da sta bila v kočijo vprežena dva sestradana kmetska kljuseta, nad katerima je kočijaž neprestano vihtel bič in ju z neusmiljenimi udarci vzdrževal v diru. Poleg kočije sta jezdila na slabih kmetskih konjih tudi dva z dolgima rapirjema oborožena lakaja, ki sta, hoteč podpirati kočijaževo prizadevanje, neprestano vpila na konja.

Tudi lakaja sta kmalu zapazila Kržana in njegovega sluga. Potegnila sta rapirje in kočija se je ustavila. Kržan je od daleč videl, da lakaja ne znata niti pošteno jezditi, kaj še ravnati z orožjem, ki sta je skrajno nerodno držala v rokah. Bližal se jima je z največjo ravnodušnostjo in niti za orožje ni prijel, prav kakor bi ne videl, da sta lakaja pripravljena na boj.

Ko se jima je toliko približal, da je bil le še kakih deset korakov od njiju, je eden lakajev dvignil rapir in pognal svojega konja, kakor bi hotel napasti Kržana. Konj je bil pametnejši od jezdeca in je skočil na stran ter začel bežati.

Drugi lakaj je tudi dvignil rapir, a ni se maknil z mesta, nego se zadovoljil s klicem:

— Še en korak naprej, in prebodem Vas.

— Ne vem, če izda tvoj rapir toliko, kakor moj bič, je odgovoril Kržan in se pognal proti lakaju in ga začel pratepavati z bičem, s katerim je po takratni navadi naganjal konja. Tepeni lakaj je izpustil rapir in zdrknil s konja ter kleče prosil izpod konja.

— Milostlivi gospod, nikar me ne ubite. Prosim Vas odpuščanja.

Ko je drugi lakaj videl usodo svojega tovariša, je spustil vajeti, skočil s konja in bežal čez vinograde in polja, katera so bila posejana s turščico, kar so ga nesle noge.

— Zakaj si mi grozil, predrznež, je vprašal Kržan lakaja, ki ga je bil Tomo potegnil izpod konja in postavil pred svojega gospodarja.

— Verujte, milostivi gospod, da ne iz bojaželjnosti niti iz prešernosti. Storil sem, ker mi je bil to ukazal moj gospod, ki sedi v tej kočiji.

Lakaj se je malo približal Kržanu in mu šepetajo rekel, ozirajoč se plaho na kočijo:

— Moj gospodar je odpeljal svojo sorodnico, ki ga je poklicala na pomoč, ker so jo hoteli dati v samostan.

— Tvoj gospodar mora biti častivreden gospod, samo pri izberi slug nima sreče, je menil Kržan. Kako se imenuje tvoj gospodar?

— Moj gospodar je grof Panigaj.

— Ti si res izboren in zanesljiv sluga. Kar na prvo vprašanje izdaš vse tajnosti svojega gospodarja. Takega slugo bi jaz potreboval!

— O, gospod, na prvi pogled sem spoznal, da Vam smem zaupati in zato sem govoril tako odkritosrčno ...

— Dobro, dobro! Idi k svojemu gospodarju in reci, da sem njemu in njegovi sorodnici na razpolaganje, če potrebujeta mojo pomoč.

Lakaj se je globoko priklonil in odšel h kočiji.

Tomo, ki je z veliko pozornostjo poslušal Kržanov pogovor z lakajem, se je zdaj hitro približal svojemu gospodarju.

— Upam, da se ne bodete vtikali v zadeve teh ljudi.

— Hvala, Tomo, da si tako pozoren in ne zamudiš nobene prilike, da mi daš kak dober svet.

— E, milostivi gospod, zgodilo se je že dostikrat, da so bedaki, kakor sem jaz, svetovali kaj pametnega, in da so pametni možje, kakor vi, storili kaj bedastega.

— Poslušal te bom, Tomo, kakor vselej, rad ali nerad. Govoril kaj ti ni všeč?

— Prvič mi ni všeč, da se grof Panigaj ne gane iz svoje kočije. To priča vsaj eno, da namreč ni pogumen. Drugič se mi zdi zgovornost njegovega lakaja sumljiva.

— In kaj sklepaš iz tega, moj bistroumni Tomo?

— Da gospodar te kočije sploh ni grof Panigaj in da tudi ni odpeljal svoje sorodnice, če pa je grof Panigaj in je odpeljal svojo sorodnico, potem ga ta gotovo ni sama poklicala na pomoč, ker ji s strahopetnikom ni nič pomagano.

Kržan ni ničesar odgovoril, kajti je v tem hipu odstopil od kočije, kjer je bil nekaj govoril pri oknu, in se približal Kržanu.

— Grof Panigaj in njegova sorodnica se Vam, milostivi gospod, zahvaljujeta za Vašo ljubeznivo ponudbo, a nečeta Vam delati sitnosti, ker ne potujeta dlje kot do najbližje vasi.

— Ker komaj čakata, da bi midva odrinila, je mrmral Tomo, dočim je Kržan, ne da bi kaj odgovoril, pognal konja.

Jezdil je nalašč prav počasi mimo kočije in videl je cvetoč dekliški obraz. Zdelo se mu je, da ima dekle solze v očeh. Rad bi bil vprašal, zakaj se joče, a v tem trenotku se je dekle obrnilo v stran, prav kakor bi se hotelo ogniti vsakemu vprašanju Kržanovemu.


XIII.[uredi]

Oh, vzemita me sebó, vzemita,
oh, nesita me sebó, nesita,
oh, nesita me na beli dan.

Krilan.

Kržan in njegov Tomo nista poznala potov po furlanski ravnini, pač pa sta izvedela, da je svet močvirnat in da nepoznanec krajev lahko zaide v nevarnost in v smrt. Ker se je bila med tem naredila noč, sta sklenila, da se vrneta do prve vasi in da tam počakata naslednjega dne.

Vas je ležala kak streljaj od velike ceste. Prebivalci so že malone vsi spali, ko sta Kržan in Tomo prijezdila do cerkve, kjer je stala edina gostilna tega kraja. Niti večerje nista več dobila. Zaužila sta nekaj kruha in vina in šla spat, Kržan v sobo, ki mu jo je odkazal krčmar, Tomo pa na hlev, ker je načeloma ležal pri konjih svojega gospodarja.

Ko se je Kržan razpravljal, da bi legel v posteljo, je zaslišal na dvorišču glasno govorjenje. Dva moža sta se prepirala. Kržan je pristopil k oknu, da vidi, kaj da je. Pri luči svetilke, ki jo je imel kramar v rokah, je zagledal veliko kočijo, poleg katere je med dvema lakajema stal velik gospod, ki je kričal na ves glas na kramarja, da mu mora povrniti škodo. Za kako škodo se je šlo, tega Kržan ni umel in na to tudi ni pazil, kajti zanimala ga je samo oseba razjarjenega gospoda. Kržan je bil na prvi pogled spoznal lakaja, ki ga je bil ta dan pretepel z bičem in iz tega je sklepal, da je lakajev gospodar tisti skrivnostni grof Panigaj, ki je odpeljal svojo sorodnico, da jo reši samostana.

Prepir na dvorišču je postajal čedalje živahnejši, obenem pa je zaslišal Kržan naglo in nujno trkanje na vratih v svojo sobo.

— Kdo je? je vprašal Kržan, ker je bil napol razpravljen in vsled tega ni hotel vrat odpreti.

— Prosm Vas, bodite usmiljeni in odprite, se je odzval zbegan ženski glas.

Kržan je vzel samokres v roko in je takoj odpri vrata. V hipu je že planila v sobo le za silo oblečena mlada dama in pokleknila pred Kržana.

— Gospod — bodite usmiljeni. Zaupanje, da ste plemenit mož, me je pripeljalo k Vam. Rešite me, prosim Vas, rešite me!

Mlada dama je ihte vila roke in se potem oklenila Kržanovih kolen.

— Rešite me, je jokala, ali me pa ustrelite.

Kržan ni vedel, ne kaj bi rekel, ne kaj bi storil. Slutil je, da je mlada, dama tista sorodnica, ki jo je bil odpeljal grof Panigaj, a še predno mu je to postalo jasno, je mlada dama skočila na noge in naglo zaprla in zaklenila vrata.

— Oprostite, je rekla, a čula sem na stopnicah korake. Ah, gospod, ne zapustite me!

— Ne bojte se ničesar, je naposled izpregovoril Kržan. Sicer ne pojmim, česa bi se Vam bilo bati, ali kdor se zanaša na mojo čast in na moje poštenje, je lahko prepričan, da ga bom branil do smrti.

Kržan je damo prijel spoštljivo za roko in jo peljal k svoji postelji.

— Moja soba Vam je seveda na razpolaganje gospodična in moj meč tudi. Mlada dama je sedla na stol kraj postelje in sklenila roke.

— Rešili ste mi življenje, plemeniti gospod. O, vedela sem, da se smem zanašati na Vas. Vedela sem to, ko ste jezdili mimo kočije in Boga sem hvalila, ko sem Vas pozneje videla prijezditi v to vas s svojim slugo. Tisti trenotek sem bila prepričana, da vaju je poslala nebeška milost v to hišo, v namen, da me vzameta seboj in me rešita iz teme.

— Gospodična, jaz Vas prav ne razumem, je menil Kržan. Ali mi ne morete povedati, kaj se Vam je zgodilo?

— Ne silite me v to, gospod, zakaj težko bi mi bilo, Vam razodeti svojo stvar.

Kržanu se je dekle smililo in odložen je bil, ji pomagati v vsakem slučaju.

— Ne mislim Vas siliti, je rekel vljudno. Prepričan sem, da se Vam je zgodila, krivica. Vprašal sem Vas le, misleč, da bi Vas lahko bolje branil, če bi poznal Vaš položaj.

Mlada dama se je s solznimi očmi nasmehnila Kržanu.

— Zaupam Vam popolnoma, je rekla. Moj položaj Vam bo dovolj jasen, če Vam povem, da je moja preteklost ubila vso mojo prihodnjost in da mi je zdaj odprta le še ena pot — v samostan.

— Morda pretiravate, gospodična; v svoji bolesti niste v stanu vse prav presoditi.

— Žal, da ni tako, je odgovorila mlada dama, in če me hočete poslušati, se bodete sami prepričali. Imenujem se Leonora in sem hči mogočnega in bogatega očeta. Njegovo ime Vam je gotovo znano. Moj oče je patricij Barbo.

— Ne zamerite mi moje nevednosti, plemenita gospodična, a jaz tega imena še nisem nikdar slišal.

— Ni mogoče, se je čudila Leonora. Moj oče spada vendar med najimenitnejše može v Benetkah. Rod Barbov je star in slavno znan. Iz rodu Barbov je bil že eden papež, eden kardinal ...

— Moja nevednost je pač velika, milostiva gospodična, a kaj hočem, majhen kranjski plemič sem, ki ni še nikdar videl Benetk in ne pozna njene zgodovine.

— Ni treba, da se opravičujete! Kdo naj pozna vse slavne rodove! Lahko pa mi verjamete, da sem imela mnogo snubcev že zaradi očetovega bogastva ...

— Še bolj pa zaradi svoje izredne lepote, je pripomnil Kržan, koteč biti galanten.

— Bodi kakorkoli — resnica je, da sem vse snubce odbila. Letošnje poletje sem prebivala na očetovem gradiča blizu Portogruara in tjakaj je prišel tudi grof Panigaj, ki ima v bližini malo posestvo. Grof je brezčasten človek, zapravil je vse svoje premoženje in prišel je mojega očeta prosit, naj vpliva, da bi bil sprejet v beneško armado. Obiskoval nas je vsak dan in se mi dobrikal na vse načine. Davi je odšel moj oče za nekaj dni v Benetke in jaz sem ostala sama doma. Ker mi je bilo dolgčas, sem se odpeljala na Panigajev gradič obiskat njegovo bolehno sestro, ki je moja prijateljica že mnogo let. Nič slabega sluteč, sem poslala voz domov, ter privolila, da se peljem s Panigajevo kočijo nazaj. Po obedu sem se odpravila in Panigaj me je spremil. A komaj je bila kočija prišla nekaj streljajev od gradiča, je kočijaž zavil na stranski pot in začel poditi konje, kar se je dalo. Še sedaj nisem vedela, da je bilo vse to pripravljeno. Mislila sem, da si je Panigaj dovolil šalo. Toda ko sem začela kričati, mi je Panigaj zamašil usta in — ah, opustite mi dalnje pripovedovanje ...

Leonora je z rokama zakrila obraz in se bridko razjokala. Kržana je njeno pripovedovanje tako pretreslo, da ni našel ne ene tolažilne besede za obupajoče dekle.

— Ko sem prišla k sebi, je čez nekaj časa nadaljevala Leonora, mi je Panigaj hladnokrvno rekel, da mi je storil to sramoto, da bi bila primorana, ga vzeti za moža. Vem, da me ne ljubi in da hoče le moj denar. Ko bi me bil snubil, bi ga bil oče s palico pognal čez prag ... Ah, onečaščena sem ...

— Jaz vas bodem maščeval, plemenita gospodična, je v svetem srdu zaklical Kržan in vzel svoj meč. S krvjo bo Panigaj poplačal, kar Vam je storil.

Leonora je planila h Kržanu in se oklenila, njegove roke.

— Ne, ne storite mu ničesar. To bi le poslabšalo moj položaj. Kdo mi bo verjel, da se mi je zgodila sila? Če Panigaja ubijete, kako naj se vsaj pred svetom opravičim? Panigaj mora biti tožen in obsojen, potem bodo ljudje verjeli, da nisem lahkomiselna, nego poštena ženska.

— Kaj naj torej storim za vas, plemenita gospodična?

— Panigaj mi je rekel, da se vrne z menoj na svoj gradič. Prosim vas, sledite njegovemu vozu. V prvem mestu pokličite redarje in dajte Panigaja aretovati, mene pa peljite domov k očetu.

— Dobro, gospodična, zgodi se po Vašem ukazu. Vaša misel je dobra; tako se bo dokazalo, da Vam je Panigaj res storil silo. A kaj nameravate sedaj storiti?

— Idem v svojo sobo, ki je poleg Vaše, in bog mi je priča, da se bom Panigaja ubranila, če treba z nožem.

Leonora je podala Kržanu roko.

— Plemeniti gospod, hvaležna Vam bom do smrti za Vašo pomoč.

Po teh besedah je odšla iz sobe, Kržan pa se je napol oblečen vrgel na posteljo in z mislimi na vojvodinjo Asunto hitro zaspal.


XIV.[uredi]

Za drugega pa meni ni,
ko to, kar tebe mal skrbi:
za tvojo zidano gospo,
ki tako mlada vdova bo.

Narodna.

Obupno kričanje je pozno ponoči prebudilo Kržana iz trdnega spanja. Planil je pokonci. „Pomagajte, pomagajte“ je slišal klicati, potem je vse utihnilo. Kržan je v največji naglici oblekel kar je bilo najpotrebneje, vzel svoj meč in hitel iz sobe. Najprej je odprl sosedno sobo, kjer je spala Leonora. V sobi je gorela borna luč, Leonore pa tu ni bilo.

Zdaj se je zopet čulo klicanje „Pomagajte, pomagajte!“ Glas je prihajal od zunaj in Kržan je hitel po stopnicah na dvorišče in tam šel v smeri, odkoder je čul klicanje. Ker se je ta glas slišal zdaj s te, zdaj z druge strani, je Kržan domneval, da je Panigaj odvedel Leonoro in jo namenoma vodi zdaj na to, zdaj na drugo stran, da bi preganjalce premotil in jim vzlic Leonorinemu klicanju utekel.

Po dolgem brezuspešnem beganju po njivah, travnikih in vinogradih, je Kržan pri slabem luninem svitu ugledal begajoče človeško bitje. Pognal se je za njim in dohitel — Leonoro.

— Milost, milost, prizanesite mi, je zaječala Leonora in se od onemoglosti zgrudila na tla. Nikar me ne umorite!

— Mene se ni treba bati, je dejal Kržan in pomagal Leonori na noge. Prišel sem, da Vas branim.

— Ah, vi ste, plemeniti gospod, je vzradoščena vzkliknila Leonora. Zahvaljen bodi Bog, ki Vas je poslal meni na pomoč. V prvem trenotku Vas nisem spoznala in sem mislila, da me je dohitel grof Panigaj.

Leonora je bila od strahu in beganja tako izmučena in upehana, da jo je moral Kržan držati, sicer bi se bila zgrudila. Naslonila se je na njegove prsi in si s solzami olajšala srce.

— Ne bojte se, milostava gospodična, jo je tolažil Kržan. S svojo glavo vam jamčim, da se vam grof Panigaj več ne približa in svojo čast Vam prisegam, da mora grof Panigaj plačati s smrtjo, kar Vam je storil.

Kržan je govoril s tako neizprosno odločnostjo in samozavestjo, da Leonora ni dvomila, da grofu Panigaju kmalu odbije poslednja ura. Prestrašila pa se je misli, da bi morala biti priča groznega boja in zato je jela prositi Kržana, naj opusti to misel in naj beneški sodniji prepusti kaznovanje.

— Ne, gospodična, to je nemogoče, je izjavil Kržan. Pokoril sem se vaši želji sinoči in vas s tem spravil v smrtno nevarnost. Zdaj mi morate dovoliti, da ravnam po svoji glavi. Pojdiva na varen kraj, kjer bodete lahko počivali, med tem mi pa povejte, kaj se je zgodilo.

Leonora je opiraje se na Kržanovo roko šla počasi s svojim rešiteljem nazaj proti vasi.

— Panigaj je še sinoči izvedel — kako, mi ni znano — da sem bila v vaši sobi. Umljivo je, da se je tega prestrašil. Komaj sem se od vas vrnila v svojo sobo in zaklenila vrata za seboj, je že prišel in me poživljal, naj mu odprem. Nisem mu odgovorila na vprašanje, kaj sem pri vas iskala, niti mu odprla. Slutila sem pa, da moram biti oprezna in da mi preti nevarnost. Vsled tega sem legla vsa oblečena na postelj in nisem ugasnila luči. Spanec me je proti moji volji vendar prevzel, a spala sem nemirno. Naenkrat sem začula ropot pri oknu in zagledala Panigaja, ki je, stoječ najbrž na lestvi, odpiral od zunaj okno. Pobegnila sem iz sobe na dvorišče in ker je bilo to odprto, sem neprestano kričaje tekla na polje in od tod kakor brez uma begala, dokler me niste vi našli,

— Le eno mi je žal, plemenita gospodična, je dejal Kržan, da ne bom mogel Panigaja pred smrtjo prisiliti, da bi se z Vami poročil.

— Tega tudi ne bi hotela.

— Mislim, da bi potem bili vsaj pred svetom rehabilitirani. Vdova pa bodete pravzaprav tudi tako, če tudi brez cerkvenega blagoslova. A zda ni več časa izgubiti. Spremim vas v krčmo in potem obračunam s Panigajem.

Prišedši v bližino vaške gostilne je Kržan naletel na svojega slugo Tomo, ki je, držeč v vsaki roki en samokres, prežal na vse strani, da bi zopet zaslišal klic „pomagajte“.

— Ah, milostivi gospod, kako sem vesel, da vas zopet vidim! S temi besedami je Tomo pozdravil svojega gospodarja in pri tem mahal s samokresoma okrog sebe, da so krog njega zbrani vaščani strahoma in kričaje bežali na vse strani.

— Slišal sem klicanje in ker vas ni bilo v sobi, sem vas šel iskat, je nadaljeval Tomo. Tako rad bi poskusil samokresa, če sta zakaj. Če je treba koga ustreliti, koj meni povejte, milostivi gospod.

— Le spravi za sedaj samokresa, je ukazal Kržan. Morda jih bos prej rabil, nego misliš.

— Saj komaj čakam na to, je odgovoril Tomo. Toda — kaj se je pravzaprav zgodilo?

— Iščem človeka, ki je storil hudodelstvo in ki ga hočem za to kaznovati.

— Potem grem z vami. Dovolite mi, da jaz tega hudodelca ustrelim.

— Ne, Tomo, ti ostaneš pri tej gospodični in jo boš čuval. Če se kdo približa in hoče gospodični kaj storiti, ga takoj ustreliš. Si-li razumel?

— Razumel sem že, ne veseli me pa nič, je čmerno odgovoril Tomo.

Zdaj, ko imam dva samokresa in bi ju lahko poskusil, pa naj čuvam pri gosposkem dekletu, to res ni nič.

Leonora se je med tem molče oklepala Kržanovo roke, tako zaupno, kakor da ji je mnogoleten znanec, prijatelj ali ljubimec. Verovala je vanj, v njegov meč in neustrašeuost, a čim dalje ga je gledala, toliko večja je postala njena skrb, da bi se Kržanu v boju z grofom Panigajem znala zgoditi nesreča.

— Gospod, je šepetaje prosila Kržana, dovolite, da gre vaš sluga z vami. Panigaj je nevaren nasprotnik, ker je lokav in mu je vsako sredstvo dobro. Zame se ni treba bati. Z menoj se tudi ne more nič več zgodita. Onečašcena sem in s tem obsojena, da stopim v samostan in da tamkaj končam svoje dni. Zaradi tega bi bilo tudi najbolje, da sploh pustite Panigaja pri miru. Saj ni vredno, da bi svoje roke onesnažili s krvjo takega človeka, moje sramote pa bi s tem tudi ne spravili s sveta.

— Panigaj bi pobegnil in drugod zopet lahko storil kako budodelstvo. Naj umrje. Če pa ostanete sami v gostilni — saj lahko prenočite v krčmarjevi sobi — potem bo res bolje, da gre moj sluga z menoj. Poštenega nasprotnika se ne bojim nobenega, pred nepoštenim pa mora biti človek oprezen,

Kržan in Tomo sta spremila Leonoro v hišo, kjer jo je krčmarica vzela v svojo sobo. Tomo pa je šel v Kržanovo sobo po samokresa. Povrnil se je ves zbegan:

— Milostivi gospod, je vzkliknil, v vaši sobi sem našel na tleh štiri tolarje. Ali ste jih vi izgubili, ko ste se oblačili.

— Ne, je prestrašen odgovoril Kržan. V naglici sem pustil ves svoj denar na mizi.

— Na mizi ni ničesar, ne denarja ne samokresov.

Kržan se je tako prestrašil, da zna je zastala sapa. Potem pa je iztrgal Tomu luč iz rok in hitel v svojo sobo. Zakričal je jeze in žalosti kakor ranjen lev, ko je videl, da, je res izginil ves denar in tudi samokresa. Ko je tat v naglici mašil denar v svoj žep, mu je najbrž zdrknilo nekaj tolarjev iz rok in te je bil našel Tomo na tleh.

Kržana je to popolnoma potrlo. Nemo je sedel na svoji postelji in obup mu je legel na srce.

— Kdo je tat? je vprašal Kržan po daljšem molku in kar sam odgovoril na svoje vprašanje: Ali Panigaj sam, ali eden njegovih lakajev. Panigaj je sledil ubegli gospodični in se najbrže kje zunaj skriva. Lakaja njegova pa sta me gotovo videla, ko sem tekel iz hiše, in sta to priliko porabila in me okradla.

— Tako bo in nič drugače, je pritrdil svojemu gospodarju Tomo. Ker pa midva lahko na konjih zasledujeva Panigaja in njegova lakaja, jih gotovo zasačiva in sedaj bi moral Panigaj najprej šteti denar in potem šele dati glavo.

Kržan in Tomo sta sklenila, da gresta takoj lovit grofa Panigaja. Le toliko se je še pomudil Kržan v svoji sobi, da se je popolnoma oblekel. Ko je pa s Tomom stopil na hodnik in pogledal na dvorišče, je mislil, da ga je zadela strela z jasnega. Z dvorišča so namreč odjezdile štiri osebe, Panigaj na Kržanovem konju, Leonora na Tomovem konju, lakaja pa na svojih konjih.

— Z bogom, hrabri moj branitelj, je zaklicala Leonora. Panigaj je lopov, a jaz ga ljubim.

— Z bogom, je kričal Panigaj in zadovoljite se s kljusetoma, ki sem ju zamenjal za vaša konja.

In kakor veter je tatinska družba zdirjala v mlado jutro.

Kržan ni vedel, se mu li blede ali je vse to resnica, kar je videl. Stal je nepremično na odprtem hodniku. Niti ganiti se ni mogel. Tomo je v tem slučaju hitreje mislil kakor njegov gospodar. Čim je videl Panigaja na Kržanovem konju in Leonoro na svojem konju, je vedel, pri čem da je in kako lopovstvo se je zgodilo. V tistem trenutku pa je tudi že zdirjal po stopnicah in se z neverjetno naglostjo zapodil za tatinsko družbo.

Nekaj minut po Tomovem odhodu se je zdelo Kržanu, da je slišal strel. To ga je vzbudilo iz njegove okamenelosti. Boječ se, da je Tomo postal žrtev svoje zvestobe, je Kržan pohitel iz hiše in na polje, a tu je že ugledal Toma, ki je jako počasnih korakov in vidno potrt se vračal proti krčmi.

— No, kaj je bilo? je vprašal Kržan, ko je dospel do svojega sluga.

— O, nič posebnega, je odgovoril Tomo. Videl sem, da konji hitreje dirjajo kakor jaz.


XV.[uredi]

Časti njega dvadeset danaka,
svitla kruno dužda mletačkoga.

Narodna.

„La serenissima republica Venezia“ je bila v drugi polovici 16. stoletja neprestano zapletena v velike vojne. Že boji v Italiji so zahtevali velikih žrtev, še veliko večjih pa krvave vojne s Turki, ki so hoteli na vsak način oropati beneško republiko njenih bogatih kolonij, predvsem otokov, ležečih med Grško in Egiptom. Vojaštvo, s katerim je republika beneška vodila svoje vojne, se je rekrutiralo iz vseh krajev sveta. Benečani sami in njim podložni Dalmatcinci so služili le pri mornarici, v katero ni republika nikdar sprejemala tujcev, pri drugi armadi pa so služili skoro največ samo tujci, to je Italijani iz drugih italijanskih držav, Nemci in zlasti Slovenci s Primorske in z Notranjske. Plemiči, ki niso imeli premoženja, so kaj radi vstopali v armado beneške republike, zakaj nikjer niso imeli tako lepe prilike obogateti, kakor ravno tu.

Vse to je vedel plemič Kržan, ko se je odpravil v Benetke z namenom, da ponudi republiki svoj meč.

Solnce se je veselo smejalo in razlivalo po Benetkah toliko luči in toplote, da se je sicer tako temno in velečastnoresno mesto lesketalo v najpestrejših barvah in da sta bila Kržan in Tomo kar omamljena tolike lepote, ko sta se v čolnu iz Portogruara približala Benetkam. A srce se jima je širilo, ko sta izstopila na rivi dei Schiavoni in začula domače glasove, hrvatsko govorico, kajti bil je dan velikega semnja in vse obrežje je bilo napolnjeno hrvatskega ljudstva iz Dalmacije.

— Na cilju sva in Bog daj srečo, da nama izteče vse dobro, je rekel Kržan resno, ko je s Tomom korakal po rivi navzdol proti krasni palači, v kateri je stanoval „illustrissimo principe“, mogočni in vendar brezmočni beneški dož.

Ko sta Kržan in Tomo v nemem občudovanju stala pred doževo palačo, odprla so se vrata in štirje bogato livrirani možje so prinesli nosilnico, v kateri je sedel prileten mož. Zavili so z nosilnico okrog Markove cerkve in izginili v stranskih ulicah.

Kržan in Tomo sta se po zgledu drugih, ljudi spoštljivo odkrila, ko je šla nosilnica mimo njiju, a oba sta bila kakor okamenela, ko sta zagledala moža, ki je sedel v tej nosilnici. Tako sta bila presenečena, da sta z odprtimi ustmi gledala za nosilnico in jima ni prišlo na misel, da bi jej sledila.

Prvi je prišel k zavesti Tomo in kot vedno praktičen človek je hitro pristopil k ljudem, ki so stali v bližini ter jih v svoji slabi italijanščini vprašal, kdo da je imenitni gospod, ki je sedel v nosilnici.

— General beneške konjenice na otoku Cipru, Fran della Croce, so odgovorili vprašanci in radovoljno pojasnili, da je beneški „proveditor“ Antonio Bragadino, ki je v imenu republike vladal otok Ciper, poslal tega generala v Benetke, da izposluje pošiljatev nove armade na ta otok, za čigar zavzetje so Turki napeli vse moči.

Tomo je zmajeval z glavo, ko je svojemu gospodarju sporočil to pojasnilo.

— Meni naj vrag iztrga obe ušesi in zrasejo naj mi kozje noge, je končal Tomo svoje poročanje, če ta general ni podoben kakor jajce jajcu tistemu kupčevalcu s konji, ki mi je dal tri tolarje, da sem ga peljal k Vam.

— Tudi meni se je na prvi pogled zazdelo, da sedi v nosilnici kupčevalec s konji, je menil Kržan, toda to je bila pač zmota. Kupčevalec s konji in general beneške republike pač nista ena in ista oseba, dasi sta si tako podobna, da bolj le ni mogoče.

Tomo si ni dal tako hitro vzeti kakega mnenja.

— Jaz pa le mislim, da je ta general tisti kupčevalec s konji, ki mi je dal tri tolarje. General je že tak mož, ki za majhno prijaznost odrine tri tolarje. Konjski mešetarji pa ogoljufajo človeka za zadnji groš, ne pa da bi komu še kaj darovali. Škoda, da nisva stekla za nosilnico, da bi vsaj vedela, kje ta general stanuje.

— Tega ne bo težko izvedeti, je dejal Kržan, zakaj tako imenitnega moža pozna vse mesto. Sicer pa je čisto nemogoče, da bi se ti ne motil, moj ljubi Tomo, in zdaj že celo nimava časa, da bi lovila muhe, ki ti po glavi roje. Počakaj me tu na trgu, jaz grem v palačo vprašat, če me sprejmejo v vojaško službo.

Kržan je stopil na dvorišče doževe palače in izvedel od stražarjev, ki so se tamkaj potikali, da se mora oglasiti pri „upravitelju armade na morju in na kopnem“, kakor so imenovali vojnega ministra, pri mogočnem patriciju Zenu, in dva stražarja sta mu pokazala pot.

V predsobi je sedel mlad, gizdav duhovnik, tajnik vojnega ministra, in je presenečenemu Kržanu povedal, da ima „Consiglio dei dieci“ (svet deseterice) vsak dan zaradi vojne toliko sej in vojni minister Zeno toliko dela, da bo Kržan moral gotovo teden dni čakati, da pride pri avdijenci na vrsto.

Kržana je to hladno naznanilo spravilo skoro v obup. Denarja ni imel in ni vedel, ne kako bi si ga preskrbel, ne kako bi si sicer pomagal v tem tujem mestu. Prosil in rotil je ministrovega tajnika na vse načine, naj mu vendar pomaga do avdijence, a ker ni in ni mogel ničesar doseči, je končno, dasi ga je bilo sram v dno duše, vendar razkril ministrovemu tajniku svoj položaj, češ, da vsled tega mora zahtevati takojšnje rešitve svoje ponudbe.

— Ljubi gospod, je dejal tajnik malo sarkastično, meni se zdi čisto naravno, da nimate nič denarja. V beneško armado vstopajo sami plemiči pogumnega srca in praznih žepov; iz armade pa izstopajo, kadar jim je ugasnil pogum, usahnila podjetnost in so postali žepi polni. Zaradi svojega položaja pa si ne delajte skrbi.

Ministrov tajnik je v naglici izpolnil tiskan listek in ga izročil Kržanu.

— Oglasite se s tem listkom v „Ospizio del nobili“. Vsak otrok Vam pokaže to poslopje, kjer bodete dvajset dni gost beneškega doža. Nikar ne mislite, da je to kaka miloščina. Ne! „Ospizio dei nobili“ je bil ustanovljen v ta namen, da prebivajo v njem plemiči, ki bodejo vstopiti v beneško armado, kdor pa še ni sprejet v armado, ima pravico, da je dvajset dni gost beneškega doža. Čez deset dni pa se zopet pri meni oglasite in tedaj bodete morda že prišli na vrsto za avdijenco.

Kržanu se je odvalil kamen od srca. Ker je bil tajnik ministrov duhovnik, mu je Kržan poljubil roko in odšel iskat Toma. V svojem veselju pa je popolnoma pozabil vprašati, kako in kaj je z generalom della Groce.

XVI.[uredi]

Cavalleri serventi
quando servi ste donne,
atenti, atenti!

Codice della Marciana.

„Ospizio dei nobili“, zavetišče plemenitašev, velika, a že stara in slabo vzdržana hiša poleg takratnega arzenala, je bilo natlačeno polno gostov. Zbrani so bili tu ljudje vseh narodnosti, ki so hoteli pod beneško zastavo poskusiti svojo srečo. Poleg golobradih mladeničev, ki so stopili prvič v življenje, je bilo v zavetišču tudi mnogo mož, ki so že služili vsem mogočim vladarjem in so že vihteli svoje meče na vseh evropskih bojiščih. Bili so vmes pač tudi omikani ljudje, toda večina je bila sirova in podivjana tako, da je Kržana večkrat obšel strah, da postane tudi sam tak v tej družbi.

Koj naslednji dan po sprejetju v „Ospizio dei nobili“ se je Kržan odpravil v cerkev sv. Marka, da se oglasi pri cerkovniku, kakor mu je to naročila vojvodinja Asunta. Spotoma se je Tomo ves čas trudil, da bi Kržana odvrnil od tega namena.

— Milostivi gospod, postite že vendar vojvodinjo, je s trdovratno vztrajnostjo rotil svojega gospodarja, Poiščiva raje kupčevalca s konji. Ta ima denar in je sedaj general. Ta nama lahko pomaga, vojvodinja pa ne bo za naju ničesar storila. Pomislite samo, koliko sva se trudila, da sva rešila njo in njenega očeta. Ali mislite, da mi je za to kaj dala? Ničesar nisem dobil! Kupčevalec s konji mi je dal tri tolarje, da sem ga peljal k vam, vojvoda pa mi ni dal niti groša. Pet tolarjev je pa njegovo in njegove hčere življenje vendar vredno.

Ker pa niti ti, niti podobni argumenti niso pri Kržanu ničesar zalegli, je Tomo poskusil na drug način doseči svoj namen.

— Milostivi gospod, je dejal Tomo, ko sta s Kržanom prišla do cerkve sv. Marka, še na nekaj Vas moram opozoriti. Če ima cerkovnik za Vas kako pismo ali kako sporočilo, mu morata vendar stisniti v roke kako darilo. Cerkovnik najbrž ne bo zadovoljen, če mu izrečete samo svojo zahvalo.

— Da, prav praviš, cerkovniku bo treba nekaj dati, je menil Kržan. Na srečo si mi ostal ti zvest in me tudi sedaj ne zapustiš. Posodi mi še nekaj denarja.

— Ne, milostivi gospod, denarja Vam pa nič več ne posodim, je odločno izjavil Tomo. Svoje življenje dam za Vas, če je treba, za vojvodinjo Asunto in njena pisma pa niti groša. Moja vest mi pravi, da bo vojvodinja Asunta Vaša nesreča.

Kržana je spreletela velika nevolja. A ker se je okrog cerkve gnetlo vse polno ljudi, ki so se že začeli z začudenjem ozirati na jako glasno govorečega Toma in njega izredno živahno gestikuliranje, je Kržan premagal svojo jezo.

— Pojdi k vragu, je zaklical Tomu in se odvrnil od njega ter odšel v cerkev.

V ljubezenskem življenju beneškega prebivalstva so cerkovniki in gondolirji igrali vedno veliko vlogo. Bili so zaupniki zaljubljencev in posredovalci med njimi. Opravila so imeli vedno mnogo, kajti nravnost je imela v Benetkah vedno le malo veljave. Tesna zveza z izpridenim Orijentom je pokvarila Benečane in jih naučila vseh grdobij. Tudi beneško ženstvo je bilo lahkomiselno in lahkoživo, a ker je bilo pod strogim nadzorstvom, se je za svoje ljubezenske zadeve posluževalo tistih ljudi, s katerimi je prišlo največkrat in najlaglje v dotike. To so bili gondolirji in v prvi vrsti cerkovniki. Zgodovina pripoveduje, da je leta 1522. umrli cerkovnik pri Sv. Marku, Julij Sebatini, zapustil 250.000 tolarjev, ki si jih je pridobil s tem, da je spovednice v zakristiji dajal zaljubljencem v porabo za njihove sestanke.

Čim se je Kržan javil pri cerkovniku in povedal svoje ime, mu je ta z izredno spoštljivostjo izročil pisemce, katero je imel skrito med starimi mašnimi plašči. Toda njegova spoštljivost se je kaj hitro spremenila v ogorčenje in potem v vidno zaničevanje, ko je Kržan odšel s pismom, ne da bi bil kaj položil v odprto roko cerkovnikovo. S tresočo se roko je Kržan, ko je prišel iz cerkve, odprl pisemce. Bilo je kratko.

„Ljubi plemič! Prišla je ura, ko Vas potrebujem. V pristanu leži ladja „Maria Immaculata“. Oglasite se pri kapitanu, ki mi je vdan, in storite, kar Vam bo svetoval. Asunta.“

Dvakrat in trikrat je Kržan prečital to pismo, ko je šel čez Markov trg, kjer se je sprehajala vesela množica. Elegantne dame so se šetale v družbi zabavnih gospodov, zakaj bila je nedelja in take dni se je v dopoldanskih urah zbiral cvet beneškega prebivalstva na Markovem trgu.

Kržan seje pomešal med to pestro družbo. Še nikdar ni videl takega življenja, toliko lepih žensk, toliko bogastva in veselja. Obšlo ga je mogočno hrepenenje po radosti in užitku in v mislih si je živo slikal, kako bi bilo lepo, če bi se mogel z vojvodinjo Asunto tod sprehajati, srečen in vesel med srečnimi in veselimi ljudmi.

Naenkrat je začul za svojim hrbtom polglasno petje. Ozrl se je in ugledal tri elegantne gospode, ki so smeje se motrili skupino dam in gospodov, ki je stala poleg kampanila pred cerkvijo, in porogljivo peli takrat zelo razširjeno pesemco:

„Cavalieri serventi,
Quando servi ste donne,
Alenti, atenti!“

Kržan sam ni vedel, zakaj je ta svarilni refren narodne pesmi vzbudil v njegovem srcu naenkrat temne slutnje. Kar hipoma mu je prišlo na misel, da vojvodinja Asunta v njem ne vidi resno ljubečega snubca, nego da ji je le nekak „cavaliere servente“, ki ga hoče uporabiti za svoje kdo zna kake namene in ga potem pahniti od sebe. Rekel si je, da zna Tomovo instinktivno nezaupanje do vojvodinje Asunte biti vendarle utemeljeno, kajti, da je vojvodinja postopala skrivnostno in sumljivo, tega si Kržan ni prikrival, dasi mu je srce govorilo, da za to tajinstvenostjo ne tiče slabi nameni.

Refren narodne pesmi, ki ga je bil Kržan slučajno slišal, je pa vendar v toliko vplival na njega, da je sklenil, postopati odslej z največjo previdnostjo. In sklenil je dalje, da ne stori ničesar, dokler ni dobil od vojvodinja Asunte same natančnih pojasnil.

Med tem premišljevanjem je bil Kržan, nevede kdaj, prišel na obrežje. Gredoč po rivi je motril mnogoštevilne ladje, ki so ležale v pristanu in kmalu našel lepo, ponosno jadrenico na tri jambora, ki je imela na sprednjem koncu iz lesa rezljan kip Matere božje, pod katerim se je blestelo ime te ladje: „Maria Immaculata“.


XVII.[uredi]

Kapetan i delija
piju rujno vino.

Hrv. narodna.

Vsa oblita solnčnega sijaja se je vitka jadrenica „Maria Immaculata“ zibala na mehkih valovih, ko je šel Kržan mimo ogorelih mornarjev, ki so po ozkem mostiču valili težke sode vina na kopno, in vstopil v skromno kajuto kapitanovo.

— Ej, dobrodošli, plemič Kržan, je vzkliknil priletni mož, ki je stal sredi kajute, in je prijazno podal svojemu gostu roko. Ali se Vam čudno zdi, da Vas poznam? Videl sem Vas že večkrat na Reki in tudi mimo Vašega gradiča sem se že pogostoma vozil. Toda sedite, dragi gost in sosed, sedite, saj se imava marsikaj pogovoriti.

Kržan je bil veselo presenečen, da ga kapitan pozna in gorko mu je stisnil krepko, od dela vso raskavo roko.

— Hvala Vam, gospod kapitan, na prijaznem sprejemu, je presrčno odgovoril Kržan. Z domačinom se bom vsekako laglje porazumel, kakor s tujcem.

— Jaz sem Marko Desantič z otoka Brača, se je predstavil kapitan, in se o važnih stvareh ne morem pogovarjati, če nimam pred sabo vrča vina.

Kapitan je za trenotek zapustil kajuto in se čez nekaj časa vrnil noseč dva velika vrča vina.

— Na junaško zdravje in dobro prijateljstvo, je zaklical kapitan.

— Na junaško zdravje in dobro prijateljstvo! se je odzval Kržan. Trčila sta, krepko in iskreno, kakor dva stara znanca, ki se po dolgih letih vidita, kakor dva človeka, ki sta drag drugemu ljuba, od prvega trenotka, ko sta se videla. Seveda ni nobeden njiju slutil, da sta, sklenivši pri vinu prijateljstvo, sklenila zvezo, ki je postala zgodovinskega pomena.

— In sedaj, je dejal Kržan po prvem pogovoru, ki je pojasnil zasebne razmere obeh novih prijateljev in utrdil poznanstvo med njima, sedaj mi povejte, kapitan, kaj Vam je naročila vojvodinja Asunta zame.

— Prav malo in nič posebnega. Naročila mi je, naj Vas pogostim in naj ostanem z Vami v zvezi, dokler se ne odloči stvar, zaradi katere je prišel vojvoda Dall Ferro v Benetke.

— To je malo in vendar še preveč skrivnostno! Prav ta stvar, zaradi katere je vojvoda prišel v Benetke, me zanima. Vojvodinja Asunta mi jo prikriva tako, da sem postal že nezaupen.

— Nikar ne dvomite o vojvodinji, je zaklical kapitan z največjo živahnostjo. Asunta je nezmožna vsake zavratnosti, njej smete zaupati, kakor nikomur drugemu na svetu. Jaz sledim slepo njenim naročilom. Tudi meni, ki jo poznam že kar je na svetu, ni ničesar povedala o svojih namenih, niti od daleč mi ni namignila, čemu je prišel njen oče semkaj, a vendar bom slej kot prej vse storil, kar bo želela, ne da bi jo vprašal zakaj in čemu.

Z jasnimi pogledi je Kržan motril kapitana Desantiča. Kapitanova neomejena zaupnost v vojvodin Asunto je tako ugodno vplivala na Kržana, da so se kmalu polegli dvomi njegovega srca.

Razgovor je prekinil mornar, ki je vstopil v kajuto ter naznanil, da ima kapetanu nekaj važnega povedati.

— Govori, je ukazal kapetan. Ta gospod lahko vse sliši, kar mi imaš povedati.

Mornar se je še malo obotavljal, potem pa dejal:

— Bil sem tod v bližini v krčmi in naletel tamkaj na čudne ljudi. Spoznal sem jih, na prvi pogled, saj vozim že trideset let po morju in sem marsikaj doživel. Glavo bi stavil, da so ti ljudje pomorski razbojniki.

— To je prav lahko mogoče. Čul sem, da jih je vedno nekaj v Benetkah.

— Zdaj jih ni le nekaj, zdaj jih mora biti mnogo. Ko so zapustili krčmo, sem jim jaz sledil. Zlasti me je zanimal eden, ki mora biti kaj posebnega, dasi je oblečen kot preprost mornar. Na vsakem vogalu se je ustavil in govoril s kakim mornarjem ali s kakim gospodom. Videl sem ga pa tudi, da je namignil neki v črno svilo oblečeni gospe, ki je potem šla v bližnjo vežo ter ž njim dolgo časa govorila.

— In kam je potem ta mož šel, je vprašal kapetan.

— Stopil je v malo krčmo v jako tesnih in nesnažnih ulicah, je nadaljeval mornar. Čez nekaj časa sem šel tudi jaz v krčmo in sem se stisnil v najtemnejši kot. V krčmi ni bilo nikogar, pač pa je čez nekaj časa prišel iz stranske sobe gospod, oblečen kot patricij in pohitel is hiše. To je bil mornar, ki sem ga zasledoval. Seveda sem se tudi zdaj splazil za njim. Skrival sem se tako srečno, da ni zapazil, kako sem mu za petami. Naposled se je vstavil pred palačo malteškega poslanika in ko sem smuknil mimo njega, sem čul, da je naročil vratarju, naj ga javi vojvodu Dall Ferro.

Kapetan Desantič in Kržan sta planila pokonci, kakor bi se bilo nebo na nju podrlo.

— Kaj praviš — pirat je, preoblečen v patricija, šel na obisk k vojvodi Dall Ferro? To ni mogoče!

— Kar sem povedal, je resnica, je odgovoril mornar in morda se ne motim, če vam rečem, da je ta mornar — kralj pomorskih roparjev, strašni Gjačič. Videl sem tega krvoloka enkrat, a zapomnil sem si njegov obraz tako dobro, da bi ga na prvi pogled spoznal izmed milijonov.

Kapetan je mornarja odslovil z naročilom, naj nikomur ničesar ne pove o tem svojem doživljaju, potem pa je položil obe roke Kržanu na rame, mu pogledal globoko v oči in dejal slovesno:

— Prijatelj, jaz vzlic temu verujem v vojvodinjo Asunto in ji zaupam.

Kržan pa je povesil oči in ni ničesar rekel.


XVIII.[uredi]

Sinje tebe poždiralo more
kakono će proždriti i mene,
na kamenu usrid sinja mora.

Hrv. narodna.

Ko je Kržan šel v cerkev sv. Marka po pismo vojvodinje Asunte, je Tomo ostal pred cerkvijo in na tihem preklinjaje svojega gospodarja trdoglavost, pasel svoje poglede na veselem in živahnem gibanju mnogobrojnega občinstva. Tomo ni pazil na svojega gospodarja, Kržan je pa spričo pisma vojvodinje Asunte popolnoma pozabil na svojega slugo in kmalu zapustil Markov trg, da poišče jadrenico „Maria Immaculatat“.

Sčasoma se je Tomo naveličal čakanja pred cerkvijo in ko se je občinstvo razgubilo, jo je mahnil doli proti morju, kjer stojita še dandanes velikanska kamenita stebra.

Benečani so ta stebra pripeljali pred davnimi leti iz Levante, a ležala sta celih petdeset let pred doževo palačo, ker so se izjalovili vsi poskusi, ju postaviti pokonci. Beneška vlada je razpisovala bogate nagrade tistemu, ki postavi ta dva stebra, in te nagrade so privabile nebroj arhitektov iz vseh krajev v ponosne Benetke, toda vsi poskusi so se izjalovili. Naposled se je oglasil tudi lombardski arhitekt Baratieri. Bil je to znamenit strokovnjak, obenem pa velik čudak. Republika beneška mu je ponujala velike vsote, če postavi stebra pokonci, a mož je vse odklonil. Nato mu je dož obljubil, da mu izpolni vsako željo, ki jo izreče kot ceno za svoje delo. In zdaj se je Baratieri lotil dela in je res postavil stebra pred doževo palačo, za plačilo pa je zahteval, da mora biti vsakemu dovoljeno, igrati med tema stebroma hazardne igre, ki so bile sicer v Benetkah prepovedane pod smrtno kaznijo. Dož ni hotel prelomiti dane besede in je izpolnil arhitektovo željo. Od tedaj je bilo med tema stebroma celih štiristo let vedno živahno gibanje. Ljudje so igrali noč in dan, na karte in na kocke, za velike in male vsote. Med tema stebroma so nehali celo vsi stanovski razločki. Ponosni patricij in priprosti mornar sta bila tu enako vredna in enakopravna in tukaj se je zgodilo, da je bil slavni beneški admiral Venier, igraje na kocke s svojim gondolirjem, izgubil vse svoje premoženje in se vsled tega na mestu ustrelil.

Igranje med tema stebroma se je tako udomačilo, da je republika iz javnih ozirov na vse načine skušala zatreti to navado. Ugled dožev je zahteval, da vlada ni preklicala izdanega privilegija, z drugimi sredstvi pa ni ničesar dosegla. Da bi odgnala igralce, je vlada dolgo let med tema stebroma dala izvrševati vse smrtne kazni. A tudi to ni ničesar pomagalo. Celo podvešali so ljudje kartali in kockali, ponoči in podnevi.

Prišedši do stebrov, se je Tomo pridružil gledalcem, ki so stali v gosti grudi okrog igralcev in z največjim zanimanjem opazoval, kako se je sreča menjavala. Gledalci niso bili nič manj razburjeni, kakor igralci sami, ki so čepeli na kamenitem tlaku in vpili in se prepirali, vriskali od veselja, če so dobili, in kleli, če so izgubili, tako, da so se Tomu kar lasje ježili.

Najstrastnejši igralec je bil že prileten ogorel mož, krepak in širokopleč. Oblečen je bil, kakor je bilo predpisano za beneške patricije, v ozke, nog se oklepajoče črne hlače. Imel je črno suknjo, opasano z bogatim pasom in kratko črno pelerino. Na črnem baretu se je zibalo veliko snežnobelo pero. Ta igralec je imel čudovito srečo. Kar zapored je dobival in polnil svoje žepe. In drug za drugim so morali soigralci odložiti kocke, ker jim je zmanjkalo denarja.

Tomo je kakor zamaknjen opazoval to igro. Čim dlje je gledal, toliko bolj se je razvnemala njegova kri, toliko bolj ga je prevzemala želja, da bi sam poskusil svojo srečo. Končno mu je prišla misel, da ta igralec vendar ne bo vedno in vedno dobival, da se mora sreča vendar enkrat obrniti. Ta misel se je neprestano podila po njegovih možganih in čim dlje je trajala igra, toliko bolj se je Tomu utrjala misel, da mora dobiti, če kocke le enkrat vrže.

Ravno je bil zadnji igralec izgubil ves svoj denar. Srdito zabavljaje je vstal in jezno odšel in zdaj se ni nihče ganil, da bi stopil na njegovo mesto.

Srečni igralec se je ozrl po gledalcih in žvenketaje s cekini in tolarji, ki jih je držal v rokah, je zaklical:

— No — ali se nihče več ne upa poskusiti svoje sreče? Mislite li, da sem jaz srečo vzel v zakup?

Nihče se ni oglasil, tudi Tomo ne, dasi ga je kar lomilo hrepenenje po kockah. V tem hipu je igralec zapazil Toma. Čital mu je z obraza, kaj misli in veselo-porogljivo je zaklical v hrvatskem jeziku:

— Poskusi ti svojo srečo, mladi rojak. Najbrž si kak mornar, kaj ne? No, rojaka sva, in da vidiš, kako te imam rad, stavim ves denar, kar ga imam v rokah, proti enemu samemu tolarju. Sedi, dečko in vrzi kocke. En tolar gotovo premoreš — a glej, jaz imam tu v rokah cekinov in tolarjev kolikor jih ti se videl nisi.

Tomo je dobro čutil porogljivost tega prigovarjanja, a uplašilo ga to ni. Skromno je stopil iz vrste gledalcev in se usedel na tla.

— Vrzi kocke, je ukazal patricij.

Tomo je najprej potegnil izza srajce, kjer je shranjeval svoj zaklad, en tolar in ga položil na tla, patricij pa je istotako storil z denarjem, s katerim je doslej žvenketal.

Tomo je vzel v roko koščeno posodico, v kateri so bile kocke. Najprej si je vsako natančno ogledal in jo pretehtal, če ni na kakem koncu kaj svinca vlitega. Patricij je to zapazil in z dobrohotnim smehom rekel:

— Previden si, dečko. Lej, to je prav!

Zdaj je Tomo pomešal kocke v posodici dvakrat in trikrat in kocke vrgel na tla.

— Enajst pik, je zaklical patricij. Posebne sreče nimaš dečko, če hočeš slušati svet izkušenega moža, odvadi se kockanja.

Med temi besedami je patricij sam vrgel kocke.

— Dvanajst pik, so na en glas zakričali gledalci.

Dvanajst pik! Tomu se je zazdelo, da se podere nebo na njega. Še ganiti se ni mogel, tako ga je prevzela razburjenost. A to je trajalo le en trenotek, potem pa je planil Tomo kakor lev na svojo žrtev, na dobljeni denar, in ga začel tlačiti za srajco.

— Počakaj, dečko, počakaj, se mu je rogal patricij. Nikar se ne prenagli, dan je še dolg. Le sedi na svoje mesto, zdaj vržem jaz prvi kocke.

— Ne, gospod, ni jih treba vreči je sicer spoštljivo, a odločno izjavil Tomo. Sami ste mi rekli, naj se odvadim kockanja. To bo res najbolje.

Gledalci so se smejali na ves glas. To je patricija spravilo tako v jezo, da je planil pokonci in hotel Toma udariti. Mahnil je, a zadel ni, zakaj Tomo se je sklonil k tlom in se splazil med gledalce in pobegnil z dobljenim denarjem.

Patricij, ki ga je bila poprej sreča naredila prešernega, je zdaj kar pobesnel.

Preklinjal je Toma in ves njegov rod in se rotil, da ga že dobi in da ga kakor mačka potopi v morju. Bilo je to strahotno rotenje, izraz tako brezmejno divjega temperamenta, da so se poslušalci kar groze umikali. Tomo tega ni slišal, kajti stal je že v cerkvl sv. Marka in zahvaljujč se Materi božji tersatski za pomoč v igri obljubil, da ji kupi tri debele sveče, kadar pride zopet domov.


XIX.[uredi]

Dat ću tebi blago nebrojeno
i još k tomu alem-kamen dragi,
koj valja grada Carigrada
i pó zemlje Romanije.

Hrvatska narodna.

Palača malteškega poslanika je stala ob velikem kanalu blizu sedanje frančiškanske cerkve. Ta palača je spadala med najstarejša beneška poslopja in je slovela zaradi svoje krasote in zaradi bogastva svoje opreme. Vojvoda Dall Ferro, ki je s svojo hčerjo Asun tu stanoval v drugem nadstropju, je bil ves dan od jutra do noči odsoten. Le na obed je prišel domov in še tedaj je bil zamišljen in molčeč. Asunta ni nikdar zapustila palače in je bila ves dan sama, kajti razen mlade služabnice, ki jo je bila najela, ni bilo v hiši nobenega ženskega bitja.

Asunta je, sedeč pri obedu nasproti staremu vojvodi, tiho čakala, da ji oče sam pove o uspehih svojih prizadevanj. Iz njenih velikih, črnih oči je zdaj in zdaj svetlikala globoka žalost, ki je morila njeno srce, in velika nestrpnost, ki jo je navdajala od dne, ko je, prišedši z ladjo iz Trsta, stopila na tla starodavnih Benetk. — Šele zdaj se je prav jasno zavedala, kako važni so ti dnevi, da se v teh dneh odloči usoda njenega rodu in nje same.

Stari vojvoda je molče slonel ob mizi. Jedel ni skoro ničesar. Ves zatopljen v svoje misli, tudi ni zapazil zvedavih pogledov svoje hčere in bolesti, ki so se izražale na nje bledem lica.

Šele ko je sluga odnesel ostanke jedil in pospravil mizo, se je vojvoda zavedel, da ni sam v sobi in da je dolžan svoji hčeri dati pojasnilo o svojih uspehih in neuspehih.

— Zopet nisem ničesar opravil, je rekel jezno. Obiskal sem že malone vsakega teh beneških nobilijev, še tiste, ki ne premorejo cele suknje in poštenega bareta, še tiste, ki bi ti za nekaj grošev snažili čevlje. Z denarjem nisem štedil. Če vidi tak nobile cekin v tvojih rokah, se kar na trebuh stegne pred teboj. Propadla rasa je to, nezmožna vsakega poleta, nezmožna, zatajiti le za trenotek svoj odurni egoizem. Ni čuda, da nimajo ti ljudje nič vpliva na vlado. Upoštevajo jih le takrat, kadar treba voliti novega doža, in še takrat računajo ž njimi le toliko, kolikor bo treba vsakemu dati podkupnine. Vse so mi obljubili, storili pa niso ničesar, ali pa niso mogli ničesar doseči.

— A kaj pravijo člani sveta desetorice, kaj pravijo generalni kapetani, je vprašala Asunta. Ti imajo odločilno moč. Če ti hočejo, se lahko vse na dobro obrne.

Starega vojvodo je gnev in obup tako prevzel, da se je ihte zgrudil na stol. Asunta je pohitela k njemu in stisnila njegovo sivo glavo na svoje prsi.

— Oče, ne obupajte; vse bo še dobro, je tolažila starca. Nekaj hrabrih mož si pridobimo in ti izvedejo, česar se mogočna republika ne upa.

— Nikar ne misli, da se ne upa republika nastopiti proti piratom. Kadar jej kaže, se vsega upa; toda republika neče ničesar storiti, ker so piratje njeni zavezniki proti Turkom.

— Torej je že vse izgubljeno? Plaho se je glasilo to vprašanje in Asunta se je komaj toliko premagala, da se je vzdržala na nogah. Zazibala se je ob stolu, katerega se je oprijela, prav kakor bi jo zapuščala zavest. Globoko sopeč je čez nekaj trenotkov še vprašala: Ali je že izrečena zadnja beseda?

— Ne, je dejal stari vojvoda. Za jutri sem naročen k dožu in v soboto bo seja sveta desetorioe. Kar sklene „consiglio dei dieci“ to obvelja, tam se določi usoda rodu vojvodov Dall Ferro.

V sobo je vstopil sluga in naznanil, da je prišel gospod, ki želi govoriti z vojvodo.

— Najbrž zopet kak beneški nobile, ki želi nekaj denarja na posodo, je utrujen menil vojvoda. Pojdi Asunta; tak nobile ni vreden, da ti poljubi roko.

Tiho je odšla vojvodinja Asunta v stransko sobo, med tem ko je sluga odprl glavna vrata in je v sobo stopil velik patricijsko oblečen mož.

— Svetli vojvoda, ne zamerite mi ...

— Kralj Gjačič — Vi tu? je v silnem presenečenju vzkliknil vojvoda Dall Ferro in planil izza mize.

— Da, kralj piratov se Vam klanja, svetli vojvoda, je odgovoril Gjačič. Prišel je dan, ki ste ga sami naznačili in oglasil sem se za odgovor.

Vojvoda se je krčevito oprijemal mize. V njegovih prsih so divjali pravi viharji, tako da ni bil v stanu odgovoriti. Samo gledal je Grjačiča, kakor bi videl pred seboj pošastno prikazen, gledal ga je z grozo in s strahom, kakor bi bilo v njegovih rokah življenje in smrt rodu Dall Ferro.

— Sedite, je naposled tiho rekel vojvoda. Sedite, mogočni kralj piratov, in poslušajte me mirno.

Gjačič se je usedel, ne da bi zinil le eno besedo. Ali vsak njegov korak, vsaka njegova kretnja je kazala, da se zaveda svoje moči in svoje oblasti nad vojvodom.

— Danes vam še ničesar ne morem odgovoriti, je z globokim vzdihom izjavil vojvoda. Vem, da je potekel določeni rok. Toda uvažujte, koliko dni sem se zamudil tam v Istri, kjer sva s svojo hčerjo komaj utekla smrti. Do sobote mi podaljšajte rok. V soboto vam potem zanesljivo odgovorim, bodisi da ali ne.

— Na vašo čast, vojvoda Dali Ferro? je vprašal Gjačič.

— Na mojo čast, je odgovoril vojvoda s tako veličastnostjo, da se ji je molče uklonil tudi ošabni kralj piratov.

Gjačič je vstal s svojega sedeža in hotel oditi, a vojvoda ga je zadržal.

— Ostanite še en trenotek, je dejal vojvoda in stopivši pred Gjačiča dostavil: s sklenjenimi rokami vas prosim, bodite usmiljeni. Vse svoje premoženje vam dam. Milijone je vredno. Ves otok Antikytira je moja last. Dam ga vam. Na Kreti in na Cipru so cele pokrajine moje. Darujem jih vam. Še več, kralj Gjačič. Neizmerna je vrednost zlatnine in dragih kamnov, ki so se tekom stoletij nabrali v moji zakladnici. Vse to vam dam, če mi vrnete moja sina in mi pustite mojo hčer.

Na Gjačičevem obrazu s ni spremenila nobena poteza. Kakor bi bil izklesan od kamna, tako je stal pred vojvodom. Ko je pa stari vojvoda končal, se je Gjačič glasno zakrohotal, tako porogljivo in zaničljivo, da se je stari vojvoda vzravnal, prav kakor da bi ga bil kdo udaril v obraz.

— Kaj meni treba vašega bogastva, je z zasmehom izpregovoril Gjačič. Bogastva lahko dobim kolikor ga hočem, zakaj moč imam, da si ga vzamem, in dokler bom imel to moč, ne bom v zadregi za bogastva. Vašega imetja nisem lakomen, vojvoda Dall Ferro. Lahko bi vas oropal, ko sem vas — kako naj rečem? — da, obiskal na otoku Antikytira. Toda pustil sem nedotaknjeno vaše imetje in vzel sem seboj le vaša dva sina. In zdaj me poslušajte, vojvoda Dall Ferro. V soboto hočem imeti odgovor. Zaradi svoje varnosti — saj ne vem, kako si kaj premislite — ne pridem sam ponj, pač pa pošljem v to palačo svojega zaupnika. Njemu izročite odgovor. In to vam povem: če ne ustrežete moji zahtevi, če ne izposlujete, da me prizna republika beneška kot vojvodo otoka Kasos in če svoje hčere ne daste za ženo mojemu sinu Ladislavu, potem vzgojim vaša dva sina za pirata, oropam vse vaše gradove, bom lovil vas samega toliko časa, da vas dobim in usmrtim, in ne bom nehal prej, dokler ne bodo vaše hčere Asunte onečastili tudi zadnji mojih roparjev.

Kralj Gjačič se je po teh besedah obrnil in odšel. Vojvoda Dall Ferro je stegnil za njim roke, iz prsi se mu je izvil obupen hripav vzklik in padel bi bil na tla, da ga ni ujela v tem trenutku prihitela vojvodinja Asunta.


XX.[uredi]

Bog ubio cara in cesara
i Latina, dužda Mletčanina,
koji neću da zametnu rata.

Hrv. narodna.

V palači doža beneškega je bilo živahno gibanje. Kapitani in generali so se zbirali pred velikimi stopnicami, čakaje „člana desetorice“, mogočnega „upravitelja beneške armade na morju in na kopnem“, Jakoba Zena, ki ni bil samo vojni minister, nego pravi vladar republike beneške, zakaj dož Peter Loredan je bil star in bolehen in je samo še imenoma stal vladi na čelu.

Nihče med zbranimi kapitani in generali ni vedel, čemu so bili povabljeni, ali da se mora iti za važno stvar, to je bilo vsakemu jasno. Dož je vojne zapovednike skliceval samo pri najvažnejših državnih vprašanjih in zategadelj so vsi nestrpno pričakovali trenotka, ko bodo poklicani v dvorano ali pa se dož prikaže vrh stopnic ter naznani vojskovodjem sklep velikega sveta, ki je bil zbran v veliki dvorani doževe palače.

Med zbranimi vojskovodji je bil tudi visok mož, ogrnen z dolgim belim plaščem, izpod katerega je blestel srebrn oklep. To je bil general beneške konjenice na otoku Cipru, Fran della Croce. Stal je zatopljen v svoje misli na stopnici, na kateri je bil 1355. l. obglavljen dož Marino Falieri, in njegove misli so se bavile s tem „izdajalcem“, ki je moral z življenjem plačati svoj drzni namen, zlomiti moč beneških nobilijev in postaviti republiko na demokratično podlago. Temne so bile misli, ki so pri spominu na nesrečnega Faliera rojile generala della Croce po glavi, ali nobena poteza na njegovem resnem, od južnega solnca otemnelem obrazu ni izdala teh misli. Fran della Croce je vedel, da bi ga zadela usoda Marina Faliera, če ne še groznejša usoda, ako bi svoje namene, ki jih je skrival na dnu svoje duše, izdal le z eno samo besedo.

Živahno govorjenje je na mah utihnilo, ko se je prikazal vrh velikih stopnic prvi dvornik dožev in oznanil, da kliče veliki svet tri najvišje vojaške dostojanstvenike pred se. To so bili tenente generale, capitan generale del mare in sergente maggiore. Ko so ti trije šli po stopnicah mimo generala Frana della Croce, se je ta vzbudil iz svoje zamišljenosti in obrnivši se do najbližjega častnika, rekel tiho:

— Nas je patricij Zeno pač samo zato poklical, da bi z nami pritiskal na veliki svet. Svojega mnenja tako ne smemo imeti.

— Za Boga, molči vendar, je ves preplašen dihnil ogovorjeni kapitan z imenom Aleksander Bregan. Kaj hočeš po sili, da te zgrabi državna inkvizicija? Par korakov tod so vrata, ki vodijo čez „most vzdihljajev“ tja, odkoder se ni še nihče vrnil. Tu nisva na Cipru.

Fran della Croce je jezno stisnil ustne ali molčal je in zopet zrl na zgodovinsko stopnico.

V tem so poklicani najvišji vojskovodje vstopili v dvorano, kjer je bil zbran veliki svet beneške republike.

Na gornjem koncu dvorane je na vzvišenem sedeža slonel slaboten starček, v rdeči svileni obleki in z rdečo, z brokatom obšito kapo na sivi glavi. To je bil dož beneške republike Peter Loredan. Na obeh straneh od njega so sedeli člani desetorice, v dvorani pa so stali glava pri glavi beneški nobili. Na praznem prostoru med plemstvom in med dožem in njegovimi svetovalci je na strani sedel častitljiv, dostojanstven mož — vojvoda Dall Ferro. Poklicani generali so se priklonili dožu in plemstvu in potem molče zavzeli svoja mesta ob strani vojnega ministra Zena.

Počasi se je dož Loredan dvignil s svojega sedeža in nastala je tihota.

— Ker je veliki svet sklenil, poslušati predloge vojvode Dall Ferro in se o njih posvetovati, pozivljem svetlega vojvodo, naj pove, kar ima povedati.

Vojvodi Dall Ferro so se šibila kolena, ko je z globokim poklonom pred dožem in zborovalci stopil sredi dvorane.

— Illustrissimo principe — svetli zbor, je dejal vojvoda Dall Ferro s tresočim glasom in tako slabo, kakor da se mu gre za življenje in za smrt. Prišel sem pred vas, da izpolnim krščansko dolžnost. Republika beneška izvršuje policijsko oblast na Adriji, v Sredozemskem in v Egejskem morju. Zvesta svoji slavni preteklosti zastavlja vse moči, da si ohrani neomejeno to pravico. Vsled velikih vojen s sovražniki krščanske vere pa je bila zadržana, izvrševati to pravico s tisto neizprosno strogostjo, ki bi bila potrebna. Tako je prišlo, da se je vnovič zaredila v teh vodah strašna zalega — piratje. Ogromno je število teh razbojnikov in velikanska je njihova moč. Od Benetk do Egipta ni pred njimi varna nobena ladja, nobeno selo. Napadi na ladje, na vasi in celo na mesta se dogajajo vsak dan. Piratje ropajo, požigajo in more brez usmiljenja. Ni jim mar, če je kdo krivoverec ali kristijan. Postali so hujši od Turkov in ves kristijanski svet v Levanti prosi mogočno republiko, naj prihiti na pomoč in naj zatre za vedno pomorske razbojnike.

— Kaj torej predlagate, vojvoda Dall Ferro? je vprašal dož.

— Predlagam, naj slavna republika stopi v dogovor z nemškim in s turškim cesarjem in naj vsi trije z združenimi močmi odpošljejo primerno mornarico, da uniči pomorske razbojnike.

— Veliki svet je slišal vaš predlog, vojvoda Dall Ferro, je dejal dož, in posvetoval se bo o njem. Izvolite počakati v sosedni dvorani, da se Vas zopet pokliče in se Vam naznani storjeni sklep.

Vojvoda je prebledel. Upal je, da bo smel biti navzočen pri posvetovanju, ali vzlic vsem prošnjam mu tega dož ni dovolil, češ, da temu nasprotuje beneška ustava. S težkimi koraki, skoro omahuje, je vojvoda Dall Ferro zapustil dvorano.

V velikem svetu se je, komaj da je bil odšel vojvoda Dall Ferro iz dvorane, vnela živahna razprava, ki je bila dostikrat bolj podobna prepiru kakor posvetovanju. Dali Ferro se vendar ni bil čisto zastonj trudil. Tisti nobili, ki so se od njega izposodili denarja, so si z veliko vnemo zavzemali za njegov predlog. Poudarjali so občečloveško stališče, opozarjali na krščansko dolžnost republike, na njeno čast in na ugled, pa tudi na njeno korist, češ, vojne s Turčijo požro ogromne vsote, a Turčija je ravno vsled tega toliko nasprotna beneški republiki, ker delajo piratje Turčiji velikansko škodo, napadajoč njena mesta in njene ladje.

Naposled je vstal Zeno. Videlo se je vojnemu ministru, da je razburjen in da nikakor ni zadovoljen z ostrim prepirom, ki se je bil vnel. Z eno samo zapovedujočo gesto je napravil mir v dvorani in ko je zavladala tihota, je s svojim polnim, donečim glasom razložil zborovalcem svoje mnenje.

— Piratje so bili dolga stoletja, strahovalci beneške republike, je rekel Zeno. Brez števila bojev so imeli naši predniki ž njimi, a zatreti jih niso mogli. Dož Peter Candino II. se je od leta 932. do 939. vojskoval s pirati. Podvrgel je pač Koper pri Trstu, kjer je bilo njih glavno zavetišče, požgal mnogo njihovih ladij, a piratstvu ni bilo konca. Da, piratje so bili tako predrzni, da so pri belem dnevu prišli v Benetke in vdrli v cerkev sv. Marka, kjer se je ravno vršila poroka. Odpeljali so novoporočenca in vso nevestino doto, ki je bila po takratni navadi razstavljena med poroko v cerkvi. Dož Orseolo je šel zoper pirate z veliko mornarico. Zavzel je krasna dalmatinska otoka Korčulo in Hvar in vse opustošil in pomoril, a piratstvo je tudi to prestalo in se vnovič razvilo. Kadar so bili piratje na beneški strani, je bila republiki beneški vedno sreča mila. Kadar so se piratje združili z našimi nasprotniki, smo imeli vedno nesrečo. V vojnah z Bizantinci, z Genovezi in s Saraceni, kakor tudi v križarskih vojnah smo se borili roka v roki s pirati in dosegali zmago na zmago. Spominjam vas le vojne z nemškim cesarjem leta 1177. Cesarjev sin Oton je imel 75 bojnih ladij, republika jih je imela le 30. A na pomoč so našim prednikom prišli piratje in v slavni pomorski bitki pri Salvadoru, med Piranom in Porečem v Istri, je zmagala beneška republika, ujela cesarjeviča Otona in zavzela 48 ladij nemškega cesarja. In nasprotno je bila republika beneška strahovito poražena, ko so se piratje združili s Genovezi. Ali vas moram spominjati na žalostni izid pomorske bitke pri Korčuli 8. septembra 1277? Lamba Doria je prišel z genoveško mornarico v Adrijansko morje. Dasi je imel dosti manj ladij, kakor beneška republika, je dosegel vendar velikansko zmago. Piratje so užgali naše ladje in zgorelo je 65 beneških ladij in 7000 vojakov se je moralo vdati sovražniku. Še bolj kakor v preteklosti, pa potrebujemo pomoči piratov sedaj. Piratje so danes najnevarnejši sovražniki Turkov in če noče beneška republika ohraniti svoja posestva v Levanti, ta posestva, ki so neizčrpni vir beneškega bogastva, mora biti v zvezi s pirati. Odkar so Turki zavzeli Albanijo, je na tisoče ljudi zbežalo pred njimi. Naselili so se po istrskih otokih in okrog Kvarnerskega zaliva in se združili s pirati. Nikdar niso imeli piratje toliko moči, kakor zdaj, in nikdar niso bili tako številni.

— Za krščansko državo ni častno, da se pajdaši in druži z razbojniki, je zaklical mlad nobili, ko je Zeno za trenutek utihnil.

— Če sme avstrijski nadvojvoda dajati piratom zavetje in jih porabljali za svoje namene, sme to storiti tudi beneška republika, je energično zaklical Zeno. Republika je dosti neprevidno postopala, ko je pred nekaj leti — 1562. — vsled pritožb sultana Solimana odposlala navidezno ekspedicijo zoper pirate. Beneško brodovje je uničilo nekaj piratskih ladij. Zato je morala republika pirate bogato odškodovati. In ker je bila pri tej ekspediciji slučano uničena tudi neka turška ladja, je morala republika še zanjo odšteti 26.000 cekinov in svojega kapitana kaznovati z ječo. Tudi sedanji turški sultan Selim II. zahteva, naj republika nastopi proti piratom in naj jih uniči. Njegova zahteva je umljiva. Če gremo v boj proti piratom, se pridružijo ti našim sovražnikom in Turčiji bo olajšan njen namen, polastiti se naših posesti v Levanti.

Zeno je za trenotek umolknil in se ozrl po zborovalcih. Potem je s posebnim poudarkom zaklical:

— Naznanjam vam, da pripravlja sultan Selim velik napad na bogati Ciper in beneška republika je popolnoma osamljena, če si odtuji še pirate.

Benečani tiste dobe so bili sicer demoralizirani in korumpirani do kosti in niso imeli čuta ne za čast, ne za slavo svoje domovine, toda zavedali so se, da je vse njihovo bogastvo odvisno od moči in veljave republike in zato so se v raznih trenotkih skoro vedno podvrgli željam in nasvetom svoje vlade. Zenove besede so napravile na veliki svet najmogočnejši vtisk. Utihnili so tudi tisti, ki jih je bil vojvoda Dall Ferro z bogatimi darili in velikimi posojili spravil na svojo stran, kajti tudi ti so spoznavali, da usahnejo vsi viri beneškega bogastva, če se Turčija polasti beneških kolonij v Levanti, kar je bila že večkrat poskusila in na kar se je, kakor je bilo občno znano, tudi zdaj zopet pripravljala.

Zeno je videl, da je zopet enkrat zmagal, a zmagati je hotel sijajno in si utrditi stališče. Zato je predlagal, naj veliki svet čuje sodbo vojnih zapovednikov. Navzoči trije vojni zapovedniki so se, s kratkimi besedami izrekli v Zenovem smislu, a ko je Zeno hotel še druge poklicati, ki so čakali na dvorišču, je veliki svet to odklonil.

— Glasujmo, glasujmo, so kričali nobili in veliki svet je soglasno odklonil prošnjo in predlog vojvode Dall Ferro.

Tresoč se po vsem životu je vojvoda Dall Ferro nekaj trenotkov pozneje stal zopet pred dožem in iz njegovih ust izvedel sklep velikega sveta, sklep, ki je podrl vsa njegova upanja. Niti besedice ni mogel izpregovoriti ko je dož končal. Zastajala mu je sapa in zdelo se mu je, da ga zapušča zavest. Toda premagal je svojo slabost. Ponos njegov je bil tako velik, da starega moža ni zapustil niti v tem trenotku. Vojvoda Dall Ferro se je vzravnal in z lahnim poklonom zapustil dvorano. Ko pa je prišel do stopnic, tedaj je bilo konec njegovemu premagovanju. Strast, ki je divjala v njegovi notranjosti, ga je preobvladala, dvignil je pest in nad zbranimi vojskovodji zakričal:

— Klical sem zoper pirate na pomoč turškega sultana in nemškega cesarja. Oba sta mi jo odklonila. Poklical sem na pomoč beneško republiko in tudi ta mi neče pomagati. Naj jih Bog kaznuje vse tri, cesarja in sultana in tudi beneško republiko.

Zdaj so starca zapustile vse moči in zgrudil se je brez zavesti na stopnice.


XXI.[uredi]

Kad sam ja va Mletci, bila grada prišal,
mudro sam promislel, na ku stran bi išl.
mletci su kuntrade guste tere mosti,
u njih bi se smutil, ki nima mudrosti.

Hrv. narodna.

Kapetan Desantič in plemič Andrej Kržan sta v nekaterih dnevih postala tako tesna prijatelja, da se ves dan nista ločila. Kržan se je najraje mudil na jadrenici „Maria Immaculata“, zakaj od dne do dne, da, od ure do ure je nestrpneje čakal, da pride od vojvodinje Asunte kaka vest, in čim dlje je ni bilo, toliko težje mu je bilo pri srcu.

Tomo ni mogel pojmiti, zakaj se njegov gospodar ves dan mudi na Desantičevi jadrenici, in če je le mogel, jo je odkuril in je postopal po mestu ali pa gledal igranje med stebroma pred doževo palačo. Naposled se je celo odločil, da na svojo roko obišče generala della Croce, ker ga kar ni zapustila misel, da je ta general tisti kupčevalec s konji, ki je tako vrlo pomagal pri rešitvi vojvode Dall Ferro in kar je Toma še najbolj imponiralo, za malo uslugo odrinil tri tolarje. Tomo je v doževi palači vprašal za generalovo stanovanje in se takoj opravil, da poišče dotično hišo. To ni bilo lahko delo, kajti, general je stanoval v tesnih oddaljenih ulicah in poteklo je več ur, preden je Tomo našel hišo. Prav ko je hotel potrkati na hišna vrata, ga je obšla misel, da je le dobro, če si za vse slučaje zagotovi kako posebno pomoč.

— Mati božja trsatska je sicer dobra in rada pomaga, je menil Tomo idoč proti cerkvi sv. Marka, toda kdo ve, če sega njena oblast do Benetk.

Cerkev sv. Marka je bila prazna. Tomo je pregledal vse oltarje in vse podobe, a čim več je videl svetnikov in svetnic, toliko večja je postajala njegova neodločnost, koga naj prosi pomoči. Na srečo je pri velikem altarju naletel na cerkvenika in hitro sklenil, da vpraša njega za svet.

— Slišite, gospod cerkvenik, je Tomo ogovoril sključenega možička v črni halji, ali imate pri vas kakega svetnika, ki ima posebno moč? Pri nas doma imamo Mater božjo trsatsko, ki jo prosimo pomoči, tu pa imate najbrž kako drugo pomočnico.

— O, naši svetniki so vsi izvrstni, je dejal cerkvenik, a največji dobrotnik naš je seveda sv. Marko. V tej cerkvi se hrani njegovo truplo in kdor prosi sv. Marka pomoči, je postane gotovo deležen, če je pošten kristjan.

— Kaj pravite, se je začudil Tomo, truplo sv. Marka imate tu shranjeno?

— Da, da, pravo truplo sv. Marka, je ponosno zaklical cerkovnik. Nekdaj je bilo shranjeno v Aleksandriji v Egiptu in čuvali so je grški menihi. Toda prišel je na vlado kralj, ki je — Bog mi oprosti greh, — dejal, da je krščanska vera najslabša in jo je hotel zatreti. To je bilo tedaj, ko je bil Giovanni Participaco beneški dož, takole okolu leta 827. po Kristovem rojstvu. Tisti brezverski egiptski kralj je oropal vse cerkve in gotovo bi bil uničil tudi truplo sv. Marka. Toda grški menihi so truplo skrivaj odnesli iz cerkve in spravili na beneško ladjo, ki je bila v pristanu. Kapetan je truplo obesil na jambor in je pripeljal v Benetke, od takrat je sv. Marka patron beneški in je storil le toliko čudežev, da jih ni mogoče našteti.

— Tako, tako, je dejal Tomo, kateremu je cerkvenikovo pripovedovanje močno imponiralo. No, če je sv. Marka tak ptič, bom pa ž njim poskusil.

Pri teh besedah je Tomo segel za srajco in odštel cerkveniku nekaj grošev za svečo sv. Marku. Ko je sveča bila užgana, je pobožno pokleknil in se po svoje priporočil sv. Marku za pomoč in varstvo. Dodal je še obljubo, da kupi sv. Marku novo svečo, če bi kupčevalec s konji zopet odrinil kak tolar.

S trdno vero, da bo obisk pri generalu della Croce uspešen, se je Tomo odpravil iz cerkve. Moral je zopet dolgo hoditi, predno je po ozkih ulicah in številnih mostičih prišel na svoj cilj, a bil je ponosen na svoje modrost, kateri je pripisoval, da se že v nekaj dneh tako dobro spozna v beneškem mestu.

— Kaj želite, je vprašal sluga, ko je odprl vrata, na katera je Tomo s pričvrščenim kladivom tako krepko udaril, da se je čulo po celi ulici.

— Z gospodom generalom bi rad govoril, je dejal Tomo in ponosno dostavil: Stara znanca sva in sva že nekaj lepega skupaj doživela.

Sluga je peljal Toma v prvo nadstropje v bogato opravljeno sobo z enim samim okencem, napravljenim visoko gori pod stropom ter rekel, naj Tomo tu počaka. Tomo je sedel na mehki naslanjač in čakal, čakal je celo uro in generala še ni bilo. Čakal je še dlje, a generala le ni bilo. Končno se je naveličal čakanja in hotel oditi toda edina vrata so bila zaklenjena. To ga je osupnilo. Začel je s pestmi tolči po vratih in kričati, a vrata so ostala zaprta in nihče se ni odzval. Tolkel je toliko časa, da so mu roke otekle in kričal, dokler ni postal ves hripav, a vse zaman. Poskusil je vzpeti se na okno, a ni ga dosegel. V tem se je popolnoma stemnilo, tako da Tomo ni mogel ničesar več razločiti, a še v temi je, zadevajoč vsak trenotek ob kak stol, begal po sobi v silnih skrbeh, kaj da bo ž njim.

— Ah, zakaj sem verjel temu cerkovniku, se je z jokajočim glasom jezil sam nase. Kaj je bilo meni treba, da sem prosil sv. Marka za pomoč. Gotovo sem se s tem zameril Materi božji trsatski. Ženske so že take!

In potem je Tomo ves upehan padel na kolena in s sklenjenima rokama ječal:

— Ah, ljuba Mati božja trsatska, nikar me ne zapusti in pomagaj mi iz te ječe. Vedno sva bila prijatelja, dve sveči imam še na dobrem pri tebi. Oh, ljuba Mati božja, bodi pametna in mi pomagaj ali pa mi daj kak dober svet. Tako svečo ti kupim, ki bo veljala cel cekin in nikoli več ne bom nič prosil drugih svetnikov.

Na tak način je Tomo molil toliko časa, da je na tleh svoje ječe zaspal. Nič manj kot Tomo je bil ta večer zbegan tudi Kržan. Prišedši v „ospizio dei nobili“ je dobil pri vratarju pismo, v katerem je bilo rečeno, naj si nikar ne dela skrbi zaradi Toma, češ, da je dobro spravljen in da se že vrne ob pravem času.


XXII.[uredi]

Pred tabo klečim
izvoljena Deva,
ihtim in drhtim,
objokana reva.
Saj tebi odprto
je moje srce,
saj tebi je znano
vse moje gorje.

Gregorčič.

Žalost in obup sta vladala v palači malteškega poslaništva. Sklep velikega sveta, da naj republika beneška ne stori ničesar proti piratom, je vojvodo Dall Ferro popolnoma potrl, dasi sam ni imel posebnega upanja, da bi njegova prošnja obveljala. Poskusil je bil pridobiti republiko za vojno proti piratom, ker je le na ta način bilo mogoče rešiti ne le svoja sinčka, nego tudi svojo hčer, a zdaj si ni vedel sveta. Minila ga je vsa volja in vsa preudarnost; močni in ponosni mož je znal samo še jokati.

— Danes je sobota, oče, je dejala vojvodinja Asunta, ko je zjutraj stopila k ležišču svojega očeta, ki je bil v nekaterih dneh popolnoma osivel in upadel. Sobota je, oče; danes pride kralj Gjačič po odgovor.

Stari mož ni mogel odgovoriti. Asuntine besede so odprle vse rane njegovega srca. Ihte in ječaje je stezal roke po svoji hčeri in jo v nemi bolesti stiskal na svoje srce.

— Umiri se, oče! Zdaj je zadnji čas, da se domeniva, kaj nama je storiti. Asunta se je usedla na rob očetove postelje, in držeč starca za roko, je dejala: Odkupnina za moja dva brata je visoka. Kralj Gjačič zahteva, da mu kupiš od beneške republike vojvodski naslov. To bo veljalo ogromne svote, a doseči se da to, zakaj kapetan Desantič je izvedel, da je beneška vlada v denarnih stiskah.

— Toda Gjačič je razbojnik, je pripomnil vojvoda, in razbojniku ne bo republika nikdar priznala tega naslova.

— Kaj pa so bili tisti Benečani, ki so si prilastili take naslove, ko so križarji proglasili Balduina bizanskim cesarjem? Marko Dandolo in Jakob Vicero sta se polastila Gallipolisa in se proglasila za vojvodi; Marko Sanudo se je polastil otokov Naksos, Paros in Melos in je postal vojvoda iz lastne moči. Filokolo Navagieri je postal celo veliki vojvoda otoka Lemnos. Tudi ti niso bili nič drugega kot razbojniki.

— A tega je že več kot 400 let in vrhutega so bili vsi ti možje Benečani. Gjačiču pa republika tega naslova ne bo priznala. A če bi to tudi storila, kaj mi je s tem pomagano? Ne pozabi, Asunta, da zahteva Gjačič še nekaj, da zahteva tebe za svojega sina.

— Pripravljena sem na to žrtev, oče, je z mirno slovesnostjo rekla Asunta. Rod vojvodov Dall Ferro ne sme izginiti. Kaj zato, če plačam jaz s svojo srečo in s svojim življenjem svobodo svojih bratov, ki nosita ime vojvodov Dall Ferro.

Asunta je bila pač bleda kakor smrt, a govorila je s tako dostojanstveno slovesnostjo, da se je stari vojvoda glasno razjokal.

— Ne, ne, dete moje, to ne sme biti, je zaječal vojvoda.

— Oče — to mora biti. Drage pomoči ni. S tem, da žrtvujem sebe, rešim svoja brata, rešim rod Dall Ferrov in rešim — prisegam ti to pri spominu na svojo mater — tudi človeštvo pomorskih razbojnikov.

— Kake namene imaš, Asunta? je vprašal plaho vojvoda. Ne pozabi, da sva prisegla na Najsvetejše, da ne poveva nikomur na svetu, kake pogoje je stavil kralj Gjačič. Ali ga hočeš mar izdati in prelomiti storjeno prisego? Nikar! Rajši smrt in sramoto.

— Ne boj se, oče, je odgovorila Asunta. Prisege ne prelomim. A prisegla sva molčečnost le za toliko časa, da postanem žena Gjačičevega sina. Kaj storim potem, to je moja skrb. Čim sta moja brata rešena iz piratske sužuosti, se začne moje maščevanje. In to bo strašno.

Vojvoda je sklonil glavo. Strah za sina in strah za hčer je bil tako velik, da niti jasno ni mogel več misliti.

— Oče, dovoli, da jaz sama govorim z Gjačičem, je prosila Asunta. Ti si preslab, Gjačič ne sme slutiti, kako nama je pri srcu.

— Gjačič nama ne zaupa. Boji se, da bi ga prijeli ali umorili. Rekel mi je, da pošlje svojega zaupnika po odgovor.

— Dobro, oče, pišem mu. A kaj naj storiva zaradi vojvodskega naslova.

— Piši vojnemu ministru Zenu naj me obišče. Ponudim mu vse svoje premoženje. Zeno je pravi vladar beneške republike in njegova beseda bo odločilna tudi zdaj, kakor vedno.

Asunta je sedla za mizo in naglo spisala obe pismi. Pismo ministru Zenu je sluga takoj odnesel, pismo kralju Gjačiču pa je Asunta izročila svojemu očetu.

— In sedaj, dovoli oče, da te za nekaj časa zapustim. Pripraviti se moram za prihodnjost.

Asunta je poljubila očeta na čelo in je odšla iz sobe. Komaj pa je zaprla vrata za seboj, je bilo konec njenemu premagovanju. Jokaje se je zgrudila na kolena pred podobo Bogorodnice in vroče molila, proseč varstva in pomoči. Solze so ji olajšale srce, molitev ji je dala nekaj tolažbe in nekaj zaupanja, tako da je bila vsaj v stanu razmišljevati o svojem položaju in se odločila, kaj naj ukrene, da izvede svoje namene. Pripravljena je bila že davno na to, da bo morala žrtvovati samo sebe in postati žena Gjačičevega sina, da reši svoja brata, in v dolgih nočeh je napravljala vsakovrstne načrte, kako se osvobodi in uniči pirate, toda zdaj, ko je prišla ura odločitve, jo je vendar vse to presenetilo.

Kržan in Desantič sta edina, na katera smem računati, je govorila sama s seboj. Desantič mi je vdan iz hvaležnosti, Kržan — ali me ljubi res toliko, da bi vse zame žrtvoval? O, ko bi mu smela vse povedati. A kaj, ko sem s prisego na Najsvetejše obljubila molčečnost, ko ne smem z nobeno besedo izdati, kaj se je zgodilo in kaj me čaka, ko smem šele govoriti, ko bom že piratova žena.

Naslonila je glavo ob roko in z rosnimi očmi gledala ven iz okna v daljavo, kjer se je zibalo morje v svoji večni veličastnosti.

— Ah, Andrej Kržan, ko bi vedel, kako te ljubim, ti bi me rešil, ti bi me rešil.

Vrnila se je zopet pred podobo Bogorodice in vnovič jokaje prosila pomoči.

Pri obedu ji je naznanil oče, da je prišel star duhovnik kot zaupnik kralja Gjačiča in obljubil, da prinese še tekom dneva odgovor.

— Tudi minister Zeno je pisal, da pride še danes semkaj in da mi rad stori vsako uslugo, če ne nasprotuje koristim beneške republike.

Asunta je to molče vzela na znanje. Po obedu je pa poslala kapetanu Desantiču pisemce, naj jo pride Kržan o polnoči z gondolo čakat pred palačo malteškega poslaništva.


XXIII.[uredi]

Na putu mu loša srića biše:
Hriščani mu ruke zavezaše.

Hrv. narodna.

Kržan je bil v velikih skrbeh za svojega slugo. V tistem trenotku, ko je dobil skrivnostno pismo, naznanjajoče, da se Tomo že vrne o pravem času, mu je bilo jasno, da se je moral kdo Toma polastiti. A kdo? Če bi bila državna oblast Toma prijela zaradi kake nerodnosti, bi tega Kržanu ne bila tako tajinstveno sporočila. Ker torej ni bilo misliti, da bi državna oblast imela kak opravek s Tomom, je začel ugibati Kržan, komu bi znalo biti kaj na tem, da prikrajša Tomu svobodo. Ko bi bil Tomo v svoji neprevidnosti zašel med zločince ali sploh hudobne ljudi, bi gotovo ne pisali Kržanu brezimnega pisma z naznanilom, da se Tomo o „pravem času vrne“. Potom takega sklepanja je prišel Kržan do prepričanja, da je Tomo v rokah človeka, ki ima kak poseben interes na tem, da loči slugo od gospodarja. A kdo bi to mogel biti?

Kržan ni vso noč našel miru. Neprestano je premišljal in ugibal, v čigavih rokah bi utegnil biti Tomo. In vse bolj sta se mu vsiljevali dve eventuvalnosti, ki jih je sicer sam smatral za neverjetni, da, celo za smešni, h katerima pa so se vendar neprestano vračale njegove misli.

Najprej je začel domnevati, da je morda vojvodinja Asunta spravila Toma na stran. Tajinstveno postopanje vojvodinje Asunte je v Kržanovem srcu vedno in vedno vzbujalo nove dvome, ki jih ni mogel zatreti.

— Tomo ne mara vojvodinje, je ugibal Kržan, in Asunta ve to. Morda je kak slučaj pripeljal Toma k vojvodinji, morda je Tomo kdo ve kako izvedel za tajnost vojvodinje Asunte in ta se je polastila Toma, da bi jaz ne izvedel te tajnosti. Vojvodinja hoče, da bi jej jaz v tej njeni tajnosti bil na pomoč. Morda je ta tajnost taka, da bi jaz odrekel svojo pomoč in zato je ne smem izvedeti niti po Tomu.

Ta misel je Kržana prevzemala vse bolj, ker se mu je zdela še neverjetnejša draga slutnja, ki se je porodila v njegovi duši.

— Tomo je prepričan, da sta general della Croce in pa tisti kupčevalec s konji, ki me je obiskal na zgorelem mojem gradiču, ena in ista oseba. Vedno je silil, naj ga poiščeva. Mogoče je, da je Tomo uganil resnico. Morda se je della Croce preoblekel za kupčevalca s konji, da bi laglje vohunil po kranjskem delu Istre, ali pa je imel tam kake osebne namene. Tomo ga je obiskal in general, videč, da je spoznan, se ga je polastil, ker neče, da bi se razvedelo za njegovo potovanje v kranjski Istri. Lahko ima tehtne vzroke, skrivati, da je kot kupčevalec s konji potoval po sosednji državi.

Naposled je Kržan sklenil, da naznani na vse zgodaj celo stvar „avogadorjem“, kakor so imenovali policijske voditelje, in da začne tudi sam na svojo roko iskati Toma.

— Naj bo živ ali mrtev, dokler ga ne najdem, ne zapustim Benetk, se je zarotil Kržan, ko je šel zjutraj iz spalnice oglasit se po hišnem redu „ospizia dei nobili“ pri zapovedniku.

— Plemič Kržan, mu je rekel zapovednik, danes ob 11. uri se morate oglasiti pri upraviteljstvu armade, danes bodete sprejeti in sicer h konjenikom, kajti tisti, ki pridejo k dragim oddelkom, so naročeni že prej. Priporočil sem Vas dobro, kajti spoznal sem Vas, da niste ne pijanec, ne igralec, ne pretepač, čaka Vas lepa prihodnjost in jaz Vam le želim, da bi vse dosegli, kar si želi Vaše srce.

Kržan se je toplo zahvalil staremu veteranu in potem hitel na policijo, kjer so ga na dolgo in na široko izpraševali, a mu niso mogli ničesar svetovati, ker se Kržan seveda ni upal izreči svojih sumov niti glede vojvodinje Asunte, kaj še glede generala Della Croce.

— Ko bi imel kaj denarja, bi kmalu dognal, če je moj sum opravičen ali ne, je govoril Kržan sam s seboj, ko je stal v predsobi vojnega ministra in čakal na avdijenco. A kako naj si pomagam, ko nimam niti vinarja.

Avdijenca je bila kaj kratka. Vojni minister Zeno je pregledal izkazila vseh oglašenih plemičev in naročil svojemu tajniku, naj sprejete častnike zapriseže in dodeli posameznim četam. To je trajalo že dlje časa in poldne je bilo že davno minilo, ko je Kržan zapustil kot častnik beneške konjenice doževo palačo. V njegovem žepu je žvenketalo deset cekinov, ki mu jih je bil odštel ministrov tajnik, kakor vsem drugim, ki so bili sprejeti.

— Zdaj kmalu doženem, če je moj sum opravičen, si je zadovoljno rekel Kržan in se zopet odpravil na policijo, kjer si je za dobro plačilo najel dva vohuna, katerih je v tistih časih kar mrgolelo v Benetkah. Enemu teh vohunov je naročil naj pazi na palačo malteškega poslaništva, z drugim se je odpravil v hišo generala Della Croce, češ, da kot častnik beneške armade dobi lahko vstop in ne bo sumljivo, če bi tam poizvedoval po Tomu. Ukrenil je tako, ker je imel ukaz, da se ob dveh popoldne oglasi v arzenalu, da nastopi službo.

Ob tisti uri je stal kapetan Desantič na sprednjem koncu jadrenice „Maria Immaculata“ in je čital kratko pisemce, s katerim mu je vojvodinja Asunta naročala, naj pripelje zvečer Kržana v gondolo pred malteško poslaništvo.

— Toliko dni je nestrpno čakal na to pismo, a zdaj, ko je prišlo, ga ni na spregled, se je jezil kapetan. No, do večera je še dosti časa.

Toda kapetan Desantič je čakal zaman. Kržan se ni oglasil. Poslal je ponj v „Ospazio dei nobili“, vprašal je na policiji, vprašal pri tajniku vojnega ministrstva, in vprašal tudi v vojašnici, a Kržana ni bilo nikjer. Ko je Kržan stopil v hišo generala della Croce, je bil sprejet z veliko ljubeznivostjo. Toda, čim je general odprl usta in spregovoril prve besede, je spoznal Kržan, da ima pred sabo skrivnostnega kupčevalca s konji. A še predno je mogel kaj reči, ga je general presenetil na način, da se je zdelo Kržanu, kakor bi ga bila strela z jasnega zadela.

— Ljubi plemič Kržan, je dejal general smehljaje, verjemite mi, da imam z Vami najboljše namene. Rad bi Vam pomagal, da pridete naprej. V to svrho Vas moram, če treba tudi proti Vaši volji, obvarovati pred veliko nevarnostjo, v katero silite, kakor slepec v prepad.

— Ne umejem Vas, gospod general!

— Nič zato! Pozneje bodete že uvideli, da sem prav ravnal. Za sedaj Vam povem le eno. Sprejeti ste bili prav danes v beneško armado. Da se je to danes zgodilo, je moje delo. Pustil sem Vas nekaj dni v miru, a dal sem Vas skrbno opazovati. Vedel sem, da Vas lahko dobim vsako uro v roke. Skrbelo me je le, kako storim s Tomom, na srečo mi je ta sam pomagal.

— Tomo — kaj je ž njim? Ali kaj veste o njem?

— Moj gost je, ljubi plemič Kržan, kakor ostanete Vi moj gost do jutri zvečer. Nič ne ugovarjajte. Vem, da bi morali ob dveh nastopiti svojo službo. Ako bi ne bili k meni prišli, bi Vas bili pridržali v vojašnici. To sem že preskrbel.

— Ali, prosim Vas, gospod general, kaj naj vse to pomeni, je vprašal ves začuden Kržan. Čemu to? General je Kržanu položil roko na ramo in mu rekel z resno slovesnostjo:

— Zadržim Vas tu do jutri zvečer, ker nečem, da bi Vas vojvodinja Asunta ujela v svoje zanjke. Vojvodinja odpotuje jutri, čim bo njena ladja eno miljo od brega, ste svobodni.

— A kaj Vas brigava vojvodinja Asunta in jaz, je srdito vprašal Kržan. Čemu se vtikate v te stvari, ki Vam niso nič mar?

— Zato, ker Vas imam rad, plemič Kržan, je rekel general, ker bi Vas vojvodinja rada zvabila s seboj in vedoč, da jo ljubite, zlorabila Vašo udanost in zaslepljenost.

— Kako morete kaj takega trditi?

— Resničnost mojih besed izprevidite v treh tednih. Tedaj bo vojvodinja Asunta — poročena z drugim možem .....

Kržan je to noč prebil v sobi kjer je prebival njegov Tomo.


XXIV.[uredi]

Po zemlji varno hodi,
moj up je šel po vodi.

Prešeren.

Skoro ob isti uri, ko je plemič Kržan stal pred generalom della Croce, se je odločila usoda vojvodinje Asunte. V palači malteškega poslaništva se je oglasil zopet stari duhovnik, zaupnik pirata Gjačiča in je vojvodi Dall Ferro izročil pismo, ki ga je starec trepetaječitalin potem izročil svoji hčeri.

Svetli vojvoda! Zahvaljujem se Vam za točni in jasni odgovor. Veseli me, da se je vojvodinja Asunta odločila za mojega sina, ki jo ljubi iz vsega srca. V smislu najinega odgovora Vas prosim, bodite danes teden na svojem otoku kamor Vam pripeljem svojega sina. Gjačič.

Tako je pisal kralj piratov in tako vojvoda kakor Asunta sta vedela, da morata ta ukaz do pičice natančno izpolniti.

— Čez teden že ... je zavzdihnila Asunta, a umolknila je in zadušila svojo bolest in svoj strah, ker je videla, kako strahovito je vplivalo to pismo na njenega očeta. Stari mož je na skrivnem še vedno upal, da najde kak izhod iz svoje stiske, zdaj so mu pa razpadle vse nade.

— Čez teden dni ... je s tresočimi ustnicami ponovil starec vzdih svoje hčere. In kdo ve, kako bo takrat. Gjačič zahteva ne le tebe, hčerka moja, nego tudi vojvodski naslov. Kaj bo, če ga ne dosežem, če ga ne izposlujem niti z največjimi žrtvami? Da, ko bi smel govoriti, ko bi smel Zenu vse povedati. Toda prisega mi zapira usta. Ničesar ne smem povedati. Niti imena tistega, za katerega hočem kupiti vojvodski naslov.

Zle slutnje vojvode Dall Ferro so bile utemeljene. Minister Zeno, ki je tekom popoldneva obiskal vojvoda Dall Ferro, se ni dal ne preprositi ne podkupiti in ostal je neizprosen tudi ko je vojvoda ponudil republiki beneški velikansko svoto za njene vojne potrebe.

— Ne morem Vam ustreči, je izjavil Zeno, Kako morete zahtevati, naj prizna republika kot vojvodo otoka Kasos človeka, čigar imena nam nečete povedati. Kasos leži tako blizu azijskega obrežja, da bi Turki prav lahko smatrali za izzivanje, če bi beneška republika ugodila Vaši želji. Mi moramo zdaj vse opustiti, kar bi dalo Turkom povod za vojno proti nam. Izpolnim Vam vsako željo drage volje, ali kar bi znalo beneški republiki količkaj škodovati, tega na noben način ne storim.

Dasi je ta izjava uničila zadnja upanja vojvode Dall Ferro, je starcu vender imponirala domovinska ljubezen vojnega ministra Zena. Vse je ta mož bil pripravljen storiti za svojo domovino, vse je žrtvoval njenim interesom. Vojvodo je obšlo spoznanje, da le taki možje kakor Zeno so v stanu dosezati velike uspehe. To spoznanje je dalo vojvodu vsaj nekoliko notranjega miru in obudilo je v njem zopet nekoliko stare njegove eneržije. Odkar se je bil kralj piratov polastil njegovih sinov, je strah za usodo teh otrok in vojvodinje Asunte zlomil vso vojvodovo notranjo moč. Zdaj je Zeno provzročil nekak preobrat in vojvoda je zadobil vsaj toliko svoje volje, da je bil zopet v stanu mirno premišljati, kaj naj stori.

Poslovil se je hladno od vojnega ministra.

— Sprejmite mojo zahvalo za Vaš obisk, je dejal vojvoda pri slovesu. Priznam, da so nagibi Vašemu postopanju plemeniti. Vam se gre za korist Vaše domovine, meni za korist mojega rodu. Pota beneške politike in moja pota se bodo odslej večkrat križala, a moje osebno spoštovanje do Vas Vam ostane v vsakem slučaju.

Minister Zeno se je hladno pri klonil, zavedajoč se, da je vreden laskavih besed starega vojvoda.

— Predno grem, je rekel Zeno, dovolite mi, da Vam nekaj svetujem. Oni dan, ko je veliki svet odklonil Vašo željo zastran vojne proti piratom, ste na velikih stopnicah doževe palače izrekli silne grožnje proti beneški republiki. Ravno zdaj ste zopet nekaj takega namignili, rekši, da bodete križali pota beneške republike. Moja dolžnost je, da tega ne prezrem. Pojmim Vaša čuvstva, ali korist republike zahteva, da o tem obvestim svet desetorice. Svetujem Vam torej, odpotujte čim prej, zakaj naša državna inkvizicija je brezobzirna.

— Jaz odpotujem že jutri zjutraj, je ravnodušno odgovoril vojvoda in potem sta se moža ločila, dobro vedoč, da sta kraj vsega osebnega spoštovanja drug drugemu neizprosna nasprotnika.

Vojvodinja Asunta je vzela naznanilo očetovo o odhodu molče na znanje. Vse njene misli so bile pri Kržanu. Kapitan Desantič ji je prišel sam naznanit, da je Kržan izginil brez sledu.

— Povsod sem že povpraševal po njem. „Ospizio dei nobili“ je zapustil zjutraj, dopoldne je bil zaprisežen kot častnik, od tedaj je izginil. Vprašal sem na policiji, a tudi tam ne vedo ničesar o njem. Morda je bil v kaki krčmi ubit. Ko sem izrekel ta sum na policiji, so se mi smejali, češ, naj bom brez skrbi, Kržan da se že zopet oglasi.

— Desantič, prosim vas, ne zapustite me, je ihtela Asunta. Čaka me nekaj groznega. Edino moje upanje je Kržan. Jutri zjutraj odpotujem z očetom; če dotlej ne dobite Kržana, sem morda izgubljena za vse življenje.

Desantič in njegovi mornarji so iskali Kržana ves večer in vso noč, seveda brez uspeha, saj je bil Kržan s Tomom vred ujetnik generala della Croce.

Zjutraj na vse zgodaj sta se vojvoda in Asunta vkrcala na veliko ladjo, ki ju je čakala v pristanišču in Desantič je prišel Asunti naznanit, da je bilo vse njegovo iskanje zaman.

— Mogoče je samo troje: da je mrtev, da je ranjen in ne more nikamor, ali da je v ječi.

Desantič je zmajal z glavo in tiho rekel:

— Mogoče je še nekaj, svetla vojvodinja, da se je nalašč skril. Danes vam lahko povem, da je imel vedno dvome, če so vaši nameni ž njim pošteni.

— Ti dvomi so mi razumljivi, je rekla Asunta po dolgem molku.

Ne zamerim mu tega. In če se je skril, da bi mu ne bilo treba, izpolniti dane obljube, je tudi prav. Tako vsaj vem, da nimam od njega ničesar pričakovati.

Poslovila se je na kratko od Desantiča in odšla v kajuto. A tamkaj ni mogla več premagovati svojih čuvstev.

— O, Andrej, če si živ, Bog ti daj vso srečo, so šepetale njene drhteče ustne. Bil si moje edino upanje; ljubezen bi ti bila dala moč, da bi me rešil. Zdaj sem izgubljena.

Ladja se je zazibala in z razpetimi jadri odplula iz pristana na sinje morje, za njo pa je plula jadrenica kapetana Desantiča.


XXV.[uredi]

Pozvat ču ga na mejdan junački
Odsić ču mu glavu na mejdanu,
tebi ću je, dužde, darovati,
za jabuku, mome gospodaru.

Hrv. narodna.

Komaj je bila ladja, s katero sta se odpeljala vojvoda Dall Ferro in njegova hči, zapustila beneški pristan, je že general della Croce vstopil v „ječo“, v kateri sta bila Kržan in njegov sluga in jima naznanil, da sta zopet svobodna.

— Ne zamerite mi, dragi plemič Kržan, da sem Vas zadržal pri sebi proti Vaši volji, je rekel general, in verujte mi, da so me vodili najboljši nameni.

Kržana je vso noč, ki jo je prebil v generalovi sicer tako udobni ječi, lomila onemogla jeza. Ko je videl pred sabo generala, bi ga bil najraje na mestu pobil, a premagal se je, kajti sklenil je bil trdno, da pozove generala na dvoboj in trden je bil tudi njegov sklep, da mora general svoje nasilje plačati s smrtjo.

— Dovolite mi, gospod general, je osorno rekel Kržan, da zahtevam zadoščenja za to, kar ste mi storili. Svoboden plemič sem in nihče nima pravice, mi kratiti to svobodo. Nikdar si nisem želel ne Vašega pokroviteljstva, ne Vašega posredovanja v mojih zadevah. V kakšnem razmerju sem z vojvodinjo Asunto Dall Ferro, to je stvar, ki se Vas čisto nič ne tiče. Upam, da mi ne odrečeta zahtevanega zadoščenja.

— In kakšno naj bo to zadoščenje? je vprašal general z rahlim usmevom na ustnih. Ali želite mar zadoščenja z orožjem?

— To se pač ob sebi umeje, gospod general.

— Dvoboj na življenje in smrt?

— Da, gospod general, na življenje in na smrt.

Kržanovi odgovori so bili jezni, a generala to ni spravilo iz ravnotežja.

— Pripravljen sem, Vam dati vsako zadoščenje, je še vedno smehljaje odgovoril general, toda opozoriti Vas moram, da določajo beneške postave smrt na vešalih za tistega, ki zmaga v dvoboju. Ker pa mislim, da si Vi tako malo želite vešal kakor jaz, Vam predlagam, da odloživa dvoboj za nekaj tednov.

Kržan se je pri teh besedah porogljivo nasmehnil in zdaj je bilo konec generalovi potrpežljivosti.

— Mladi mož, je zaklical s trdim glasom, o pogumu generala della Croce ni še nihče dvomil. In tudi Vam prepovedujem vsak dvom. Ali me razumete? Prepovedujem Vam vsak dvom. Kar sem storil Vam pojasnim, kadar pride čas za to. In tudi zahtevano zadoščenje dobite o pravem času. Sprejeti ste v beneško armado. Že tekom prihodnjih dni se odpeljete na otok Ciper in tudi jaz pridem tja že v najkrajšem času. Od trenotka, ko stopim na ciperska tla, sem Vam na razpolaganje. Ali ste me razumeli, plemič Kržan?

— Da, gospod general in bodite prepričani, da sem si zapomnil vsako Vašo besedo.

— Prav in sedaj z Bogom in na svidenje na Cipru.

Kržan se je molče priklonil in je odšel iz sobe. Tomo bi se bil rad s kako prijazno besedo odslovil od generala, ali ni si upal ziniti besede in se je molče splazil za svojim gospodarjem iz hiše.

— Pasja dlaka, kdo bi bil mislil, da zna ta konjski mešetar tako hud biti.

To so bile prve besede, ki jih je bil izgovoril Tomo, ko je že skoro pol ure begal za svojim gospodarjem, ki je brez cilja hitel po ulicah, da bi premagal silno jezo, ki je divjala v njegovi notranjosti. Kržan niti slišal ni opomnje svojega sluge, nego je molče hitel dalje, dokler ni naposled prišel do arzenala na koncu otoka, ki varuje Benetke pred morjem.

Tam se je Kržan ustavil in s svojimi bistrimi očmi nepremično zrl na sinje morje, kakor bi hotel s pogledi dohiteti ladjo, ki je odpeljala kdo ve kam vojvodinjo Asunto. Vsa njegova ljubezen je udarila sedaj na dan in mu prevzela srce in dušo s toliko bolestjo, da je komaj zadrževal svoje solze.

Asunta, Asunta, moja ljubezen te spremlja na konec sveta, so dihnile njegove ustne, Asunta, ti moje življenje in moja smrt, jaz pridem za tabo.

Tomo je sedel poleg Kržana na tleh in se tudi, oziral po morju. Ogledoval je ladje, ki so se pojavljale na obzorju in na obzorju izgrajevale in sledil je barčicam in jadrenicam, ki so švigale okrog otoka.

Naenkrat je vstal, zavaroval oči z roko pred solnčnimi žarki in z napeto pozornostjo ogledoval ladjo, ki je tekla po morju kakor bi ne imela cilja, zdaj sem zdaj tja.

— Kravji rogovi naj mi zrasejo in dihurja smrad naj se me prime če to ni ladja kapetana Desantiča, ki šviga tod okoli pa se nikjer ne ustavi, je zakričal Tomo in začel mahati s svojo kučmo in tuliti na vse grlo „alo alo — o — o“.

Tudi Kržan je planil po koncu. — Da, to je „Maria Immaculata“ je zaklical, ko je bil nekaj trenotkov motril jadrenico. To je Desantičeva ladja. Aló

Toda klicanje ni imelo uspeha. Sicer sta bila Kržan in Tomo prepričana, da se je njuno klicanje čulo na ladjo, toda jadrenica se ni ustavila, nego obrnila na drugo stran in kmalu izginila v daljavi.

— Kaj neki to pomeni, je vprašal Kržan svojega slugo. Vojvoda je zapustil Benetke. Ko sem šel prej po obrežju, sem videl, da je tudi „Maria Immaculata“ odplula — a zdaj se klati tod okoli, kakor bi imela kak poseben namen in zbeži, čim se jo pokliče. To je jako sumljivo.

— Da, to je sumljivo, morda je Desantič tihotapec.

— Ne govori tako bedasto. Desantič je v službi vojvode Dall Ferro in ta se pri svojem ogromnem bogastvu ne bo bavil s tihotapstvom. Ne, Desantič mora imeti kako posebno naročilo, a midva tega danes pač ne bodeva zvedela.

Kržan se je vrnil s Tomom v mesto in se oglasil v vojašnici, kjer je moral takoj nastopiti svojo službo. Nihče ga ni vprašal, kje se je mudil, in zakaj se je za ves dan zakasnil. Iz tega je Kržan spoznal, da je bil general Della Croce res vse uredil in da bi ne bil več videl Asunte, tudi če bi ne bil šel prejšnji dan iskat generala, marveč se po dobljenem ukazu takoj oglasil v vojašnici.

Njegove jeze na generala Della Croce pa to ni ohladilo. Stokrat se je ta dan zaklel, da pokliče generala na dvoboj še tisto uro, ko pride na Ciper in stokrat se je zaklel, da njegovemu sovraštvu ne bo konec, dokler ne usmrti generala.


XXVI.[uredi]

Kada li se mine užegoše,
póbijela grada oboriše.
Tu se težka krvca prolvâše,
težka krvca, konjska i junačka;
tu se brani malo i veliko:
kaludjeri i svi svečenici,
udovice, žene i divojke,
dica, starci i mladi trgovci
tu brat brata poznat nemogâše.

Hrv. narodna.

V prostorni vojašnici, kjer je beneška republika nastanjala čete, namenjene za svoje kolonije v Levanti, je vladal že nočni mir, ko je plemič Andrej Kržan še vedno razburjen hodil po svoji tesni sobici ter delal načrte in naklepe zoper generala della Croce. To je bilo v noči 13. septembra l. 1569.

Polnoč je bila že minila, ko se je naenkrat stresla vsa vojašnica, kakor bi bil potres, nebo se je zasvetilo v rdečem svitu, ki je obsijal tudi vse mesto in koj nato se je zaslišala strahovita eksplozija, tako močna, da je naenkrat popokalo nebroj šip, da se je zemlja stresla in da je pokalo zidovje in se podiralo. Kržan je odletel ob zid in padel na tla. Krvaveč na čelu je vstal, kar je mogel naglo in planil k oknu. Na uho mu je udarilo brezupno kričanje, v daljavi za strehami pa je zagledal iz dima dvigati se velikanske plamene, ki so rasli in rasli, kakor bi hoteli doseči oblake in razlivali svoj grozovito veličastni sij po beneškem mestu.

Predno se je Kržan še prav zavedel, kaj da se je zgodilo, je bilo vse prebivalstvo pokonci. Kakor hudourniki z gora, tako so se iz vseh hiš vsipale trume obupno kričečih množic, se združevale v tesnih ulicah v goste množice in drvele na prostorni Markov trg, kjer je bila kmalu taka gneča molečih in preklinjajočih moških, žensk in otrok, da so se ljudje med seboj vojskovali za vsak prostorček. Bila je noč strahu in groze.

Kmalu so zapeli zvonovi, naznanjajoč prihod sovražnikov, zadonele so trombe, prihiteli so oblastniki in vojaštvo je pridrlo oboroženo. Ene čete so prihitele na oni kraj mesta, kjer so se dvigali plameni, druge čete so odšle na druge konoe mesta, kakor je bilo določeno za slučaj, da nastane revolucija, ali da napadejo mesto zunanji sovražniki.

Toda sovražnikov ni bilo ne notranjih, ne zunanjih. Gorel je arsenal. Kržan, ki je bil pri četi, katera je hitela k arsenalu, je kmalu zaznal, da se je vnelo skladišče, ki je bilo do vrha napolnjeno s smodnikom in s pripravljenimi bombami. To skladišče je stalo na koncu otoka, ki leži med velikim kanalom in med morjem samim, tamkaj, kjer je Kržan stal nekaj ur poprej in gledal po morju, da bi videl ladjo, ki je odpeljala vojvodinjo Asunto, a je ugledal samo jadrenico kapetana Desantiča. Na tisoče stotov smodnika se je bilo vnelo, več tisoč bomb je eksplodiralo, ves arsenal je bil v plamenu in gorele so štiri izmed največjih galer, ki so bile pripravljene, da prepeljejo smodnik in bombe na otok Ciper.

Pozneje se je dognalo, da je ta eksplozija, ki se je čutila v okrožju 30 milj, podrla štiri cerkve, 22 stolpov in 41 hiš, brez števila poslopij pa poškodovala. Ubitih je bilo le 26 oseb, ranjenih pa na stotine.

V tem, ko je vojaštvo napenjalo vse moči, da ogenj omeji in pogasi, se je začelo v mestu samem divje bojevanje in ropanje, čim se je polegel prvi strah, so se začele podili po ulicah divje čete brezupnih ljudi. Vdirali so v hiše in ropali in kar se jim je ustavilo, so pobili. Od hiše do hiše, od ulice do ulice je šel ta boj. Krik je bil strahoten. Tuintam so padali zabodeni ljudje, tam in tod se je začul plosk morja, če so roparji koga vrgli v kanal. Sicer je prišlo kmalu vojaštvo, a ropanju in morenju je bilo šele konec, ko je nastal dan.

Kržan je vrlo pomagal pri gašenju, toda misli njegove so bile drugje. Ko je bil prišel z drugimi vojaki vred na lice požara, se je njegov pogled nehote obrnil na morje in pri svita strahotnih plamen je zagledal ladjo, ki je imela razpeta vsa jadra in bežala proti jugu. Videl je pač bežati tudi druge ladje, saj je vsaka skušala priti iz območja požara, a uganil je koj prvi hip, da je ladja, ki jo je zapazil, morala zbežati že dosti prej od drugih, da je morala odriniti od kraja vsaj v tistem trenotku, ko je nastala eksplozija. Kar pa ga je pretreslo do srca, kar mu je sapo zaprlo tako, da se še dihati ni upal, to je bil vtisk, ki ga je nanj napravila ta ladja. Ko je prvič njegov pogled padel na to ladjo, ga je kar zazeblo, zakaj zazdelo se mu je, da je to jadrenica kapitana Desantiča. Spomnil se je takoj, da je ta jadrenica nekaj ur poprej tod krožila naokolo brez cilja in namena in se hitro umaknila, ko jo je začel klicati. Polastila se ga je moreča slutnja, da je kapitan Desantič v zvezi z nastalo eksplozijo, da jo je morda provzročil in te slutnje se ni mogel iznebiti in je ni mogel premagati, dasi je sam sebi dopovedoval, da Desantič kaj takega na svojo roko ne bi storil, a da bi vojvoda Dall Ferro v tak strahovit čin privolil, se mu je zdelo celo izključeno.

A dasi ni Kržan nikomur povedal niti besedice o tej svoji slutnji, je vendar nedaleč od njega stal mož, ki ni sicer ničesar tega videl, kar je videl Kržan, a je po potih razmišiljevanja prišel na isto slutnjo. Ta mož, ki je stal na razpalem stolpiču in ogledoval nesrečo, ki je zadela njegovo domovino, je bil Jakob Zeno, „upravitelj beneške armade na morju in na kopnem“. Stal je cele ure na svojem mestu, oko njegovo je gledalo plamene in ruševine, a duh njegov je iskal storilca te katastrofe in je logično izločujoč vse neverjetne in vsaj takrat nemožne eventuvalnosti prišel do sklepa, ki se je v bistvu ujemal s slutnjami plemiča Kržana.

— Desantič in nihče drugi je provzročitelj te eksplozije — tako je vedno in vedno pravil Kržanu notranji glas.

— To je maščevanje vojvode Dall Ferro, je šepetal Jakob Zeno, ko je zapustil podrti stolp.


XXVII.[uredi]

Proslaviše dužda mletačkoga
svitlom sabljom i desnicom rukom.
Ljute rane zadadoše Turkom,
vojujući i bojak bijući,
Turke sikuć, krvcu prolijući.
Junaci so bili od starine.

Piratje 16. stoletja so bili v zadetku večinoma sami Hrvatje in Srbi. Imenovali so jih uskoke, ker se je piratstvo razvilo posebno od tedaj, kar so Turki zavzeli Macedonijo in Albanijo, prodrli v Staro Srbijo in v Bosno ter pritiskali proti Hrvatski in Dalmaciji. Ljudstvo je bežalo pred Turki proti morju in pomnoževalo vrste tistih, ki so bili že odnekdaj piratje, ali vsaj v zvezi s pirati.

Beneška republika je pirate rada zalagala z orožjem in strelivom ter jih sploh izdatno podpirala, ker so vodili nepretrgano vojno proti Turkom. Sčasoma je število piratov mogočno naraslo. Pridruževali so se jim vsakovrstni beguni iz Istre, s Kranjskega, iz Hrvatske in z Beneškega, posebno radi pa tudi Grki z grških otokov, tako da so bili piratje pred veliko vojno med Turčijo l. 1670. in 1671. res velikanska roparska organizacija, ki je strahovala vse turške pokrajine, plenila turška obrežna mesta in zlasti veliko škodo delala Turkom z uničevanjem turških trgovskih ladij. Sultana Soliman in Selim sta mnogokrat zahtevala, naj beneška republika uniči pirate in končno so dali piratje zunanji povod, da je sultan Selim začel veliko vojno, ki se je končala s porazom beneške republike. Ta je bila primorana, odstopiti Turčiji veliki in bogati otok Ciper.

Poglavar piratov je bil kralj Gjačič. Že njegov oče je bil znamenit ropar in je v mladih letih povzročil na otoku Krku l. 1480. malo revolucijo proti knezu Frankopanu. Ta revolucija je dala beneški republiki povod, da se je polastila otoka Krka. Frankopan se je moral naseliti v Benetkah, kjer je dobival na leto 1000 cekinov pokojnine, Gjačiču pa je republika darovala novo močno jadrenico, s katero se je pridružil piratom. Stari Gjačič je imel troje sinov. Dva so ujeli Turki in jih po groznem mučenju obesili, tretji sin pa je postal vsled svoje izredne hrabrosti in neusmiljenosti poglavar piratov. Imenovali so ga kralja, ker je bil kraljevskega ponosa, ker je ljubil sijaj in razkošje, ker je kot absoluten vladar gospodoval piratom in ker je bil v vsakem boju prvi, ter so sovražniki trepetali pred njim.

Turške krone največji strahovalec, kakor imenuje beneški kronist tiste dobe kralja Gjačiča, je bil že precej v letih, ko ga je prevzel napuh, da se mu je zahotelo imenitnega stališča v človeški družbi. Z ogromnim imetjem, ki si ga je bil pridobil, si je nakupil širnih posestev na različnih grških otokih in od imenitne beneške rodovine Dandalov si je kupil otok Kasos ter bil njega „tiran“, njega pravi, četudi ne od tedanjih držav priznani vladar. Vse Gjačičevo stremljenje je merilo na to, da bi mu beneška republika, kot vladarica vseh grških otokov priznala vojvodski naslov, a ker sam tega nikakor ni mogel doseči, zato se je polastil sinov vojvode Dall Ferro in za njih svobodo terjal, da se mora vojvodinja Asunta poročiti z njegovim sinom in da mu mora vojvoda izposlovati najvišje plemstvo. To je bilo zdaj upanje in stremljenje njegovega življenja, še bolj pa upanje in stremljenje njegovega sina Ladislava, komaj dvajset let starega mladeniča, ki je bil vzgojen v samostanu beneških menihov v Aleksandriji in ki ga piratstvo ni kar nič veselilo, dasi je bil osebno hraber in podjeten, da celo drznejši, nego njegov oče. Ladislav je bil vzgojen kot sin velikega bogataša in ta vzgoja je napravila med njim in med pirati globok prepad. Stari Gjačič, ki je bil zaverovan v svojega sina, se je dal iz lahka pregovoriti, da si mora ustvariti svojemu premoženju primerno pozicijo. Sijaj in ugled v velikem svetu, vojvodsko dostojanstvo, sorodstvo z najimenitnejšimi rodovinami, to so bile stvari, ki so starega Gjačiča kmalu tako mikale, da je vse moči osredotočil, da jih doseže.

Ko je stari Gjačič v Benetkah prejel naznanilo, da se vojvoda Dall Ferro in Asunta udasta njegovim pogojem, je takoj odposlal ladjo, ki je nesla to vest njegovemu sinu, čakajočemu na bližnjem dalmatinskem otoku obvestila, in se ob istem času odpeljal iz Benetk.

Po večdnevni vožnji po morju sta se vojvoda Dall Ferro in Asunta pripeljala na otok Antikytira, ki so ga Benečani imenovali Cerigotto. Ta otok je bil že izza križarskih vojn last vojvodov Dall Ferro, ki so tukaj kraljevali v velikem krasnem gradu, Čisto neodvisno, kakor pravi vladarji. Le enkrat je bil sovražnik zavzel ta otok in prestopil prag mogočnega gradu, to je bilo tedaj, ko so se piratje ponoči izkrcali na otoku, ko je kralj Gjačič z mečem v roki prisilil vojvodo Dall Ferro in Asunto, da sta prisegla na Najsvetejše, izpolniti v gotovem roku Gjačičeve pogoje, sicer zapadeta vojvodova sina osveti piratov.

— Doma sva, Asunta, doma, je z veliko bolestjo zavzdihnil vojvoda, ko je z ladje stopil na breg svojega otoka. Še nikdar se ni tako težko vrnil na svoj dom kakor sedaj, ko je vedel, da izgubi hčer za vedno, da mora darovati svojo hčer, če hoče osvoboditi svoja sina.

Asunta ni odgovorila na očetov vzdih. Od trenotka, ko je bila odločena njena nsoda, je bila vsa izpremenjena. Bila je hladna in malobesedna in je zatajevala svoje misli in svoja čuvstva tako, da jo je vojvoda smatral za popolnoma apatično, dočim je pod to navidezno mirnostjo tlel ogenj strasti.

Molče je poslušala Asunta dolgi pozdrav grajskega oskrbnika in molče je šla ob očetovi strani v grad. Zapazila je, da je bilo med ljudstvom, zbranim na obrežju, izredno mnogo tujcev, ki gotovo niso prišli v kupčijskih zadevah na otok, in slutila je, da so to Gjačičevi ljudje, ki pazijo, da vojvoda ne priredi njihovemu kralju in njega sinu kakega presenečenja. A tudi to je ni vznemirilo. Vedela je, da so ti ljudje pravi junaki, četudi piratje, a ni je bilo strah. Njeni sklepi so bili storjeni.


XXVIII.[uredi]

Oj vstajaj, vstajaj Jelvica,
ti hči bogat’ga Ceharja!
Po morju plava pisan čoln
je samih žlahtnih rožic poln.
Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica,
že kmalu bode beli dan
in mladi pride kavalir po te.
Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica,
da iz teh lepih, žlahtnih rož,
svoj krancelj spletala si boš.

Narodna.

Mehka južna noč je objemala morje in zemljo, ko je hitra jadrenica priplula do otoka Antikytira. Nobena luč ni gorela na ladji in brez šuma so mornarji opravljali svoje posle, tako da ni jadrenice zapazila nobena ladja, ki jo je srečala.

Zdaj je ležala jadrenica pred otokom. Vzlic dosti veliki razdalji se je z ladje dobro razločevalo posamezne hiše na obrežju in jasno je bilo videti beli grad, ki je stal na griču vrh pristana. Na ta grad je upiral svoje poglede mladi mož, ki je stal na sprednjem koncu ladje. Gledal je na belo zidovje obširnega poslopja srepo in nepremično, kakor bi hotel skoz noč in zidove videti grajske prebivalce.

— Čoln odrine zdaj na kopno, je poluglasno rekel postaren mož, ki je prišel z drugega konca ladje, če imas kaj posebnega naročiti, je še čas. Za jutranji pozdrav tvoji nevesti namenjeno darilo, sem oddal že jaz.

— Oče, lepo te prosim, pusti ta darila, je dejal mladi mož. Vojvodinjo bodo le užalila. Mar je Asunta za darila kralja Gjačiča in njegovega sina!

— Tako mi ne govori, je vzkliknil kralj Gjačič. Vojvoda in njegova hči naj vidita, da sva jima vsaj glede bogastva ravna. Že vem, kaj boš zopet ugovarjal. Da je moje bogastvo pridobljeno z razbojništvom. A s čim so vojvode Dall Ferro pridobili svoje bogastvo? Tudi z razbojništvom. Ves razloček je ta, da sem jaz sam pridobil svoje bogastvo, vojvoda pa je je podedoval od svojih prednikov, razloček je v starosti, ne v načinu pridobljenja.

Ladislav Gjačič je vedel, da svojemu očetu v tej stvari ne sme ugovarjati, zlasti ne sedaj, ko mu je bilo na tem, da oče ne odpošlje vojvodinji Asunti namenjenih daril. Prepričeval je očeta na najrazličnejše načine, da Asunta teh daril ne bo hotela sprejeti, da jih bo odklonila z zaničevanjem, a čimbolj se je Ladislav trudil, toliko trdovratneje je ostajal kralj Gjačič pri svojem sklepu.

— Moja darila so tako dragocena, da bi se jih razveselila vsaka kraljica, se je hudoval kralj Gjačič. Vojvoda naj vidi, da njegova hči ne pojde v siromaštvo, če postane tvoja žena, in vidi naj, da hočem ž njim živeti v prijaznosti kot sorodnik s sorodnikom, ne v sovraštvu.

Ladislav se je moral očetovim nazorom na glas zasmejati.

— Ah, oče, kako si kratkoviden, če misliš, da te bo vojvoda kdaj pripoznal za svojega sorodnika. Nikdar, oče! V njegovih očeh ostaneva vedno razbojnika, ki sva ga na razbojniški način prisilila, da je dal svojo hčer meni za ženo. A to mi je vseeno. Jaz ljubim Asunto in moja mora biti za vsako ceno, mora in mora.

Kralj Gjačič je z zadovoljstvom zapazil izbruh nebrzdane volje svojega sina. Dasi sta si bila v mišljenju in v nazorih skoro tuja in vedno nasprotna, v enem oziru sta si bila enaka: oba sta imela silno eneržijo in nezlomljivo voljo.

— Asunta bo tvoja, moj sin, je vzkliknil kralj Gjačič in pripeljem ti jo, če bi jo moral izkopati iz dna zemlje. A zdaj se odloči, ker vsak trenotek je dragocen.

— Dovoli mi oče, da izročim jaz vojvodinji Asunti svoja darila šele po poroki. Vsaj to prošnjo mi izpolni. V mojem imenu naj ponese Groga vojvodinji samo cvetlice, ki sem jih zanjo pripeljal seboj.

Temu kralj Gjačič ni ugovarjal in Groga je prevzel cvetlice, ki jih je bil Ladislav kupil ta dan v Retimu na Kreti. Kmalu je čoln odrinil od jadrenice in na ladji je zopet zavladala tihota.

Prišedši na kopno, je Groga, ki je bil nekak pobočnik kralja Gjačiča, najprej preskrbel za varnost svojega gospodarja. Ukazal je, da ostane en mož s čolnom v bližini brega, drugi, da pregleda pristan in obvesti zaveznike piratov o prihodu kralja Gjačiča, sam pa je odšel v hišo, ki je stala tik pod gradom vojvode Dall Ferro. Ta hiša je bila imenoma last v njej prebivajočega vinskega trgovca, v resnici pa je bil lastnik te hiše kralj Gjačič, vinski trgovec pa vohun in zaveznik piratov. Tu je shranil Groga darila in cvetke za vojvodinjo Asunto in tu je tudi ostal čez noč, ko je bil od svojih dveh mož dobil obvestilo, da je za drugi dan vse pripravljeno za slučaj, da bi hotel vojvoda napasti kralja Gjačiča in njegovega sina, čim bi stopila v njegov grad.

Vojvoda Dall Ferro pa na to niti mislil ni. Smatral je poroko svoje hčere s sinom kralja Gjačiča za neizogibno stvar. Vse te dni, kar je že čakal na prihod piratskega kralja in njegovega sina, je delal le naklepe, kako potem, ko mu vrne kralj Gjačič njegova sinka, začne delati, da osvobodi svojo hčer. Asunta sama pa niti na to ni več računala. Zdelo se ji je, da nista niti njen oče, niti kapetan Desantič v stanu, da bi sama izvedla tak načrt.

— Da, ko bi bil Kržan pri meni ... si je večkrat rekla, če je sloneč na oknu gledala na sinje morja in razmišljala o svoji usodi. Tako pa se moram vdati ali pa si po poroki končati življenje.

Kržana se je spomnila vojvodinja Asunta tudi naslednje jutro, ko je njen oče prihitel k njej in ji ves prepaden napovedal prihod kralja Gjačiča in njegovega sina.

— Gjačičev odposlanec je prinesel vsakovrstnih daril, je dejal vojvoda. Ali jih hočeš videti?

— Mar misliš, oče, da se bodem res kdaj dotaknila kakega darila razbojniškega kralja in njegovega sina? je z izrazom največje prezirljivosti vprašala Asunta. Ne, oče. Pripravljena sem postati razbojnikova žena, da osvobodim svoja brata — a več ne sme nihče od mene zahtevati.

— Gjačič in njegov sin prideta opoldne v Grad, je nadaljeval vojvoda. Stori mi to ljubav, Asunta in bodi prisotna, ko ju sprejmem. Dokler nista moja otroka osvobojena, morava storiti, kar je mogoče, da razbojnikov ne ozlovoljiva. Posebno še radi tega, ker enega Gjačičevega pogoja ne morem izpolniti, ker mu nisem mogel dobiti vojvodskega naslova.

Asunta je takoj privolila, da izpolni to željo očetovo, in se pripravila na sprejem kralja Gjačiča in njegovega sina — svojega ženina. Trudila se je, da bi bila kar mogoče mirna, a vendar ji je začelo srce trepetati, ko je, gledaje pri oknu, zapazila kralja Gjačiča v spremstvu mladega elegantnega gospoda. Uganila je takoj, da je ta mladenič njen ženin in srepo so ga motrili njeni pogledi, dokler ni izginil v hiši.

Asunta je čakala, da jo oče pokliče, a minila je ura in nihče je ni prišel klicat. Že jo je začel prevzemati strah, da je kralj Gjačič odstopil od dogovora, ker mu njen oče ni mogel preskrbeti, vojvodskega naslova in da sta njena brata izgubljena, ko so se odprla vrata in je v sobo stopil vojvoda Dall Ferro, vodeč dva fantička za roki.

— Asunta — tu imaš svoja brata, ki si jih rešila a svojo žrtvijo, je zaklical vojvoda veselega obraza in pripeljal fantička pred vojvodinjo.

Asunta se za trenutek ni ganila. Očetovo veselje, da sta rešena njegova sinčka, jo je zabolelo tako, da ni mogla v prvem hipu zakrivati svoje bolesti. Že je hotela vprašati, kako more oče tako hitro pozabiti njeno nesrečo, toda premagala se je. Hladno je poljubila svoja bratca in hladno s trdim glasom vprašala:

— In kaj bo zdaj, oče; je-li vse dogovorjeno?

— Vse je v redu, Asunta, je rekel vojvoda, ki je bil svojih sinčkov tako vesel, da ni zapazil, kako se njegova hči bori sama s seboj in kako velike bolesti jo mučijo. Kralj Gjačič je bil sicer nekoliko nevoljen, da mu nisem mogel izposlovati vojvodskega naslova, ali njegov sin ga je pomiril. Dogovorili smo se, da pridobim svojemu zetu vojvodski naslov.

— In kdaj bo poroka, je vprašala Asunta. — Danes še, hčerka moja, tu v grajski kapeli.

— Dobro, oče, jaz sem pripravljena. In zdaj, prosim te, pusti me samo.

Zdaj šele je stari vojvoda začel slutiti, kake bolesti trgajo Asunti srce. Poskusil je svojo hčer tolažiti, toda Asunta ga je poslušala, ne da bi ga slišala. Tudi očetovih priseg, da stori vse za njeno osvoboditev, ni čula. Njene misli so bile drugje, kakor tudi njena čuvstva.

— Oče, prosim te vnovič, pusti me zdaj samo. Bodi vesel, da si dobil svoja sina nazaj in prepusti me moji usodi.

— Nikdar, Asunta, je vzkliknil vojvoda. Res, da me je prevzelo veselje, da sta moja sinka rešena, a nikdar ne pozabim prisege, da rešim tudi tebe, moja Asunta.

Slovesnost, s katero je govoril vojvoda, je Asunti dobro dela. Dobila je zopet nekaj upanja, da morda le še ni izgubljena za vse življenje.

— Verujem ti, oče, je rekla tiho, in zdaj pojdi in pošlji mi kapetana Desantiča.


XXIX.[uredi]

Stoji tam gradič bel, stoji,
mož i se lepa grajska hči.
Sred grada je kapelica,
oj, krasna božja celica.
Stoji v kapeli zlat oltar.
Pred njim pa zaročencev par.

Aškerc.

Grajski mašnik je stal pred altarjem in je čakal na ženina in na nevesto. V prostorni, s cvetlicami bogato okrašeni kapeli je vladala globoka tišina. Kralj Gjačič je stal s svojim sinom na eni strani altarja, na drugi strani pa so stali kot priča poklicani uslužbenci vojvode Dall Ferro. Nekaj ljudi iz grada se je bilo splazilo na kor, da vidijo poroko vojvodinje Asunte s sinom piratskega poglavarja.

Zdaj so se odprla vrata in čez prag je ob roki svojega očeta stopila vojvodinja Asunta ter se počasi bližala altarju. Vsi pogledi so bili obrnjeni nanjo, kakor bi hotel vsakdo čitati v njeni duši in spoznati čuvstva, ki so jo morala navdajati v tem trenotku.

— Poglej, kako je bleda, je dihnil grajski oskrbnik svoji ženi. Tako je bleda, kakor bi jo peljali k obglavljenju in ne k poroki. Uboga vojvodinja.

— Lej ta ponos, ki ji žari iz oči, je istotako tiho rekla oskrbnikova žena. Nobena kraljica se ne more vesti tako ponosno. Kakor bi šla h kronanju tako se drži, ne kakor bi šla žrtvovat svoje mlado življenje pomorskemu razbojniku.

Zdaj sta vojvoda in Asunta dospela do altarja. Stari vojvoda je bil ves potrt. Komaj se je držal pokonci in težki so bili njegovi koraki. Kralj Gjačič in Ladislav sta se vojvodu in Asunti globoko priklonila. Vojvoda je dostojanstveno odzdravil, Asunta pa je komaj vidno nagnila glavo in je še to tako hladno in prezirljivo, da je Ladislavu šinila rdečica v obraz in da je stari Gjačič komaj premagal svojo jezo.

— Hčerka moja, je solznimi očmi dejal vojvoda Dali Ferro, dovoli, da te še enkrat objamem in pritisnem na srce, predno te izročim tvojemu ženinu. Še enkrat mi dovoli, da te poljubim, moja Asunta, ki si žrtvovala samo sebe, da rešiš svoja brata in rod vojvodov Dall Ferro. Če je Bog v nebesih pravičen, kronati in poveličati mora tvoje mučenistvo.

Dalje vojvoda Dall Ferro ni mogel govoriti. Solze so mu zadušile glas. Obupno jokaje je pritiskal Asunto k sebi, kakor bi se ne mogel ločiti od nje.

Globokih temnih oči vojvodinje Asunte ni porosila nobena solza. Tudi ko je očeta premagala žalost, da je pozabil vse okrog sebe, in vrgel od sebe celo svoj ponos, ki mu je sicer omogočal, prikrivati svoja čuvstva, tudi tedaj je ostala Asunta hladna in mirna in nobena poteza njenega obraza ni razodevala silnega viharja, ki je divjal v njeni notranjosti.

— Storjeno prisego je treba izpolniti, oče, je končno rekla Asunta in se izvila očetu iz rok. Čim prej se to zgodi, toliko bolje.

In ko se vojvoda le ni mogel premagati, je z drhtečimi ustnicami se rekla:

— Oče — ne otežuj mi te strašne ure.

Starec se je vzdravnal in otrl solze, ki so mu tekle po uvelem licu. Potem je stopil med Asunto in Ladislava Gjačiča.

— Hčerka moja, je rekel in komaj zadrževal nove solze, ki so mu silile v oči, hčerka moja, tu ti predstavljam tvojega ženina.

Prvič sta si stala Asunta dall Ferro in Ladislav Gjačič nasproti, Asunta ponosna in nepristopna, Ladislav spoštljivo in vdano.

— Svetla vojvodinja, je rekel Ladislav Gjačič in stopil pred Asunto, dovolite mi, da Vam v trenotku, predno stopite z menoj pred altar, razodenem svoja čuvstva. Jaz Vas ljubim iz vse duše in iz vsega srca odkar sem Vas prvič videl. Samo obup, da si Vas ne morem nikdar pridobiti, da me ne bodete nikdar uslišali, me je napotil do koraka, vsled katerega ste privolili postati moja. In tu, pred najsvetejšim Vam prisegam, da bom vse svoje življenje skušal, izkazati se vrednega Vaše ljubezni.

— Tega ni treba, je z nedosežnim ponosom odgovorila Asunta, ki je poslušala svojega ženina tako mirno in hladno, kakor bi bila izklesana iz mramorja. S prisego sem obljubila da postanem Vaša žena in pripravljena sem to prisego izpolniti.

Visoko vzravnana je stopila Asunta pred altar. Kralj Gjačič je srdito gledal nevesto svojega sina in samo Ladislavovi ostri pogledi so ga pripravili do tega, da je tudi zdaj molčal.

Nekaj trenotkov je stala Asunta sama pred altarjem. Ni se ozrla, če je Ladislav stopil poleg nje nego zapovedaj oče rekla mašniku;

— Prosim, začnite že vender.

Zdaj je tudi Ladislav pristopil k altarju. Nekaj trenotkov se je bil boril sam s seboj, a nad boljšimi čuvstvi, ki so se za hip vzbudili v njegovem srcu, je zmagala njegova trdovratnost. Stisnil je ustne in se s hitrimi koraki postavil poleg Asunte, prav kakor bi mislil: Moja moraš postati za vsako ceno.

S plahimi pogledi je stari mašnik motril pred njim stoječi par in ves zbegan izvršil cerkveno opravilo. Krepko in odločno je rekel Ladislav svoj „da“, tiho, komaj slišno, kakor zadnji vzdih umirajočega se je glasil „da“ vojvodinje Asunte.

Poroka je bila izvršena. Grajski uslužbenci so pristopili, kakor bi hoteli vojvodinji čestitati, a zadostovalo je, da jih je Asunta le pogledala in umaknili so se molče.

Pristopila sta tudi kralj Gjačič in njegov pobočnik Groga ali tudi ta si nista upala ust odpreti, kaj še, se približati vojvodinji. Asunta je objela in poljubila očeta. Ko se je obrnila, ji je Ladislav ponudil roko, dajo popelje iz cerkve. Nekaj trenotkov je omahovala, potem je položila svoje drobne prste na roko svojega moža in šla ž njim iz cerkve, tako visokostno in ponosno, kakor je prišla.


XXX.[uredi]

Kakor daljne silne luči
moji cilji si jejo,
divjo moč in nerazrušno
v dušo lijejo.
Vto ni trepetanja v prsih
v srcu straha ni ...
Hej, razpel bom barkam jadra.
sred noči ...
In naprej v svetove nove,
čez vihar, temó,
čez valove, čez strahove,
čez življenje to ...

Roman Romanov.

Zopet je bila Asunta sama v svoji sobi. Zaukazala je poslom, da ne puste nikogar k nji, niti vojvode Dall Ferro, da, niti njenega moža. Opetovano se je oče oglasil pri svoji hčeri, opetovano ji je sporočil, da ji ima povedati važne odločbe Ladislava Gjačiča, Asunta ni odprla vrat.

— Danes ne, oče, je vselej odgovorila, jutri pa sem pripravljena govoriti s tabo in s komurkoli drugim.

Pri tem je ostalo, vzlic surovim izbruhom silne jeze kralja Grjačiča in vzlic globoki užaljenosti njegovega sina Ladislava. Stari vojvoda je moral ta dan mnogo pretrpeti, a prenašal je vse vdano, saj je bilo vse malenkostno v primeri z žrtvijo, ki jo je doprinesla Asunta. In ta žrtev se mu je zdela vedno večja, čimbolj se je kralj Gjačič rotil, da že prežene svoji snahi njeno vojvodsko ošabnost in čim dlje je vojvoda opazoval izraz srditosti na obrazu svojega zeta.

Vojvoda je bil dal pripraviti imenitno pojedino. Hotel je s tem pokazati, da je pripravljen do pičice izpolniti storjeno prisego. Dokler sta bila kralj Gjačič in njegov sin v grada in na otoku, toliko časa sta bila njegova gosta. Tako je bilo dogovorjeno in kakor Asunta, tako se je tudi vojvoda tega držal. Ker pa se Asunta ni hotela udeležiti pojedine, sta tudi kralj Gjačič in njegov sin odklonila udeležbo in se odpeljala na svojo ladjo.

— Svetli vojvoda, je dejal Ladislav pri slovesu, izvolite moji ženi sporočiti, da pridem jutri dopoldne ponjo. Po sklenjenem dogovoru je njena dolžnost, da mi sledi na mojo ladjo. V tistem trenotku, ko stopi na krov moje ladje, niste več vezani varovati, tajnost našega dogovora. In ošabno je dostavil Ladislav: Ker se vojvodinja ni sprijaznila s svojo usodo, lahko zopet poskusite, da mi jo iztrgate iz rok. Da me ne ljubi, sem videl. A moja je vendar. In če mi ne postane dobra žena in če mi vi ne pridobite vojvodskega stanu, potem postane Asunta vsaj mati pomorskih razbojnikov. Zdaj pa storite, kar se vam zdi.

Kralj Gjačič je svojemu sinu živahno pritrdil, dočim je vojvodo Dall Ferro pri teh grožnjah obšel nov obup.

Asunta je hodila neprenehoma po svoji sobi gori in doli in se vsak čas ustavila pri oknu, odkoder je z ostrimi pogledi motrila morje. Njena vznemirjenost je rasla, čimbolj so bežale ure. Neštevilnokrat je premotrila vsako posamično ladjo, ki se je prikazala na morju, a tiste, ki jo je pričakovala, ni bilo. Že se je približeval večer, ko se je na obzorju pojavila nova ladja in se bližala otoku. Še je bila v silni daljavi, a že je Asunta spoznala to ladjo. Bila je to jadrenica kapetana Desantiča. Asunta se ni več maknila od okna. Jadrenica se je vse bolj bližala. Asunta je z veseljem zapazila, da je prej bela jadrenica črno pobarvana. Kmalu je mogla razločiti zastavico vru jambora — bila je to zastavica malteških vitezov. Zdaj je prišla jadrenica v obližje otoka, a ni zavila proti pristanu, nogo krenila na drugo stran otoka.

— Vse je izpolnil, moj dobri zvesti Desantič, je dihnila Asunta. Ah, zakaj me je zapustil Kržan. Ta dva bi me bila morda vendar rešila strašne usode, ki me čaka. Toda bodi kakorkoli. Moji cilji leže jasno pred menoj. Doseči jih moram ali pa umreti. Moji sklepi so storjeni in izvedla jih bom. Ali premagam vse te viharje in divje valove življenja, ali pa ležem v zgodnji grob.

Asunta je ostala pri oknu, dokler se ni popolnoma stemnilo. Navzočnost kapetana Desantiča, zavest, da je storil, kar je bilo v njegovih močeh, in da je ne zapusti, ji je dala novih moči in novega poguma.

Poklicala je luč in tisto mirno začela delati priprave za svoj odhod z možem v neznan kraj. Te priprave so bile kaj preproste. Asunta si je v svoja krila všila več drobnih tenkih stekleničic strupa, ki si jih je bila nabavila v Benetkah, in si na oblekah napravila skrivališča za več tankih zastrupljenih bodal.

— Mene se ne boš dotaknil, Ladislav Gjačič, je rekla Asunta, ko je bila s svojim delom pri kraju, in je slovesno pristavila: vsak poskus bo veljal tebe in če treba mene življenje.

Še enkrat je pogledala Asunta skozi okno na ono stran, kjer je stala jadrenica kapetana Desantiča. Jadrenice sicer ni mogla razločiti, a videla je brleti lučce na ladji in to jo je zopet pomirilo.

— Ali v srečo in v življenje ali v grob, si je rekla in je zaspala.

Otok Antikytira je bil v 16. stoletju slabo obljuden. Vojvoda Dall Ferro ni bil samo lastnik vse zemlje, ki so jo prebivalci obdelavali kot tlačani, nego tudi neodvisni vladar. Samo v revnem mestecu, ki je ležalo pod vojvodskim gradom, je stanovalo nekaj sto priseljencev, ki so se bavili s trgovino in z obrtnostjo in ki so, kakor tedaj malone vsi prebivalci obmorskih krajev, imeli tajne zveze s pirati. Naravno je, da so bili ti ljudje zelo veseli poroke vojvodinje Asunte s sinom piratskega poglavarja, zakaj pričakovali so, da postane zdaj Antikytira znamenito zavetišče piratov in da bodo sami imeli priliko, s kupovanjem in prodajanjem piratskega plena obogateti tako, kakor so v istem stoletju obogateli beneški trgovci v Famagusti na Cipru. Kaj čuda, da so ti ljudje z največjim hrupom praznovali poroko hčere svojega vladarja s sinom piratskega kralja.

Iz tega veselja jih je pozno ponoči vzbudil nenavaden šum. Čuli so rožljanje, zapovedujoče klice in čuli trombe. Vse mestece je bilo v hipu zbrano na obrežju in pri svitu mnogoštevilnih plamenic so ljudje zagledali nenavaden prizor. Videli so dve beneški galeri, ki sta bili pripluli v noči do pristana in iz katerih se je vkrcavalo v čolniče vojaštvo. Nekaj čet je že bilo na kopnem, druge so bile na pota. Na čelu teh čet je stal v dolgem belem plašču s srebrnim oklopom prileten velik mož, ki je imel na glavi z belim peresom okrašen srebrn šljem. Poleg njega je stal njegov pobočnik, držeč v roki veliko zastavo republike beneške.

Strahoma se je prebivalstvo vpraševalo, kaj da to pomeni, a izvedeti ni utegnilo ničesar, zakaj vojaštvo je brezobzirno odganjalo gledalce. Ko je bilo izkrcanje končano, se je vojaštvo razdelilo na več čet in se razšlo na razne strani otoka, dočim se je glavna četa utaborila tik mesteca in razpostavila okrog in okrog vojvodskega gradu svoje čete.

Ljudje so seveda hitro poslali v grad vest, da se je pripeljal na otok znaten oddelek beneške armade in kmalu je prisopihal iz gradu vojvodov sodnik in oskrbnik, da izve, kaj naj pomeni ta obisk. Straže so ga takoj prijele in pripeljale pred zapovednika.

— Dovolite mi, gospod spovednik je jecljal oskrbnik, da se Vam predstavim. Sodnik sem vojvode Dall Ferro lastnika in vladarja tega otoka in v njegovem imenu vprašam, kaj naj pomeni, da je serenissima republica, mogočna pokroviteljica in zaščitnica vojvode-vladarja, poslala semkaj svoje vojaštvo.

Odgovor na to vprašanje je bil kratek in lakoničen.

— Jaz sem general Della Croce in sem prišel semkaj po ukazu prevzvišenega kneza in doža beneškega.

— Vem, ekscelenca, da ima serenissima republika kot sucerenka pravico, da pošlje na ta otok svojo posadko, a v vseh treh stoletjih, kar obstoji ta pogodba, se te pravice še ni poslužila. Iz tega sklepam v vsi ponižnosti, da je moral imeti prevzvišeni knez in dož posebne namene, ko je to vojaštvo semkaj poslal.

— Čudim se Vaši bistroumnosti, se je sodniku rogal general Della Croce. Uganili ste, da so posebni nagibi provzročili to ekspedicijo in da ima poseben namen. Ker uživate popolno zaupanje vojvode Dall Ferro, Vam ne bo težko uganiti, kakšni nagibi so bili merodajni, a čim veste za vzrok ekspediciji, Vam mora biti jasen tudi njen namen.

Sodnika-oskrbnika je obšel strah. Besed generala Della Croce si ni mogel tolmačiti. Niti pojma ni imel, kaj naj pomenijo. Tudi povpraševati si ni upal dalje in le še premišljeval, kako bi prišel v grad, da bi vojvodo obvestil o tem presenečenju. A tudi ta trud je bil zaman, kajti general Della Croce mu je ukazal, ostati čez noč v taboru.

— Vojvoda Dall Ferro je prileten in bolehen gospod, je rekel general, in zato ga nečem ponoči motiti. Meni se itak ne mudi, ker mislim, da ostanem precej časa tu. Ostanite torej do jutra moj gost, gospod sodnik. In če mi hočete krajšati čas, povejte mi, kako živita in se imata vojvoda Dall Ferro in njegova lepa Asunta.

Pri teh besedah je general peljal sodnika v šotor, ki so ga bili vojaki v naglici postavili, in tu je med drugim pri bokalu vina izvedel, da se je prav ta dan vojvodinja Asunta poročila s sinom kralja pomorskih razbojnikov.


XXXI.[uredi]

Ko v steno valovje, usode vihar
ob mé se zaganja;
a duh se ponosni ne vklanja;
ti streti me moreš, potreti nikdar,
usode sovražne besneči vihar.

Gregorčič.

V vojvodovem grada sta zavladala strah in trepet, ko so že na vse zgodaj zapele trombe in se je beneško vojaštvo začelo približevati od taborišča le nekaj streljajev oddaljenemu gradu. Spredaj je korakal general della Croce, poleg njega je korakal njegov praporščak z razvito zastavo beneške republike in burno je donel v mlado jutro bojni klic beneške armade: Viva San Marko.

V tem, ko je vojaštvo obkolilo grad, snelo vojvodsko zastavo, ki je vihrala vrh stolpa ter na njenem mestu razobesila beneško zastavo, je general della Croce v spremstvu vojvodovega sodnika stopil v grad in ukazal obvestiti vojvodo dall Ferro o svojem prihodu.

Vojvoda in Asunta sta bila že vstala. Prebudili so ju glasovi tromb in čim sta ugledala beneško vojaštvo, sta tudi že vedela, kaj da to pomeni. Asunta je pohitela k svojemu očetu in ga našla, ko je svoja sinka izročal grajskemu duhovniku z naročilom, naj jih po skrivnem podzemeljskem izhodu popelje iz gradu.

— Oče, beneško vojaštvo je zasedlo otok, je zaklicala Asunta vstopivši v sobo. Reši se, oče, dokler je še čas.

— Zame ni rešitve, je dosti mirno odgovoril vojvoda. Benečani ne bodo odšli, dokler me ne dobe, a z otoka ne morem. Če bi se jim skril, bi to le potrdilo mojo krivdo.

Asunta je pogledala skozi okno na ono stran otoka, kjer se je bila prejšnji večer ustavila ladja kapetana Desantiča. Jadrenice ni bilo več tam.

— Desantič je še pravočasno utekel, je vzkliknila Asunta a predno je mogel še vojvoda kaj reči, je že prišel sodnik v spremstvu nekaterih vojakov in naznanil vojvodi, da želi beneški zapovednik ž njim govoriti.

— Pridem takoj, je rekel vojvoda in tako mimogrede, med tem ko se je odpravljal, še vprašal: Kdo pa je ta zapovednik?

— General della Croce, je odgovoril sodnik in je v tistem hipu moral že priskočiti na pomoč vojvodi, ki je, čuvši to ime, prebledel in omahnil.

— General della Croce, je jecljal vojvoda. Sem-li prav razumel, general della Croce?

— Da svetli vojvoda, general della Croce, je odgovoril sodnik in peljal vojvodo k stolu. A kaj Vam je?

— Oče, kaj ti je, je vpraševala tudi Asunta.

Vojvoda pa je le molče zrl v tla in zmajeval z glavo.

— General della Croce, je čez dolgo časa zamrmral, kakor bi govoril sam s seboj in obrnivši se k svoji hčeri je zavzdihnil: Asunta, prišel je nad me najstrašnejši maščevalec.

Asunta, ki ni bila še nikdar čula tega imena in si očetove prepadenosti ni mogla tolmačiti, je odpravila sodnika in vojake iz sobe in se potem stisnila k očetu.

— Oče, povej mi, kaj je z generalom della Croce.

— To je dolga povest, hčerka moja, dolga in krvava. Zdaj ne utegnem, da bi ti vse na tanko razožil. A vsaj glavne stvari moraš izvedeti, da se boš mogla ravnata. Slušaj me!

— Poslušam, oče, govori!

— Pred dvajsetimi leti sem se mudil na svojih posestvih na otoku Cipru. Prišel sem pogostoma v Nikozijo, kjer je vladal kot beneški proveditor Marko Dandalo.

— Moj stari oče, je pritrdila Asunta.

— Da, tvoj stari oče. Čim sem prvič zagledal njegovo hčer, sem se vanjo zaljubil. Tvoja mati, Asunta, je bila lepa, kakor si ti in jaz sem jo ljubil tako strastno, da sem sklenil, priboriti si jo za vsako ceno. Toda tvoja mati je ljubila drugega. V beneški armadi sta služila dva mlada plemiča, brata della Croce. Eden teh bratov je ljubil tvojo mater in tvoja mati je ljubila njega. Jaz pa svoje ljubezni nisem mogel udušiti in pregovoril sem Marka Dandola, da je svojo hčer zaprl v samostan.

— In kaj je bilo potem, oče? je vprašala Asunta nestrpno, ko je oče utihnil.

— Potem ... potem ... je della Croce napadel samostan in je odpeljal tvojo mater a jaz sem bil obveščen in sem mu sledil ter mu iztrgal njegovo žrtev iz rok ...

— Ne, tako ni bilo, vojvoda Dall Ferro, je v tem trenotku zadonel od vrat mogočen glas in v sobo je vstopil general della Croce. Vi ste zasledili mojega brata in njegovo nevesto in ju ujeli. Tedaj je Asunta Dandalo pokleknila pred Vas in vas prosila milosti za mojega brata. Obljubili ste ji to, če se na mestu z Vami poroči. Asunta Dandolo se je vdala, a ko ste bili ž njo poročeni, ste dali mojega brata ustreliti. Ali ni tako, vojvoda Dall Ferro?

Počasi je vstal vojvoda dall Ferro s svojega sedeža in motni so bili njegovi pogledi, ko se je ozrl okrog sebe.

— Ali vstajajo mrliči iz grobov, so šepetale njegove ustne. Fran Della Croce, ste-li prišli maščevat svojega brata?

— To dolžnost ima nekdo drugi, vojvoda Dall Ferro. Moj brat je zapustil svojo domovino in sledil meni v Levanto, ko mu je na porodu umrla žena. V vojni je iskal tolažbe in čez leta se mu je zacelila srčna rana. Iz oči Asunte Dandolo se mu je smehljala nova sreča in nova ljubezen, ki je pa ni dosegel, po vaši krivdi, vojvoda Dall Ferro. Dolžnost maščevati Vaše dejanje pa ima sin umorjenega mojega brata in če Bog da, bo tudi izpolnil svojo dolžnost.

— Kdo je ta maščevalec, je tiho vprašala vojvodinja Asunta.

Temni pogledi generala Della Croce so se uprli v Asunto, potem je rekel z nekim slovesnim poudarkom.

— Rešil Vas je na istrski obali ...

— Andrej Kržan ... kakor klic groze in obupa se je izvil ta vzklik Asunti iz prs.

— Da, Andrej Kržan je sin in maščevalec mojega brata. Zapustivši domovino sva jaz in moj brat odložila svoje slovensko ime in je nadomestila s italijanskim imenovanjem, ki pomeni precej isto, kakor slovenska beseda.

— Andrej Kržan ... Andrej Kržan ... je vzdihovala Asunta in se jokaje zgrudila na stol.

Ljuti boji za življenje, krvave vojne s krvoločnimi sovražniki in bridke izkušnje so generalu della Croce zamorile rahločutnost, ali spričo globoke in obupne bolesti vojvodinje Asunte se je le nekaj ganilo v njegovem srcu. Obšlo ga je usmiljenje s tem dekletom, ki je takorekoč ob isti uri učakala največje bridkosti: postala poročena žena pomorskega razbojnika, izgubila očeta in domovino in izvedela tragedijo svoje matere. Obenem si je rekel general della Croce, da bi njegovo razkritje glede Kržana gotovo ne bilo napravilo tako silnega vtiska na Asunto, če je hotela Kržana samo izkoristiti za svoje namene. General je spoznal, da morajo Asunto vezati na Kržana posebne vezi in da to ne more biti nič drugega kakor ljubezen.

— Ah, kako čudovita so pota usode, je zavzdihnil general Della Crooe, ko je razmišljeval, da ljubi sedaj hči Asunte Dandolo sina tistega moža, ki je ljubil njeno mater in moral svojo ljubezen plačati z življenjem.

In sedaj se je general Della Croce prvič kesal, da je sprejel ponudbo beneške vlade, polastiti se otoka Antikytiri, odstaviti vojvodo Dall Ferro in ga kot jetnika poslati v Benetke. Kot vojak pa se je zavedal, da mora svojo dolžnost do pičice izpolniti in bil je tudi odločen, da to stori. Toda izpolnil je to dolžnost ne da bi se tega sam zavedal, dosti obzirneje in mileje, nego je to nameraval. Usmiljenje z vojvodinjo Asunto je ublažilo celo njegovo staro in srdito sovraštvo do vojvode Dall Ferro.

— Svetli vojvoda, je rekel general in je pristopil k starcu, ki se je držal svoje hčere in jo tolažil s tihimi besedami brez prave zveze, republika beneška me je poslala semkaj z neprijetno misijo, ki jo moram kot vojak seveda natančno izpolniti.

— Kaj mi hoče republika beneška? je vprašal vojvoda. Jaz izpolnujem svoje obveznosti — a kakor vidim, jih republika več ne izpolnuje.

— O tem, svetli vojvoda, se bodete domenili z beneško vlado. Moj ukaz se glasi, da moram zasesti vaš otok in vas, vojvoda Dall Ferro, spraviti v Benetke, izlepa ali izgrda, kakor bi zahtevale okolnosti.

— A zakaj vse to? česa me dolži republika?

— Državna inkvizicija Vas je obdolžila, da ste provzročili eksplozijo v arzenalu beneškem, ki je napravila strahovito škodo, je z resnim poudarkom izjavil general. To je čin sovražnosti, ki ga bo republika seveda strahovito kaznovala, če se potrdi vaša krivda.

Vojvoda je slutil, da je to vzrok beneški ekspediciji. Pripravljen je bil na to obdolžitev in to mu je dalo moč, da je mogel ravnodušno vzeti na znanje generalovo izjavo in nanjo mirno odgovoriti.

— Ne vem, kako eksplozijo imate v mislih, gospod general, je rekel vojvoda dostojanstveno, vem pa, da nisem pri nobeni udeležen. Toda — čemu bi se prerekala. Poznam načela, po katerih vodi beneška republika svojo politiko in poznam sredstva, katerih se poslužuje. Znano mi je, da želi republika že dolgo časa polastiti se mojega otoka. Kakor zdaj z menoj, zgodilo se je že z različnimi vladarji različnih grških otokov. Seveda ne pove beneška republika nikdar pravega vzroka svojemu postopanju, nego skriva svojo lakomnost po tuji zemlji pod različnimi plašči: danes je poklicana varovati koristi svete cerkve, jutri blagostanje in življenje svojih podanikov. In ker pri meni ne more najti ničesar takega, me dolži udeležbe pri eksploziji, o kateri sploh ničesar ne vem. Toda, čemu govorim o tem. Vi, gospod general, imate svoje ukaze in jih morate seveda izpolniti. Povejte mi torej, kaj hočete storili?

— Moji ukazi so točni, je odgovoril general. Vas, svetli vojvoda, pošljem z ladjo, ki leži v pristanu v Benetke, sam pa ostanem ta kot začasni proveditor. Naročilo imam, da Vaše imetje skrbno in vestno opravljam, dokler ne bo končan Vaš proces.

— In kaj bo z mojo rodovino, kaj z mojo hčerjo in z mojima sinovoma?

— Ako Vi ničesar ne določite, imam ukaz, da jih pošljem v Retimo v samostan.

Zdaj je Asunta, ki je ves čas ihte ležala na svojem sedežu, dvignila glavo.

— Moja usoda je že odločena, gospod general. Poročila sem se včeraj in dolžna sem, da sledim danes svojemu možu.

— Da, tako je, je potrdil vojvoda, kar pa se tiče mojih sinov, sem bil že prej odredil, kar treba za njiju vzgojo.

— Potem je vse v redu, svetli vojvoda, je počasi rekel general in po kratkem premisleku dostavil: zdaj Vas zapustim, da se pripravite za odhod.

General je sicer imel naročilo, da se vojvode takoj polasti. A srce mu je reklo, da mu mora vendar pustiti nekoliko časa, da se poslovi od svojih otrok in zato je s svojimi spremljevalci zapustil sobo.

Ko so se vrata zaprla za njim, so vojvodo zapustile moči. Stari mož se ni mogel več premagovati in se je razjokal kakor otrok.

— Oče, zdaj ni časa za jok in tožbe, je dejala Asunta. Zdaj je treba skrbeti za prihodnjost.

— Ah, hčerka moja, vse je izgubljeno.

— Ničesar, oče, še ni izgubljeno. Desantič je pravočasno odšel s svojo ladjo. Njegovi ljudje so edini, ki bi mogli pričati proti tebi in dokler beneška vlada teh ne dobi, ne more ničesar storiti. Spravi sedaj svoje dragocenosti na varen kraj.

— Grajskemu kaplanu jih izročim. Ta je zanesljiv in bo skrbel za moja sina. A ti, Asunta?

— Zame, oče, ti ni treba skrbeti. Poglej skozi okno. Gjačičeva ladja se ziblje še vedno v pristanu. Pomorski razbojnik me torej čaka in me hoče vzeti s seboj vzlic nepričakovanemu prihodu beneške ekspedicije. Svojo prisego moram izpolniti ter oditi ž njim — a jaz se osvodim in pridem potem tebi na pomoč, moj oče.

Stari vojvoda je dobro vedel, kako malo je vredna ta obljuba njegove hčere, vendar pa je Asuntino zaupanje dobro vplivalo na njega in mu vlilo novih nad v srce. Predvsem je hitel, da spravi v varnost svoje res ogromno premoženje in svoje dragocenosti. Samo Asunta in stari kaplan sta vedela za skrivališče v podzemskem rovu, ki je vodil iz gradu do morja in njima je naročil, naj ne štedita z denarjem, da rešita njega in Asunto.

Potem je prišla ura slovesa. Težka je bila ta ura in stari vojvoda bi bil skoro umrl žalosti in obupa, da ga ni tolažila in bodrila k vztrajnosti Asunta.

— Ti moja hrabra, lepa Asunta! Če ti nisi vredna vse sreče tega sveta, potem je ni nihče vreden.

To so bile zadnje besede vojvoda Dall Ferro. Še enkrat je poljubil svojo hčer, še enkrat ji pogledal v globoke oči — potem so ga obstopili beneški vojaki in odpeljali na ladjo.

Asunta je gledala z okna, dokler ni ladja zapustila pristana in izginila na obzorju. Krvavelo ji je srce, a njenega ponosa in njenega poguma ni zlomila niti ta nesreča. Izgubila je dom in izgubila očeta. Izvedela je, da mora biti njen sovražnik tisti, ki ga ljubi in na čigar pomoč je najbolj računala. Bila je zdaj prepuščena sama sebi in njena naloga je bila, da osvobodi sebe in svojega očeta, a vendar ni obupala, dasi jo je včasih bolest tako prevzela, da se je bridko razjokala, nego si prisegla, da bo kljubovala vsem viharjem, da mora zmagati ali umreti.


XXXII.[uredi]

Oj veter, veter ti neba,
oj veter, veter ti morja,
ti veš za morja ceste vse,
ti veš za steze zemlje vse,
ne veš, kaj moje si želi srce.

Narodna.

Bila je noč. Nebo je bilo oblačno in komaj so se razločevale najsvetlejše zvezde. Morje se je penilo in metalo čedalje višje valove, čez penečo se vodno površino pa je tulil veter in napovedoval vihar.

Na ladji je bilo razpeto le malo jadro, a še to so mornarji zavili in zavezali, kajti veter je podil ladjo tudi tako z bliskovo naglostjo v smeri, ki jo je krmilo le še iz težka vzdrževalo.

— Spravi svojo ženo v kajuto, je rekel kralj Gjačič svojemu sinu Ladislavu. Vihar je tu in zdaj ne bo nihče več utegnil paziti na radovedno žensko. Bojim se je dostavil po kratkem motrenju neba, da bo to eden najhujših viharjev, kar sem jih kdaj doživel.

V nevarnih trenotkih je kralj Gjačič vedno sam zapovedoval svoji ladji, dočim je sicer prepuščal vodstvo sinu. Ko je Ladislav odšel, je Gjačič vzel v roko daljnogled, ki ga je bil našel na neki oropani holandski ladji in ki je bil eden prvih izdelkov te vrste. Gjačičev daljnogled se hrani še dandanes v Nikoziji na otoku Cipru.

— Vse bolj se mi dozdeva, da nas ta malteška jadrenica zasleduje, je mrmral Gjačič, ko je z daljnogledom premotril morje in nebo. Kamor se obrnem, povsod mi sledi. Kapitan pač ne sluti, da imam jaz daljnogled.

Gjačič je jadrenici, ki je plula več streljajev daleč od njega, posvetil vso pozornost in ugibal, kake namene utegne imeti. Prišel je do spoznanja, da utegne pod malteško zastavo vozeča ladja imeti zanj slabe namene in je vsled tega odredil vse, kar je bilo treba za slučaj boja.

Ladislav je medtem pristopil k Asunti, kije stala pred srednjim jamborom in zrla nepremično na morje. Že opetovano so mornarji svetovali Asunti, naj se umakne s krova, toda brez uspeha. Asunta je ostala na svojem mestu in mornarji so se med seboj norčevali, da se pogovarja z vetrom in mu naroča pozdrave v Benetke odpeljanemu očetu in kdo ve, če ne še komu drugemu.

Sklepali so na to, ker so bili priče, ko je Asunta prišla na krov. Prišla je prostovoljno, ne da bi jo bil Ladislav klical, a povedala je takoj tudi vzrok, zakaj je to storila. „Prišla sam, ker sem dolžna izpolniti, kar sem obljubila s prisego.“ To so bile prve besede, ki jih je izpregovorila, prišedši na krov in to so bile edine besede, ki so jih mornarji doslej slišali iz njenih ust, dasi so se vozili ž njo že drugo noč. Spoznali so kmalu, da Asunta ni prostovoljno postala žena Ladislavova in na tihem so se veselili, da postopa Asunta s kraljem Gjačičem in s svojim možem tako žaljivoošabno in prezirno. Med pirati je bila navada, da so se možili in ženili med seboj ali pa z ženskami, ki so jih s silo ugrabili. Da se je njihov „kraljevič“ zaljubil v odlično damo, v hčer znanega velikaša, jim ni bilo všeč, kakor jim sploh ni bilo prav, da sta se kralj Gjačič in zlasti Ladislav začela povzdigovati nad svoje tovariše. Sumili so, da hočeta Gjačič in njegov sin popustiti piratstvo in se umakniti kot velika gospoda v kak oddaljen kraj. To jim seveda ni ugajalo, zlasti ker so si rekli, da so piratje pridobili kralju Gjačiču njegovo ogromno imetje in da bi morala Gjačič in njegov sin vsled tega piratstvu zvesta ostati. Poroka vojvodinje Asunte z Ladislavom se jim je zdela zadosten dokaz za njih sume, a ko so zdaj videli, da se Asunta ogiblje svojega moža in da neče ž njim občevati, jih je to veselilo, zlasti ker so upali, da se tajni načrti kralja Gjačiča in njegovega sina izjalove.

Ladislav, ki je bil v svojem samoljubju globoko užaljen, ker se Asunta zanj kar nič ni zmenila in niti govoriti ni hotela ž njim, je bil medtem pristopil k svoji ženi in ji rekel, naj gre v svojo kajuto. Ker se Asunta ni maknila z mesta in tudi ni ničesar odgovorila, ga je prevzela jeza. Čutil se je ponižanega, da občuje spričo moštva ž njim tako prezirno in v tej jezi je svojo ženo zgrabil za roko in jo potegnil s silo za seboj v kajuto.

Asunta se ni ustavljala, a ko je prišla v kajuto, je vzela skrivaj iz nedrij bodalce in se pripravila za vse slučaje.

Ladislav je zaklenil za seboj vrata in potem stopil pred Asunto.

— Moje potrpežljivosti je konec, je rekel osorno. Moja žena si, pravilno si z menoj poročena, in jaz zahtevam, da mi je moja žena pokorna in vdana. Zapomni si to.

— Vam naj bom pokorna in vdana, je s porogljivim smehom odgovorila Asunta. Izpolnila sem svojo prisego do pičice in s tem je med nama vse pri kraji. Rekli ste mi, da bodete čakali, da se Vas navadim in da se sprijaznim s svojim položajem. Čakajte torej in pustite me v miru.

Asunta je slonela ob steni. Ladislav, v katerem je vse vrelo, se ji je približal, kakor bi se je hotel s silo polastiti. V tem trenotku pa je dvignila Asunta roko in zabliščalo je bodalce v njeni roki.

— Ne dotaknite se me — raje se usmrtim na mestu.

Tako grozeče je donel ta klic, da je Ladislav odstopil nekaj korakov. Zdaj sta si molče stala nasproti in se gledala z žarečimi očmi.

Še je Ladislav premišljeval, kaj naj stori, ko je začul trkanje na vrata.

— Halo — Ladislav — oče te kliče.

Asunta je nehote zavzdihnila, ko je čula ta klic. Zdelo se ji je, da je bila to rešitev. Ladislav se je tudi res takoj odvrnil od nje in zapustil kajuto. Komaj je bil stopil čez prag, je bila Asunta že pri vratih in jih zapahnila. Rešena je bila.

Vihar je že divjal z najljutejšo silo, ko se je Ladislav povrnil k svojemu očetu. Valovi so se kar igrali z Gjačičevo jadrenico, a ta je bila tako trdna, da je srečno kljubovala razljučenim elementom.

— Čemu si me dal klicati, oče? je vprašal Ladislav, in nekako očitajoče dostavil: Ravno ko sem hotel s svojo ženo izpregovoriti odločilno besedo, kakor si mi to vedno priporočal, pa je Groga potrkal na vrata.

— Nisem utegnil čakati. Kralj Gjačič je izročil sinu daljnogled in je z roko pokazal na sence, ki jih je bilo videti, kadar se je zabliskalo. Poglej na to stran. Velika ladja se bori z viharjem. Srednji jambor ji je vihar že zlomil. Bogat plen je tam vdobiti. Ali greva ponj, Ladislav?

Molče je Ladislav skozi daljnogled motril tujo ladjo.

— Ne silim te, Ladislav. Obljubil sem ti, da bo tvoje ženitovanjsko potovanje mirno in res gosposko, kajti mislil sem, da boš pri svoji ženi užival lepe ure. Prišlo je drugače. Morda bi bilo zate prijetno razvedrilo, če poskusiva danes zopet enkrat svojo srečo?

Z napeto radovednostjo je čakal kralj Gjačič na odgovor svojega sina. Ladislav je le malo časa premišljeval in potem je pritrdil očetu

— Prav tako, Ladislav, zdaj vidim, da si kri od moje krvi, je veselo vzkliknil kralj Gjačič. Z malo jadrenico in z maloštevilnim moštvom napasti neznano veliko ladjo, to je pravo junaštvo. Na ta način smo piratje postali veliki in močni. Torej na delo!

Kralj Gjačič je bil v tem trenotku ves premenjen. Bojevanje je bilo njegovo največje veselje in tudi če plen ni bil v nobenem razmerju z nevarnostjo in s trudom boja, vendar je bil vselej vesel vsake zmage, toliko bolj vesel, čim teže si jo je priboril.

Tudi v Ladislavu se je vzbudil bojeviti duh očetov, s toliko večjo silo, ker je v njem že itak vse kipelo vsled jeze na Asunto. Tudi ko bi bil vedel, da pogine v tem boju, lotil bi ne ga bil vendar, že zaradi nade, da stori ž njim vred tudi Asunta žalostno smrt.

Čez krov je zadonel mogočni glas kralja Gjačiča.

— Dečki na krov! Razpnite dve jadri, pripravite topove in sekire, ves plen bo Vaš!

Ta poziv v zvezi s to obljubo, je kar poživil vse moštvo. Dasi je imel Gjačič le deset mož na svoji jadrenici in je bilo gotovo, da jih je na ladji, ki so jo hoteli napasti, še enkrat toliko, ni vendar nihče niti trenotek pomislil, s kako nevarnostjo je združen nameravani napad.

In zopet je kralj Gjačič z glasom, ki se je kosal s tuljenjem viharja, zakričal:

— Groga prevzame vodstvo krmila, moj sin Vas bo vodil pri napadu — naprej! Jadra so bila v trenotku razpeta in vihar se je zapodil vanja, da je ječala vsa jadrenica in so se pripogibali jambori, kakor bi se hoteli zlomiti vsak trenotek. Kakor blisk je šla ladja čez morje.

Že so se razločili obrisi velike ladje, ki se je s polomljenimi jambori gugala na valovih, že je bila Gjačičeva jadrenica tako blizu ladje, da se je moglo razločiti posamezne osebe na krovu, ko se je Gjačič slučajno obrnil nazaj in zagledal, da drevi naravnost nanj malteška ladja, ki mu je sledila ves čas.

— Nazaj, Groga! Obrni hitro, drugače pridemo med dva ognja. Ladislav, pošlji malteški ladji naš pozdrav.

Jadrenica se je umaknila tako, da je prišla s široko stranjo v isto črto, kakor je veslala malteška ladja. V tem trenotku je Ladislav sprožil top. Zagrmelo je, a ko je prvi blisk razsvetlil noč, je Gjačič videl, da malteška ladja ni poškodovana in da drevi naravnost naprej.

Gjačičeva jadrenica se je bila v tem oddaljila od poškodovane ladje tako, da ji je bila malteška ladja zdaj dosti bliže. Kralj Gjačič je sprevidel, da je napad sedaj nemogoč in dasi se ga je polastila divja jeza, je imel vendar toliko preudarnosti, da je opustil misel na napad vzlic vsem ugovorom svojega sina in vzlic nevolji moštva.

Gjačičeva jadrenica se je obrnila in je zopet nadaljevala svojo pot proti vzhodu.

V tem se je malteška ladja približala veliki ladji, ki ji je bil vihar polomil jambora. Po običajnih signalih in klicih se ji je približala toliko, da sta stali skoro stran ob stran.

— Hojô — kdo tam? je zadonel klic z velike ladje.

— Tu kapetan Desantič z ladjo vojvode Dall Ferro.

— Tu Piali-paša z vojno ladjo „Soliman“. Kdo je streljal na Vas?

— Kralj piratov Gjačič, ki ga zasledujem. Hotel Vas je napasti in jaz sem ga pregnal.

— Škoda, da ste ga pregnali. Zdaj bi bil že obešen. Na ladji imam 150 mož.

Desantič je vzlic viharju splezal na turško ladjo in pojasnil Piali-paši vse, kar se je zgodilo in da zasleduje pirate, da izve njih skrivališče. Piali-paša je že več mesecev zasledoval isti namen, a brez uspeha. Zdaj, ko je prišel piratom na sled, pa je bila njegova ladja poškodovana tako, da se ni mogel geniti. A odločil se je hitro.

— Vzemite me seboj, kapetan Desantič, je rekel Piali-paša. Moji ladji so se sicer polomila jambora, a drugače je trdna in bo že prestala ta vihar in si pomaga kakorkoli naprej, čim neha veter in se morje umiri. Vam pa, kapetan Desantič, se izkažem resnično hvaležnega, če mi pomagate zaslediti Gjačičevo skrivališče.

Desantič je bil seveda vesel, da je dobil takega pomočnika. Piali-paša je zapovedoval turškemu brodovju, ki je čuvalo turške trgovske ladje in se trudil na vse načine, da bi piratstvo zadušil, vzlic sultanovemu ukazu, naj skuša pirate pridobiti kot zaveznike Turčije proti Benetkam.

Kmalu je Desantičeva jadrenica zopet razpela jadra in hitela za ladjo piratskega kralja.


XXXIII.[uredi]

Neka znadeš, Petre kapetane,
da te ljubim, kano sinka moga,
rad virnosti i junačtva tvoga.

Hrv. narodna.

Tri dni in tri noči je že begal kralj Gjačič s svojo jadrenico sem-intja, zdaj na to, zdaj na drugo stran, a svojemu preganjalcu ni mogel uteči. Desantič mu je sledil, kamor se je obrnil, a držal se je s svojo ladjo vedno nekaj streljajev oddaljeno ter se umaknil vsakemu boju, ki ga je kralj Gjačič opetovano poskusil.

Največ skrbi je delalo kralju Gjačiču to, da ni vedel, kdo je njegov preganjalec in čemu ga zasleduje. Vedel je sicer, da malteški vitezi niso njegovi prijatelji, a smatral jih je za preslabe, da bi v časih boja s Turki poskušali vojno z dosti močnejšimi pirati. Desantič je vozil pod malteško zastavo, a kralj Gjačič je bil prepričan, da nima pravice do te zastave. A kdo drugi naj bi ga zasledoval pod tujo zastavo? Turki niso imeli vzroka za to. Pač se je kralj Gjačič nekajkrat zmislil na vojvodo Dall Ferro, ali vselej si je to misel izbil iz glave. Poznal je vojvodove ladje in vrhutega je bil vojvoda zdaj jetnik beneške republike in ni mogel ničesar storiti, da bi rešil svojo hčer. Potom takega razmišljevanja je prišel kralj Gjačič do zaključka, da igra beneška republika ž njim verolomno igro, ker se mu na eni strani hlini kot zaveznica, na drugi pa ga zalezuje, da bi spoznala njegova, skrivališča. To ga je navdalo z divjo jezo proti beneški republiki, obenem pa ga tudi nekoliko pomirilo. Rekel si je, da si beneška republika na predvečer velike vojne s Turki pač ne bo nakopala s kakim dejanjskim napadom še sovraštva piratov, ki bi ji kot zavezniki lahko mnogo koristili, kot nasprotniki pa še več škodovali.

Tudi Ladislav in Groga sta bila istega mnenja. Po dolgem posvetovanju se je kralj Gjačič odločil, da naredi gonji po morju konec, a tako, da spelje svojega zasledovalca v zmoto.

— Na otoku Kasos se na noben način ne smemo izkrcati. Tam ne ve nihče, da smo piratje, nego nas smatrajo vsi za beneške velikaše. Pri tem mora ostati na vsak način, zakaj le tako nam ostane otok pribežališče za najskrajnejši slučaj in nam ostane ohranjeno naše bogastvo, tudi če bi se sovražnikom posrečilo, zatreti piratstvo. Dokler nam je zasledovalec za petami, ne smemo tja.

Tudi v tem oziru sta Ladislav in Groga pritrdila kralju Gjačiču in so sklenili, da se popeljejo na otočič Avgon, kjer je bilo vse prebivalstvo v zvezi s pirati in kjer je imel Gjačič varno skrivališče.

— Na Avgonu smo na varnem. Tam se lahko izkrcamo vsi, jadrenico pa otovorimo z vinom in jo pošljemo kot trgovsko ladjo v črno morje, če ji sledi naš zasledovalec, ji ničesar ne bo mogel, če ji ne sledi, se lahko vkrcamo v drugo ladjo, ki se mu bo mogla približati in ga napasti. Ste-li zadovoljni?

Nihče ni ugovarjal. Ladislav je sicer poprej mislil, da popelje Asunto na otok Kasos, ker je imel tam kralj Gjačič bogato opremljen gradič in je Ladislav upal, da si kot velik bogat gospod pridobi ljubezen svoje žene, toda zdaj ni več silil na to. Upal je sicer še vedno, da se ga Asunta sčasoma navadi in da si pridobi njeno srce, ali računal je sam, da se to še ne zgodi tako kmalu. Ni si prikrival, da ima Asunta obilo vzrokov ga sovražiti in zaničevati, a samoljubje njegovo je bilo tako veliko, da je bil prepričan o premagljivosti Asuntinih čutil. Rekel si je, da mora Asunto pustiti nekaj časa v miru, da se udomači med novimi ljudmi in zato je sam priporočal očetov nasvet.

Kralj Gjačič je vodil svojo ladjo tako, da je prišla ponoči do otoka Avgon, ležečega severovzhodno od Krete. Zapeljal je v primitiven pristan, kjer se je z Ladislavom in Asunto hitro izkrcal, nakar je Groga prevzel poveljstvo jadrenice ter jo odpeljal na drugo stran otoka, kjer je ležalo malo mestece in so se navadno ustavljale ladje.

Vzlic dobremu manevriranju kralja Gjačiča je bil Desantič vendar zapazil, da se je piratska ladja ustavila na obrežju in da se je izkrcalo iz nje nekaj oseb in uganil je takoj resnico.

— Vaše domnevanje se mi zdi popolnoma utemeljeno, je menil Piali-paša, ko mu je Desantič razložil svoje mneuje. Kaj hočete zdaj storiti?

— Ko bi to vedel, je zavzdihnil Desantič. Najraje bi se sam izkrcal, a kaj, ko ladje ne morem zapustiti.

— Slušajte moj nasvet, je rekel Piali-paša po kratkem razmišljevanju. Prepustite vodstvo ladje meni in izkrcajte se tukaj. Pri ljudeh bodete lahko izvedeli, če je vojvodinja na otoku ali če je ostala na ladji. Jaz sledim piratski jadrenici, pošljem pa od prvega kraja posebno ladjo po vas. Zdaj ko smo piratom za petami, jih ne smemo več izpustiti.

Desantič ni vedel, kako bi se odločil. Če je Asunta ostala na piratski ladji in se ta odpelje kdo ve kam, on pa ostane na Avgonu — jo morda nikdar več ne najde, tako si je rekel, a če gre za piratsko ladjo, Asunta pa se je izkrcala na Avgonu, jo lahko piratje odpeljejo kamor hočejo, ne da bi jo Desantič mogel še kdaj zaslediti. Ugibal je in ugibal, a izhoda ni našel. Piali-paša je dobro slutil, kake misli teže Desantiču srce, a svetovati mu ni znal.

V tem je Desantičeva jadrenica dospela do kraja, kjer se je bil izkrcal kralj Gjačič s svojim sinom in z Asunto in zdaj ni bilo več časa premišljevati in omahovati, zdaj se je bilo treba odločiti.

— Ne vem, kaj bi storil, kar ločiti se ne morem od svoje ladje in vendar mi pravi srce, naj se izkrcam, je menil Desantič in se oziral zdaj na breg, ob katerem je plula jadrenica, zdaj zopet po svoji ladji in še vedno ni vedel, kako naj se odloči.

Kakor oče sinu, tako je Piali-paša položil Desantiču svojo roko na ramo in mu pogledal dobrohotno v oči.

— Ljubi kapetan, dokler bodete v življenju poslušali glas svojega srca, bodo vaša dejanja vedno poštena in pravična. Sicer se poznava šele malo časa, ali prikupili ste se mi, kakor še nikdar noben tujec. Vaša hrabrost je velika, in velika je vaša spretnost in podjetnost. Nad vse čudovita pa je zvestoba, s katero služite vojvodinji Asunti v njeni veliki nesreči. S to zvestobo ste si pridobili mojo ljubezen, očetovsko ljubezen. Kakor sina Vas imam rad in na svojo čast Vam obetam, da Vas bom podpiral, dokler ne rešite vojvodinje Asunte. Sedaj se izkrcajte in bodite brez vseh skrbi. Jaz poskrbim vse kar treba, da na noben način ne izgubimo sledu vojvodinje Asunte. Ponavljam, kapetan Desantič, na mojo čast!

Presrčne besede mogočnega turškega admirala so napravile globok v tisk na Desantiča in razgnale zadnje njegove pomisleke.

— Zaupam Vam neomejeno, je s preprosto iskrenostjo rekel Desantič in segel Piali-paši v roko.

— Prav tako, in zanašajte se tudi name, da bom skrbel za Vas. Prihodnja turška ladja, ki jo srečam, pride po Vas in Vas popelje za menoj. In zdaj Vam želim vso srečo. Še enkrat sta si segla v roke in Desantč se je povzpel čez ograjo in se po vrvi spustil v čolnič, ki ga je prepeljal na breg. Tam je obstal in gledal za svojo jadrenico, ki je razpela vsa svoja jadra, da dobiti piratsko ladjo. Gledal je za njo, dokler mu ni izginila, izpred oči in dasi ni čisto nič dvomil, da izpolni Piali-paša svojo obljubo, mu je vendar bilo težko pri srcu, da je zapustil svojo jadrenico.

Desantič je bil dobro oborožen in preskrbljen tudi z denarjem in upal je, da najde lahko vojvodinjo Asunto, če sta jo Gjačič in njegov sin izkrcala na tem otoku, saj ga ni nihče poznal in mu ni bilo težko, izdajati se za trgovca z vinom, edinim pridelkom otoka Avgon. Noč je hotel porabiti v to, da se nekoliko orijentira po bližini in zato je od brega krenil držeč se v senci med olivami in cipresami proti sredini otoka. Noč je bila južno jasna in topla in ta šetnja je Desantiču dobro dela, saj se že več dni ni mogel pošteno izprehoditi. Držeč roko na nabitem samokresu je korakal naravnost naprej in kmalu prišel na primitivno, razvoženo cesto, po kateri je krenil, sodeč, da vodi do pristana, kjer je domneval, da je prebivališče vsega prebivalstva.

Prišedši nekaj sto korakov naprej, je Desantič z malega griča zagledal pred seboj morje. „To je druga stran otoka“, si je mislil in že hotel nadaljevati svojo pot, ko je zapazil na strani ob cesti večje poslopje, v katerem je gorelo nekaj luči. Ustavil se je takoj.

— Zdaj je že davno čez polnoč in gotovo bi prebivalci te hiše že trdno spali, da se ni zgodilo kaj izrednega. Tu, na samoti, se pa izrednega ne more nič drugega zgoditi, kakor da so prišli nepričakovani gostje. Od brega, kjer se je izkrcal Gjačič, je to najbližja hiša in če ima Gjačič Asunto pri sebi, jo je najbrž pripeljal semkaj.

Tako je modroval Desantič, ko se je počasi in previdno plazil od ceste proti razsvetljeni hiši, skrbno pazeč na vsak najmanjši šum. Držal se je k tlom in hodil samo pod drevjem in ob vinogradih. V roko pa je vzel bodalo, kajti strel, si je rekel, bi privabil druge ljudi in izgubljen bi bil gotovo, ker z otoka mu ni bilo mogoče pobegniti.

Razsvetljena hiša je bila zidana v eno nadstropje in je stala sredi širnega vinograda, ki je bil obdan z živo ograjo.

— Če imajo psa, sem izdan in zasledovali me bodo, si je rekel Desantič, ko se je priplazil blizu hiše. Psi so sicer po teh otokih redki, ali mogoče je vendar, da ga imajo pri hiši.

Vzlic vsem pomislekom je Desantič vendar nadaljeval svojo pot in srečno prišel pod okno, kjer je videl goreti luč. Prav ko se je dvignil od tal, da pogleda v hišo, je začul tiho rožljanje verige. Sluteč, da je pes, je planil nazaj in se povzpel na prvo drevo, ki je bilo v bližini. Bil je zato že zadnji čas, kajti okrog vogala se je prikazal previdno stopajoč velik pes. Naprej ni mogel, ker je bil priklenjen, a čutil je, da je človek v bližini in začel renčati ter nemirno trgati verigo. Desantič ni vedel, kaj bi storil. Že je hotel splezati z drevesa in pobegniti, ko se je v prvem nadstropju odprlo okno in se nanj naslonila belo oblečena ženska z razpletenimi lasmi — vojvodinja Asunta.

Desantiču je bilo sicer tako, kakor da se je vsa kri naenkrat stekla vanj. Vzlic silni nevarnosti je hitro splezal z drevesa in zaklical k oknu:

— Vojvodinja — jaz sem tu!

Pes je, čuvši ta klic, divje zalajal in skočil proti Desantiču, ki pa je že stekel na stran ter potem napravil velik ovinek in se zopet od druge strani približal hiši. Asunta je še vedno slonela na oknu in vsa zatopljena v svoje sanje gledala v noč. Kaj je bil to res glas zvestega Desantiča? Kar misliti si ni mogla, da je to resnica, a upala je, da se ni motila in drhtela je po vsem životu radostne nade, da le ni zapuščena.

Lajanje je bilo privabilo iz hiše priletnega človeka, ki je, uzrši Asunto na oknu, nevoljno zaklical:

— Prosim, zaprite vendar okno; pes vas ne pozna in je vsled tega nemiren. Obenem je mož prijel psa za verigo in ga peljal okrog vogala zopet na svoje mesto pri hišnih, vratih, med tem ko je Asunta okno zaprla. Desantič se je splazil na stran in si poiskal oddaljen kot, kjer se je veselega srca, da se mu je vse tako dobro obneslo, ulegel med žito in zavit v svoj plašč poiskal počitka.

Še predno se je zdanilo, je kapetan Desantič zapustil svoje prenočišče v vinogradu in je, skrivaje se med trtami, krenil proti morju, kjer je videl obrise ladij in domneval, da leži avgonski pristan. Videl je, da na otoku ni nobene vasi in da prebiva prebivalstvo po hišicah, ki leže daleč narazen sredi vinogradov. To mu je bilo kaj prav. Kajti sodil je, da mu je s tem znatno olajšana izvršitev njegovega namena, odvesti vojvodinjo Asunto. Skrbelo ga je samo, kdaj pride kaka ladja, ki bi jo mogel porabiti; kajti, daje admiral Piali z njegovo ladjo kdo ve že kje, o tem ni dvomil. Desantič bi bil dal v tej uri svoje življenje, če bi imel pri rokah svojo ladjo in vsaj polovico svojih mornarjev.

Prišedši z griča navzdol proti pristanu je Desantič naenkrat obstal in kar ni mogel verjeti, da je resnica kar vidi. Zagledal je kraj brega ladjo piratskega kralja, na katero so težaki valili velike sode vina, zunaj na morju pa je videl svojo jadrenico se zibati na valovih. Srce se mu je ustavljalo radostnega presenečenja, kajti zdaj ni več dvomil, da se mu posreči rešitev vojvodinje Asunte. Zavihtel je svoj klobuk in najraje bi bil zavriskal veselja, da se ni še pravočasno spomnil, kako nevarno bi to znalo biti.

Naglo je nadaljeval Desantič svojo pot, a zdaj ni več hitel proti pristanu, nego na stran, kjer je videl, da leže ribiški čolni in ni daleč na okrog nobene koče in nobenega človeka. Neoviran je prišel do brega in odvezal čoln. Krepko je zastavil vesla in čoln je stekel po morju ter hitel tja ven, koder se je gugala Desantičeva jadrenica. Piali-paša je spoznal Desantiča že od daleč in ga pozdravil z veselimi klici, na katere je odgovarjal Desantič še veseleje, saj je bil sedaj gotov, da reši vojvodinjo Asunto. Ob istem času, ko je Desantič od brega veslal proti svoji jadrenici, je kralj Gjačič zapustil na griču ležečo hišo, kamor je bil spravil Asunto, in je z daljnogledom motril morje in ladje v pristanu. Na njegov resni obraz je legel izraz zadovoljnosti, ko je videl svojo ladjo in spoznal, da bo kmalu otovorjena s sodi ter bo odjadrala na sever. Njegovo oko je potem poiskalo jadrenico, ki ga je tako trdovratno preganjala in zasmejal se je kratko, hripavo in škodoželjno, češ, da je svoje zasledovalce tako spretno speljal v zmoto. Kar nagledati se ni mogel Desantičeve jadrenice tako je bil vesel in ponosen, da ji je le utekel.

— Zdaj bo bežala za mojo ladjo gori v Črno morje in rešeni smo je morda za vedno. E, kdor hoče prekaniti kralja Gjačiča, mora imeti le več soli v glavi, kakor ti moji zasledovalci.

V tej svoji radosti se Gjačič ni dosti zmenit za čoln, s katerim je veslal Desantič k svoji jadrenici. Zapazil je pač ta čoln, a misleč, da se pelje kak ribič, ni mu bilo zanj mar in hitel je v hišo obvestit Ladislava, kako dobro se je posrečila uprizorjena zvijača.

— Zdaj, sinko moj, te pustim samega tu na otoku. Mene kličejo dolžnosti drugam, zakaj krona piratskega kralja ni nič lajša, kakor krona kakega maziljenega kralja. V kakih, dveh urah odrine moja ladja in za njo pojde jadrenica, ki nas je preganjala. Potem bo zrak čist in jaz se odpeljem s kako ribiško ladjo na Kreto in potem dalje. Glej, da ti minejo medeni tedni s tvojo vojvodinjo kar mogoče prijetno. Zdaj boš imel dovolj časa, da svojo ženo naučiš pokornosti in vdanosti.

Ladislav ni ugovarjal, saj si je želel, da bi bil sam s svojo ženo in dobil priliko, da poskusi pri nji svojo srečo.

— Le eno te prosim, oče, je rekel pri slovesu, pošlji mi čim prej kako ladjo. Če se porazumem z Asunto, ne morem ostati ž njo tukaj, nego jo popeljem na Kasos.

— Dobro, moj sin, je rekel kralj Gjačič, tvojo željo ti izpolnim čim prej, čeprav nič več ne verjamem, da bi se mogel izlepa porazumeti z vojvodinjo. Ne vzdihuj mi preveč okrog nje; bodi raje trd in brezobziren, ker boš tako več opravil.

Ladislav se je vrnil v hišo, Gjačič pa se je odstranil k različnim piratom, ki so živeli na otoku, ter se ž njimi dogovoril o novih podjetjih. Ko je odplula njegova ladja in je videl, da ji sledi jadrenica, ki ga je preganjala, se je brezskrbno vkrcal na ribarsko ladjo in se odpeljal z Avgona.


XXXIV.[uredi]

Ako mi ga uhvatiti Bog da,
Gola ču ga po vojsci voditi,
Živa ču ga na mihe derati,
Njegove se krvce napojiti.

Hrv. narodna.

Hiša, v katero sta kralj Gjačič in njegov sin spravila vojvodinjo Asunto, je bila prostorna in trdna, kajti v njej so shranjevali piratje svoje blago, dokler niso prišli ponj ž njimi v zvezi stoječi grški in židovski trgovci. Takih zavetišč in skrivališč so imeli piratje na različnih otokih, da, celo v nekaterih mestih in so seveda tudi vedno skrbeli, da so bila dobro zastražena in zavarovana. Tako je bilo tudi s hišo na Avgonu, kjer je prebivala vojvodinja Asunta, ki jo je Ladislav smatral za zaklad vseh zakladov in jo vsled tega kar najskrbneje čuval.

Po odhodu kralja Gjačiča je Ladislav dolgo premišljeval, kako naj uredi svoje postopanje napram Asunti. Bolelo ga je in čutil se je ponižanega in osramočenega, da odbija Asunta s hladnim ponosom vsako njegovo približevanje. Ko bi se bila Asunta ž njim prerekala, ko bi mu bila očitala način, na kateri si jo je pridobil, bi bil morda postal surov, a vsekako bi bil to laže prenašal, kakor dostojanstveno nepristopnost svoje žene. Odkar se je Ladislav na ladji hotel Asunte polastiti, ni slišal iz njenih ust nobene besede več. Ves dan se ni ganila iz sobe. Ladislav je opetovano prišel k njej, a čim se je pojavil na pragu, je Asunta vselej vzela bodalo v roke, in videl je ter čital z njenega obraza, da je pripravljena na vse, pripravljena celo, si končati življenje, in to ga je vselej zopet odgnalo, če je bil tudi njegov gnev tolik, da mu je razjedal srce, njegova ljubezen do Asunte je bila še večja.

Odločil se je končno, da pusti Asunto nekaj dni popolnoma pri miru, češ, naj se navadi na kraj, naj se svobodno giblje na otoku in naj se seznani z ljudmi. Kadar se poleže prva žalost in prva nevolja, bo laže ž njo govoriti. V svojem samoljubju je bil Ladislav popolnoma prepričan, da se ga Asunta ne bo več branila, ako mu le da priliko, da ji vse pove, kar ima na srcu in ji razkrije vse svoje namene.

Asunta se je na tihem razveselila sporočila stare postrežnice, ki je bila pri hiši, da je Ladislav nekaj časa ne bo nadlegoval. Odkar se je Desantič oglasil pred njenim oknom, je neprestano trepetala, zdaj radostnega upanja, da jo pride osvobodit, zdaj srčnega strahu, da se zvestemu Desantiču ponesreči njegov namen.

Nove nade so vzklilc v njenem srcu, ko ji je postrežnica sporočita Ladislavov sklep, čim je videla, da je Ladislav zapustil hišo in odšel čez grč proti pristanu, se je takoj odpravila iz svoje sobe. Rekla si je, da mora spoznati otok in vse dohode od morja ker zna to biti koristno za njeno rešitev. Ves dan je, vesela svoje svobode, begala ob morju in z željnimi pogledi preiskovala vse obzorje, če se ji ne prikaže Desantičeva jadrenica. A ozirala se je zaman in vsa potrta se je vrnila zvečer v svojo „ječo“. Zapazila je tudi, da so bili postavljeni posebni ljudje, ki so jo iz daljave nadzirovali in nanjo pazili, in spoznanje, s kolikimi težavami se bode boriti, ji je ležalo kakor kamen na srcu. Hiša je bila zvečer polna ljudi. Asunta je čakala na oknu, da bi odšli, a nihče se ni ganil. Potekla je ura za uro, in še vedno je Asunta slonela na oknu, kajti rekla si je, da mora biti pripravljena za vse slučaje in zlasti da mora paziti, da posvari Desantiča pravočasno, če bi jo poskusil rešiti to noč. Naenkrat jo zagrmel v daljavi močan strel in v kratkih presledkih so mu sledili še trije drugi. Streli so prihajali z morja in celo Asunta je spoznala, da so bili to streli iz topov.

— Ubogi ljudje, je dihnila Asunta, gotovo se potaplja kaka ladja in kliče na pomoč.

Tudi Ladislav in njegovi ljudje so slišali strele in so prihiteli iz hiše. V prvem hipu so menili, da je kaka ladja v nevarnosti, toda morje je bilo popolnoma mirno, in streli so se ponavljali tako hitro, da na kako nesrečo na morju ni bilo misliti. Moralo je biti nekaj drugega in piratom je postajalo tesno pri srcih, ko so začeli ugibati, če se morda ne pripravlja napad na otok.

— Mogoče, da so Turki zaznali za to naše skrivališče, je menil Ladislav, na vsak način se je treba pripraviti.

Kmalu je zadonela tromba. Piratje so se razpršili na vse strani, klicat svoje tovariše, Ladislav pa je z nekaterimi pirati hitel doli proti pristanu.

Trepetaje je Asunta slonela na oknu in čakala, kaj da bo. Zopet je z morja zadonel strel. Ali se tako napoveduje Desantič? Tudi trombo je slišala peti, zdaj tod zdaj tam. Ozirala se je po hišah, raztresenih ob griču in videla, da so vžigali luči in zdelo se ji je, da vidi ljudi, ki hite od hiš proti pristanu.

Zdaj je čula Asunta loputanje na vratih in pes je začel ves divji tuliti, da se je razlegalo daleč naokrog, potem pa naenkrat utihnil. Izza vogala se je priplazilo več oseb.

— Vojvodinja!

— Desantič!

— Vrata so zaklenjena, je šepetal Desantič, skočiti morate pri oknu.

Desantič je vrgel k oknu iz vrvi spleteno lestev, kakor se rabijo na ladjah.

— Privezite lestev k postelji in pridite hitro doli. Hitite, vojvodinja.

Asunta je hitro izpolnila Desantičevo navodilo in splezala po lestvi.

— Ah, moj dobri, zvesti Desantič —

— Ne govorite! Desantič je prijel Asunto za roko in jo potegnil za seboj. Šele zdaj je Asunta videla, da Desantič ni bil sam, nego da so ga spremljali trije mornarji. Molče je družba hitela med vinogradi navzdol proti morju, kjer je v senci velike skale stal čoln. Že je Asunta stala v čolnu, ko je po potu, po kateri je prišla, pridirjala tolpa ljudi. Desantič je naglo odvezal čoln in z mornarji vred skočil vanj. Zastavili so vesla in čoln je odletel na morje.

— Vlezite se na tla, vojvodinja, je ukazal Desantič. Hitro!

Še predno je mogla Asunta izpolniti ta ukaz, so prišli preganjalci do brega. Začulo se je srdito kričanje in počil je strel. Hipec pozneje je pri krmilu sedeči mornar kratko zaječal in potem prijemši se za roko zaklel.

— Lopov me je zadel v roko, je dejal Piali-paša, a pri prorokovi bradi prisegam, da mi bo to krvavo plačal. Le pritisnite vesla, da mu utečemo, predno vnovič nabije svoj samokres.

In čoln je tekel naprej s čudovito naglostjo in odnesel piratom vojvodinjo Asunto.

Ladislav Gjačič je stal na brega in v divjem gnevu neprestano streljal za čolnom, s katerim je bežala Asunta, tudi ko je bil čoln že tako daleč na morju, da bi ga nobena kroglja ne mogla doseči. Spremljevalci Grjačičevi so bili preudarnejši. Čim so spoznali položaj, so tekli na vse strani klicat tovariše, da bi na svojih ladjicah šli lovit ubeglo ženo piratskega kraljeviča. Gjačič je bil tako iz sebe, da niti umel ni, kar so mu pravili in svetovali. Le po bregu je begal in časih ga je jeza tako prevzela, da je sam sebi nastavljal samokres na čelo. Zadrževala mu je roko le misel, da še ni vse izgubljeno in da morda še ulovi Asunto.

Klel je svojo neprevidnost in samega sebe, da je dal Asunti popolno svobodo. Niti sanjalo se mu ni, da je streljanje z morja v zvezi z begom vojvodinje Asunte. Domneval je, da je Asunta podkupila nekaj ribičev, da jo odpeljejo in da je spretno porabila prvo priliko, ki se ji je ponudila. Ladislav se je ljutil le nase, da je zapustil hišo, ne da bi bil spravil Asunto v kako sobo, iz katere bi ne mogla pobegniti; Jezil se je toliko bolj, ker je vedel, kako nevoljen bo kralj Gjačič, da je ravnal tako neprevidno in s tem piratom pokazal, da le ni kos nalogam poveljnika. Sicer se je bil Ladislav, ko je vsled strelov z morja hitel z griča proti pristanu, hitro domislil, kar je bil pozabil storiti, a čim se je vrnil k hiši, je zapazil, da je prišel prepozno.

Na otoku je vladala popolna zbeganost. Streljanje z morja se je nadaljevalo in dasi je le malokatera krogla zadela kako hišo na obrežju, je to vendar spravilo pirate v največji strah, zlasti ker niso videli, kaka ladja napada otok, ker niso imeli pojma, kako močan je nenadno došli sovražnik in ker niso imeli poveljnika. Vse klicanje Ladislavovih ljudi, naj gredo piratje s svojimi ladjami lovit Asunto, je bilo brezuspešno. Piratom se je šlo za življenje in ni jim bilo mar, da bi lovili žensko, ki je utekla svojemu možu.

Med tem je čoln, ki je odpeljal Asunto, po velikem ovinku prišel okrog otoka in dosegel jadrenico Desantičevo, ki je še vedno streljala na otok, kakor bi ga hotela zabiti v morje. Ko bi bili piratje slutili, da je le majhna ladja se drznila bombardirati njih otok, bi jo bili gotovo naskočili in uničili. Piratje so sicer imeli same male ladje, „trabakole“, a imeli so jih dosti, da bi bili lahko zajeli in premagali Desantičevo ladjo.

Ko je Asunta stopila na jadrenico, prevzela so jo čuvstva, ki jih je med vožnjo hrabro premagovala. Jokaje veselja, je padla Desantiču okrog vratu.

— Moj zvesti, dobri Desantič, moj rešitelj, o, ko bi vedeli, kako sem Vam hvaležna.

— Meni, vojvodinja, niste dolžni nobene hvale. Storil sem le svojo dolžnost. Vaša mati je rešila mojo mater, moje brate in moje sestre strašne usode — kaj je torej naravnejše, kakor da sem Vam posvetil svoje življenje. Sicer pa se je misel, bombardirati otok in Vas med občno zbeganostjo odpeljani, rodila v modri glavi velikega vojskovodja Piali-paše. Njemu se zahvalite, vojvodinja.

Asunta se je obrnila in videl Piali-pašo sedeti na sodu. Mornar mu je močil roko, v katero ga je bil zadela kroglja Ladislava Gjačiča. Nekako plaho se mu je približala Asunta, a Piali-paša ni hotel nič slišati o zahvali.

— Usmilite se me, vojvodinja in obvežite mojo roko. Ti mornarji so sicer vrli možje, a roke imajo trde in okorne.

Asunta je naglo pristopila in s svojimi nežnimi rokami izprala admiralu roko in mu jo spretno obvezala.

— Kako dobro to de. Hvala Vam, vojvodinja. Usluga za uslugo in zob za zob, to je moje načelo. Na svojo dušo Vam tukajle prisegam, da mi bo Ladislav Gjačič to kroglo v moji roki drago plačal. Pri živem telesu ga dam iz kože deti in obesiti na jambor svoje ladje. Zanesite se vojvodinja, da to storim in veselite se moje prisege, kajti čim prej jo izpolnim, tem prej bodete vdova. Zdaj pa, Desantič, obrni svojo jadrenico in popelji nas v Bejrut. Med potom si vojvodinja premisli, kam naj jo spravimo. V spremstvu turških, vojnih ladij bo tako mimo potovala, kakor bi jo prorok Mohamed sam vodil.


XXXV.[uredi]

Lipa ti je gora Romanija,
još je lipši Cipar nasrid mora,
u njem raste bilica pšenica,
rujno vino kano malavazija.
Po Cipru so bijele gradovi,
kano bile ptice labudovi.
Najlepša su dva grada bijela:
jednom ime Nikožija biše,
a drugi se Famagošta zvaše.

Hrv. narodna.

Tekom nekaterih mesecev so velike beneške galere pripeljale na otok Ciper nad 20.000 mož in dovažale so vedno nove čete, kajti republika je natančno vedela, da je nova vojna s Turki neizogibna. Beneški „bailo“, kakor so imenovali poslanika republike na sultanovem dvoru, je bil dožu že davno sporočil, da hoče Turčija za vsako ceno dobiti Ciper v last in da zbira ogromno armado v ta namen.

Tudi plemič Andrej Kržan in njegov sluga Tomo sta bila na Cipru. Ni jima bilo mar, da sta na klasičnih tleh. Razvaline mogočnih templjev in palač ju niso zanimale, toliko bolj pa življenje. Ciper je bil tedaj najbogatejša kolonija beneška. V krasnih gradovih so vladali kakor mali kralji beneški plemiči in živeli prešerno in razuzdano. Podložni so bili pač beneški republiki, a nič bolj, kakor srednjeveški vladarji nemškemu cesarju. Zemlja je bila rodovitna in skrbno obdelana ter je donašala obilno dobička. Cvetelo je rudarstvo in cvetela je trgovina, tako da so se v posamičnih rokah kupičila ogromna bogastva. Ciper je pripadal bizantinskemu cesarstvu do leta 1184. Tedaj je nastala na otoku revolucija, kateri je stal na čelu princ Izak Komnenos, ki je vodil vojno proti cesarju Andronikosu I. tako spretno, da je Bizanc obupal, da še kdaj zmaga. Leta 1191. je angleški kralj Rikard I. podelil otok grofu Lusignanu, ki je bil dotlej kralj jeruzalemski. Gvidon Lusignan je postal kralj ciperski in njegov rod je vladal ta otok skoro tristo let. Ko je zadnji Lusiguan umrl, je prišel na prestol njegov nezakonski sin Jakob, ki je bil oženjen z Benečanko Katarino Kornaro. Po Jakobovi smrti je Katarina vladala otok za svojega nedoletnega sina, a beneška republika jo je prisilila, da se je leta 1439. zase in za svojega sina odpovedala kraljevski kroni in prepustila republiki bogati otok. Republika je Katarino Kornaro pregnala v malo vilo pri Trevisu, odkoder se ni ganila do svoje smrti.

Pod vlado beneške republike se je Ciper posebno razvil. Bil je glavna postojanka za trgovino s Perzijo, z Egiptom in z Indijo in je imel skoro poldrugi milijon prebivalcev, kar je za tiste čase ogromno mnogo.

Kržan je zapustil beneško galero v pristanu glavnega mesta ciperskega, v Famagusti. Velikansko mesto s svojimi krasnimi palačami in cerkvami, katerih je bilo do tristo, in s svojimi silnimi utrdbami je napravilo nanj mogočen vtisk. V ulicah je bilo še živahnejše vrvenje, kakor v samih Benetkah, saj pa so tod prebivala tudi najrazličnejša plemena, Grki in Italijani, Židje, Arabci in Zamorci, poleg teh pa še mnogoštevilno vojaštvo vseh narodnosti.

Proveditore, to je namestnik beneškega doža, v Famagusti, je bil mladi Antonio Bragadino, hraber mož, kateremu je bilo vojsk vanje največje veselje na svetu in ki je posvečeval pripravam za vojno s Turki največjo pozornost. Dannadan je vežbal vojaštvo ali pregledoval silne utrdbe, ki jih je bil dal napraviti okrog mesta. Pri teh vajah je spoznal Kržana in ga uvrstil med svoje pobočnike, na največje začudenje Kržana samega, ki si je bil svest, da je v armadi mnogo spretnejših oficirjev, ki bi bili zaslužili tako mesto.

Minilo je več mesecev. Kržan je pri vojaštvu, ki je bilo poslano iz Benetk, pogostoma povpraševal, če kdo kaj ve o vojvodi Dall Ferro in o njegovi hčeri Asunti, a izvedeti ni mogel ničesar. Tudi po generalu Franu della Croce je poizvedoval, a ni mogel več dognati, kakor da je na nekem otoku nameščen kot proveditor.

V tem se je začela vojna s Turki. Turško brodovje je priplulo pred Ciper in je izkrcalo veliko armado, ki je zasedla en del otoka in začela oblegati drugo mesto cipersko, Nikozijo.

Proveditor Bragadino je bil ves iz sebe, ko mu je prišlo sporočilo, da da se je Turkom posrečilo, izkrcati na otoku svojo armado.

— Sami bomo krivi, če v tej vojni propademo, je rekel Kržanu, begajoč po sobi svoje palače semintja. Na pomoč ne smemo računati. Nemški cesar je sklenil s Turki premirje in se ne bo ganil, Francija nima mornarice in vrhutega ima unijo s Turki. Genova nam iz stare zavisti ne bo pomagala. Beneško brodovje pa, namesto da bi stražilo Ciper, leži v pristanu Jasa in čaka boljših dni. 84 galer je v Jasi, a se ne ganejo, češ, da morajo počakati na ladje, ki so jih obljubile Savojska, Florenca, Genova in Malta, v tem pa dovažajo turške ladje vedno več novih vojakov. Kržan je uvideval, kako opravičena in utemeljena je razburjenost Bragadinova, a svetovati mu ni mogel.

— Pomagati si moram sam, je nadaljeval Bragadino. Turški armadi, ki je že izkrcana, smo še kos. Piali-paša, ki zapoveduje turškemu brodovju, mora biti na straži, da ga beneško brodovje ne preseneti. Ko bi zdaj imel pirate na svoji strani, bi mi vsaj toliko pomagali, da bi Turki ne mogli več ali le iz težka dovažati vojakov.

— Slišal sem, da se piratje vedno vojskujejo na strani beneške republike, je skromno pripomnil Kržan.

— Vojskovali so se, je potrdil Bragadino, toda moralo se je nekaj zgoditi, da so se umaknili in da ni ničesar slišati o njih.

Bragadino je zopet nekajkrat premeril sobo in se potem nenadoma ustavil pred Kržanom. Pogledal mu je globoko v oči, kakor bi mu hotel videti na dno duše.

— Do vas, plemič Kržan imam posebno zaupanje. Odkod izvira, to vam povem pri drugi priliki, zdaj še ni čas za to. Prav ker vam zaupam, vam hočem poveriti nevarno, a hvaležno nalogo in če jo izvedete, vas čaka bogato plačilo.

— Ukažite — storim vse, kar je v mojih močeh, je kratko, a odločno izjavil Kržan.

— Prav tako, prijatelj! In sedaj čujte me: Vaša naloga je, poiskati piratskega kralja Gjačiča in ga pridobiti, da nam pride na pomoč. V ta namen vam prepustim jadrenico, ki leži v pristanu. Težka bo ta naloga, ker ne vem, kje je Gjačič, a povem vam različna skrivališča njegova in od piratov bodete že izvedeli, kje da je. Nevarna pa je ta naloga, ker nadzira Piali-paša vse morje jako skrbno in vas čaka strašna smrt, če mu pridete v roke. Premislite si torej stvar do jutri. Jaz obvestim o vaši nalogi beneško vlado, do jutri pripravim tudi pismo na kralja Gjačiča in vam sestavim navodilo za vaša pogajanja.

— Premišljati nimam ničesar več, je odgovoril Kržan; pripravljen sem izpolniti to nalogo. Bragadino je podal Kržanu obe roki.

— Vidim, da ste res junak in da sem si izbral pravega moža za svoj namen.

Naslednji dan sta se Kržan in Tomo z Bragadinovo jadrenico odpeljala iskat piratskega kralja.


XXXVI.[uredi]

A trese se drolje i kamenje
oko gore, visoke planine,
od topova, šiba i pušaka
od jauka ranjenih junaka.
Nad Nikožijom sunce pomrčalo
od črnoga praha i olova,
a zidovi krvavi bijahu
sve od krvce duždovih delija.

Hrv. narodna.

Že več mesecev je turška armada oblegala mesto Nikozijo, a ves trud zavzeti to mogočno utrdbo, je bil brez uspeha. Poveljnik turške armade Mustafa-paša je poganjal dan na dan nove čete na naskok, a vselej so bile odbite. Na tisoče turških mož je že padlo v teh bojih, a še se niso vdali Benečani in proveditore Dandolo je prisegal vsako jutro, da se ne vda pod nobenim pogojem, pa če bi moral zadnji boj dobojevati sam.

Napadi Turkov so bili strahoviti. Bombardirali so mesto neprestano tako, da so bila poslopja le še razvaline, a Dandolo je skrbel, da so ljudje vsak dan popravili škodo, ki so jih turške kroglje napravile na mestnih utrdbah in je boj nadaljeval. Bolezni so divjale med beneškim vojaštvom in pomorile na tisoče ljudi, a proveditor Dandolo se le ni vdal.

Naposled pa je le napočil dan, ko je omagala beneška armada. Piali-paša je bil na svojih ladjah pripeljal novo armado pred Nikozijo in s temi močmi je Mustafa paša napravil odločilni naskok. Tri dni in tri noči je trajal boj brez prestanka. Zemlja se je tresla od streljanja topov in otemnelo je celo solnce od silnega dima. Kri je tekla v potokih, na tisoče Turkov je pokrivalo bojišče in čez ta trupla je peljal Mustafa-paša svoje čete na zmago.

Po večmesečnem obleganju so Turki končno zavzeli zidove, ki so obkrožali Nikozijo in silne turške čete so se kričaje vsule med razvaline mesta in klale in ropale, kar jim je prišlo pod roke. Bila je noč groze in trepeta za nesrečno mesto. V tej noči je bilo poklanih trideset tisoč ljudi.

Mustafa paša je izmed ljudi, ki so v tej noči utekli smrti, izbral vsa najlepša dekleta, ki jih je v dar namenil turškemu sultanu. Od hiše do hiše so hodili vojaki in zganjali ljudi na obrežje, koder so poveljnikovi zaupniki izbirali dekleta in jih razdelili na posamezne ladje, ki naj bi jih odpeljale v Carigrad. Vse ostale ljudi je dal Mustafa-paša umoriti in njihove glave natakniti na kopja, ki so jih nosili pred vojaštvom, ko je zapustilo razvaline Nikozijo in odkorakalo proti Famagusti. Prav spredaj na desni in na levi od Mustafe-paše so nesli glavi proveditora Dandola in škofa Kontarina.

Po odhodu turške armade je ostal en del turškega brodovja še v pristanu, dočim je drugi del odjadral v Famagusto. Prvi del je imel namen, odpeljati ogromni plen sultanu v Carigrad. Zmage pijani Turki niso mislili na nič drugega, kakor da poropajo kar največ mogoče. Turški pomorski vojaki so preiskovali vse razvaline in znašali izpod njih raznovrstnega blaga. Izpraznili so cerkve in palače, samostane in skladišča in razkopavali zidove, kjer so mislili, da je skrit kak zaklad.

To je trajalo več dni in noči. Nihče izmed Turkov ni mislil, da zna nastati kaka nevarnost. Niti straž niso razpostavili, ne na kopnem, ne na morju, nego le ropali in ropali, trpinčili ranjence, če so slučajno še kje kakega zalotili, in onečaščali mrliče. Bestijalnost teh divjih čet je slavila svoje triumfe.

V tretji noči po zavzetju Nikozije so se daleč zunaj na morju pojavile lučice, ki so prihajale bliže in bliže. Nihče se ni zmenil zanje in nihče jih ni zapazil, tako da so prišle turški mornarici prav blizu in se razvrstile v velikem polukrogu okrog nje. Te lučice so brlele na ladjah, ki jih je kralj Gjačič pripeljal na boj zoper Turke. Ena piratskih ladij je ugasnila edino svojo lučico, se ločila od drugih in se v temi bližala obrežju. Na tej ladji je bil kralj Gjačič in v njegovi družbi njegov sin Ladislav ter odposlanec proveditora Bragadina plemič Andrej Kržan. Ladja je jadrala skoro do obrežja, a precej daleč na strani od mesta in se tam ustavila. Mornarji so sneli čolnič in ga rahlo spustili na valove.

— Ravna ta se strogo po mojih naročilih, je rekel kralj Gjačič in vrnita se nemudoma. In zdaj potujta srečno.

Kržan in Ladislav Gjačič sta stopila s Tomom in nekim mornarjem v čoln in previdno odrinila na breg. Imela sta nalogo, vtihotapiti se v mesto in se dogovoriti s proveditorom Dandolom, da obrne vse svoje topove na turške ladje, v tem, ko bi jih piratje na drugi strani napadli. Gjačič si je obetal, da bi napad z dveh strani moral turško brodovje spraviti v zmešnjavo. Turki, je menil, bodo mislili, da je prišlo beneško brodovje in se bodo razdelili, a piratje, ki so šteli osemdeset četudi jako majhnih ladij, bi potem lahko napadli posamične turške ladje in jih uničili.

Ladislav in Kržan sta se s svojima spremljevalcema previdno bližala mestu. Kmalu sta prišla do bojnih jam in nasipov, ki so jih bili izkopali Turki. Pri vsakem koraku so zadeli ob kakega mrliča in čim bliže so prišli mestnim utrdbam, toliko več je ležalo vse naokrog mrtvih turških vojakov, živega pa ni bilo videti nobenega. Končno so se priplazili čez mestne utrdbe in se zdaj prepričali, da je njihova slutnja bila utemeljena, da je mesto zavzeto in porušeno ter da so v pristanu samo tiste ladje, ki odpeljejo narejeni plen v Carigrad.

Kržanu je bilo kaj težko pri srcu, da je prišel s pirati prepozno na pomoč oblegani Nikoziji. Njegova krivda to ni bila. Begal je več tednov po morju, predno je našel kralja Gjačiča in moral se je dolgo ž njim pogajati predno, ga je pridobil za namene proveditora Bragadina. Gjačič je namreč še vedno mislil, da ga je benečanska ladja zasledovala, ko je odpeljal vojvodinjo Asunto, in zadegadel je hotel ostati nevtralen in čakati, na katero stran se v vojni nagne sreča, da bi se potem pridružil zmagovalcem. Šele ko mu je Kržan obljubil, da bo ves plen njegov, kar ga napravi, tudi če se to zgodi s pomočjo beneške armade, se je Gjačič vdal in šel z osemdesetimi četudi malimi ladjami v boj zoper Turke, računajoč, da mu bo Dandolo s kopnega pomogel do zmaga.

Zdaj je bila Nikozija porušena, beneška posadka poklana in skoro vse vojne ladje turške so zapustile pristan. Ladislav Gjačič se je tega silno razveselil in svojega veselja ni prikrival. Upal je, da se piratje vsaj nekaterih turških ladij polaste in da napravijo bogat plen, ne da bi morali bojevati posebno nevaren boj. Zaradi tega je neprestano nagovarjal Kržana, naj se vrneta na Gjačičevo ladjo.

— S spretnim manevrom naredimo med turškimi ladjami veliko zmešnjavo. Treba je le eno našo ladjo zapeljati v pristan in jo užgati. Turške ladje bodo bežale pred ognjem in se razkropile na vse strani. Naše ladje jih napadejo vsako posamezno in nerede velikanski plen.

Kržan pa s tem ni bil nič prav zadovoljen.

— To se ne ujema popolnoma z našim dogovorom. Beneški republiki ni nič pomagano s tem, da odvzamete Turkom nekaj plena. Dogovorili smo se vendar, da napadete turško vojno brodovje, ki je zdaj gotovo v Famagusti. Če pride nocoj do boja, bo Piali-paša obveščen o naših namenih in pozoren in v tem slučaju ne opravite ničesar več proti njemu.

Gjačič je dobro uvideval, da ima Kržan prav, toda njemu je bilo zdaj malo mar za sklenjeni dogovor in še manj za boj s turškimi bojnimi ladjami, mikal ga je le bogati plen.

— Čas beži, je rekel osorno in vsaka minuta, ki jo potratimo, je izgubljena. Moj oče čaka, da začne z bojem. Če ne napademo tuških ladij še nocoj, nam jutri lahko utečejo in odneso bogati plen. Ne, ta plen mora biti naš!

— Jaz pa pravim, da se to ne sme zgoditi, dokler niste napadli turškega vojnega brodovja. Vaš oče in Vi ste dali besedo, da izpolnite sklenjeni dogovor in jaz moram zahtevati, da držite to besedo.

Kržanov ostri opomin je razdražil Gjačiča tako, da je potegnil meč iz nožnice in zavpil nad Kržanom:

— Brigajo mene ti dogovori! Svoboden pirat sem in storim, kar hočem. Naj si beneška republika pomaga, kakor ve in zna — plen, ki so ga napravili Turki, mora biti nocoj še naš.

Tudi Kržan je bil vzel svoj meč v roko. Ni se čudil pohlepnosti Ladislavovi. Kajti plen, ki so ga Turki napravili v Nikoziji, je bil vreden mnogo milijonov. A odločen je bil, da onemogoči napad piratov na te turške ladje za vsako ceno. Vedel je, da se piratje po vsaki bitki razgube v svoja skrivališča in se umaknejo zasledovalcem in vedel je, da bi piratje, če bi dobili kak plen, gotovo ne šli na boj zoper brodovje Piali-paše. Zato je hotel če treba z mečem preprečiti, da bi Ladislav obvestil zunaj na morju čakajočega kralja Gjačiča, da je Nikozija porušena in da, prelomivši svojo besedo, lahko napravi ogromen plen.

Z meči v rokah so si stali Kržan in Ladislav, Tomo in pirat-mornar nasproti, pripravljeni, da se spopadejo vsak hip. Toda do boja ni prišlo. Naenkrat je zašumelo med turškimi ladjami, dvignil se je plamen ki je segal nebu pod oblake in razsvetli razvaline dnevnojasno in koj potem je počilo tako strahovito, da se je stresla zemlja in je morje zagnalo visoke valove.

Zgodila se je eksplozija na ladji imenovani „Sultanija“, na kateri je bilo nad sto deklet, namenjenih za harem turškega sultana. Ladja je zletela v zrak, zašumelo je morje in plamen se je razširil od ladje do ladje tako, da je naenkrat gorelo skoro vse turško brodovje.

Zgodovinsko je dognano, da je bila med dekleti, namenjenimi za sultanov harem, tudi hči beneškega kapetana z imenom Arnalda, ki je užgala smodnik na ladji in pognala ladjo v zrak. Preprosto pripoveduje hrvatska pesem:

— — — —
Od Arnalde lipote divojke
koja biše caru darovana
i još s njome tri sta divojaka:
v navi je barut upalila
sultaniju v lagum dignula,
sve izgori, nitko ne uteče,
sama sebi lipu slavu steče.

Plamen je divjal po ladjah in krik in vik je donel daleč na okrog. Vse se je trlo na krovih, vsak je skušal, da si reši življenje in le nerado se je vojaštvo pokoravalo ukazu, da mora ogenj gasiti. Kržan je stal v senci velikega zidu in trepetaje gledal ta prizor. Od ladje do ladje je hitel njegov pogled in obstal na krovu, kjer so vojaki z biči odganjali s krova veliko število kričečih mladih žensk. Naenkrat je planil izza vogala, z žarečimi očmi je gledal obraz, ki ga je zagledal med obupajočimi ženskami in pozabivši na vse, zakričal ves iz sebe:

— Vojvodinja Asunta — vojvodinja Asunta!

Kržan je plezaje in skakaje čez razvaline hitel proti pristanu in ni se zavedal, da mu je smrt gotova, če ga ugledajo turški vojaki. Na srečo je bil Tomo preudarnejši. Zapodil se je za svojim gospodarjem in ga srečno došel in ustavil.

— Milostivi gospod, za ta mesec še nisem dobil svoje plače, je rekel Tomo z očitajočim glasom, če že hočete po vsi sili, da Vas Turki obesijo, zakoljejo ali v ogenj vržejo, vsaj mene poprej odškodite.

Kržanu je šele sedaj prišlo na misel, kako nerodno je bilo njegovo ravnanje, kako bi sebe in morda tudi Asunto spravil v nesrečo, če bi bil izvršil svoj namen.

— Hvala ti, Tomo, da si me opozoril, je rekel Kržan, in da ne boš v strahu za svojo plačo, ti dam kar tukaj cekin. In zdaj mi svetuj, kako bi se približal ladji, na kateri je vojvodinja Asunta.

— To je vendar kaj preprosto, je menil Tomo. Poglejte okrog sebe. Vse polno ubitih turških vojakov leži tod okoli. Obleciva se kot turška vojaka. — To je dobra misel, Tomo, tako dobra, da dobiš zanjo posebe en tolar.

Kržan in Tomo sta slekla dva turška mrliča in oblekla njiju obleke. Zdaj sta bila vsaj toliko varna, da bi ju Turki na prvi pogled ne spoznali kot sovražnika. Kot turška vojaka sta se že mogla upati na obrežje.

Na Gjačiča se Kržan ni domislil. Zdaj mu je le rojilo po glavi, kako bi vojvodinjo Asunto rešil s turške ladje. Sto načrtov mu je prišlo na misel, a v trenotku, ko so se rodili, je že tudi spoznal, da so neizvedljivi. Ko je prišel do obrežja, je pač prav iz bližine videl vojvodinjo Asunto, a kaj naj stori, tega ni vedel.

Gjačič je bil dobro slišal vzklik, ki je ušel Kržanu, ko je iz daljave zagledal vojvodinjo Asunto in je tudi hitel za Kržanom in za Tomom, a spotoma si je premislil. Poslal je mornarja, ki mu je sledil, nazaj in mu naročil, naj takoj obvesti kralja Gjačiča o razmerah v pristanu in mu sporoči nujni nasvet, naj piratje takoj naskočijo turške ladje, in sicer še v pristanu. Sam Gjačič pa je ostal na kopnem. Da je Kržan videl njegovo ženo, o tem ni dvomil, saj je bil sam Kržanu povedal zgodovino svoje poroke, le presenetilo ga je, da pozna Kržan Asunto.

Skrivajoč se za zidovi se je Gjačič bližal obrežju in kmalu se mu je posrečilo, spoznati na ladji med drugimi ženskami vojvodinjo Asunto. Ogenj divje radosti je zažarel v njegovih očeh, ko se je prepričal, da je našel svojo ženo, ki jo je iskal mesece in mesece po vseh otokih in mestih in kateri do tega dne ni mogel priti na sled.

— Zdaj bodeva obračunala, ošabna vojvodinja, se je rotil. Ker ti je bil kraljevič Ladislav preslab za moža, ti bodo pa zdaj dobri piratje kot ljubimci.

Gjačič je s svojega skrivališča zapazil tudi dva turška vojaka, ki sta se potikala po obrežju in zdaj premikala kake sode, zdaj si dajala kak drug posel. Zazdela sta se mu takoj sumljiva, kajti vsi turški vojaki so se bavili z gašenjem ognja, a spoznal ju je šele, ko sta privalila več sodov na obrežje in ju zavalila v morje. Zdaj je ogenj metal svoj svit na nju in pri tej strašni luči jima je videl v obraz.

— Kaj neki nameravata, se je vprašal Ladislav, in z največjo pozornostjo opazoval Kržanovo in Tomovo početje. Toda dolgo ni imel Gjačič te zabave. Kržan in Tomo sta mu naenkrat izginila izpred oči, kakor bi se bila udrla v zemlja. Izkušeni pirat je seveda hitro uganil, da sta Kržan in Tomo navrtala nekaj sodov, ki jih Turki še niso naložili na ladje, in, ko je vino odteklo, sta jih spustila v morje ter se na njih bližala ladji, na kateri je bila vojvodinja Asunta.

Gjačič je bil uganil resnico. Kržan in Tomo sta na nekaj sodih, ki sta jih bila privezala enega ob drugega poskušala doseči ladjo, na kateri je bila vojvodinja. Seveda sta morala napraviti velik ovinek in se previdno skrivati, zakaj če bi ju bili Turki zapazili, bi bilo hitro konec njiju vožnje. Gjačič je smehljaje čakal na odločitev, misleč, če reši Asunto Kržan, mu jo vzamem na kopnem, če ne, jo rešim sam, čim pride moj oče s svojo armado.

Pot po kateri sta brodila Kržan in Tomo, je bila tako nevarna, da se je Tomo začel spominjati matere božje trsatske in ji obetati različne vsakokratnim njegovim okoliščinam primerne sveče. Čim bolj sta se s Kržanom bližala gorečim ladjam, tem več je bilo teh obljubljenih sveč in tudi debelile so se čudovito hitro. Naposled so se zedinile v eno samo, ki naj bi bila tako visoka in debela, kakor največji jambor največje turške galere.

Nevarnost je bila res velika. Kržan in Tomo sta se morala prerivati med gorečimi ladjami, kjer ni bilo nobenega skrivališča. V svitu mogočnih plamen, so turški vojaki seveda kmalu zapazili sode, na katerih sta se vozila Kržan in Tomo. Tudi so se kmalu oglasili turški oficirji in jima klicali različne ukaze, a ker nista ne Kržan, ne Tomo umela turškega jezika, in se torej nista ravnala po teh ukazih niti kaj odgovarjala, sta postala sumljiva vzlic temu, da sta bila preoblečena kot turška vojaka.

— Skočiva v vodo in plavajva pod vodo, je dejal Kržan, ko je videl, da se pripravljajo vojaki ju prijeti in izvršila sta svoj namen kar drug za drugim. Čula sta še, da je počilo nekaj pušk in da so krogle udarile poleg njiju v morje, a utekla sta srečno tej nevarnosti.

Zdaj in zdaj sta dvignila glavi izpod vode, da zajameta sape in vidita, kaj se godi. Zapazila, sta, da so vojaki z ladje, na kateri je bil ogenj že pogašen, spustili čolnič v morje in se pripravili jima slediti.

— Ostani pri sodih in počakaj me, je ukazal Kržan svojemu slugi in izginil pod vodo. Plaval je tik do ladje. Tam je dvignil glavo in zagledal čoln z vojaki, ki je veslal proti sodom. Hitro se je zopet skril v morje. Čim je došel čoln, se ga je oprijel na strani in ga srečno prevrnil. Vojaki, ki niso bili pripravljeni na tako presenečenje, so popadli v morje, Kržan pa je bežal k Tomi, zapeljal sode med druge ladje in se tako vsaj za nekaj časa rešil svojih preganjalcev.

Zdaj sta prišla Kržan in Tomo do ladje, na kateri je bila vojvodinja Asunta in zagledala sta strahovit prizor. Ladja je bila vsa v ognju. Goreli so jambori in tudi kajute na krovu. Na zadnjem koncu ladje so bile stisnjene poropane deklice, ki so obupno kričale, jokale in klicale boga in ljudi na pomoč. Nihče se ni zmenil zanje, tudi vojaki ne več, zakaj vnel se je bil boj med vojaki in med sužnji, ki so bili priklenjeni na galero. Ti jetniki in sužnji, boječ se smrti v ognju, so se bili spuntali. Poskušali so se osvoboditi in kakor besni tolkli z noži in z drugimi orodji na vojake. Kri je tekla in tu in tam se je kdo s strašnim krikom zgrudil na tla.

Z enim samim pogledom je spoznal Kržan položaj. Zasukal je sode k zadnjemu koncu ladje in po močni verigi, ki je držala sidro, splezal na krov. Nihče ga ni zapazil in ko je bil na krovu, se ni nihče zanj zmenil. Preril se je med ženskami do mesta, kjer je stala vojvodinja Asunta, vsa bleda in upadla, kakor bi vsak trenotek pričakovala smrti. Ko jo je Kržan rahlo prijel za roko, tega niti zapazila ni, gledala je kakor zamaknjena na plamen na spodnjem koncu ladje.

— Vojvodinja Asunta ... V hipu, ko je čula svoje ime, se je zganila in se ozrla. Pred njo je stal Kržan. Vsa je zatrepetala in v brezmejnem začudenju zrla Kržanu v lice. Je-li ga je spoznala? Ustne njene so se gibale, ali nobene besede ni bilo slišati. Samo njena roka se je oprijela Kržanove roke tako krčevito, kakor bi je ne hotela nikdar več izpustiti.

— Vojvodinja Asunta ... kaj me ne poznate? je šepetaje vprašal. Jaz sem pri Vas, Andrej Kržan.

V Asuntinih očeh se je zasvetilo. Oklenila se je Kržana in dihnila:

— Andrej, reši me ...

— Molčite! Stopite na konec ladje, kjer je veriga, ki drži sidro. Tam me počakajte.

Kržan se je hitro ločil od Asunte, da bi ne obrnil nase pozornosti vojaštva in plakajočih žensk. Napravil je mal ovinek in našel pri velikih zabojih, ki so bili na zadnjem koncu krova nagromadeni, primerno vrv. Ko je prispel do verige, je vrv privezal Asunti okrog pasa. Čez trenotek je Asunto dvignil čez ograjo ladje in jo spustil v morje, kjer jo je sprejel Tomo in jo posadil na sode. Vse to se je izvršilo tako hitro, da ni nihče izmed vojakov tega zapazil. Pač pa so to videle nekatere ženske in kričaje silile v Kržana, proseč ga rešitve. Kržanu je bilo pač težko pri srcu, a ker pomagati ni mogel, je vsaj obljubil, da pride, in se po verigi splazil za Asunto.

Kržan in Tomo sta napela vse moči, da bi svoj iz sodov sestavljeni splav čim prej spravila na obrežje. Ker so stale turške ladje vsporedno druga ob drugi in se Kržan ni upal peljati Asunto med njimi na kraj, saj bi jo s tem izpostavil veliki nevarnosti, je veslal najprej iz pristana ven in napravil ovinek, da bi se izkrcal zunaj ozemlja porušene Nikozije.

Še se je primitivni splav zibal na valovih, ko so v daljavi naenkrat začeli pokati topovi in so kroglje zažvižgale v zraku.

— Piratje gredo, je strahoma zaklical Kržan, hitro na breg, drugače nalete na nas in nas ujemo ali pomore.

Z nadčloveškimi silami sta Kržan in Tomo zasukala splav proti bregu in z nadčloveškimi silami sta ga kljubuje valovom pripravila toliko v stran, da so se ognili piratom.

Drugič so zagrmeli na morju topovi in zdaj so se prikazele piratske ladje. Imele so vsa jadra razpeta in in švignile so kot blisk čez valove in mimo Kržanovega splava proti pristanu, kjer so bili streli vzbudili največjo zmešnjavo.

— Rešeni ste, vojvodinja Asunta, je zavzdihnil Kržan, ko je na smrt izmučen izpustil veslo ter podal Asunti roko, da ji pomaga na kopno, dočim je Tomo za vsak slučaj pričvrstil splav na obrežje.

Med divjini streljanjem, ki se je zdaj začelo v pristanu in ki je bilo tako močno, da je Asunta pri vsakem strelu zatrepetala, pač ni bilo časa za razgovore in pojasnila. Držeč se za roke sta gledala Asunta in Kržan na strahoviti boj, ki se je bil vnel v pristanu.

Piratje so bili s svojimi ladjami zaprli izhod iz pristana in streljali neprenehoma iz topov na turške ladje. Česar ni bil mogel storiti ogenj, to so zdaj opravile piratske ladje. Topovi so grmeli in ker je bila razdalja majhna, je zadela vsaka kroglja. Če je priletela na krov, je pobijala ljudi, podirala jambore in razdevala kajute, če je zadela v ladje, jih je ranila, da so odletavali celi kosi in zazijale odprtine, skozi katere je vdirala voda v ladje. Tulenje presenečenega vojaštva je pretresalo ozračje, kajti vsakdo je bil prepričan, da je beneška mornarica napadla turške ladje.

Seveda je trajala zmešnjava le malo časa. Zadonele so kmalu trombe, turški topovi so začeli odgovarjati piratskim, rožljale so verige, sužnji, priklenjeni na galere, so zastavili vesla in kmalu so se začele ladje pomikati iz pristana. Ostale so le tiste ladje, ki jih je bil ogenj tako poškodoval, da se niso mogle ganiti z mesta. Te ladje pa je vojaštvo zapustilo in šlo na breg, da se tam ustavi pričakovanemu izkrcanju beneškega vojaštva.

Tam ob koncu pristana je prišlo do bitke. Piratske ladje so obkolile vsako posamično turško ladjo ter jo naskakovale toliko časa, da so jo primorale ločiti se od drugih. Za vsako ladjo je bil poseben boj, ljut in neizprosen boj na življenje in na smrt. Z brezprimernim pogumom so se piratje lotili svojih sovražnikov, tu z uspehom, tam brez uspeha. Po desetkrat so turški vojaki pobili predrzne pirate, ki so se bili po vrveh splazili na njih krov, a naposled so podlegli.

Kralj Gjačič je bil povsod prvi. Po strahovitem boju je končno zavzel največjo turško ladjo in zdaj so se piratje kakor besni tigri vrgli na turško vojaštvo in vse do zadnjega poklali.

Ko se je zdanilo, je boj ponehal. Piratje se niso radi bojevali po dnevi.

Zavzeli so bili šest turških ladij, med njimi tudi ladjo, na kateri so bila za sultanov harem namenjena dekleta, in napravili ogromen plen. Čim se je napravila jutranja zora, je dal kralj Gjačič znamenje, naj se ustavi boj in piratske ladje so zbežali s svojim plenom. Turške ladje bi bile zdaj, ko se je pokazalo, da jih ni napadlo beneško brodovje, rade nadaljevale boj, a to jim ni bilo mogoče, ker so bile tako poškodovane, da bežečim piratskim ladjam niso mogle slediti.

Tako se je končal zgodovinski napad piratov na turško brodovje v pristanu porušene Nikozijo. Prinesel je piratom ogromnega dobička, a jim nakopal tudi sovraštvo beneške republike, kajti s svojo verolomnostjo so bili piratje vzrok, da je ponesrečil genijalni načrt proveditorja Bragadina.


XXXVII.[uredi]

U svemu si lipa, najveć u očima,
ke smetaju mene, tužnoga mladića,
osobito onda, kad se srite skupa.
Gledajuć me š njima, ah, ka vela muka!
A to da su lipe, kako jagodice,
med ćelo postavne, para dvi zvezdice.
Obarvice tvoje, na tanko speljane,
bi reć du su zlatnim perom napingane.

Hrvatsko narodna.

Turki so bili vso pokrajino daleč okrog Nikozije popolnoma opustošili. Razdejane so bile vse hiše, raztepena vsa polja, uničeni vsi vinogradi. Ljudstvo je bilo pred Turki zbežalo v gore ali uteklo na drugi konec otoka. Uresničen je bil pregovor, da še trava več ne rase, kamor je stopilo turško kopito.

Nekdaj tako cvetoča pokrajina je bila zdaj podobna puščavi. In vendar sta, držeč se za roko, šla po tej planjavi dva človeka jasnih lic in veselih src, plemič Andrej Kržan in vojvodinja Asunta. Sama nista vedela, kam ju pelje pot, a stopala sta lahkih korakov, noseč v duši tiho svojo srečo. Nameravala sta poiskati varno zavetišče, kjer bi mogla ostati Asunta toliko časa, da pride ponjo Desantič s svojo jadrenico in jo odpelje v Benetke.

Spotoma je Asunta razodela Kržanu vse skrivnosti svojega življenja, ki so mu v Benetkah delale toliko preglavice in vzbujale v njem največje dvome in najhujše sume. Povedala mu je tudi, kako sta jo Desantič in Piali-paša iztrgala piratom iz rok. Z otoka Avgona jo je Desantič peljal na Ciper. Proveditor v Nikoziji, junaški Dandolo, čigar glavo so Turki nataknili na sulico in jo ponesli s seboj pred Famagusto, je bil pravi stric Asunte Dall Ferro. Pri njem je iskala in dobila zavetja. Tu je hotela počakati, da se vrne Desantič, ki je bil pohitel v Benetke poizvedet, kako je z vojvodo Dall Ferro. A predno se je Desantič vrnil, so prišli Turki na Ciper in začeli oblegati Nikozijo. Asunta ni mogla več uteči in ko so Turki zavzeli mesto, so z drugimi najlepšimi deklicami vred tudi njo namenili za sultanov harem, ter jo spravili na ladjo, s katere jo je rešil Kržan. Dasi je Kržan poslušal Asuntino pripovedovanje z največjo pazljivostjo in z največjim zanimanjem, je vendar zdaj in zdaj kaj zgrešil, kajti vsak čas ga je prevzela lepota njegove spremljevalke. Kar nagledati se ni mogel Asuntinega obraza, neprestano je občudoval njene velike oči in fine obrvi, mala sladka usta in druge lepote svoje izvoljenke in moral se je resno truditi, da je premagal svoje hrepenenje, objeti Asunto in se napiti njenih poljubov.

Zadaj pa je stopal čmernega obraza Tomo. Imel je nalogo, da pazi, če se pojavi kje kaka nevarnost. Izpolnjeval je sicer z vso vestnostjo to svojo dolžnost in neprestano rogovilil s svojima samokresoma okrog sebe, dasi ni bilo nikjer videti živega bitja, a godrnjal je vendar neprenehoma in se jezil. Staro njegovo nasprotje do vojvodinje Asunte se je bilo vzbudilo z vso močjo.

— Zdaj že sam več ne vem, ali sem še mož in junak ali sem pestunja, se je togotil Tomo, stopajoč za svojim gospodarjem in za Asunto.

Namesto da bi turške glave sekal in turške denarce spravljal v svojo torbico, pa moram čuvati nad dvema zaljubljencema. Tako se držita, kakor bi se nikdar več ne hotela izpustita. No, ta bo lepa. Kaj boljšega bi si bil moj gospodar pač lahko izbral. Vsa taka modrovanja pa je zaključil Tomo vedno z enim in istim refrenom.

— Zdaj sva ji z mojim gospodarjem že drugič rešila življenje, pa že drugič ni odrinila ta vojvodinja niti enega groša. To je pa prava gospoda. Dvakrat sem bil zaradi nje v smrtni nevarnosti, pa se mi je zahvalila z praznimi besedami. Ko bi jo bili le Turki odpeljali, prav privoščil bi ji, tej skoporiti vojvodinji.

Po večurni hoji je Tomo naposled zagledal hišo, pred katero je bilo več ljudi. Kar kamen se mu je odvalil od srca in hitel je kolikor je mogel, da je dospel do hiše. Tam je izvedel, da leži le kako dobro uro oddaljeno med gorami prostoren gradič beneškega plemiča Mirabella in da je v tem gradiču več rodovin, ki so še pravočasno pobegnile iz Nikozijo. Za dobro plačilo so ljudje kmalu preskrbeli voz in še predpoldnem so Kržan, Asunta in Tomo dospeli pred trdni, med skalami skriti in mogočno zavarovani gradič, kjer so bili sprejeti s toliko večjo prijaznostjo, ker so vsi beguni Asunto dobro poznali.

Tri dni je ostal Kržan na gorskem gradiču Nikolaja Mirabella. Sicer ga je pekla vest, da živi brezdelno v prijetni družbi v bližini vojvodinje Asunte, a ločiti se vendar ni mogel. Vsako jutro si je rekel, da odpotuje še ta dan, dokazoval je Asunti jako prepričevalno, da se izneveri svoji obljubi in prisegi, če ostane le še uro, češ, čim prej obvestim proveditorja Bragadina, da so piratje prelomili dano obljubo in da od njih ni pričakovati pomoči, toliko laglje si bo Bragadino uredil obrambo oblegane Famaguste in če je sploh mogoče, preskrbel od drugod pomoč.

Kržan je imel tudi trdni namen, da se takoj odpravi proti Famagusti, ali čim je končal, se mu je Asunta nasmehnila in ko je rekla: „Plemič Andrej, dodajte še en dan, prosim Vas, le še en dan,“ so že izginili vsi trdni sklepi Kržanovi, in ostal je pri njej, od katere se kar ni mogel ločiti.

Tretji dan pa tudi ljubeznipolni pogledi vojvodinje Asunte niso ničesar več izdali in so bile zaman vse njene presrčne prošnje.

— Zdaj, vojvodinja, ko je glede vas vse urejeno, zdaj ne smem več odlašati z odhodom, je dejal Kržan, ko je težkega srca stopil pred vojvodinjo, da se od nje poslovi.

Urejeno je bilo res vse. Nikolaj Mirabello je prevzel vso skrb za Asunto. Dogovorjeno je bilo, da ostane Asunta na njegovem gradu toliko časa, da se povrne Desantič iz Benetk. Ž njim se odpelje potem v Evropo, v kak kraj, od koder bi mogla rešiti svojega očeta iz oblasti beneške republike. Kržan ni mogel niti obljubiti svoje pomoči kajti vezan je bil, službovati pet let v beneški armadi.

Kržan je sedaj vedel, da ga vojvodinja Asunta ljubi. Odkar jo je bil rešil s turške ladje, sicer nista izpregovorila niti ene besedice o svojih čuvstvih, a vendar je bilo obema jasno, da se ljubita z vso močjo in z vsem hrepenenjem svojih srečeželjnih src. Čitala sta to drug drugemu v očeh, čutila sta to, če so se le dotaknili njiju prsti. A nikdar nista tega občutila tako elementarno, kakor v trenotku, ko je bilo treba vzeti slovo.

Držeč se za roke, sta stala Asunta in Kržan pri oknu in žalost jima je mučila, duši. Kdaj se zopet vidita?

Kržan je bil dolžan službovati beneški republiki štiri dolga leta. Moral je zdaj iti v Famagusto, ki so jo Turki oblegali. Se mu li sploh posreči, da pride v to mesto? Da mora to poskusiti, se je zdelo Asunti ob sebi umljivo. Kakor je ona do pičice izpolnila svojo prisego ter se dala poročiti z Ladislavom Gjačičem, tako ni dvomila niti trenotek, da izpolni tudi Kržan svojo službeno prisego. A tresla se je za njegovo življenje in duša njena je plakala, kadar se je spomnila, da ga zna doseči turški meč. Doživela je sama, kako se je zgodilo s hrabrimi branilci Nikozije in njih zapovednikom Dandolom in trepetala je bojazni, da zadene ista usoda tudi Famagusto in ž njo vred Kržana, da ga vidi ta dan morda zadnjikrat.

Nič manj bridke so bile misli, ki so navdajale Kržana. Ni imel skrbi zase, dasi se je v polni meri zavedal, koliko je verjetnosti, da najde svoj grob v Famagusti. Zdaj ko so besedolomni piratje zapustili Benečane, so mogli Turki neovirano pripeljati kolikor so hoteli vojaštva na Ciper in Kržan je iz tega sklepal, da pade prej ali slej tudi Famagusta. A vendar ga je samo skrbelo, kaj bo z Asunto, če se ji posreči oditi iz Cipra in za vedno ubežati piratom, če se ji posreči osvoboditi svojega očeta in si zagotoviti pogoje srečni bodočnosti. Seveda se je pri tem vedno porajalo v njegovem srcu upanje, da naposled sam vendarle uteče smrti in postane deležen Asuntine sreče. Bolelo pa ga je, da mora zapustiti Asunto v negotovem položaju, da ne more čuvati nad njo, ter ji pomagati s Cipra in pri rešitvi njenega očeta.

Molče sta si zrla v oči. Čas je bežal, a nista se ganila in nobeden ni našel besedi, da bi dal izraza svojim čuvstvom.

Zdaj so zadoneli koraki pred vratmi. Tomo je naznanil, da sta konja za odhod pripravljena že davno ter da sta se že konja naveličala čakanja, kaj šele grajska gospoda.

Tomo je zaprl vrata in odšel. Kržan in Asunta sta sprevidela, da z ločitvijo ni več mogoče odlašati. Še enkrat je Kržan pogledal v rosne oči vojvodinje Asunte potem je nagnil glavo, da bi Asunti poljubil roko.

— Vojvodinja Asunta ... morda za vedno ...

Tedaj pa je začutil na svojem vratu dvoje mehkih rok.

— Plemič Andrej, jaz te ljubim — živa ali mrtva danes in vekomaj ...

Naprej ni vojvodinja mogla, kajti Kržan jo je bil pritisnil na svoje srce in pil z njenih usten ljubezen.


XXXVIII.[uredi]

Pali sela i bile varoši,
siče, kolje malo i veliko,
sužnje hvata po vojsci ih dili.

Hrv. narodna.

V taboru turške vojske, oblegajoče Famagusto, je vladala radost. Mustafa-paša, sicer čemeren in nejevoljen, se je sam topil veselja, zakaj sedaj ni več dvomil, da premaga odpor Antonija Bragadina in da razvije kmalu turško zastavo s polumesecem na razvalinah zavzete Famagusto.

Vzrok tej veliki radosti je bila vest, ki mu jo je poslal zapovednik turške mornarice, admiral Piali.

Beneško brodovje se je bilo pri Kandiji združilo z ladjami, ki so jih bili poslali z velikimi težavami in še večjimi žrtvami pridobljeni zavezniki republike sv. Marka. Beneški admiral Zani je imel pod svojim poveljstvom 200 velikih ladij in je bil v vsakem oziru kos turškemu brodovju. Lahko bi bil s temi ladjami premagal in razgnal turško brodovje, ki je blokiralo Famagusto ter osvobodil Ciper. Mustafa-paša je tudi s tem računal in se zaradi tega trudil na vse načine, da bi zavzel Famagusto čim prej mogoče. Toda vsa njegova prizadevanja so se razbila ob odporu hrabrega proveditorja Bragadina.

In sedaj, ko je že obupaval, da sploh zavzame Famagusto, ko je v duhu že večkrat videl svileno vrvico, ki mu jo pošlje sultan, da si ž njo konča življenje, sedaj mu je prišla vest, da se beneškega brodovja ni več bati. Kuga je bila nastala med vojaštvom in je v nekaterih tednih pomorila 20.000 mož. Med zavezniki je zavladal strah. Prvi so se od Benečanov ločili Španci s 45 galerami in odjadrali domov. Njihovemu zgledu so sledile ladje drugih zaveznikov. Beneško brodovje je bilo zapuščeno in skoro brez vojaštva, tako da ni moglo priti na pomoč oblegani Famagusti, marveč se je moralo vrniti v Benetke. Mustafa-paša si je lahko na prstih izračunal, da poteče več mesecev, predno se beneško brodovje pokaže pred Ciprom in veselil se je tega iz vsega srca, upajoč za trdno, da v tem času zavzame Famagusto.

Mustafa-paša je sklenil, da napravi svoji vojski veliko veselje. Hotel je počakati, da mu pripeljejo turške ladje novih vojakov, predno začne zopet z naskoki na oblegano mesto. Ker so bili Famagusti zaprta vsa pota za dobivanje živil, je Mustafa-paša mislil, da bo mesto v nekaj tednih izstradano. Ta čas je dal svoji vojski pravico, da sme vsak teden drug oddelek ropati in pleniti po otoku kolikor hoče. Prepustil je ves plen vojaštvu in to se je z divjaško navdušenostjo poslužilo podeljene mu pravice.

Turški vojaki so kakor razbojniki preplavili mnogo milj okrog Famagusto vse ozemlje. Opustošili so vse, poklali vse, kar jim je prišlo pod meč, onečastili žene in otroke in nalovili mnogo mladih dečkov in deklic, ki so jih odgnali s seboj, da jih prodajo kot sužnje.

Prav v onih dnevih, ko so turški vojaki tako divjali po malih mestih in vaseh, ki so bile raztresene po gorovju okrog Famaguste in po bližnjih dolinah, sta jezdila Kržan in Tomo od grada Nikolaja Mirabella proti morju, da se vtihotapita v oblegano mesto. Večerilo se je že, ko sta prijezdila čez zadnjo goro in zagledala pod seboj gorečo vas, po kateri je divjala turška četa. Posamične hiše so že gorele, a prebivalstvo je bilo večinoma uteklo v svojih čolnih na morje, do katerega je bilo od vasi samo nekaj streljajev, in je od tamkaj gledalo morenje, ropanje in požiganje turških vojakov.

Kržan in Tomo sta se hitro umaknila za goro. Privezala sta svoja konja ob veliko skalo in se potem na trebuhih splazila za gručo skalovja, od koder sta mislila opazovati dogodke v vasi. Toda ko sta prišla do izbranega mesta, sta zapazila na pol golo dekletce, ki je v vsi naglici težko sopeč razmetavalo kamenje. Dekletce je obupno zakričalo, ko je zagledalo kraj sebe Kržana in Toma, ki sta bila zaradi večje varnosti zopet oblečena kot turška vojaka, in je hotelo pobegniti, toda krepka roka Tomova je prijela dekletce še pravočasno in je potegnila za skalo.

— Kaj delaš tod in kaj se je zgodilo v vasi?

Tako je vprašal Kržan najprej v italijanskem in potem v grškem jeziku, a ni dobil odgovora.

— To je vendar čudno, da dekle ne razume nobenega teh dveh jezikov, ki jih govore na tem otoku, je rekel Tomo, ki je z resničnim zanimanjem ogledoval zdravo čvrsto dekletce. Izrekel je bil te besede v svojem domačem narečju, a komaj jih je bilo dekle zaslišalo, je že skočilo k Tomu.

— Ah, gospodine, bodite usmiljeni, nikar me ne umorite, je prosila s povzdignjenimi rokami in njene vijoličaste oči so pogledale Tomo tako ljubo in milo, da je fantu kar toplo postalo pri srcu.

— Ti znaš hrvatski, se je začudil Kržan. Od kod pa si in kako da ne znaš ne italijanskega, ne grškega jezika?

Deklica ni odgovorila na to vprašanje. Komaj je čula, da govori tudi Kržan njen jezik, je že tudi njega začela prositi, naj bo usmiljen in naj jo pusti pri življenju.

— Ne boj se, deklica, jo je tolažil Kržan. Midva ti ne storiva nič zlega in če je mogoče, ti bodeva rada pomagala. Sedi sem k nama.

— Ne, gospoda, je prosila deklica. Pomagajta mi, odmetati to kamenje. Tu je skrit vhod v veliko podzemsko jamo, kjer bodemo popolnoma varni. Tam ostanemo lahko ves mesec in Turki nas ne bodo našli.

— Skrivna podzemska jama? Kržan se ni mogel načuditi, ko je gledal okrog sebe in ni videl nikjer niti sledu kakemu vhodu. Čigava je ta jama in kako da jo ti poznaš?

— Bila sem že večkrat tod z očetom, je odgovorila deklica, ki se je bila med tem zopet lotila razmetavanja kamenja. Pozneje vama vse povem.

Kržan in Tomo sta hitro delala in kmalu se je pokazal nizek vbod v jamo. Dekletce se je prvo splazilo v temno jamo in užgalo tamkaj pripravljeno svetilo. Kržan in Tomo sta dekletu hitro sledila in po njenem navodila zadelala vhod zopet s kamenjem.

— Pojdita za mano, je reklo dekle in visoko držeč svetilko je lahnih korakov šla po prostorni jami popolnoma sigurno, kakor da je tod doma.

Kržan je zapazil, da je svetilka, ki jo je nosilo dekle, srebrna. Sicer tako bistrovidi Tomo pa je to zgrešil; opazoval in ogledoval je samo dekle, ki je korakalo pred njim.

Pri velikih železnih vratih se je deklica ustavila.

— Naprej ne moremo, je rekla, a dobro bo tudi tukaj.

Izročila je Tomu svetilko in ga prosila, naj ji sveti. Tomo ni še nikdar nobeni ženski tako rad stregel kakor tej deklici. Pomagal ji je prinesti slame in jedil ter steklenic, katerih je bila velika shramba polna, pripravil ji je sedež tik poleg sebe in ji silil jedi in pijače, kakor kaki bolnici.

Kržan se je z največjim zanimanjem oziral po podzemski dvorani. Prostor je bil velikanski a na različnih krajih so bili vhodi v druge jame. Posvetil je Kržan tudi na železna vrata, pri katerih se je bilo dekle ustavilo in skoro bi bil omahnil, ko je zagledal resnično mrtvaško glavo, pričvrščeno na vrata, spodaj pa je črtal hrvatski napis: Frane Gjačič, kralj pomorskih razbojnikov — smrt tistemu, kdo se dotakne teh vrat.

Dvakrat in trikrat je prečital Kržan to svarilo, potem pa je stopil k dekletu, ki je že veselo in brezskrbno smeje se sedelo poleg Toma.

— Čuj, deklica, zdaj mi pa povej, kdo si ti, kdo so tvoji ljudje in kaj je za temi vratmi. Tako osorno in zapovedajoče so se glasile te besede, da se je dekle plaho stisnilo k Tomu.

— Kaj je za temi vratmi, ne vem. V jami sem bila že dostikrat, ko sem z očetom nosila semkaj jedila in vino.

— Kdo je tvoj oče? je vprašal Kržan prijazneje in se je usedel poleg deklice.

— Moj oče je pomorščak je odgovorila deklica. Saj sta tudi vidva — ali ne?

— Da, tudi midva sva pomorščaka, je hitro rekel Kržan, da bi udušil sume, ki so se začeli vzbujati v dekletu. Ali poznaš kralja Gjačiča?

— Seveda ga poznam, je odgovorilo dekle. Saj je bil že dostikrat pri nas v vasi. Z menoj je bil vedno dober in večkrat mi je rekel, da bom še kdaj velika gospa.

— Da, kralj Gjačič je dober, je pritrjeval Kržan, da bi si pridobil popolno zaupanje dekleta. Midva sva bila z njim, ko so naši ljudje napadli turško brodovje pri Nikoziji. Saj si gotovo že kaj čula o tem.

— Govori se, da so naši napravili mnogo plena, je rekla deklica. Vsak dan jih pričakujemo, da pridejo domov.

Kržan je zdaj vedel, da je dekle hči kakega Gjačičevega pirata in da so prebivalci vasi, ki so jo Turki napadli in užgali, sami piratje. Zdaj mu ni bilo več težko izvedeti od dekleta, kar je hotel, saj je dekle verjelo, da sta tudi Kržan in Tomo pirata.

Kar je dekle v svoji nedolžni zaupnosti razodela Kržana, je tega nad vse zanimalo. V vasi so prebivali Grki in priseljeni Hrvatje. Vsi so bili piratje, in v jami, kjer so se mudili zdaj Kržan in Tomo z deklico, ki je bila utekla turškim vojakom, so imeli piračte svoje skrivališče in svoje shode. Kadar je kralj Gjačič potreboval kaj več moštva, je prišel semkaj. Piratje so sklicali potem svoje prijatelje, bivajoče po celem obrežju in v tej jami so se izvršili dogovori za velike napade in časih tudi za cele vojne, ki jih je vodil kralj Gjačič.

Kržan ni dvomil, da je velik del piratskega plena shranjen za železnimi vratmi, na katera je bil Gjačič napisal tako svarilni napis. Spoznal je, kako velike važnosti je, da je po srečnem slučaju prišel v to podzemsko skrivališče piratov in ogledal si je natančno vse te jame in vsa pota, ki so tekla na različne strani. V tem, ko se je Tomo pogovarjal z dekletom, je Kržan preiskal vse kotičke. Našel je še več zaprtih vrat in po dolgem iskanju iztaknil tudi kot, kjer se mu je zdelo, da je napravljen drug izhod. Rahlo in previdno je razmetal kamenje in kmalu je bil odkrit izhod na drugem koncu hriba.

Kržan je stopil iz jame. Zunaj je bila ženoč. Nekoliko na strani je ležala vas, ki so jo bili Turki pred nekaj urami vžgali. Plameni so bili že skoro pogasnili in iz ruševin so se dvigali gosti oblaki dima. Kričaje so odhajali turški vojaki z naropanim plenom proti Famagusti, oddaljeni samo dobro uro.

Kržan je sklenil, da izbere piratsko jamo za svoje skrivališče in da poskusi potem od tod vtihotapiti se v Famagusto. Prav vesel je bil, da je našel nov vhod v to jamo, kajti zdaj je mogel iti v to jamo kadar je hotel in ne da bi ga opazili piratje, ki so poznali samo vhod, ki ga je bila odprla piratska deklica.

Ko se je Kržan vrnil v jamo, je našel Toma in piratsko deklico na istem mestu, kjer ju je bil prej zapustil. Tomo je imel svojo roko ovito okrog dekleta in je Kržanu, ko je ta stopil pred njega, pomembno namežikal ter mu dajal znamenja, naj ničesar ne vprašuje.

— Čas je, da odideva, prijatelj, je rekel Kržan, ki je dobro umel Tomovo namigavanje. Ponoči prideva najlaglje na svoj cilj.

Tomo se je ustavljal in tudi dekle je Kržanu prigovarjalo, naj ostane. Toda Kržanu se je mudilo in tako je Tomo moral vzeti slovo od svojega dekleta. Ker je slovesno prisegel, da se vrne in da popelje dekle s seboj v Primorje, je bilo slovo laglje, kot je sam mislil.

Ko sta Kržan in Tomo jezdila po primitivnih potih proti Famagusti, se je Tomo ves čas polglasno smejal ter končno dosegel, da ga je Kržan vprašal, kaj mu je.

— Izvrstno sem opravil, prav izvrstno, je začel pripovedovati Tomo. To piratsko dekle mi je priseglo večno ljubezen.

— S tem ti je mnogo pomagano.

— Da, pomagano mi je, milostivi gospod, in Vam tudi. Pa še dobro pomagano. Kar mi je dekle povedalo, je vredno celo ladjo suhega zlata.

— Govori vendar! Kaj ti je dekle povedalo?

— Razodelo mi je, kje imajo tukajšnji piratje skrite svoje zaklade.

— To vem že davno, je zaničljivo rekel Kržan, ki se je takoj spomnil mrtvaške glave in Gjačičevega svarilnega napisa v jami.

— Ničesar ne veste, če mislite, da za tistimi železnimi vratmi v jami, se motite.

— Kje torej?

— V Famagusti sami pod grško cerkvijo. Moja ljubica mi je povedala ne le, kje je piratski zaklad, nego mi je tudi povedala, kako prideva lahko v Famagusto, ne da bi naju kdo videl.

Kržan je samega začudenja zadržal konja.

— Ni mogoče!

— Da, da, tako je, pa nič drugače, še danes bodeva spala na mehkih posteljah v Famagusti.

— Razloži mi vendar, kako in kaj.

— Pred Famagusto je vodnjak. Iz tega vodnjaka vodi skriven rov v mesto do grške cerkve. Tam je veliko skladišče iz katerega se pride v cerkveno mrtvašnico. Piratje se bavijo tudi s tihotapstvom in so pred vojno spravljali po tej poti blago v mesto in iz mesta. Le idite z menoj. Moja najnovejša ljubica mi je vse tako popisala, da ne moreva zgrešiti pota. Še nocoj bodeva v Famagusti.

Na samem, sredi prostorne ravnine, je stal velik, že razpadel vodnjak, oddaljen nekaj streljajev od Famaguste. Pred vojno so ta ustavljali kmetje svojo živino, kadar so jo gnali na semenj v mesto. Sedaj je bil zapuščen, saj je bilo mesto oblegano, Turki pa so imeli v svojem taboru dovolj vode.

Srečno in neovirano sta dospela Kržan in Tomo do vodnjaka. Iz bližnjega turškega tabora so jima svetile na šotorih viseče luči, da sta mogla natančno razločiti vsakega človeka in vsako stvar. Svoja konja sta bila zapustila že poprej. Privezala sta jih ob drevo in se po trebuhih priplazila do vodnjaka.

— Sredi vodnjaka je vhod v podzemski rov, ki vodi v mesto. Tako velik je neki in podzidan, da gre lahko več ljudi po njem kar vštric, tudi svetilke so pripravljene pri vhodu.

Tako je Tomo izpopolnil, kar je bil že spotoma obširno in natančno razložil svojemu gospodarju, med tem pa je pričvrstil dobro vrv ob vodnjak in je potem previdno ob tej z mnogimi vozli in klini opremljeni vrvi splezal v vodnjak.

Z napeto pozornostjo je Kržan gledal v vodnjak za Tomom, dasi v temi ni mogel ničesar razločiti. Slišal pa je naenkrat kresanje in koj na to se je nekaj zasvetilo.

— Gospod, pridite za menoj, je zaklical Tomo iz globine in s svetilko posvetil iz rova.

Kržan se je v hipu vzpel čez ozidje vodnjakovo in splezal po vrvi. Kmalu je bil v rovu, kjer ga je s svetilko v roki sprejel Tomo, ves iz sebe samega veselja nad svojim uspehom.

Šla sta po rovu, ki je bil s kamenjem podzidan ali podprt s trdnimi kratkimi hlodi. Poznalo se je, da je tu hodilo že mnogo ljudi. V primernih razdaljah so visele na zidu svetilke, pripravljene za vse slučaje. Piratje so imeli vse dobro pripravljeno za svoje tihotapstvo. Proti koncu se je rov razširil in se končal v velikem nizkem prostora, ki pa je bil popolnoma prazen, kar je Toma tako presenetilo, da je obstal, kakor okamenel.

— Pa ne, da me je punca nalagala, se je izvilo iz njegovih prsi. Rekla mi je prav natančno, da ima kralj Gjačič tu svoje zaklade.

— Saj je mogoče, da jih je imel, se je smejal Kržan, a odnesel jih je še pravočasno. Pomisli vendar, da bi Turki lahko prišli v ta rov. Gjačič je pameten mož in je svoje zaklade spravil drugam.

— Jaz sem se pa že tako veselil, da najdeva tukaj cele vreče zlata in srebra, je ves potrt jecljal Tomo. Razočaranje njegovo je bilo tako veliko, da ga je jeza popolnoma prevzela in se je začel kričaje rotiti, da bo vse svoje življenje preganjal pirate, dokler ne bo zadnji uničen. Kržan se je tej onemogli jezi svojega sluge prav od srca smejal. Tedaj pa se je naenkrat v temnem ozadju podzemskega prostora dvignila visoka senca in počil je samokres.

Tik mimo Kržana je zažvižgala krogla. Tomo se je bil nenadnega strela tako ustrašil, da mu je padla svetilka iz rok. V širnem prostoru je zavladala tema.

Ne da bi kaj pomislila, sta Kržan in Tomo instinktivno skočila nazaj proti vhodu, odkoder sta prišla v ta podzemski prostor. Ker sta bila še blizu stene, sta tipaje iskala odprtino v rov. Kaj bodeta potem storila, jima ni bilo še jasno. Prvi se je bil priplazil v odprtino Tomo in za njim je prišel tja tudi Kržan.

Kdo je ustrelil? To je bilo vprašanje, ki Kržanu ni delalo skrbi. Brez dvoma kak pirat, ki se je po svojih opravkih tod mudil in ki ga je Tomovo vpitje prebudilo iz spanja.

Težje je bilo vprašanje, kaj bi kazalo zdaj storiti. Nazaj po rovu bi bila Kržan in Tomo pač lahko šla, a na to še mislila nista, ker je bilo Kržanu na tem, da pride za vsako ceno v mesto.

Po dolgem ugibanju sta se vendar zedinila, kako poskusita, priti nazaj v podzemsko skladišče in od tam v mesto. Poiskala sta nekaj tistih svetilk, ki so v rovu visele ob zidu. Eno je vzel Tomo. Imel je nalogo, užgati jo in jo držati na svojem meču nad seboj, sam pa se plaziti po tleh nazaj v podzemsko dvorano. Kržan je računal, da si pirat ne upa užgati svetilke, v temi pa da ne najde izhoda.

— Če bo zagledal luč, bo vedel kje je rov in pojde gotovo vanj. Najbrž bo zopet ustrelil, saj mu drugega ne kaže, a ker bo mislil, da imaš ti svetilko v rokah, bo ustrelil previsoko. Tedaj ugasni svetilko in zakriči. Jaz se bom plazil kakih dvajset korakov pred teboj in čim pride pirat mimo mene, ga zgrabim za noge in ga poderem. Si li razumel?

Tomo je dobro umel in kmalu se je s svojim gospodarjem lotil izvršitve tega načrta. Še dolgo predno se je Kržan priplazil do konca rova, je počil samokres. Tomo je storil, kakor mu je bilo ukazano in hitro potem so se začuli lahni koraki previdno stopaj očega človeka. Kržan se je stisnil tik zidu, meč pa je držal nizko pri tleh čez pot, opirajoč ga ob nasprotno steno. Zdaj je bil pirat v Kržanovi bližini. Še nekaj hitrih korakov in pirat se je spodtaknil ob Kržanov meč ter z glasnim krikom padel na tla. V hipu je bil Kržan na nogah in se je z vso silo vrgel na pirata, ki se je z velikansko silo trudil, da bi se izvil iz Kržanovih rok, ki so se ga oklepale, da se ni mogel geniti.

— Tomo, hitro k meni, je zakričal Kržan, ki je moral napenjati vse moči, da se mu ni izvil iz rok srdito braneči se pirat.

V naglici je vkresal Tomo luč in prihitel svojemu gospodarju na pomoč. Bil je prav zadnji čas, da je prišel, kajti Kržan je vzlic svojim telesnim močem že začel omagovati. Piratu ni bil kos. Tomo pa je postavil svetilko na stran in se kakor volk zagnal na pirata. Vojeval se je Tomo načeloma in iz globokega prepričanja samo po kmetskem običaju. V tem slučaju je zgrabil pirata za vrat in ga tako stisnil, da je veliki mož kar v hipu izgubil zavest in izpustil Kržana, ki je težko sopeč, ves opraskan in krvav vstal z vlažnih tal.

Ker nista imela vrvi, je Kržan s svojim pasom zavezal piratu roke, s Tomovim pasom pa noge in predno se je jetnik še zavedel, je že ležal v prostorni podzemski dvorani na tleh. Poleg njega je sedel z mečem v roki Tomo in pazil nanj, kakor da ima pred seboj Gjačičev zaklad. Kržan pa je raziskoval po prostorni dvorani, kje da je izhod in se je na tihem jezil, da ga ni mogel najti.

Kržanov položaj je bil prav mučen. Silno si je želel, da bi prišel v mesto, vedel je, da je pod mestnimi hišami, da je treba najti le skrivna vrata in vse je dobljeno, a zdaj si ni mogel pomagati, vrat ni našel in slutil je, da jih tudi sam ne najde.

Ujeti pirat bi mu pač lahko pokazal vrata, a Kržan je dvomil, da bi to storil. Rekel si je, da bi on sam na piratovem mestu ne izdal take tajnosti niti za ceno svojega življenja. Zaradi tega je sklenil, da poskusi od pirata izvedeti izhod šele potem, ko spozna, da drugače ni mogoče.

Brezuspešnost Kržanovega iskanja je delala ujetemu piratu očividno veliko veselje. Izraz zlobne zadovoljnosti in porogljive škodoželjnosti, ki se je zrcalil na piratovem obrazu, je bil tako očiten, da je Toma močno ujezil.

— Nič se preveč ne veselite, gospod razbojnik, je zarenčal Tomo na jetnika, vaše ure so vseeno štete. Jaz in moj gospodar že prideva iz tega brloga, vi pa ne več. Nikdar več, gospod razbojnik. Vas obesim jaz s tema rokama tu v jami; da, da, gospod razbojnik, vi ne bodete več videli belega dne, jaz pa še dostikrat.

Ujetega pirata, ki doslej ni izpregovoril nobene besede, je Tomovo obetanje tako razjezilo, da je začel grdo preklinjati in groziti Tomu, da ga že še zadene maščevanje in sicer strašno maščevanje.

Tomo je skočil pokonci, ne strahu nego neskončnega začudenja.

— Že enkrat sem to slišal! je vzkliknil. Prav te besede sem že slišal!

Vzel je svetilko, ki je stala poleg njega in posvetil razbojniku v obraz.

— Ha — zdaj vas poznam, gospod razbojnik. Ali se nič ne spominjate name? Seveda nisem bil oblečen kot turški vojak, ko ste mi obetali svoje najstrašnejše maščevanje. Ali še vedno ne veste, kdo da sem? Jaz sem tisti fant, ki sta ga v Benetkah na Markovem trgu povabili, naj z vami kocka in ki vas je obral za ves denar. Pa ne da ste že name pozabili?

Pirat je strme gledal Toma, kakor bi ga hotel s svojimi očmi prebosti. Tomo pa se je z veliko zadovoljnostjo usedel zopet na svoje mesto.

— Lej, lej, kdo bi si bil mislil, da se midva še kdaj srečava. Takrat ste bili velik gospod in ste se norca delali iz mene. Zdaj sem pa jaz gospod, ker imam že nekaj cekinov v žepu, vi pa ubog razbojnik, ki se bo še danes preselil v pekel. Takrat v Benetkah ste mi svetovali, naj se nikdar več ne dotaknem kock. Za ta svet sem vam še danes hvaležen, a pomagati vam ne morem, obešeni boste vseeno.

Ujeti pirat že ni več slišal teh Tomovih besed. Obrnil se je bil na stran in prisluškoval z tako napeto pozornostjo, da se je zdelo Tomi sumljivo. Vstal je hitro in stopil h Kržanu, ki je na drugem koncu širne jame preiskoval steno ter mu naglo povedal svoj sum.

V tem trenotku je namreč zaropotalo na stropu in nekdo je spustil kratko lestev v podzemsko dvorano.

Tomo in Kržan sta naglo skrila svetilki pod svojima suknjama, ravno o pravem času, kajti že se je pokazal na lestvi človek.

— Beži, Ladislav, je v tem hipu zaklical ujeti pirat, a oglasil se je že prepozno. Kakor dva jastreba sta se Tomo in Kržan zapodila na lestev, jo izpodmaknila in z njo vred vrgla na tla — Ladislava Gjačiča. V istem hipu sta že tudi postavila svetilki na stran in zgrabila Gjačiča ter ga zvezala.

— Dobro sva opravila, je ves zasopel vzkliknil Tomo, dva lepa ptiča sva ujela, če me imate kaj radi, milostivi gospod, naredite mi veliko veselje: dovolite mi, da spravim jaz ta dva moža na oni svet.

— Pusti take šale, je Kržan resno pokaral svojega slugo. Zdaj ni čas za to. Ostani ti pri najinih jetnikih, dokler nisem pregledal izhoda iz te jame. Pusti ju pri miru in le čuvaj, da ti ne utečeta. Vrnem se kmalu.

Kržan je pristavil lestev, ki jo je bil spustil Gjačič v podzemsko jamo in je prišel v cerkveno mrtvašnico, iz katere so vodile zložne stopnice v cerkev. Tu je Kržan videl, da je zunaj že beli dan, da je torej skoro vso noč zamudil v podzemski dvorani. Sprevidel je, da bo prav lahko prišel iz cerkve, čim jo odpro, spoznal pa tudi, da morajo grški menihi biti v zvezi z Gjačičem. Gjačič je moral imeti poseben vhod v cerkev, da je mogel priti ponoči v svoje podzemsko skrivališče. Kržanu se je preveč mudilo v mesto, da bi iskal ta izhod. Zaradi tega se je vrnil v podzemsko jamo in naročil Tomu, naj ostane pri jetnikih, sam pa je potem v cerkvi, skrit v temen kot, počakal, da je menih-cerkovnik odprl vrata ter na to pohitel naravnost v palačo proveditora Bragadina.


XXXIX.[uredi]

Čuj, turško rumeno zlato
plačilo bogato ti bo ...
Če nečeš — ti vzamem glavo.

Aškerc.

Beneški proveditore v Famagusti, Antonio Bragadino je že obupaval, da se ubrani turške vojske. V mestu je že primanjkovalo živil, kajti zaprt je bil vsak dovoz tako s kopnega, kakor z morja, bogato založena skladišča pa so se tekom obleganja že močno izpraznila. Zlasti ni bilo nič več dobiti mesa in zelenjave. Prebivalstvo je živelo ob samem kruhu. In upanja na pravočasno pomoč beneškega brodovja ni bilo nič več.

V tej veliki sili je stopil Kržan pred proveditora in mu sporočil, da vodi iz mesta podzemski rov še za turški tabor in da ima v tem rovu dva jetnika — Ladislava Gjačiča in pobočnika piratskega kralja.

Bragadinu se je odvalil kamen od srca in prešinilo ga je novo upanje, da morda Famagusta venderle ni izgubljena in da mu bo mogoče, braniti to največjo in najvažnejšo beneško postojanko na Cipru, dokler se republiki sv. Marka ne posreči, pripraviti novo brodovje in ž njim osvoboditi najbogatejšo svojo kolonijo.

Andrej Kržan je bil še tisto uro imenovan za kapetana, njegovemu slugi pa je Bragadino nakazal sto cekinov nagrade.

Ker je Bragadino vedel, da imajo piratje v Famagusti svoje zaveznike, se je dogovoril s Kržanom, da ostane tajnost, tako da sta ujeta Ladislav in njegov tovariš, kakor tudi da vodi skriven rov iz mesta. Po vse na tajnem je Kržan izbral izmed beneških vojakov sto Hrvatov ter prevzel nalogo, da bo ž njimi preskrbljeval obleganemu mestu živil. Bragadino je zasedel z vojaki grški samostan. Noben menih ni smel več zapustiti samostana niti občevati s prebivalstvom. Cerkev je dal Bragadino zapreti in zastražiti. Samo najzanesljivejši vojaki so vedeli, čemu se je vse to zgodilo.

Le malo dni sta Kržan in Tomo počivala v Famagusti, potem sta se morala posvetiti težki svoji nalogi in z izbranimi Hrvati oditi po rovu ven na deželo, da oskrbujeta Famagusto z živili.

Kržan si je izbral za skrivališče in zavetišče ono skrivnostno jamo, v katero je bila njega in njegovega slugo peljala tista piratska deklica, o kateri je zdaj Tomo neprenehoma sanjaril. V tej podzemski votlini so bili vojaki dobro spravljeni. Od tod so ponoči nosili živila do rova, po dnevi pa so jih iskali po dolinah, kamor turška vojska še ni prodrla. Opetotovano je Kržan porabil dano mu priliko, da je pohitel za nekaj ur v samotni gorski gradič, kjer se je mudila Asunta, in tam ž njo zidal zlate gradove na oblake. Asunta ni mogla zapustiti otoka, ker so turške vojne ladje vedno krožile okrog njega in ustavile vsako ladjo, ki se jim je bližala.

Mustafa-paša je bil kmalu dobil novega vojaštva iz Turčije in začel s podvojenimi močmi napadati Famagusto. Noč in dan so grmeli topovi, po dvakrat in celo po trikrat na teden je turška armada z ljuto silo napadla utrdbe, a vse napade je Antonio Bragadino slavodobitno odbil. Čudil se je Mustafa-paša, kako da se more oblegano mesto toliko časa držati, čudil se je zlasti, da mestu še ni zmanjkalo živil, toda raztolmačiti si tega ni znal.

Turško brodovje je obkolilo mesto od morja tako tesno, da bi ne mogla nobena barčica mimo njega, a vender je mesto imelo še vedno dovolj živeža.

Čudil se je pa Mustafa-paša tudi radi tega, da Bragadinu ne zmanjka vojaštva. Oblegal je Famagusto že dolgo časa, mnogo beneškega vojaštva je že popadlo, a vendar ga je bilo za obrambo vedno še dovolj. Seveda se grdogledemu turškemu poveljniku niti sanjalo ni, da je nekaj uric od njegovega tabora podzemska jama, kjer se skriva mala ali hrabra četa, ki po skrivnem rovu pridno oskrbuje mestu z živil in ki po vsem otoku nabira mladih in starih mož za beneško armado, ter jih po tem rovu spravlja v oblegano mesto.

Koj prvi dan, ko se je četa utaborila v podzemski jami, je Kržan dal odpreti železna vrata, nad katera je kralj Gjačič dal obesiti mrtvaško glavo, pod njo pa zapisal svoje grozilno svarilo. Tomo, ki je mislil, da je morda tukaj skrit piratski zaklad, je bil tudi to pot razočaran. Za železnimi vratmi je bila prostorma jama, napolnjena s smodnikom in z vsakovrstnim orožjem. Bila je to glavna orožarna piratov. Kržan je našel tu več tisoč samokresov, sabelj in pušk, brez dvoma samo poropano orožje. Smodnik je bil shranjen v velikih sodih. V jami je bilo tudi več topov in vsakovrstnih mornarskih potrebščin. Največji del vseh teh stvari so vojaki spravili v mesto. Zlasti vesel je bil Bragadino smodnika, kajti tega mu je že začelo primanjkovati.

Med vednim bojevanjem so tekli tedni in meseci. Celo leto je že oblegal Mustafa-paša Famagusto in ni še bil zavzel niti ene utrdbe. Toda turški topovi so bili sčasoma napravili v obleganem mestu strahovito škodo in ustvarili razmere, ki se niso dale vzdržati. Topovi niso samo porušili premnogo poslopij, nego pobili tudi mnogo ljudi. Nastale so bolezni, ki so divjale med meščanstvom in med vojaštvom. Pogum, s katerim se je vse prebivalstvo žoperstavljalo turškim napadom celo leto, je začel ginevati tudi med vojaštvom in Antonio Bragadino je začel misliti, da bo morda ves njegov trud zaman in da napoči kmalu dan, ko se bo nad razvalinami te zadnje beneške postojanke na Cipru zasvetil polumesec.

Ker od beneške republike ni in ni bilo pričakovati pomoči, je Bragadino na vse načine poskušal pridobiti pirate za boj zoper Turke. Ladislav Gjačič, sin piratskega kralja, je bil v njegovih rokah. Koj prvi dan, ko je Kržan izročil Bragadinu ujetega Ladislava, je beneški proveditor začel nagovarjati svojega jetnika, naj izposluje, da pridejo piratje Famagusti na pomoč. Ladislav je bil pripravljen, zbrati vse pirate in priti s 300 ladjami pred oblegano mesto, toda stavil je en pogoj, ki ga Bragadino ni mogel izpolniti. Ladislav je zahteval, da mu Bragadino izroči „na milost in nemilost“ — plemiča Andreja Kržana in njegovega slugo. Od te zahteve ni odnehal in kadar mu je Bragadino ponujal bogata plačila in visoka odlikovanja, se je Ladislav le zaničljivo nasmehnil in odmahnil z roko.

— Svojo ženo hočem dobiti, je rekel pri takih prilikah, a ker vesta zanjo samo Kržan in njegov sluga, zato zahtevam, da mi ju darujete.

Ako mu je Bragadino očital, da je vse to le pretveza in da zahteva Kržana in Tomo, da bi se nad njima maščeval, ker sta ga ujela, ni Ladislav tajil, da je to res, a vselej je izjavil, da se odpove vsakemu maščevanju, ako mu izroči Kržan Asunto.

— Če mi izročite mojo ženo, pripeljem 300 piratskih ladj in se bom ž njimi bojeval za Vas, dokler se zadnja ne potopi — drugače pa ne ganem nobenega prsta in če mi danes vzamete glavo.

To je bil vedno konec vseh izjav Ladislava Gjačiča in nobeno prigovarjanje in nobena grožnja ni izpremenila tega njegovega sklepa.

Čim huje se je godilo oblegani Famagusti, čim silovitejši so bili turški napadi in čim bolj je pešal odpor beneške posadke, toliko silnejše je Antonio Bragadino rotil in prosil sina piratskega kralja za pomoč, a toliko pogosteje je začel misliti, da stori prav, če žrtvuje koristim svoje domovine in mesta ter njega prebivalstva — Andreja Kržana in njegovega sluga.

Kržan ni o vsem tem ničesar vedel. Prišel je le redkokdaj v mesto, saj je imel sčasoma vse večje in večje težave, preskrbovati Famagusto z živili in dobiti novega moštva za beneško armado, zakaj čedalje mnogobrojnejša turška armada je polagoma zasedla vse važnejše postojanke na otoku in le še v oddaljenejših dolinah in v hribih je bilo mogoče dobiti ljudi in živil.

Tudi tedaj ni Kržan še ničesar slutil, ko ga je začel proveditore izpraševati po Asunti. Ker je Bragadino izpraševal previdno, mu je Kržan zaupal ter mu razodel, da ljubi Asunto Dall Ferro in da se hoče z njo poročiti, čim bo papež njen zakon z Ladislavom Gjačičem razveljavil. Povedal je Bragadinu vse, zamolčal mu je samo eno — kje da se mudi Asunta. Čim bolj je Bragadino poizvedoval po Asunti, toliko trdovratneje je Kržan molčal o skrivališču svoje neveste, dasi tudi zdaj ni slutil, kake zahteve je Ladislav Gjačič stavil in kaki temni naklepi so se porajali v duši proveditorja Bragadina.

Bilo je koncem julija 1471. Famagusta že ni bila več podobna mestu, nego le še velikanskemu kupu razvalin. Samo kamenite utrdbe so bile še v dobrem stanju in močne, kajti prebivalstvo je moralo sproti popravljati vsako škodo, ki so jo povzročile turške krogle. Živila so se delila samo še enkrat na dan in da bi bilo kar naj dalje mogoče ž njimi izhajati, je Bragadino, ker ni mogel nobenega moškega pogrešati, prisilil vse ženske, brez ozira na stan in imetje, da so morale loviti ribe takorekoč v ognju, ker so turške ladje neprenehoma streljale na dotične čolne.

Sila je bila velika. Samo strah pred smrtjo, le bojazen, da pokoljejo Turki vse, je dajala prebivalstvu še toliko notranje moči, da je kljubovalo turškim napadom. Mestni velikaši so proveditorju Bragadinu opetovano prigovarjali, naj se pripravi na kapitulacijo. Vse gorečnejše so ga prosili, naj ponudi Turkom kapitulacijo s pogojem, naj prizanese prebivalstvu in mu pusti vsaj življenje.

Antonio Bragadino je imel na vsa taka nagovarjanja in siljenja le en odgovor:

— Nikdar! Zastava sv. Marka se ne bo dobrovoljno umaknila polumesecu.

V dnevih te velike sile za Famagusto je dobil Andrej Kržan pismeno naročilo, naj pride čim prej v mesto. Odzval se je takoj temu povabilu in kmalu je stal v prostorni pritlični sobi, kjer je prebival Antonio Bragadino in ki je bila še edini porabni prostor v nekdaj ponosni, kraljevsko opremljeni palači.

Bragadino, ki je bil sicer vedno miren in hladno preudaren, je bil ta dan vidno razburjen. Pojasnjeval je Kržanu obširno položaj Farnaguste. Ponavljal se je pogostoma, kakor bi sproti pozabljal, kar je že povedal, zlasti je vedno in vedno dokazoval, da na pomoč od beneške republike še nekaj mesecev ni upati, niti od kake druge države ter da mora zaradi tega občni koristi vsak posameznik doprinesti tudi največjo žrtev.

— Menim, da kakor jaz, je vsak posamezen vojak pripravljen žrtvovati imetje, kri in življenje za republiko beneško, se je oglasil Kržan, ko je Bragadino iznova začel govoriti o potrebi požrtvovalnosti. Na vojaštvo in prebivalstvo se lahko zanesete. Nobena žrtev ni prevelika, da se obvaruje Famagusta.

Bragadino je položil Kržanu roko na ramo, mu pogledal globoko v oči, in potem s slovesnim poudarkom rekel:

— Veseli me, plemič Kržan, da sem to slišal iz Vaših ust, zakaj usoda Famaguste je v Vaših rokah.

— V mojih rokah? je v brezmejnem začudenju vprašal Kržan. Kako je to mogoče? In ne da bi čakal odgovora, je dostavil: Pripravljen sem storiti vse, kar je v mojih močeh, da rešim Famagusto. — Če je tako, plemič Kržan, potem vrnite Ladislavu Gjačiču njegovo ženo.

Pri teh besedah je Kržan skoro omahnil. Kri mu je zastala in gledal je Bragadina, kakor da bi ne verjel, da je prav slišal.

— Sedite, prijatelj, in poslušajte me do konca, je čez nekaj hipov izpregovoril Bragadino in potisnil Kržana nazaj na stol. Uvideli bodete, da je moja zahteva upravičena.

Bragadino je še enkrat pojasnil Kržanu pomen Famaguste za republiko beneško in obrambne razmere.

— Morda se bom mogel držati še nekaj tednov, potem pa je zmaga Turkov neizogibna, je končal Bragadino svoje pojasnilo. Pomoči ni dobiti od drugod, kakor od piratov. Ti so tudi pripravljeni udariti z vso svojo močjo na turško brodovje, toda s pogojem, da vrnete Ladislavu Gjačiču njegovo ženo, ali pa da jaz izročim Gjačicu vas in vašega slugo, ki vesta za skrivališče vojvodinje Asunte.

— Vem, da ljubite Asunto in da vas ona ljubi in vem, da je žrtev, ki jo od vas zahtevam, silno velika. Toda — kaj je sreča in kaj je življenje posamičnega človeka, kadar se gre za korist celote! Ko bi bila Asunta moja hči, jaz bi jo hladne duše žrtvoval domovini na korist. Niti trenotek bi ne premišljal, in če bi mi od bolesti in od žalosti izkrvavelo srce. Pomislite, plemič Kržan, da je Ciper, eden glavnih virov beneškega bogatstva, izgubljen za republiko, če pade Famagusta. Pomislite dalje, da rešite življenje vsemu prebivalstvu in vsemu vojaštvu, če povrnete Ladislavu Gjačiču njegovo ženo. Končno morate vendar sami priznati, da je vojvodinja Asunta dall Ferro pravilno in zakonito poročena z Ladislavom Gjačičem in da je torej ta opravičen zahtevati, da mu vrnete njegovo ubeglo ženo. Oficir ste beneške republike, plemič Kržan, in po beneških postavah zapade najostrejši kazni, kdor ima razmerje s poročeno ženo ali kdor jo zadržuje, da je ne more dobiti njen mož.

Trpek usmeh je legel na ustne Andreja Kržana.

Vojvodinja Asunta ni v moji oblasti in gre lahko kamor hoče in kadar hoče. Tudi če bi hotela iti k svojemu možu, bi ji jaz tega ne branil. Vem pač, kje je njeno skrivališče, ali to ni moja tajnost in zato je ne smem izdati.

— Pomislite, plemič Kržan, da se gre za življenje in za srečo 50.000 ljudi, je vzkliknil Bragadino. Kaj je v primeri s tem ljubezenska sreča malega oficirja in neznatne ženske? Verujem, da vas bo bolelo, če se bo Asunta vrnila k svojemu možu, in verujem tudi, da bo nesrečna vse žive dni, toda to ne pride v poštev, ko gre za korist domovine in za življenje tolikih ljudi. Vi ste beneški oficir, plemič Kržan, in kot tak imate dolžnost, da žrtvujete vse, samega sebe, očeta in mater, brata in sestre, čast in imetje republiki beneški in dolžnost vaša je tudi, da ji žrtvujete ženo Ladislava Gjačiča.

Temni in sovražni so bili pogledi, s katerim je motril Kržan beneškega proveditorja, in kri mu je začela vreti, da se je le iz težka premagoval. Vendar je odgovoril še mirno.

— Prisegel sem za dobo petih let beneški republiki zvestobo in izpolnil bom svojo prisego do zadnje pičice. Pripravljen sem žrtvovati zanjo kri in življenje. Več pa nisem obljubil, več tudi nisem dolžan storiti. Vem, da bi se vojvodinja Asunta brez pomisleka sama žrtvovala, če bi vedela, koliko ljudi s tem reši, toda jaz nisem opravičen izdati njene tajnosti in je ne izdam za nobeno ceno na svetu. Mene in mojega slugo lahko žrtvujete piratom. Lahkega srca bom prenašal najhujše muke in lahkega srca pojdem tudi v smrt, a pribežališča vojvodinje Asunte ne izdam, in če bi me trpinčili na mučilnici do sodnega dne.

Bragadino je sprevidel, da bi bilo vsako nadaljnje prigovarjanje brezuspešno.

— Plemič Kržan, na svojo čast vam povem, ko bi bil jaz na vašem mestu, bi ravnal prav tako kakor vi, je rekel Bragadino in je krepko stisnil Kržanu roko. Odkrito vam tudi povem, da nisem imel tako dobrega mnenja o vas, kakor ga imam zdaj. Čeprav sem vas spoštoval, sem le mislil, da bodete raje vrnili Gjačiča njegovo ženo kakor pa sebe pahnili v nesrečo in v gotovo smrt. Vesel pa sem, da sem se motil, vesel, da vam morem takoreč v zadnji uri povedati, da ste prvi junak v moji armadi in da vas spoštujem, kakor nikogar druzega.

Molče se je Kržan priklonil, toda iz njegovih oči je izginil izraz sovražnosti in ko mu je Bragadino novič podal roko, jo je krepko stisnil. Stala sta si nasproti kot dva moža, ki sta prepričana, da ravnata oba prav.

Čaša bridkosti, ki je bila usojena Andreju Kržanu, še ni bila izpraznjena. S tem, da je hotel Kržan samega sebe žrtvovati, da zagotovi beneški republiki pomoč piratov in reši Famagusto, ni bilo Bragadinu še nič pomagano. Kržan je pač privolil, da ga izroči Bragadino sinu piratskega kralja, ali Bragadino tega ni mogel in ni smel storiti, dokler je bil Kržan beneški oficir. Ker je Bragadino vedel, da Kržan ne bo izdal vojvodinje Asunte, je bil preskrbel tudi za ta slučaj in sklical vojni svet, ki je bil v vojašnici že polnoštevilno zbran, ko sta se Bragadino in Kržan pojavila na vratih.

Tesno je bilo Kržanu pri srcu, ko so ga obstopili štirje vojaki in mu vzeli meč, ki ga je vedno častno nosil, ter mu dali na roke težko verigo, zakaj obtoženci so morali stati pred vojnim sodiščem okovani v železje in to se jim ni snelo, dokler ni bila sodba izvršena.

Bragadino je kot najvišji zastopnik beneške republike prevzel predsedstvo vojnega sodišča, dočim je stari general Trevisani zastopal obtožbo, ki jo je prečital tako tiho, kakor bi mu od ginjenosti zastajala sapa.

— Kapitan Andrej Kržan, ali ste razumeli obtožbo? je vprašal Bragadino. Obdolženi ste, da ste samolastno odpeljali zakonsko ženo Ladislava Gjačiča, posestnika ladij in podanika beneške republike, ter da jo zadržujete in skrivate pred njenim možem. Se-li čutite krivega?

— Ne!

— Veste pa, da je žena Ladislava Grjačiča s svojim možem pravilno in zakonito veljavno poročena, da je svojemu možu utekla in vi tudi veste, kje da sedaj biva.

— Da!

— Po veljavnih zakonih beneške republike ste dolžni pomagati oblastvu da vrne Ladislavu Gjačiču njegovo ženo in dolžni ste povedati, kje da se mudi Asunta Gjačičeva.

— Tega ne povem.

— Opominjam vas, kapitan Kržan, da je to vaša dolžnost in da storite dvojno hudodelstvo, če te dolžnosti ne izpolnite, ker zadržujete Ladislavu Gjačiču njegovo ženo in ker se nečete kot oficir pokoriti povelju vojnega sodišča. Pozivljem vas torej še enkrat, da poveste skrivališče Asunte Gjačičeve, sicer vas zadene zakonita kazen.

— Izjavil sem že, da bivališča vojvodinje Asunte Dall Ferro ne izdam, je s trdim glasom rekel Kržan. Ne izdam ga, naj se zgodi z mano karkoli.

— Zdaj je vstal general Trevisani. Utemeljil je na kratko obtožbo in predlagal, naj obsodi vojno sodišče kapitana Andreja plemiča Kržana na degradacijo in na smrt zaradi nepokorščine in zadrževanja zakonske žene Ladislava Gjačiča.

Sodni dvor se je le nekaj trenotkov posvetoval, potem je Bragadino razglasil sodbo: Vojno sodišče obsoja, uvažnje olajševalne okolščine, kapitana Andreja Kižana na sramotno degradacijo in izbacnjenje iz beneške armade.

Obsodba na degradacijo je Kržana pač zabolela v dno duše, a vdal se je brez ugovora. Vojaki so ga peljali na dvorišče, kjer je stal Kržanov polk in tam se je izvršila degradacija po takratnem, skrajno sramotnem običaju. Krvnik je strgal Kržanu našive in zlomil orlovo pero, ki ga je nosil na klobuku, potem pa ga udaril s palico trikrat po hrbtu v potrdilo, da je postal brezčasten. Vojaštvo se je potem razšlo, Kržana pa je straža odpeljala v ječo, kjer se mu je naznanilo, da ostane toliko časa, dokler ne pride povelje, ga izgnati iz tabora.

Onemogel od žalosti in od bolesti se je vrgel Kržan na trdo svoje ležišče. Rekel si je, da mu je treba skleniti z življenjem, a bolj kot to, ga je bolela sramota, ki jo je učakal ta dan. Zavest, da pojde morda v strašno trpljenje in v gotovo smrt kot osramočen in brezčasten človek, mu je trgala srce tako, da ni mogel zadrževati svojih solza. Edina tolažba mu je bila, da bo znala vojvodinja Asunta ceniti njegovo žrtev in da bo iz te žrtve spoznala velikost njegove ljubezni.

Proti večeru so se naenkrat odprla vrata in v Kržanovo ječo je vstopil Ladislav Gjačič, s katerim je prišel Antonio Bragadino.

— Ne čudite se temu obisku prijatelj, je rekel Bragadino. Srce mi veleva, da moram vse storiti, kar je v mojih močeh, da vas rešim. Zdaj je še čas za to.

— Meni ni pomagati, je odločno izjavil Kržan, in vsak poskus je odveč.

— Še vam je pomagati! Poslušajte, kaj vam pove Ladislav Gjačič in premislite dobro njegove ponudbe. Časa imate še dovolj.

— Kako to? je vprašal Kržan ves začuden. Ali me hočete zdaj še po ječah mrcvariti?

— Gjačič je obljubil, da pride tekom štirinajstih dni njegov oče s svojim brodovjem. Toliko časa ostane Gjačič moj jetnik in če ne izpolni svoje obljube, zapade smrti na vešalih. Tisti dan pa, ko pride Gjačičev oče s svojim brodovjem, pošljem vas po podzemskem rovu iz Famaguste do kraja, ki ga je določil Gjačič. Tam vas izpusti beneško vojaštvo in kaj stori potem Gjačič z vami, to je njegova stvar. Verjemite mi, prijatelj, da me boli srce, kakor še nikdar, ali kar sem storil, sem moral storiti v korist domovine in moji skrbi izročenega prebivalstva.

Bragadino je zapustil ječo; Kržan in Ladislav sta ostala sama.

— Kaj mi imate povedati, je vprašal Kržan prvi in sicer z neko nestrpnostjo, ker je itak vedel, da ne bo ta pogovor imel nobenega uspeha, če hočete izvedeti od mene, kje biva vojvodinja Asunta, bo pogovor pač odveč, kajti tega niti v trenutku sodbe na sramotno degradacijo in izbacnjenje iz armade nisem hotel povedati.

Vladislav Gjačič je bil sam pogumen mož in je spoštoval pogum tudi pri drugih. Kržan mu je imponiral, ali njegovo hrepenenje, da se osveti Asunti, je bilo tako močno, da je zadušilo v njem vse boljše čute. Vrh tega ni imel pravega smisla za čast. Bil je razbojnik in razbojniški so bili njegovi pojmi. Sodil je, da Kržan samo zato neče izdati Asunte, ker jo ljubi, ni pa slutil, da mu branijo tudi njegovi nazori o moški časti izdati vojvodinjo.

— Izprosil sem si od proveditorja dovoljenje za ta razgovor, je rekel Gjačič, ker nimam do vas nobenega sovraštva in bi se rad z vami izlepa poravnal. Vrnite mi mojo ženo. Prej ali slej jo gotovo dobim, kajti zasledoval in iskal jo bom, dokler bom živ in dobim jo v roke, če bi sedela na prestolu beneškega doža. Vi ste pač v stanu, preprečiti za nekaj časa moje maščevanje, onemogočiti pa ga ne morete. Jaz pač občudujem vašo požrtvovalnost, ali pojmiti je ne morem.

— Tega tudi ni treba, je menil z vsem svojem plemiškim ponosom Andrej Kržan, meni zadostuje zavest, da ravnam prav.

— Čemu se hočete žrtvovati? je po kratkem molka vprašal Gjačič. Mojega namena ne morete preprečiti. Lahko si mislite, da bom poskusil vse, kar je mogoče, da vas prisilim, povedati mi, kje je moja žena. Trpinčil vas bom, če bo treba, na vse načine. Tedne in tedne vas bom mučil. Trpeli bodete najgroznejše muke, trpeli toliko časa, da bodete od bolečin umrli.

— Pripravljen sem na to, je mirno odgovoril Kržan, a vzlic temu ne povem, kje je vojvodinja Asunta.

— Premislite si to, plemič Kržan. Ne bo vam žal, če sprejmete mojo ponudbo. Vse zlato, kar ga dobi moj oče pri napadu na Turke, bodi vaše, če mi vrnete mojo ženo. Vse to turško zlato vam dam — ali pa vam vzamem glavo.

V Kržanu je kar zavrelo. Srdito je planil po konci in zavihtel pest, da bi Gjačiča udaril po zobeh, a premagal je svojo jezo. Odprl je vrata, pred katerimi je stal ječar in zaklical: — ven, lopov, drugače te poženem z brcami, kakor garjevega psa.

Gjačič je bil tako presenečen, da ni mogel ničesar odgovoriti. Tega ni bil pričakoval. V svoji razbojniški pameti je menil, da je bila njegova ponudba izredno velikodušna, prav kraljevska, in zato mu je Kržanova ogorčenost zaprla sapo. Šele ko je bil na hodniku, se mu je vse zjasnilo, tedaj pa je v svoji onemogli jezi začel kleti in je dvigajoč svojo pest zaklical:

— Čakaj, Andrej Kržan, to ti poplačam čez štirinajst dni, tako strahovito, kakor ni bil še noben dolg poplačan.


XXXX.[uredi]

Razgoni ih po gori zelenoj,
kano vuče po planini ovce,
sve izsječe, malo tko uteče,
vrlo malo i to vzranjeno.

Hrv. narodna.

Počasi so tekle Kržanu ure in še počasneje dnovi. Najmučnejša mu je bila negotovost. Misli njegove so bile neprestano pri vojvodinji Asunti. Prepričan je bil, da zanj in za Toma ni nobene pomoči več in zato je bila edina njegova skrb, da se reši vojvodinja Asunta namenjene ji usode.

Kržan ni od trenotka, ko je pognal Ladislava Gjačiča čez prag svoje ječe, z nikomer več govoril. Proveditore Bragadino se ni več prikazal in celo ječar ni več odgovarjal na Kržanova vprašanja. Ničesar ni vedel Kržan o tem, kaj se godi v mestu, kaj še, da bi bil slutil, kako je skrbel Tomo za njegovo rešitev.

Ko je bil Kržan dobil povelje, naj pride v Famagusto in naj se oglasi pri proveditorju Bragadinu, je pustil Toma zunaj v piratski jami in je šel sam v mestu. V ječi se je v prvem trenotku pač domislil, da bi mu Tomo znal pomagati, toda to njegovo upanje je kaj hitro izginilo. Rekel si je: Gotovo je Bragadino takoj odposlal vojake, ki so Toma prijeli in ga pripeljali v mesto in zdaj ječi siromak za svojo zvestobo in vdanost v ječi in najbrž niti ne ve, kaj ga čaka in kako strašno usodo mu je namenil piratski kraljevič.

Sklepanje Kržanovo je bilo v bistvu popolnoma resnično. Komaj je bil Kržan stopil pred Bragadina, je ta takoj zaukazal, da gredo vojaki po Toma in ga pripeljejo v mesto. Tomo, ki se je bil s svojo ljubico utaboril v piratski jami, je bil kar iz sebe, ko so ga vojaki prijeli in ga uklonili v železje.

— Kaj mi pa hočete? se je jezil in se poskušal iztrgati vojakom iz rok. Ali plačuje tako beneška republika svoje ljudi? Kdaj bi bila Famagusta že v rokah Turkov, ko bi jaz ne bil izvedel za podzemski rov iz vodnjaka v mesto. In v zahvalo za to, me vklepate v železje in me hočete odgnati v ječo. In v zahvalo za moje delo me bodete še obesili! Lopovi ste vsi in moj gospodar plemič Kržan Vam bo to pošteno poplačal.

— Kržan je tudi v ječi, je menil poveljnik. Kaj sta zakrivila, moraš sam vedeti. Kržan je bil od vojnega sodišča degradiran in izbacnjen iz armade. V trenotku je bil Tomo popolnoma miren in hladen. Sprevidel je bil hipoma, da se je moralo zgoditi kaj izrednega, da preti njegovemu gospodarju velika nevarnost in začel je misliti, kje bi dobil pomoč. Najprej se je spomnil vojvodinje Asunte. A kako jo obvestiti?

Poveljnik je silil na odhod, kajti le ponoči je bilo mogoče priti do vodnjaka blizu turškega tabora in po skrivnem rovu v Famagusto.

— Dobro, pa grem, je izjavil Tomo. To pa Vam povem, da bomo obračunali nekega dne in da se bo vsa beneška republika kesala za to, da ste me danes uklenili in odpeljali v ječo. Vsa beneška republika!

— Bedak, širokoustni, se je razjezil poveljnik. Beneška republika se meni zate toliko, kakor slon za komarja. In zdaj — avanti.

— Vsaj toliko potrpite, da se poslovim od svoje neveste, je zaklical Tomo in se vojakom iztrgal iz rok. Še krivoverski Turki bi mi tega ne branili.

— Torei, poslovi se, je nejevoljno vzkliknil poveljnik, toda opravi hitro. Mara, ki je trepetajo stala poleg vojakov, je skočila k Tomu in se ga jokaje oklenila.

— Ah, Tomo, nikdar me ne zapusti, umrla bi žalosti, če bi te izgubila.

Tomo pa se ni zmenil za žalost in za bolest svoje neveste. Nagnil se je k nji in ji zašepetal na uho:

— Odidi do Nikozije. Od tamkaj pojdi naravnost čez polja do gora. Tam ti pokažejo ljudje med gorami skrit gradič plemiča Mirabella. Njemu povej, kaj se je zgodilo mojemu gospodarju in meni. Si-li razumela?

Dekle je prikimalo, a predno je mogel Tomo še kaj reči, je planil k njemu poveljnik.

— Kaka tajna naročila pa daješ temu dekletu?

— Bežite, bežite, se je razljutil Tomo, takemu otroku naj dajem tajno naročilo. Kaj Vas je že tako strah, da se bojite otrok?

— Molči in idi, je zakričal poveljnik. Primite ga in ven z njim.

Vojaki so prijeli Toma in ga vlekli iz jame. Zunaj so ga posadili na konja in odjezdili ž njim proti Famagusti. Se tisto noč je ležal Tomo v ječi.

Mara je bila po Tomovem neprostovoljem odhodu tako zbegana, da ni vedela, kaj bi storila. Samo eno ji je bilo jasno: da so njenega Toma vkovali v železje in ga odgnali kakor hudodelca, da so ji vojaki vzeli ljubca in ga morda usmrte.

V prvem trenotku jo je prevzela žalost in razjokala se je naglas, toda bila je čvrsto in zdravo dekle, vajeno vsakovrstnih nevarnosti. Vedela je, da s solzami in z vzdihi Tomu na pomaga iz nevarnosti, da ji je treba kaj storiti, če hoče svojega ženina oteti in se kdaj ž njim povrniti v domovino.

Tomo ji je bil naročil, naj gre od Nikozije naravnost v gore in naj tamkaj poišče gorski gradič ter pove vsem prebivalcem, kaj se je zgodilo. A čemu? Zdelo se ji je, da bi to bilo zgolj potrata časa. Grajska gospoda, si je rekla, pač ne bo radi Toma zapustila svojega skrivališča in šla v nevarnost samo zato, da bi rešila ubožnega kmetskega fanta. Toda, ker ji je bil Tomo tako naročil, je sklenila, da izpolni njegovo željo.

Šla je v vas, kjer so prebivale skoro same ženske, kajti moški so bili vsi pri piratih na morju. V domači hiši je slišala pri vratih globok moški glas. Ker ji je bil oče prepovedal stopiti v sobo, kadar so tuji ljudje v hiši — saj piratski pogovori niso bili za ušesa nezanesljivih deklic — je Mara ostala pri vratih in sedeč na klopi vse slišala, kar je tuji mož pripovedoval njeni materi.

— Obvestite torej vse naše ljudi, da naj bodo pripravljeni za naskok na Turke. Prijeli jih bomo od dveh strani. Kralj Gjačič pride z vsemi ladjami, kar jih premore, pred Famagusto in napade turško brodovje. Obenem napademo pa tudi turško armado na kopnem. Od mesta jo naskoči beneško vojaštvo, mi pa jim pridemo od zadaj. Tako bodo med dvema ognjema in sam zlodej bi moral biti z njimi v zvezi, če bi jih ne premagali.

— Težko pojde, je nato odgovoril ženski glas. Naših ljudi ni skoro nič doma. Kar jih ni na morju, so se razkropili po otoku ali pa so vstopili v beneško armado.

— Na vsak način poskrbite, da bodo ljudje čimprej obveščeni. Mene in Ladislava Gjačiča so bili Benečani ujeli v podzemskem rovu. Obljubila sva jim pomoč kralja Gjačiča in če se ta obljuba ne izpolni, je Ladislav izgubljen. Benečani ga bodo obesili. Povejte to našim ljudem. Za kralja Gjačiča so doslej še vse storili in store to tudi sedaj.

Mara se je prestrašila, kajti ti nameni piratov so pomenili novo nevarnost za njenega Toma. Uvidela je, da ne sme zamuditi nobenega trenotka. Ker se je bala, da bi je mati ne pustila z doma, če bi ji razodela svoj namen, se je tiho splazila iz hiše in pohitela v gore, koder se je pasla itak maloštevilna živina vaških piratov. Našla je tam edinega konjiča očetovega. Napravila si je iz vrvi uzdo in vajeti, zajezdila konjiča in oddirjala ž njim proti Nikoziji.

Potovanje je trajalo tri dni. Mara je sebi in svojemu konjiču privoščila le malo pokoja. Srce ji ni dalo miru. Večkrat bi bila najraje obrnila in odjezdila proti Famagasti nazaj, a rekla si je, da mora na vsak način izpolniti Tomovo naročilo. In zopet je podila konjiča, kar je mogla.

Vsa izmučena in sestradana je tretji dan dospela do razvalin porušene Nikozije. Pogled na te ruševine, na te dokaze strašnega divjaštva turških barbarov, je bil nadvse žalosten, v Mari pa je obudil le najsrčnejše veselje. Težka, dolga in nevarna pot je bila končana.

— Od Nikozije naravnost čez polja proti goram, si je Mara v duhu ponavljala naročilo Tomovo in obrnila konjiča v tej smeri ter ga zopet začela naganjati kar je le mogla. Dasi je čutila, kako pojemajo njene moči, je vendar podila konjiča vse huje in huje. Strah je je bilo, da omaga spotoma, a prav ta misel, da bi bil Tomo izgubljen, ji je dajala moč, da se je vzdrževala na konju.

Naposled je dospela do gora. Videla je na polju ljudi in izvedela od njih, kje leži gorski gradič, kamor je bila namenjena.

— Še dve uri je do gradiča, so ji povedali ljudje in ji pokazali pot in ji prigovarjali: Ostani raje pri nas ubožica, saj si že vsa upehana in izmučena.

Toda Mara ni hotela ostati in bi ne bila ostala za nobeno ceno na svetu. Vedela je, da ne bo mogla takoj domov, nego da bo morala nekaj dni počivati v gradu. Medtem, si je mislila, bodo Tomu lahko prišli na pomoč njegovi prijatelji.

In zopet je podila konjiča po strmih gorskih potih. Mračilo se je že, ko je zagledala v daljavi močno utrjen gradič. Omahovala je sicer na konjiča, a njeno srce je vriskalo, saj je bila na cilju.

Grajska družina je z gosti sedela pred hišo pri večerji, ko je v stolpiču nad vratmi nastanjeni stražar zatrobil na rog v znamenje, da želi tuj človek priti v grad. Vsa družba se je zganila. Pred turškimi vojaki bežeči ljudje so se pogostoma oglašali v grada, a Nikolaj Mirabello jih je sprejemal kvečjemu le za nekaj dni in samo de so bili gosposkega stana. Kmetske ljudi je oskrbel z živežem in jih poslal naprej v gore zakaj bilo mu je na tem, da je kar mogoče malo jedcev pod njegovo streho, saj se je itak vsak dan bolj bal, da začno Turki oblegati njegov gradič.

Sluga, ki je bil pohitel k vratom gledat, kdo da je, se je kmalu vrnil.

— Milostivi gospod, pred vratmi je mlado kmetsko dekle, je sporočil sluga graščaku. Sirota je tako upehana in izmučena, da še govoriti več ne more.

— Pripelji jo semkaj in do jutri naj ostane pri nas.

Čez nekaj časa so se odprla grajska vrata, a sluga ni pripeljal tujega dekleta pred graščaka, nego začel klicati na pomoč.

Mara je bila od utrujenosti, od silnega napora in duševnih muk izgubila zavest in tresla jo je mrzlica, da je sluga mislil, zdaj in zdaj mu umrje na rokah. Do gradu je močna volja pomagala Mari premagovati telesno slabost, čim je pa stopila s konja, je omagala.

Vsa grajska družba je hitela k vratom. Sluge so prijeli Maro in jo nesli v poselsko sobo, kjer so jo ženske spravile v postelj in jo močile z octom, ne da bi mogle dekletu pomagati. Mara je mahala z rokami okrog sebe in govorila čudovito zmešane stvari.

Tudi vojvodinja Asunta je prišla gledat, kaj je s tujo deklico, a zatrepetala ji je duša in vsa zbegana je planila k postelji, ko je zaslišala dekletovo fantaziranje. Razločila je samo imena Tomo in Kržan, Ladislav in kralj Gjačič, a to je zadostovalo, da so jo obšle strašne slutnje.

— Nekaj se je moralo zgoditi, nekaj groznega, si je rekla Asunta. Kržan in Tomo sta ali v nevarnosti ali pa sta mrtva. Kdo ve, odkod je to dekle prijezdilo, morda celo od Famaguste. In zakaj je prišla prav sem. Ali me kliče morda Kržan?

Asunta ni imela več miru. Ostala je pri Mari in ji sama stregla. Skuhali so dekletu raznih zelišč in mu jih dali piti, grajska gospa je pa znesla vsa zdravila, kar jih je bilo pri hiši Asunta je z največjo pazljivostjo poslušala fantazije. Ujela je pač marsikaj, toda zveze ni našla. Mara je govorila o beneških, vojakih in o piratih, o podzemskem rovu in o piratski jami, o vešalih in o rešitvi in vsaka njena beseda je povečala skrb in strah vojvodinje Asunte.

Vso noč in ves naslednji dan je prebedela Asunta ob postelji Tomove neveste. Grajski valpet se je nekoliko spoznal na bolezni in na zdravila in je sodil, da Mara ne bo več ozdravela.

Tedaj pa se je vojvodinja Asunta odločila, da zapusti gradič Nikolaja Mirabella in da gre poizvedet, kaj je s Kržanom in z njegovim Tomom. Kržan ji je bil pri svojih obiskih večkrat pripovedoval o podzemski jami, v kateri se je bil nastanil s svojim oddelkom vojaštva in od koder je Famagusto preskrbljeval z živili. Tudi ji je bil pripovedoval o rovu, ki vodi iz vodnjaka v mesto.

Asunta je vedela, kam se mora obrniti, če hoče izvedeti kaj o Kržanu in o Tomu in jima pomoči in zato se je lahko odločila za odhod.

Stari Mirabello je bil ves iz sebe, ko mu je Asunta naznanila svoj sklep in tudi vsa grajska družba je strmela.

— Lepo Vas prosim, vojvodinja kaj vendar mislite, je vzkliknil Mirabello. Ali ne veste, da Vam je, če ne že smrt, vsaj onečaščenje takorekoč zagotovljeno, če zapustite moj grad? Turško vojaštvo je preplavilo že večji del otoka, okrog Famaguste pa se ne smete prikazati, sicer Vas takoj primejo. Stare ljudi in otroke puščajo Turki še v miru, drug pa ni nihče varen pred njimi.

Ravno tako kakor stari Mirabello, so tudi drugi grajski prebivalci prigovarjali Asunti naj ostane in ji slikali nevarnosti, katerim se hoče izpostaviti, v tako strašnih barvah, da jih je same zazeblo pri misli na usodo, ki zna zadeti Asunto.

Molče je vojvodinja Asunta poslušala vse to prigovarjanje. Kako majhni in malo značajni so se ji zdaj zdeli vsi ti ljudje, ki niso pojmili njenega sklepa.

— Ti ljudje ne vedo, kaj je ljubezen, si je mislila Asunta, ti ljudje bi me tudi ne razumeli, če bi jim rekla, da žrtvujem rada čast in tudi življenje, samo da rešim Kržana.

Asunta je zapustila Mirabellov gradič še tisti dan. Mirabello ji je dal na razpolaganje kmetski voziček in star hlapec je za bogato plačilo prevzel nalogo, da pelje Asunto do gore, kjer je domnevala, da je piratska jama. Asunta je slekla svojo dragoceno obleko in se napravila v razdrapano obleko kmetske ženske. Svojo snežnobelo polt si je pomazala s pepelom in med umetno razmršene lase natresla moke. Podobna je bila zdaj starikavi ciganki in upala je, da v tem kostumu srečno doseže svoj cilj.

Po večdnevnem težavnem potovanju je vojvodinja Asunta dospela v bližino Famaguste. Na eni strani je ležalo pred njo morje, na drugi so se dvigale nebu pod oblake gore, spredaj v daljavi nekaj ur pa je ležalo oblegano mesto. Iz pripovedovanja Kržanovega je imela nekaj četudi meglenih pojmov o krajevnih razmerah. Vedela je, da so Turki užgali blizu piratske jame in blizu morja ležečo veliko vas in uganila je, da ne more biti več daleč od tega kraja. Ker je znala dobro tudi grški, se je z ljudmi, ki jih je srečala, prav lahko porazumela in od njih izvedela vse, kar je hotela.

Tako je prišla do vasi, kjer je bila doma Tomova nevesta, in tam je predvsem odslovila svojega voznika. Hotela je sama iti med ljudi in iskati Kržanovo sled, vozniku pa je ukazala, da se vrne do prve vasi in tamkaj nanjo počaka.

Peš je nadaljevala svojo pot kot ubožna stara ciganka. V svojo obrambo je imela pri sebi le bodalo, za vse slučaje pa stekleničico strupa. Zavedala se je v polni meri vseh nemarnosti, katerim se izpostavi, a vendar je pogumno nadaljevala svojo pot.

V piratski vasi, kamor je prišla Asunta šele proti večeru, je bilo nenavadno živahno življenje, prav kakor da bi se pripravljalo kaj izrednega. Asunto je osupnilo, da je videla toliko moških, tudi krepkih, zdravih mladeničev, zakaj Kržan ji je bil povedal, da so vsi moški pobegnili pred Turki na morje in da žive kot piratje. Začela je domnevati, da so ti mladeniči piratje, ki hočejo kaj ukreniti, da osvobode Ladislava Gjačiča, o katerem je vedela, da je v rokah proveditorja Bragadina. Ustrašila se je, da je med temi ljudmi kak pirat, ki jo pozna, bodisi z Gjačiceve ladje ali z otoka Avgona. Kdo ve, morda bi jo le spoznal, potem bi bila sama izgubljena in bi tudi Kržanu ne mogla pomoči.

Na drugi strani pa si je rekla, da bi ji utegnilo biti na korist, če bi izvedela, kaj nameravajo piratje in ta misel jo je napotila, da je ostala v vasi in poiskala prenočišča pri hiši, kjer se je sukalo največ teh mladeničev. Poslali so jo v napol podrt hlev, kjer si je pripravila ležišče blizu vrat, tako da je mogla vse umeti, kar se govori na dvorišču.

Šele tu je začela vojvodinja Asunta natančneje preudarjati, kaj naj stori. Doslej ni bila nikdar toliko zbranih misli, da bi mogla to storiti. „Le v Kržanovo bližino, potem se že pokaže, kaj storim,“ to je bila njena edina misel med dolgim potovanjem. Zdaj, ko je bila dospela v to vas, iz katere je morala začeti svoje delo, si je belila glavico, kaj naj stori in kako naj reši Kržana. Naj-li gre iskat podzemsko jamo in najprej poskusi izvedeti od beneških vojakov, kaj se je pravzaprav zgodilo s Kržanom, ali naj poskusi poiskati vodnjak, iz katerega vodi podzemski rov v Famagusto in naj stopi pred proveditorja Bragadina? Da je rov skrbno zastražen, o tem Asunta ni dvomila ali rekla si je, da bi je morda več ne pustili iz mesta, če bi se ji sploh posrečilo notri priti, vojaki v jami pa bi jo morda smatrali za vohunko in kdo ve kaj storili ž njo.

Čim bolj je Asunta premišljevala o vsem tem, toliko nemirnejša je postajala in toliko večje so bile njene skrbi. Minevale so ure, toda Asunta ni našla pokoja.

Moralo je biti čez polnoč, ko je naenkrat začula z dvorišča močan moški glas, ki ji je v hipu pretresel vse živce, da je prestrašena skočila s svojega ležišča in se stisnila v najtemnejši kot.

— Bežite, Turki so za nami! Tako se je glasil klic, ki ga je bila slišala Asunta, a ni je vznemirila vsebina tega klica, vznemiril jo je ta glas.

— Kralj Gjačič, je dihnila Asunta z drhtečimi ustnicami in prešinila jo je tolika groza, da je s tresočimi se rokami vzela iz nedrij stekleničico s strupom.

— Turki gredo, se je razlegalo po vasi. Od hiše do hiše je šel ta klic in ljudje so pribežali iz svojih hiš ali izpod razvalin svojih pribežališč ter v blaznem strahu bežali proti goram, kajti nihče ni bil oborožen in nihče pripravljen na ta nenadni napad.

Tudi Asunta se je splazila iz hleva in bežala, a ne za pirati, nego na nasprotno stran, ven proti morju. Trdno je bila prepričana, da bi jo kralj Gjačič vzlic oiganski opravi spoznal na prvi pogled in zato je bila v tem hipu njena edina misel, priti iz njegove bližine.

Tekla je, kar so jo nesle noge in vsa upehana dospela na obrežje. Tam je našla več ljudi. Nekaj vaščank je bilo v naglici zbežalo na to stran in hitele so odvezovati ribiške čolne ter se pred Turki rešiti na morje. Nihče ni branil Asunti, da je stopila v čoln, v tej nevarnosti se ni nihče zmenil za to, da je tujka.

Z morja, ko je bil čoln že v primerni razdalji od brega, se je ozrla Asunta nazaj na vas. Bila je vsa v plamenu in pri tem groznem svitu je uzrla trume vojakov, ki so sledili v divjem diru bežečim piratom.


XXXXI.[uredi]

Sakupit ću Turke katalane,
oružat ču tanene galije,
brže šajke, od boja džemije.
Uranit ću rano prija zore
zavest ću se uza sinje more.
Osvojit ću Kotor i Korčulu
i bijela Barbarigu Kulu.
Porobit ću po moru otoke,
razorit ću palače visoke.
Od Kotora do bilih Mletaka,
pohvatat ću dosta divojaka.
Razorit ću crkve i oltare,
sagradit ću visoke munare
i džamije, krajem Dalmacije,
gdi će klanjat odže i adžije.

Hrvatsko narodna.

Ribiški čolni z beguni in begunkami so pluli kar možno daleč od brega, da bi jih s kopna ne mogla doseči nobena krogla. Pahost je bila med temi ljudmi tako velika, da Asunta dolgo časa ni mogla ničesar izvedeti, ne kako je prišel kralj Gjačič v te kraje, niti kako je prišlo do boja med pirati in med Turki. Vpraševati se Asunta ni upala, saj bi se bila s tem izdala, da ji je kraj neznan in da so ji neznani ljudje. Zato je molče sedela na dnu čolna med drugimi ženskami, a pazila je skrbnona vse njih govorjenje ter si skušala napraviti iz ujetih besedi nekako sliko dogodkov tega dne.

Izvedela je, da so piratje sklenili novo zvezo z Benečani ter da se pripravljajo naskočiti Turke na morju in na kopnem. Kralj Gjačič je med tem, ko so se zbirale piratske ladje, prišel pred Famagusto, da zbere kar mogoče moštva za boj in da sprejme svojega sina, ki ga imajo Benečani v rokah. Ta dan je s svojimi ljudmi pregledoval ozemlje, da določi, od kod naj piratje planejo nad turško armado, oblegajočo Famagusto. Nesrečen slučaj je nanesel, da so nekateri njegovi ljudje padli v roke turškim vojakom in jim najbrž izdali, kaj se pripravlja in da jim stoji na čelu grozni strahovalec Turkov, piratski kralj Gjačič. Turki so se takoj v velikem številu zapodili za pirati in jih pognali v beg. Užgali so drugič največjo piratsko vas, ležečo blizu Famaguste in gotovo bodo poklali vse, ki jim pridejo pod meč.

S kopnega je donelo na morje pokanje pušk. Streli so se čuli zdaj od te, zdaj od druge strani, kar je pričalo, da je turško vojaštvo preplavilo, vso pokrajino. Tudi na begune v ribiških čolnih so začeli streljati Turki, čim so prišli na morski breg, a na srečo ni zadela nobena krogla, ker so bili čolni dosti oddaljeni od morja.

Ko se je v turškem taboru vsled izdajstva slučajno ujetega pirata izvedelo, da se mudi v bližini Famagusto piratski kralj Gjačič in da zbira moštvo za napad na Turke, so poveljniki takoj odredili kar je bilo treba, da bi onemogočili ta napad. Strah Turkov pred drznim in hrabrim piratskim kraljem je bil velik in resničen, saj je divjal Gjačič pri vsaki priliki med Turki kakor besen volk med ovcami. Turški sultan je bil že mnogokrat obljubil za Gjačičevo glavo na tisoče cekinov. Naravno je torej, da je vzplamtel ves turški tabor, ko je izvedel, da je Gjačič pred Famagusto in da hoče obleganim Benečanom priti na pomoč. Več tisoč mož je bilo odposlanih da razženo Gjačičevo četo, dokler je bila še majhna in da uničijo vse vasi, kjer imajo piratje svoja zavetišča in svoja skrivališča.

Gjačič je moral bežati. Preslaba je še bila njegova četa, da bi se bila mogla Turkom ustaviti. Bežal je s svojimi ljudmi v gore in tamkaj se je četa razkropila. Nekaj ljudi so Turki pač ujeli, Gjačič sam jim je srečno utekel.

Mustafa-paša je seveda takoj uganil, da pripravlja Gjačič napad na njegovo armado le da bi s svojimi ladjami toliko laglje napadel turško brodovje, ležeče pred Famagusto. Slutil je, da bi med največjim bojem na kopnem naenkrat Gjačič s svojimi ladjami presenetil turško brodovje in zato je o vsem tem takoj obvestil admirala Pialija, zapovednika turškega brodovja.

Piali-paša je nemudoma zaukazal najstrožje nadziranje morja, da bi se piratske ladje ne mogle približati njegovemu brodovju. Pred vsem mu je bilo na tem, da bi Gjačič ne mogel zapustiti otoka. Vedel je, da tudi najštevilnejše piratsko brodovje ne bi postalo nevarno turškim ladjam, dokler ni pod vodstvom kralja Gjačiča. „Vse je treba storiti, da se Gjačič ne bo mogel združiti s svojim brodovjem“, si je rekel Piali-paša in zaukazal je natančno nadzorstvo vsega obrežja.

— Noben čoln ne sme več od ciprskega brega, se je glasil njegov ukaz in takoj je razposlal zadostno število malih ladij, da bi nadzirale vse obrežje.

Na tisto stran obrežja, kjer je turško vojaštvo zasledovalo Gjačiča in njegovo četo, se je peljal Piali-paša sam z več ladjami. Že od daleč je zagledal na morju zibajočo se čolne z beguni in hitro zaukazal, da jih je prijeti.

— Gotovo so to sami piratje in njih ženstvo, je rekel Piali-paša svojemu pobočniku, motreč s krova svoje ladje čolne z beguni. Dobro je, da je toliko žensk vmes. Od teh se laglje kaj izve, kakor od piratov samih.

Turške ladje so razpele svoja jadra in dvignile čez morje. Zajele so čolne od treh strani, tako da ni mogel nobeden uteči. Na to tudi nihče ni mislil. Ko so ljudje v čolnih zagledali turške ladje, prešinil jih je nepopisen strah. Naprej niso mogli, nazaj na obrežje niso smeli. Nikjer nobenega izhoda, izključena vsaka rešitev. Obup je prevzel te ljudi in jih otopil. Samo nekateri najpogumnejši so poskakali v morje in plavali proti obrežju, upajoč, da morda vendar iztakuejo kraj, kjer bi mogli stopiti na kopno, drugi so v blaznem trepetu čakali, kaj se zgodi ž njimi.

Turške vojne ladje so ribiške čolne kaj hitro segnale skupaj. Vojaki so se spustili v te čolne in začeli spravljati begune na admiralsko ladjo. Piali-paša je hotel begune sam zaslišati in zaklel se je, da bo postopal neusmiljeno z vsakim, kdor ne bo odkrito vsega povedal, kar ve o Gjačiču.

— Star račun imam z razbojniškim kraljem, je Piali-paša pripovedoval svojemu pobočniku. Leto dni je že tega, kar me je njegov sin obstrelil, ko sem na otoku Avgonu pomagal oteti odlično damo iz piratske sužnosti. Takrat sem prisegel, da uničim oba Gjačiča. Zdaj imam upanje da mi pride kralj Gjačič v roke. Srečen bom, če se to zgodi in dan, ko bo piratski kralj visel na jamboru moje ladje, bo eden najlepših dni mojega življenja.

Vojaštvo je seveda le počasi spravljalo begune in begunke na vojno ladjo admiralovo. Segnalo jih je vse na zadnji konec ladje in potem je hitel kapitan sporočit admiralu, da lahko začne z zasliševanjem.

Piali-paša je bil hitro na mestu. Njegovi temnožareči pogledi, pred katerimi so se tresli sovražniki in lastni vojaki, so švignili čez zbegano množico.

— Pripravite vojake, je Piali-paša ukazal kapitanu. Kdor ne bo po pravici in resnici odgovarjal, tega naj zvežejo in ga vržejo v morje.

Množica je zatrepetala ali vzlic grozilnim besedam Piali paše se je začela iz množice prerivati stara, slabo oblečena ciganka. Ko se je prerila v ospredje, jo je v bližini stoječ vojak surovo pahnil nazaj.

— Pustite me pred poveljnika, je zaklicala ženska. Govoriti moram ž njim.

— Piali-paša se je ozrl na to stran in oblak se je prikazal na njegovem čelu.

— Če se stara ciganka še enkrat gane, vrzite jo v morje, je zaukazal z jeznim glasom.

Vse to se je govorilo v grškem jeziku, a zdaj je domnevana ciganka, ne meneč se za vojaštvo, zaklicala v italijanskem jeziku:

— Ekscelenca, poslušajte me, jaz nisem ciganka, jaz sem vojvodinja Asunta Dall Ferro. Bodite usmiljeni in poslušajte me.

Piali-paša je v prvem trenotku menil, da ima pred sabo blazno žensko, a glas se mu je zdel znan in zato je stopil bliže.

— Zdaj me seveda ne morete spoznati, je rekla Asunta, zakaj namazala sem si obraz s pepelom, da bi bila varna med temi ljudmi. Ali mislim, da me bodete pozneje spoznali in da me še niste pozabili.

Piali-paša še vedno ni bil gotov, ima-li res pred sabo vojvodinjo Asunto, a bolj ko je ogledoval ta obraz, bolj znane so se mu zdele te poteze. Asunta pa je bila v strahu, da jo je Piali-paša pozabil in zato je hitela vzbuditi njegov spomin.

— Saj ni mogoče, da ste popolnoma pozabili na me. Rešili ste me s pomočjo kapetana Desantiča iz Gjačičevih rok. Še kri ste zame prelivali ...

Zdaj ni Piali-paša nič več dvomil, da ima pred sabo res vojvodinjo Asunto. Obenem pa ga je obšlo globoko sočutje z vojvodinjo. Obe roki ji je dal in s toplim glasom je vzkliknil:

— Sirota uboga — kaj se je moralo zgoditi, da ste prišli v tak položaj. Toda — kaj vas sprašujem. Hitro v mojo kajuto, da se saj osnažite. Za govorjenje bo pozneje časa dosti.

Držeč vojvodinjo za roko, jo je admiral peljal v svojo kajuto. Strme so beguni in begunke gledali ta prizor, ne vedoč, kako bi si ga tolmačili. Šele zdaj so se zavedli ti ljudje, da nihče ne pozna te „stare ciganke“, da nihče ne ve, ne kdo da je, ne od kod da je, vendar pa so vsi slutili, da zna biti to izredna prijaznost admirala Pialija s tujo žensko zanje velike koristi.

— Nekaj vojakov naj se nemudoma pelje na breg in naj tam poskrbi ženskih oblek, seveda gosposkih, je ukazal Piali-paša, ko je bil odpravil Asunto v svojo kajuto. Ta dama, je rekel svojim nad vse začudenim oficirjem, je moja znanka, vojvodinja Asunta Dall Ferro. Kakoja prišla do tega, da se je preoblekla za ciganko, tega še sam ne vem.

Vojaki so hitro poskakali v ribiške čolne in veslali proti bregu. Piali-paša jim je bil za vsako primerno obleko obljubil cekin, kar jih je tako vzpodbudilo, da so napeli vse moči, samo da čim prej izpolnijo zapovednikovo željo. Okrog Famaguste je bilo dovolj gradičev, katerih prebivalci so bili pobegnili pred turško armado, in vojaki so iz skušnje vedeli, da je v takih, v naglici zapuščenih gradovih, dobiti sicer malo zlata, zato pa toliko več ženskih oblačil. Ko so se vojaki vrnili čez nekaj ur, so imeli na čolnih zložene cele skladovnice vsakovrstnih oblačil, pričujočih, da so vojaki temeljito izpraznili vse hiše, katerih so se lotili.

Piali-paša in Asunta sta se med tem na drobno domenila o vsem, kar je Asunta doživela od dneva, ko se je ločila od admirala. Odkrito je Asunta priznala turškemu admiralu svojo ljubezen do Kržana in mu razložila, da se je preoblekla za ciganko prav zato, da bi rešila Kržana.

Piali-paša je poslušal Asunto z velikim zanimanjem, zlasti ko mu je Asunta pripovedovala o piratski deklici Mari in o njenem mrzličnem fantaziranju.

— In zdaj, je rekla Asunta, ko je končala svoje pripovedovanje, svetujte mi, kaj naj storim.

— Piali-paša je zmajal z glavo.

— Težko je, Vam kaj svetovati, ko ne ve nihče, kaj se je pravzaprav zgodilo. Toda poskusiti hočem, da kaj izvem. Ostanite za zdaj pri meni. Vrnem se pred Famagusto in odpošljem posebno ladjo, da obvesti prijatelja Desantiča, da sem Vas srečno našel.

— Desantič! Asunta je vsa razburjena planila pokonci. Mar veste, kje da je Desantič?

— Gutovo da vem, je smehljaje odgovoril Piali-paša. Več tednov je švigal okrog Cipra. V vsakem pristanu je povpraševal po Vas, a nikjer mu niso vedeli ničesar povedati. Zdaj misli, da ste se pri zavzetju Nikozije ponesrečili.

— In kje je Desantič zdaj?

— Na malem otočiču nedaleč od Cipra. Tam čaka na kako vest o Vas, kajti obljubil sem mu, da bom poizvedoval po Vas. Izpolnil sem tudi svojo obljubo, a vse moje poizvedovanje je bilo brez uspeha. Ah, to bo Desantič vesel, če izve, da ste živi in zdravi. Toda zdaj Vas moram zapustiti, da zaslišim ujete pirate in njih ženske.

Piali-paša je od ujetih begunov in begunk izvedel samo to, da pripravljajo piratje velikanski napad na turško armado s kopnega in z morja v namen, da osvobode Famagusto. Ženske, ki so bile gostobesednejše od moških, so izdale vse, kar so vedele o pripravah kralja Gjačiča za ta napad. Mnogo sicer ni bilo, toda dovolj, da se je mogel Piali-paša orijentirati. Spoznal je, da preti največja nevarnost njegovemu brodovju, kajti, da Gjačič na otoku samem ne bo mogel dobiti posebno mnogo ljudi, to je bilo po izpovedbi ujetnikov brez dvoma, a z nekaj tisoč možmi bi proti velikanski turški armadi ne opravil dosti.

Napada piratov se Piali-paša ni kdo ve kako bal. Toda prejel je bil poročila vohunov iz samih Benetk, ki so ga prav v onih dneh močno vznemirjala. Vojni minister Zeno je bil s svojo spretnostjo in eneržijo dosegel v kratkem času velik uspeh. Ustvaril je bil številno in močno novo brodovje, s katerim je hotel iti Famagusti na pomoč in sklenil je bil z različnimi državami zveze ter si zagotovil njihovo pomoč. Piali-paša je sodil po dobljenih poročilih, da utegne priti to mogočno brodovje že v kratkem času v grško morje, a če se združi s pirati, potem je vedel, da tej velikanski sili ne bo mogel kljubovati.

— Farmagusta mora pasti, predno pride beneško brodovje, to je bilo zdaj, ko je bil zadosti obveščen o Gjačičevih namenih, njegovo prepričanje in tudi njegov trdni sklep in tega istega prepričanja je bil tudi Mustafa-paša.

Še tisti dan se je Piali-paša vrnil s svojimi ladjami pred Famagusto, kjer je bilo zbrano turško brodovje. Peljal je seboj vse ujetnike in tudi vojvodinjo Asunto, kateri je obljubil, da gotovo izve, kaj je s Kržanom.

— Enega teh piratov pošljem v Famagusto, je rekel Piali-paša. Ponoči ga popelje čoln v pristan. Tam bo skočil v morje in splaval na obrežje. Rekel bo, da je utekel z moje ladje, čez dva dni mora priplavati nazaj in povedati kaj je s Kržanom.

— In če ga ne bo?

— Pride, če ga ne bo, plačali bodo vsi ujetniki njegovo izdajstvo s smrtjo. To mu povem v naprej. Med ujetniki je bil prileten mož z ženo in s štirimi otroci. Tega si je izbral Piali-paša, da gre kot vohun v Famagusto. Kajti domneval je, da mož ne bo žene in otrok prepustil gotovi smrti. Zbranim ujetnikom je Piali-paša brez ovinkov povedal, kaj jih čaka, če bi se odposlani pirat ne vrnil o določenem času. Naznanilo turškega admirala je provzročilo med pirati in njih ženskami tolik strah, da so od moža, ki si ga je izbral Piali-paša, zahtevali vse mogoče prisege, da se resnično vrne.

In mož je to tudi odkritosrčno obljubil in prisegel, toliko raje, ker mu je Asunta obljubila bogato nagrado, če ji prinese zanesljivih poročil.

— Zdaj, vojvodinja, je rekel Piali-paša, ko je kramljaje sedel s prvimi svojimi oficirji in z Asunto pri večerji, zdaj je vse preskrbljeno. Desantič zna biti v dveh dneh tu in v dveh dneh se vrne tudi pirat iz Famaguste. Čez nekaj dni me bodete zapustili in prav bo za vas, ker bližajo se hudi dnovi. Zdaj se začno največji napadi na Famagusto.

Mesto bo v kratkih dneh v naših rokah.

Ta pojasnila so provzročila Asunti novih skrbi. Kaj bo s Kržanom, če zavzemo Turki Famagusto? Divji vojaki v svoji zmagovalski besnosti pač ne bodo delali razločkov in bodo vse poklali in pomorili, kar jim pride pod meč, in v tem slučaju bi tudi mogočni admiral Piali ne mogel ničesar pomoči.

— In kaj se zgodi potem, ko pade Famagusta? Nastane-li na tem otoku mir?

— Kaj še, je vzkliknil Piali-paše. Ne pozabite vojvodinja, da sem Turek in poklican, razširjati z mečem Mohamedovo vero. Čim zasveti nad Famagusto polumesec, odrinem s svojim brodovjem v Adrijansko morje. Benetke morajo biti uničene in cerkev sv. Marka postane mošeja ravno tako, kakor je postala mošeja cerkev sv. Sofije v starodavnem Carigradu. Turki smo uničili bizantinsko cesarstvo in zdaj je ta ista usoda namenjena beneški republiki. Kolikor bo mogoče spraviti na ladjo vojaštva, toliko ga popeljem s seboj. Najprej postane Dalmacija naša. Podrli bomo beneške palače in kristjanske cerkve slavnoznano Barbarigovo kulo užgem jaz sam. Deset mesecev se že zaman trudim, da bi premagal Bragadina. To moram vendar poplačati.

Plaho je zrla Asunta na pašo. Poznala ga je samo kot dobrega človeka, zdaj je videla, da je v svojem srcu ravno tako divji in fanatičen, kakor vsi drugi Turki. Obšel jo je strah pred tem možem in srčno je želela, da bi že vedela, kaj je s Kržanom in da bi že prišel zvesti Desantič.

Mučno je bilo Asunti prebivanje na turški ladji. Mudila se je kolikor je bilo le mogoče v svoji kajuti, vendar je nehote zapazila, da se delajo posebne priprave. Na ladjo se je pripeljal Mustafa-paša in imel s Piali-pašem dolga posvetovanja. Asunta je imela kmalu priliko slišati, da se Benečanom v Famagusti slabo godi, ker nimajo več ne živil, ne smodnika. Spomnila se je, kako dolgo časa je Kržan preskrbljeval mestu živil, ljudi in smodnika.

— Če so Benečani res kaj storili Kržanu, je to le zaslužena kazen za njihovo početje, si je mislila Asunta, dasi je sicer sočustvovala z obleganci.

V tisti noči je naenkrat začula strahovito pokanje od Famaguste. Streljalo je dosti močnejše, kakor topovi. Prestrašena je pohitela na krov gledat, kaj da je in Piali paša ji je rad pojasnil.

— Naši armadi se je posrečilo najti podzemski rov, ki vodi iz nekega vodnjaka v mesto. Prijezdilo je neko siromašno dekle, kdo ve od kod, v turški tabor in prosila, da bi jo peljali pred Mustafo-pašo. Temu je razodelo, da vodi skriven rov v mesto. Naši so zavzeli ta rov in razstrelili del mesta. In kaj mislite, kako plačilo je zahtevalo to dekle za svoje razkritje? Zahtevalo je, da mora Mustafa-paša rešiti njenega ljubimca iz rok Benečanov.

Strme je poslušala Asunta to pojasnilo, dočim so njeni pogledi begali po Famagusti, kjer so se dvigali proti nebu visoki plameni in je na utrdbah divjal najstrašnejši boj.

— Če to ni tisto dekle, ki je prijezdilo na Mirabellov grad in v svoji bolezni fantaziralo o Tomu in o Kržanu? Neko dekle je Kržanu in Tomu izdalo skrivnost o tajnem rovu iz vodnjaka v mesto. Morda je iz ljubezni do Toma izdala to tajnost tudi Turkom.

Pri teh mislih je postalo Asunti mučno pri srcu. Ni imela vzrokov, biti količkaj naklonjena Benečanom. Ti ji niso hoteli pomagati, ko jih je njen oče prosil pomoči zoper pirate in morala je vsled tega stopiti z Ladislavom Gjačičem pred altar. Benečani so vzeli njenemu očetu njegovo deželico, otok Antikytiro, in njega samega odpeljali v ječo. A vzlic temu se ji je oblegana Famagusta tako smilila in imela je tako sočutje s prebivalstvom in z vojaštvom, da niti en trenotek ni mislila, povedati Piali-paši, da vodi iz vodnjaka rov v mesto.

Slutnja vojvodinje Asunte je bila utemeljena. Res je bila Mara, ki je pokazala Turkom pot v mesto Famagusto. Dan po odhodu vojvodinje Asunte je minila mrzlica in deke je povedalo grajskim ljudem, po kaj je prišlo, potem pa se koj odpravilo domu. Rojstna vas je bila opustošena. Turki so pobili in poklali vse, kar jim ni uteklo in razgnali pirate na vse strani. Zasledujoč pred njimi bežeče ljudi so Turki tudi videli, da se jih je nekaj rešilo v piratsko jamo v gori in zavzeli so tudi to jamo. Mara ni vedela, kam bi se obrnila, kaj bi storila, kje bi iskala zavetja in zlasti kje bi iskala pomoči, da reši Toma. Ni ji bilo ne za očeta, ne za mater, kaj šele za ošabno mestno prebivalstvo. Tomo ji je bil vse na svetu in nobena žrtev ji ni bila prevelika, da ga reši. Šla je torej v turški tabor in Mustafi-paši razodela skrivnost o rovu s pogojem, da otme Toma iz rok beneške oblasti.

Vodnjak so Turki še tisto uro zastražili. Beneški vojaki so to seveda kaj hitro zapazili in so o tem obvestili Bragadina, ki je postavil vse polno vojaštva v rov, da ubranijo Turkom vhod. Toda Turki so ga prekanili. Nametali so v vodnjak mrličev in jih zasuli. Benečani so vsled tega mislili, da so si Turki le hoteli prihraniti trud, ki bi ga bili imeli s kopanjem grobov, ter da so Tujrki slučajno našli in zasuli vodnjak, ponoči pa so Turki zopet izvlekli mrliče iz vodnjaka in se vtihotapili v rov. Nanesli so tja smodnika in razstrelili velik del mestnega obzidja in en del mesta ter obenem z ljutim naskokom poskusili zavzeti Famagusto.

Ta strahoviti boj je gledala Asunta s krova turške admiralske ladje in trepetala je bojazni, da Turki mesto zavzemo in da turški vojaki pijani težke zmage, umore tudi Kržana.

XLII.[uredi]

Mustafa vezire knjigu piše
ter je šalje Ante Bragadinu:
„Zlo ti bilo, Ante providure!
Što ti misliš, u što le se uzdaš?
Bila grada obraniti nečeš.
Kad je Ante knjigu pregledao,
bio barjak biše razmotao,
ter ga meče gradu na bedene,
jer se ino njemu nemogaše
nestade mu praha i olova,
i zaire, što je od potribe;
Sva mu vojska biše izginula,
a bedeni na zemlju padnuli.
Veziru je knjigu napisao,
u knjiži je njemu besidio:
„Zakuni so na čitapu tvomu,
daj mi jamca Boga velikoga,
da češ pustit moje vitezove
zdrav o poči duždu mletačkomu,
i pod puškom i pod bridkim čordam,
poslat ču ti ključe bila grada.
Kad je vezir knjigu proučio,
od veselja crnu zemlju ljubi,
zaklinja se na čitapu svomu,
i daje mu jamca Boga svoga:
Da če poči duždu mletačkomu,
i njegovi mladi vitezovi
oružani, zdravi i veseli.
Ali vire u Turčina nije.“

Hrv. narodna.

Velikanski naskok na Famagusto je bil po ljutem boju srečno odbit. Vso noč je trajalo krvavo klanje. Turške čete so besno naskakovale utrdbe, obdajajoče mesto in zlasti silne odprtine, ki so nastale vsled eksplozije. Vmes so neprestano grmeli topovi. Kadar so umolknili, se je čulo čez morje in na turške ladje silovito, skoro blazno vpitje, zdaj „Allah il Allah“, zdaj zopet „Viva San Marko“. Kri je tekla v potokih, turška kri in beneška kri, in šele ko je posijalo jutranje solnce na nesrečno mesto, je bilo boju konec. Turki so se umaknili v svoj tabor.

Ante Bragadino je bil zopet enkrat zmagal. Na tisoče mrtvih vojakov je ležalo po zidovju in okopi, po katerih je sicer tekla voda, so bili napolnjeni z mrliči.

Silno draga je bila ta zmaga, predraga. Padlo je tudi mnogo beneškega vojaštva. Od posadke, ki je štela začetkom obleganja 22.000 mož, je bilo samo še kakih 7000 mož pri življenju. Najhujše pa je bilo to, da posadka ni imela več ne smodnika ne krogel. Vsa municija je bila porabljena. Če bi bili Turki samo še nekaj ur nadaljevali boj, bi bili mesto zavzeli.

Kolikor se je dalo, je Bragadino doslej tudi vojaštvu prikrival pravo stanje mesta, zlasti mu je prikrival, da pojema zaloga smodnika in krogel. Zdaj to ni bilo več mogoče in zdaj je vse prebivalstvo prevzel strah, da napadejo Turki čez nekaj ur zopet mesto in pokoljejo vse prebivalstvo. Bojazen je rasla od ure do ure, nastala je panika in vse glasneje je donel po mestu klic: „Bragadino naj kapitulira“.

Bragadino ni ničesar vedel o tem, kar se je godilo v obupajočem mestu. Silni telesni in duševni napori in grozni boji, katerih se je vedno sam udeleževal, da bi imelo vojaštvo v svojem poveljniku zgled požrtvovalne hrabrosti, so bili izčrpali njegove moči. Komaj so bili Turki odšli z bojišča, je začel Bragadino omahovati in vojaki njegovi so ga morali podpirati, da se je vzdržal na nogah in prišel do svojega stanovanja. Tam je obležal kakor brezzavesten, tako je bil potreben počitka in spanja.

Iz panike, ki je nastala v mestu, ko se je zaznalo, da v zalogah ni več ne smodnika ne krogelj za obrambo, pa tudi ne več živeža, se je tekom dneva razvila prava anarhija. Zavest, da zavzamejo Turki mesto lahko vsako uro, je pripravila ljudi ob vso razsodnost, a med vojaštvom, ki se je celih deset mesecev ustavljalo turškim napadom z občudovanja vredno hrabrostjo, je prenehala vsaka disciplina. Očitno so kleli beneško republiko, češ, da ni poslala obleganemu mestu pomoči in ji želeli, da bi propadla; kleli so Bragadina, da jih je zaman mučil in varal, obetajoč jim, da pride kmalu mogočno beneško brodovje osvobodit Famagusto in kleli so pirate, ki so obljubili svojo pomoč, a je niso izpolnili. Nevolja vojaštva je, čim je ponehala disciplina, hitro naraščala. Nihče se ni hotel več pokoriti svojemu zapovedniku, straže so zapustile svoja mesta, celo oficirji so začeli metati orožje od sebe in kdor je mogel, si je preskrbel meščansko ali kmetsko obleko, upajoč, da ga Turki ne bodo v tej obleki spoznali kot vojaka in da mu bodo prizanesli. Tod in tam je prišlo do bojev in so se zgodili ropi in umori. Nihče ni več bil vstanu vzdržati v mestu red.

To priliko je porabil pirat, ki ga je bil poslal Piali-paša v Famagusto, da se je še pred časom vrnil na admiralsko ladjo. Spričo občne zmešnjave se ni nihče zanj zmenil in mu ni nihče branil, ko se je polastil na bregu stoječega čolna in se z njim odpeljal iz pristana. Iz ust tega pirata je potem izvedela vojvodinja Asunta, kaj se je zgodilo s Kržanom in s Tomom in da sta ta dva v ječi. Tudi je izvedela, da je Ladislav Gjačič v ječi, vendar ji je ostalo še neznano, da je prišel Kržan vsled tega v nesrečo, ker ni hotel izdati nje in njenega poprejšnjega skrivališča. Zagotovilo, da je Kržan še živ, ji je bilo pač v tolažbo, skrb pa je ni minila, zakaj vedela je, da bi bil pravi čudež, ko bi Kržan utekel občnemu klanju, ki nastane gotovo, če turški vojaki s silo zavzemo oblegano mesto.

— Pomagal bi Vam od srca rad, je rekel Piali-paša, toda mogoče to ni, Nam se preveč mudi zavzeti Farnagusto. Tudi v turški armadi ni več vse tako, kakor bi moralo biti. Bolezni in ljuti boji so pobrali mnogo našega vojaštva. Samo pri nocojšnjem napadu je padlo nad 10.000 mož. Kdaj naj jih pokopljemo? Če se to ne zgodi hitro, zamore pri tej vročini bolezni vso našo armado in omogočijo piratom vsaj nekaj uspehov, če že ne popolne zmage. Kakor ste sami slišali iz ust pirata, ki Vam je prinesel dosti ugodno vest o Kržanu, je zmanjkalo Benečanom streliva. S tem je njih usoda odločena. Še danes ponoči zavzamemo Famagusto.

— Kaj je res neizogibno potrebno novo grozno klanje in prelivanje krvi? je vprašala Asunta. Čuli ste, kaka anarhija vlada v mestu in da vse zahteva, naj Bragadino kapitulira.

— Bragadino ne bo kapituliral, če mu ostane vojaštvo zvesto, je z resnim poudarkom rekel Piali-paša, Bragadino je pravi junak in pojde raje z vsem svojim vojaštvom v smrt, kakor da se vda. Sicer pa se to kmalu pokaže. Prav ker ne moremo pokopati svojih mnogoštevilnih mrličev, če nam ne pomorejo obleganci, zato bo Mustafa-paša še danes pozval Bragadina, naj se vda in mu ponudil, da sme oborožen in z vsem svojim vojaštvom oditi iz mesta.

Piali-paša je imel pravo mnenje o Bragadinu. Ko je tega končno prebudilo silno vpitje pred njegovim stanovanjem zbranega ljudstva in je izvedel, kaj ljudstvo zahteva, je odločno odklonil kapitulacijo.

— Ne, je kratko odgovoril, za nobeno ceno na svetu.

Tedaj pa je stopil pred njega v neštevilnih bojih osiveli general Trevisani.

— Nimamo več ne smodnika, ne krogel, ljudstvo se je uprlo, vojaštvo revoltira — Turki zavzemo mesto lahko pri prvem naskoku. Sedaj vojaštva niti na obzidje več ne spravimo. Odprta nam je samo ena pot — kapitulacija.

Bled je bil Antonio Bragadino kakor smrt, ko je čul, da revoltira vojaštvo in da zahteva vse prebivalstvo kapitulacijo, a vendar je z neizprosno odločnostjo vnovič izjavil, da ne kapitulira.

— Antonio Bragadino — čast tvojemu brezprimernemu junaštvu, je tedaj vzkliknil general Trevisani, a na tvojo vest naj padejo žrtve tvoje trdovratnosti.

Tedaj pa se je začul s trga pred proveditorijo nov velikanski šum. To ni bilo več vpitje, to je bilo divje tuljenje, da se je zganil ves vojni svet, ki je bil zbran pri Bragadinu. Od sprednjih utrdb, kjer je bilo edino še nekaj vojaštva, ki je še opravljalo svoje službe, so pripeljali vojaki dva Turka. Eden je bil višji oficir, drugi je nosil veliko belo zastavo. Prinesla sta Mustafa-paše poziv, naj se Famagusta vda in vojaki so ju peljali pred Bragadina.

Kričaje je sprejelo ljudstvo odposlanca turškega zapovednika, sluteč, da prinaša poziv na kapitulacijo. Ljudje so se gnetli v divji razburjenosti okrog njega in vse mogočneje in mogočneje je postajal klic: Bragadino mora kapitulirati. Turški odposlanec se je komaj ubranil ljudi, ki so silili k njemu in ga upraševali, kake pogoje je stavil Mustafa-paša.

— Vsem bo prizanešeno na življenju in na imetju, je končno razglasil turški odposlanec, če se Bragadino vda.

Zdaj je ljudstvo prevzel pravi delirij. Edino, kar so ljudje še želeli, to jim je sedaj turški zapovednik sam ponujal. Sami niso upali, da se jim to izpolni, zdaj pa je bilo treba le sprejeti ponudbo in vsi so bili rešeni.

Množico je minila vsa razsodnost. V gostih trumah se je vsula za turškim odposlancem in odšla ž njim vred v porušeno palačo proveditorja.

— Bragadino, kapituliraj; Bragadino, vdaj se!

Tako je grmelo po trgu, po hiši in po sobi, v kateri je bil Bragadino s svojimi svetovalci in kjer je iz rok turškega odposlanca sprejel poziv Mustafa-paše.

Bragadino ni več dvomil o svojem položaju. Videl je, da je vse proti njemu in da je popolnoma osamljen. Ljudstvo in vojaštvo je zahtevalo kapitulacije. A vendar se ni mogel odločiti.

— Bragadino, kapituliraj, je novič zagrmelo po sobani in zabliskali so se meči v rokah navzočih oficirjev. Rešitve ni. Če ne kapituliraš, pripeljejo tvoji vojaki sami Turke v mesto.

Bragadino je uvidel, da se ne more več ustavljati. Jasno mu je bilo, da bi ga njegovi lastni oficirji na mestu ubili, de bi ne ugodil občni želji. Spoznal je, da je izgubljeno vse, prav vse, da ni nobene rešitve in nobene pomoči.

Klonila mu je glava na prsa in težke muke so mu trgale dušo. Ko bi se bil mogel držati le še tri dni — prišli bi bili piratje. Le še tri dni, če bi se mogel braniti. A ni se mogel nobene ure več.

— Bragadino, kapituliraj! je zopet donelo po dvorani.

Še en pogled je vrgel Bragadino po razljučenih vojakih, ki so se grozeče gnetli v sobani, potem je s tresočim glasom vzkliknil:

— Naj se zgodi vaša volja.

V hipu se je polegla obupna razdraženost ljudstva in vojaštva in namesto nje je zavladalo občno veselje in je obšla skoro blazna radost vse mesto.

V tem, ko se je v Bragadinovi sobani sestavljala in podpisala kapitulacijska pogodba, so donele po mestu trombe in sklicevale vojaštvo, kajti dogovorjeno je bilo, da zapusti beneška armada z vsem svojim orožjem in z vsemi vojaškimi častmi mesto, čim prevzame Mustafa-paša poveljstvo v Famagusti. Zdaj se je vojaštvo z veseljem odzivljalo temu pozivu, zakaj dolgi boj je bil naposled izčrpal tudi zadnje moči teh sicer hrabrih mož in zdaj niso ničesar tako želeli kakor miru.

Še tisti dan je Mustafa-paša na čelu svoje armade prijezdil v mesto. Na vratih so ga pričakovali mestni dostojanstveniki, duhovniki in beneški generali. Stari general Trevisani je turškemu zapovedniku izročil mestne ključe.

— Kje je proveditore Bragadino? je s temnim pogledom vprašal Mustafa-paša. Mar ni več zapovednik?

— Uganili ste, je odgovoril Trevisani. Bragadino se je odpovedal zapovedništvu. Na njegovo mesto sem stopil jaz.

— Ošabni Benečan se pač ni hotel ponižati pred menoj, je siknil Mustafa-paša. No, morda se dobi prilika, ko mu to poplačam.

Res se je bil Bragadino odpovedal zapovedništvu. Podpisal je pač kapitulacijo, ker je bil v to prisiljen, a čim jo je podpisal, je tudi odložil svoj meč in poveljstvo izročil generalu Trevisaniju. S Turki ni kotel imeti ničesar več opraviti.

Čim je bil Bragadino sam, je pohitel iz svojega stanovanja v vojašnico in dal odpreti vse ječe. Kržan in Tomo kar verjeti nista mogla, da sta svobodna in da lahko gresta, kamor hočeta. Ničesar nista vedela o dogodkih zadnjih dni, najmanj o sklenjeni kapitulaciji in strme sta poslušala pripovedovanje vojakov, ki so bili zbrani na dvorišču. Kržanu se je zdelo jako čudno, da je Mustafa-paša spričo obupnih razmer, ki so zavladale v Famagusti, sploh zahteval in sprejel kapitulacijo, a tolmačiti te pri krutem turškem zapovedniku čisto neumljive prizanesljivosti ni mogel.

Zavest, da sta svobodna in rešena vsake nevarnosti, je Kržana in Toma navdala s čuti najčistejše sreče.

— Zdaj pa kar domov, je zaklical Tomo, ko je ob Kržanovi strani zapustil vojašnico. Raje bom zobal kraško kamenje, kakor da bi se klatil po teh krajih, kjer je človek izpostavljen tolikim nevarnostim. Vi poiščite svojo vojvodinjo, če že res ne morete brez nje živeti, jaz pa poiščem svojo punico. Potem lahko odrineva — čim prej tem bolje.

Šele zdaj se je spomnil Kržan vojvodinje Asunte in spreletela ga je skrb, če se ji ni v času, ko je bil on v ječi, zgodila kaka nesreča. Zdaj šele je Kržan tudi izvedel, da je Tomo poslal svojo Maro na Mirabellov grad povedat, kaj se je zgodilo njemu in njegovemu gospodarju.

— Mara je vse storila, kar je bilo v njenih močeh, da me reši, je z globokim prepričanjem zatrjeval Tomo. Ta vam je drugačna punica kakor vaša bleda vojvodinja. Mene ni bilo v ječi čisto nič strah, da ne pridem več na beli dan.

Tudi Kržan je bil prepričan, da se je Asunta zavzela zanj kolikor je mogla. Če ji je Mara sporočila Tomovo naročilo in sklenil je, da pohiti takoj na Mirabellov gradič, čim bo turški zapovednik dovolil svobodni izhod iz mesta.


XLIII.[uredi]

Na svake ga on muke mećaše:
Crne mu je oči izvadio,
i bijele ruke odsikao.
Viša njega u lantini tankoj.
Neka vidi sva vojska careva
Bragadina, mlada providura,
Koji turške glave odsićaše.
Kada li je sonce počinulo,
skiduje ga s tanene lantije,
živa ga je na mihe derao.
Bragadino, pokojna ti duša.

Hrv. narodna.

Med slavnostnim sprejemom turške armade in njenim vbodom v Famagusto se je mudil bivši proveditore Bragadino v veliki vojašnici. Izpustiti je bil dal vse jetnike, kakor smo videli, tudi Kržana in Tomo. Storil je to ne zaradi jetnikov samih, saj je vedel, da bi takisto storili tudi Turki, marveč zaradi tega, da bi mogel izpustiti tudi Ladislava Gjačiča, ki ga je imel zaprtega v vojašnici. Kajti sodil je, da si s tem zagotovi hvaležnost kralja Gjačiča in ohrani pirate na strani beneške republike vsaj pri prihodnjih bojih. Bragadino je bil trdno prepričan, da tudi z zavzetjem Famaguste še ni odločena usoda Cipra, nego da napne beneška republika vse moči, da ta bogati otok, če treba z največjimi žrtvami, iztrga Turkom iz rok.

Ko je zarožljal ključ in je Ladislav Gjačič zagledal na pragu svoje ječe proveditorja Bragadina, je naglo planil k njemu.

— Prihajali moj oče? je vprašal ves iz sebe veselja, da je prišla ura osvobojenja. In ne čakaje odgovora je vzkliknil: Ah, zakaj me niste prej izpustili, da bi se bil tudi jaz udeležil slavnega boja in slavne zmage!

Šele zdaj je Ladislav zapazil, kako prepadel je Bragadino.

— Ali se mar motim? je vprašal tiho. Na mojega očeta se lahko zanesete!

— Vem, Ladislav Gjačič, je zdaj izpregovoril Bragadino. Vaš oče pride do določenega dne, toda prepozno je že. Prisiljen sem bil kapitulirati in turška vojska je že v mestu. Ker vem, koliko bi dal Mustafa-paša za Vašo glavo, sem prihitel k Vam, da Vas rešim, če je še mogoče. Jetničar Vam da primerno obleko. Ker se je Mustafa-paša zavezal, prizanesti pribivalstvu in vojaštvu na življenju in na imetju, bodete lahko utekli iz mesta, predno izvedo Turki, da ste bili moj jetnik.

— Hvala Vam, Bragadino, in pri spominu na svojo mater Vam prisegam, da Vam izkažem svojo hvaležnost z dejanji.

— Ni treba meni. Ostanite zvesti zavezniki beneške republike in dajte mi na to svojo moško besedo.

Krepko sta si segla Bragadino in Ladislav Gjačič v roke. Bragadino je bil prepričan, da bi Ladislav storil raje najsramotnejšo smrt, kakor da bi prelomil svojo obljubo.

— In zdaj hitite, Ladislav Gjačič, kajti če Vas zaslede Turki, ste izgubljeni.

Segla sta si še enkrat v roke in se razšla. Kmalu potem je videl Bragadino ubožno oblečenega kmetskega fanta plaziti se čez dvorišče in oditi v mesto. Sledil mu je z očmi, dokler se ni izgubil v gneči in izraz zadovoljnosti je legel na njegovo bledo, izmučeno lice.

— Ta jim gotovo uteče, je mrmral Bragadino, stoječ pri oknu vojašnice in motreč množico, ki se je gnetla v bližini. In če kdo, jim ta poplača zavzetje Famaguste.

Bragadino je ostal v vojašnici, kajti nameraval je v smislu sklenjene kapitulacije odkorakati z beneškim vojaštvom iz mesta in v določenem taboru počakati, da pridejo beneške ladje in odpeljejo vojake v domovino. Umaknil se je bil v vojašnico, ker ni hotel priti v dotiko z Mustafo-pašo. Z okna je opazoval prihod turškega vojaštva, ki se je razvrstilo na dvorišču, in zapustil je svoje mesto šele potem, ko je zadonela tromba, skliovjoča beneško vojaštvo, da se pripravi na odhod.

Tedaj pa je prihitel pobočnik generala Trevisanija v spremstvu dveh turških oficirjev.

— Po vseh vojašnicah Vas že iščem, je vzkliknil pobočnik. Hitite, kajti Mustafa-paša želi z Vami govoriti, predno zapustite mesto.

Začudil se je Bragadino tej želji in spreletela ga je misel, da bi bil bolje storil, če bi bil z Gjačičem pobegnil.

— Kaj mi hoče Mustafa-paša? Jaz nisem več proveditor!

— Kaj Vam hoče, tega ne vem. General Trevisani mi je ukazal, da Vas pokličem.

Bragadino je vedel, da se ne more ustavljati in zato je odšel s pobočnikom in njegovima spremljevalcema v porušeno palačo, v kateri je nekdaj stanoval in vladal kot zastopnik beneškega doža. Pred palačo so stale turške straže in polno oficirjev je čakalo povelj svojega zapovednika.

V sobi, kjer je bil Bragadino pred več urami podpisal kapitulacijsko pogodbo, so bili zbrani turški generali z Mustafo-pašo in je med njimi sedel tudi stari general Trevisani. Ponosno je stopil Bragadino pred to družbo in s hladno dostojanstvenostjo vprašal:

— Kaj želi turški zapovednik od mene?

S temnimi pogledi je Mustafa-paša motril Bragadina. Torej to je bil tisti mož, ki je celih deset mesecev z brezprimerno hrabrostjo branil Famagusto in odbil neštevilne napade stokrat močnejše turške armade? Torej to je bil tisti mož, zaradi katerega je Mustafa-paša toliko časa trepetal, da mu pošlje sultan svileno vrvico? Torej to je bil tisti mož, ki ga ni bilo premagati niti tedaj, ko je eksplozija v podzemskem rovu porušila najboljše utrdbe in ki je podpisal kapitulacijo šele potem, ko so ga njegovi lastni oficirji z mečem prisilili? Kri je pri teh mislih stopila Mustafa-paši v glavo in krčevito je stiskal pesti. A premagal je svoje sovraštvo in vprašal z zamolklim glasom:

— Kje je pomorski razbojnik Ladislav Gjačič?

Bragadina je to vprašanje iznenadilo tako, da ni takoj vedel, kaj bi odgovoril.

Greneral Trevisani je spoznal to zadrego v prvem hipu in je naglo priskočil Bragadinu na pomoč, zakaj poznal je besedolomnost turških vojskovodij in strah ga je bilo za Bragadina.

— Mustafa-paša ve vse, je zaklical Trevisani v italijanskem jeziku, bodite torej previdni.

— Molčite, je zagrmel turški poveljnik na generala Trevisanija. Jaz ne znam Vašega jezika in ne dovolim, da bi se vpričo mene dogovarjala, česar ne razumem.

Bragadino je med tem premagal prvo presenečenje in je zdaj smehljaje rekel:

— General Trevisani mi je rekel, da veste vse. Če je tako, potem je bilo Vaše vprašanje popolnoma odveč.

Počasi je vstal Mistafa-paša s svilenega balzaka, na katerem je slonel. Bil je velik zagorel mož z dolgo brado in temnimi pogledi, ki so bili zdaj grozeče uprti na Bragadina.

Mustafa-paša je težko položil svojo roko Bragadinu na ramo in izraz divje škodoželjnosti se je pojavil na njegovem obrazu.

— Kje je Ladislav Gjačič? je vnovič vprašal Mustafa-paša. Vi ste dolžni to povedati. Kakor sem jaz držal pogoje kapitulacijske pogodbe, tako jih morate držati tudi vi. Nikar ne mislite, da me bodete premotili. Ladislav Gjačič je v vaših rokah. Obljubili ste mu svobodo, če vam pride njegov oče na pomoč, a predno je še mogel priti kralj Gjačič, ste bili že prisiljeni kapitulirati. Vprašam vas torej zadnjikrat: Kje je Ladislav Gjačič?

— Tega ne vem, je odgovoril Bragadino. Na mojo čast, da ne vem kje je. Sicer pa ste se zavezali, da prizanesete vsem prebivalcem in vsem vojakom v Famagusti na življenju in na imetju in prepričan sem, da svoje besede ne boste prelomili.

— Ne bom je prelomil, je izjavil Mustafa-paša. Toda Ladislav Gjačič ni ne prebivalec mesta Famaguste, niti beneški vojak. Razbojnik je, tujec, ki ste ga vi imeli v ječi in zato zanj ne velja kapitulacijska pogodba.

— To je zvijačno tolmačenje sklenjene pogodbe, je vzkliknil Bragadino.

— Ne zvijačno, nego dobesedno, je pripomnil Mustafa-paša ostro. In povem vam brez ovinkov: če mi ne izročite Ladislava Gjačiča, vas zadene najhujša kazen. Torej, kje je Gjačič?

— Saj sem vam že povedal, da tega ne vem. Iščite ga in če vam bo sreča mila, ga morda še najdete.

Ogenj brezmejnega sovraštva je zasvetil v očeh turškega zapovednika.

— To mi poplačaš, Antonio Bragadino, tako, da bo ves svet zatrepetal, če Gjačiča ne dobim, zadene tebe, kar sem namenil njemu.

Mustafa-paša se je obrnil k svojim oficirjem in jim je ukazal, naj primejo Bragadina in naj ga vržejo v ječo.

— Vi kršite sklenjeno pogodbo, je ogorčen vzkliknil general Trevisani in planil izza mize. Bragadino je beneški oficir.

— Bragadino je prelomil kapitulacijsko pogodbo, je srdito zavpil Mustafa-paša. Naj je Gjačiča skril ali ga izpustil — storil je, česar bi ne bil smel storiti, in zato ga zadene zaslužena kazen. To je moja zadnja beseda.

Mustafa-paša se je vnovič obrnil k svojim oficirjem in jim kratko in osorno naznanil svoje ukaze. Turško vojaštvo, jim je velel, naj pregleda vse mesto in preišče vsa poslopja. Kdor pove, kje je Gjačič skrit, dobi desettisoč cekinov. Obenem je turški poveljnik ukazal, naj vzamejo vojaki Maro s sabo, da poišče svojega ljubimca Toma in njegovega gospodarja Kržana. Zdaj so beneški generali in Bragadino šele spoznali, da Turki podzemskega rova niso našli slučajno, nego da jim je bila ta tajnost izdana. Globoko je vzdihnil pri tem razkritju Antonio Bragadino.

— Usoda, usoda, kako si se maščevala, da sem hotel Kržana izročila piratom!

Ob istem času se je od turškega brodovja pomikal velik čoln proti mestnemu obrežju. Poleg turških oficirjev in vojakov so bili v tem čolnu Piali-paša, kapetan Desantič in vojvodinja Asunta. Pred nekaj urami je bil kapetan Desantič prihitel s svojo jadrenico in zdaj je šel z vojvodinjo v mesto iskat Kržana. Dogovorjeno je bilo, da takoj, čim najde Kržana, odpelje vojvodinjo in njega najprej na otok Antikytiro, potem pa gori na istrsko obrežje.

Admiral Piali je šel z Asunto takoj na glavno zapovednistvo turške armade, hoteč s svojo veljavo pomagati, da bi turške oblasti poiskale Kržanu. Desantič pa se je ločil od njiju in je krenil v mesto, domnevajoč, da Kržan in Tomo že nista več jetnika, nego svobodna. Iskal pa je po vseh ulicah in izpraševal po njih vse mogoče ljudi, a izvedeti ni mogel ničesar. Ko je naposled dognal, da je Bragadino izpustil vse jetnike, obšla ga je bojazen, da sta Kržan in Tomo že skrivaj zapustila mesto, ako nista ponesrečila. Sodil je, da sta v prvem slučaju naravnost krenila proti gradiču Mirabellovem blizu Nikozije, saj sta morala misliti, da se tamkaj mudi vojvodinja Asunta.

Rad bi bil krenil za njima, a ker turške oblasti še niso dovolile nikomur, zapustiti mesta, moral je ostati v Famagusti. Celo Piali paša mu je odrekel svojo podporo.

— Sin kralja Gjačiča je najbrž kje skrit v mestu, je povedal turški admiral Desantiču. Naši vojaki ga iščejo in zato je nemogoče, da bi mogli pred jutrišnjim dnem zapustiti Famagusto.

Zvečer je odkorakala iz mesta beneška armada. Zastave njene so vihrale, piščalke so piskale in bobni so peli, ko je šla z vsemi vojaškimi častmi čez glavni mestni trg. A vendar je vladala v mestu smrtna tihota. Ne enega pozdrava ni bilo slišati, ne enega klica. Prebivalstvo se je balo zamere pri Turkih, če bi kazalo svoje simpatije hrabrim možem, ki so celih deset mesecev z brezprimerno vztrajnostjo in z nadčloveškim pogumom branili Famagusto pred stokrat številnejšo turško armado, vojaki pa so bili preponosni, da bi v tej smrtni molčečnosti, spremljajoči njih odhod, kazali nehvaležnemu prebivalstvu svoja čuvstva. Samo trdo so stopali ti možje in srdito so gledali pred se, dokler niso imeli zadnjih utrdb za seboj.

Od tega dne ni nikdar več noben beneški vojak stopil čez prag Famaguste. Tekom stoletij je to nekdaj tako krasno, tako bogato in obljudeno mesto popolnoma propadlo in samo razvaline še pričajo o njega nekdanji slavi in mogočnosti.

Zaman so turški vojaki vso noč iskali Ladislava Gjačiča. Dognali so le to, da je bil Gjačič do prihoda Turkov jetnik proveditorja Bragadina in da ga je ta izpustil neposredno, predno so Turki zasedli mesto in vojašnico. Kako je Gjačič prišel iz mesta, tega ni nihče vedel povedati. Vojaki so preiskali vse hiše in vso okolico, a ves njihov trud je bil brez uspeha.

Mustafo-pašo je prevzela ljuta jeza, ko je zaznal, da mu je utekel Ladislav Gjačič in izlil je ves svoj srd na Bragadina.

— Kar sem namenil Gjačiču naj se izpolni nad Bragadinom, je odločil in takoj izdal dotične ukaze.

Še ta dan se je izvršila nad Bragadinom strahovita obsodba. Na trgu pred ostanki proveditorjeve palače so vojaki napravili velik oder, da bi videlo vse ljudstvo, kaka usoda je zadela bivšega zapovednika Famaguste. Mustafa-paša se je usedel s svojimi generali na balkon, kajti hotel se je naslajati na mukah, ki jih je namenil Bragadinu, in naročil je posebej, naj delajo krvniki kar mogoče počasi.

Naposled so vojaki pripeljali Bragadina. Ponosno je stopal visoki, v težka železja vklenjeni mož med njimi. Ko je stal na odru, se je ozrl po številni množici, ki je stala na trgu trepetaje strahu in sočutja, in zazrl je znan obraz — zagledal je plemiča Andreja Kržana. Pozdravil ga je z očmi in se potem obrnil h krvnikom, ki so bili med tem pripravili svoja orodja.

Najprej so krvniki obesili Bragadina za roke na visoki drog, ki je bil postavljen ob oder, na noge pa so mu obesili težke uteži. Zdaj so nategnili vrv in dvignili svojo žrtev kvišku, da so zapokale kosti, ga pustili nekaj časa viseti in ga zopet spustili k tlom. To se je ponavljalo več ur.

Potem so krvniki sneli Bragadina z droga. Odsekali so mu obe roki in mu z noži izbodli oči. Končno pa so ga privezali k drogu in ga pri živem telesu, devali iz kože, med katerim trpinčenjem je pa Bragadino izdihnil.

Mustafa-paša je ves čas tega trpinčenja sedel na balkonu in se veselil strašnega trpljenja Bragadinovega. Šele ko so naložili krvniki truplo Bragadinovo na voz in je odpeljali iz mesta, je Mustafa-paša vstal s svojega sedeža.

— Vsakemu krvniku izplačajte pet cekinov, je Mustafa naročil svojemu pobočniku. In povejte dečkom, da sem z njimi zadovoljen.

Smrtna tišina, ki je ves čas mučenja vladala na trgu, tudi zdaj ni minila. Ljudstvo se je tiho razšlo, nihče se ni upal ziniti besedice. Strahoviti prizor je bil med ljudstvom provzročil grozen strah pred Turki. Vsakdo je hitel, da se umakne Turkom izpred oči.

Tudi Kržan in Tomo sta hotela oditi. A tu je iz proveditorjeve palače prihitel človek, ki se je bil že med mučenjem večkrat prikazal na oknu in je od tamkaj v zadnjem trenotku zagledal Kržana in njegovega slugo. Silovito se je mož prerival skozi gnečo, dokler ni naposled došel Kržana, in ga prijel za suknjič.

— Plemič Kržan!

Pod vtiskom grozovitega konca proveditorja Bragadina, se je Kržan kar prestrašil tega šepetaje izrečenega klica. Ne da bi se zavedal kaj stori, je prijel za nož, a ko se je obrnil, mu je nož padel iz rok, tako je bil presenečen.

— Kapetan Desantič — kaj ste res vi?

— Da, plemič Kržan, prav jaz sem tu, kapetan Desantič. In kakor vidite — živ in zdrav! Že od včerajšnjega dne vas iščemo po vseh kotih in danes sem mislil odriniti na Mirabellov grad. —

— Vi veste za Mirabellov grad? se je začudil Kržan. Torej veste tudi da je vojvodinja Asunta ...

— Vse vem, prav vse, prijatelj, ga je prekinil Desantič. Toda tu ni prilike, da bi se pogovorila. Pojdite z menoj.

— Kam?

— Le pojdite, Kržan. Meni menda vendar zaupate.

— E, gospod milostivi, se je zdaj oglasil Tomo, kaj ste pozabili, kar sva obljubila Mari?

Zdaj se je spomnil Kržan Tomove ljubice. Mara je našla Toma že dan poprej. Kržan se je z njo in s Tomom nastanil v mali krčmi, ki je od tiste ure ni več zapustil, dokler niso turški biriči prišli klicat ljudi, naj gredo po zapovednikovem ukazu gledat kaznovanje proveditorja Bragadina. Tomo ni vzel Mare seboj, ker je bil vedno v strahu, da se je polasti kak Turek, a zdaj se mu je zopet silno mudilo k njej, zakaj bil je ljubosumen in se bal, da mu je kdo v njegovi odsotnosti Maro odpeljal.

Tudi Kržan ni mogel pregovoriti Toma, da bi šel z njim.

— Ne grem, pa ne grem, je zatrjeval Tomo in je prvič v življenju zapustil svojega gospodarja.

Kržan in Desantič sta počasi korakala čez trg proti proveditorjevi palači. Desantič je imel Kržanu toliko povedati, da prijatelja kar ni pustil do besede, in mu ni nikdar odgovoril, če je tudi vprašal po vojvodinji Asunti. Naposled sta dospela v podrtini podobno palačo, kjer je Desantič odprl vrata. Kržan je stal pred vojvodinjo Asunto. Ta je topeča se v solzah, vsa prepadla sedela v najtemnejšem kotu svoje sobe. Samo enkrat je bila pogledala skozi okno na Bragadina in potem zbežala v stran, tako strahovito jo je pretresel prizor, ki ga je videla.

Ko je Kržan stopil čez prag, je dvignila Asunta glavo. V hipu je planila pokonci in obupno zaklicala:

— Andrej, pelji me od tod, le proč od tod, le proč!

Kržan je moral Asunto držati, da mu ni padla iz rok na tla. Brezzavestno jo je nesel na njeno posteljo a vendar mu je srce vriskalo veselja. Saj jo je našel živo in rešeno — saj je imel zavest, da je zdaj njegova za vedno.


XLIV.[uredi]

Odkada su Mletci sagradjeni
nije Iipša vojska sakupljena,
što je vojska dužda mletačkoga,
vrime rata Cipra nesričnoga:
Dvi stotine tanenih galija, Dvajest i pet velikih džemija,
šest od boja silnih galijica,
ormanica ni broja se ne zna,
pred njima su sivi sokolovi,
od latinske zemlje vitezovi:
Od Mletaka bane Veniere,
od Genue Dorija Andrija;
a od Španje Iváne genérale,
i od Rima Kolona principe;
od lijepe zemlje Sicilije
svitli bane, Kardon genérale.
Kapetani, vlastela mletačka,
kavaliri, gospoda maltežka,
od velika roda i plemena,
sve to trče, da Turčina siče.

Hrv. narodna.

V dnevih največjih bojev na Cipru je v Benetkah umrl po dolgem bolehanju dož Peter Loredan. Obžaloval je to en sam mož in sicer vojni minister Zeno, ki je za vladanja Petra Loredana imel vso oblast v rokah. Nesrečna vojna na Cipru je pripravila Zena polagoma ob vse zaupanje pri merodajnih nobilih beneških, in ko so volili novega doža, so poglavitno gledali na to, da izbero moža, ki ne bo slepo orodje v rokah Zenovih.

Novi „principe della serenissima republica,“ Luigi Mocenigo, je sicer pustil Zena na svojem mestu, kajti Zeno je bil najsposobnejši organizator in diplomat, kar jih je tedaj imela beneška republika, toda odločilnega vpliva kakor poprej ni zdaj Zeno nič več imel.

To se je pokazalo pri velikem in odločilnem vprašanju, kaj naj republika stori proti Turkom. Zeno je zastopal mnenje, da naj republika zbere kar mogoče največ ladij in ob enem kar mogoče največ vojaštva in naj potem poskusi zavzeti zopet Ciper. Nasprotno pa je dož Mocenigo zastopal mnenje, da mora republika čim prej premagati turško brodovje, češ, potem že kako ukrene, da si zopet pridobi Ciper. Zeno je sodil, da se to ne posreči, ker lastna beneška mornarnica ne bo zadostovala, na zaveznike pa se ni zanesti. Mocenigo je temu nasproti trdil, da se zavezniki ne bodo izneverili republiki, če se doseže le ena velika zmaga nad turškim brodovjem. Zeno je svaril republiko, češ, ako ostane Ciper v turških rokah, ne bo vojnam prej konca, dokler Turki ne bodo vzeli Benečanom vseh kolonij, Mocenigo pa se je temu posmehoval.

Obveljalo je seveda mnenje doža Moceniga, tekom sto let pa se je izkazalo, da je imel Zeno prav, zakaj uresničilo se je vse do pičice, kar je prerokoval.

Zgradba novih ladij je hitro napredovala. Republiki se je po Zenovi spretnosti posrečilo, skleniti zvezo s papežem, s Španijo, s Sicilijo, z republiko Genovo in z Maltezi. Beneška republika je imela zdaj na razpolaganje velikansko brodovje in vsa Venecija je zdaj vriskala veselja, trdno prepričana, da bo ta mogočna mornarnica zanesljivo uničila turško brodovje, toliko bolj ker so bili zapovedniki te mornarice najslavnejši admirali tiste dobe: Sebastijan Venier, poznejši dož, Andrej Doria in don Juan d’ Austria.

Po zavzetju Famaguste je turško brodovje takoj krenilo proti severu. Združilo se je s popolnoma novim brodovjem, ki je prišlo iz Carigrada. Zdaj je štelo to brodovje 250 ladij, ki sta jim zapovedovala admirala Uluzali in Piali.

Z brodovjem Piali-paše je hitela od Cipra ozka, lahka jadrenica, na kateri so se vozili sami srečni ljudje, vojvodinja Asunta in plemič Kržan, Tomo in Mara, zapovedoval pa je ladji kapetan Desantič.

Brodovje se je v velikem ovinku ognilo beneški republiki pripadajočega otoka Krete in se obrnilo proti severu, kajti namenjeno je bilo, iti beneški mornarnici nasproti v Adrijansko morje. Tedaj pa je Desantičeva jadrenica krenila iz vrste turških ladij in zapeljala na desno proti otoku Antikytira, domovini vojvodinje Asunte. Močno so zagrmeli njeni topovi v slovo in z admiralske ladje je zagrmel odgovor.

— Težko mi je pri srcu, je rekla vojvodinja Asunta, ko je turška admiralska ladja izginila v daljavi. Spominjam se tistega dne, ko sem oblečena kot ciganka bila pripeljana na Pialijevo ladjo. Tedaj mi je povedal Piali, da odrine po zavzetju Famagusto proti severu, da napade Dalmacijo in njene otoke, da poruši in opustoši vse, da porobi in pomori vse. To bodo strašni dnevi za tiste ljudi.

Piali paša je svoje grozne obljube le prenatančno izpolnil. Zavzel in opustošil je Dulcinj, zadnjo beneško postojanko v Albaniji, podvrgel Kotor in se pripravljal za napad na Korčulo in na Lošinj, ko je dobil vest, da je brodovje beneške republike in zaveznikov zapustilo pristan in da gre proti turškemu brodovju.

Obenem pa je prišla od juga vest, da je kralj Gjačič s svojimi številnimi sicer jako malimi ali hitrimi in trdnimi ladjami na potu, da napade turško brodovje od južne strani. Torki so sprevideli, da bi lahko prišli med dva ognja in so se vsled tega nemudoma umaknili proti jugu.

Ločivši se od turškega brodovja, je Desantičeva jadrenica krenila proti vzhodu. Zgodilo se je to na željo vojvodinje Asunte, ki je hotela izvedeti, kaj je z njenima malima bratoma, katerima se je žrtvovala s tem, da se je poročila z Ladislavom Gjačičem. Da je oče, stari vojvoda Dall Ferro, še vedno v ječi v Benetkah, to ji je bilo znano, saj ji je to sporočil kapetan Desantič. Kaj je z bratoma, tega ni vedela.

Z obiskom na otoku Antikytira je imela pa vojvodinja Asunta še drug namen. Hotela si je preskrbeti sredstev, da poskusi osvoboditi svojega očeta iz beneške ječe. O tej svoji drzni nakani ni govorila doslej z nikomur, niti s Kržanom. Hotela je vzeti nase vse nevarnosti, toliko bolj, ker bi Kržana zadele vse drugačne posledice kakor njo, če bi se osvobojenje vojvode Dall Ferro ne posrečilo. Pred vsem je bilo treba izdatnih sredstev in teh ni mogla dobiti drugod, kakor v očetovem gradu. V skriti kleti tega mogočnega poslopja je imel vojvoda Dall Ferro shranjene silne zaklade in edino Asunta je vedela, kako priti do njih.

Po nekajurni vožnji je Desantičeva jadrenica dospela v bližino Antikytire. Kako se je razveselila Asunta, ko je zagledala v daljavi obrežje, kako ji je trepetalo srce, ko je začela razločevati posamične stavbe in je ležal pred njo mogočni, uprav kraljevski grad, v katerem je zagledala luč sveta in preživela najsrečnejša leta svojega življenja. Obšla jo je zavest, da je tu doma, da je ta otok njena domovina in to je vzbudilo v njenem srcu silno hrepenenje, da bi mogla ostati tu. Toda spoznala je, da mora to hrepenenje zadušiti, ker se nikdar ne izpolni. Na gradu je vihrala beneška zastava, in Asunta je vedela, da je Benečane le z orožjem pregnati, če so enkrat kje razvili zastavo sv. Marka.

Desantič je vozil s svojo jadrenico okrog otoka toliko časa, da se je zmračilo, kajti treba je bilo opreznosti, da bi beneški vojaki ne ubranili vojvodinji vstopa v grad.

Ko je bila noč, se je odpravila Asunta v grad. Poznala je na otoku vsako stezo, vsako drevo in vsak kamen, in je torej lahko prišla do paviljona, ki je ležal tik za gradom. Spremljal jo je Kržan. Iz paviljona so vodila posebna vrata v spodnje grajske prostore, kjer je bila na koncu dolgega hodnika tajna klet, ki je ni mogel nihče videti, ker so bila vrata skrita pod tlakom.

Kržan je s svojim mečem privzdignil kamen, ki je pokrival ta vrata in ga odvalil. Asunta je imela ključ od vrat in jih odklenila.

— Daj mi luč Andrej in ostani tu na straži, je rekla Asunta, ko je stala na lestvi, vodeči v zakladnico.

Kržan je imel pod plaščem skrito majhno gorečo svetilko, ki jo je izročil Asunti, katera jo je kar možno hitro skrila in potem odšla po lestvi v klet. Le za trenotek je svetilka vrgla medlo svetlobo po prostornem hodniku, potem je zavladala zopet tema.

Z mečem v roki in držeč nogo na kamnu, ki ga je bil odvalil, je stal Kržan na straži.

Naenkrat se je zganil in kri mu je zastala v žilah. Zaslišal je rahel šum. Zdelo se mu je, da sliši tihe korake, kakor hodi žival, kadar zasleduje plen. Kdo more to biti? Kržana je spreletel grozen strah. Ni se bal zase, bal se je za Asunto, če se ji ne posreči, odnesti zakladov njenega očeta, je stari vojvoda izgubljen. A kaj storiti? V prvem hipu je mislil Kržan, da stori najbolje, če zapre v zakladnico vodeča vrata in zvali nanje kamen. A če bi prišlo do boja in bi bil v tem boju ubit? Potem bi Asunta v zakladnici umrla lakote. Groza je pri tej misli stresla Kržana. Ne, si je rekel, izhod iz zakladnice mora ostati odprt. Bolje, da dobe Benečani ta zaklad, kakor da se zgodi Asunti kaka nesreča.

Zadržuje sapo, je Kržan prisluškoval. Nekaj trenotkov je bilo vse tiho, potem pa so se zopet začuli rahli koraki.

— Naj bo človek ali žival, si je rekel Kižan, nasproti mu moram iti.

S previdnimi koraki, stopajoč kar mogoče tiho, je šel po hodniku. Hotel je priti do ovinka, kjer se je hodnik razdelil na vse strani in tam počakati, kdo da pride.

Še predno pa se je Kržan do tja priplazil, se je posvetilo na hodniku. V tistem trenutku je tudi že planil velikanski pes proti Kržanu. Na srečo je držal Kržan svoj meč v rokah. Nastavil ga je in ga psu, ki ga je hotel zgrabiti za vrat, potisnil v život. Pes je neznansko zaječal in padel na tla.

Prav tedaj pa se je na hodnikovem ovinku prikazal velik mož, držeč v eni roki svetilko, v drugi meč. Čul je, kako je pes zaječal in kako je nekaj padlo ob tla in hitrih korakov priskočil blizu.

— Vdaj se — meč iz rok, drugače te ubijem!

Kržan je bil že svoj meč potegnil iz psa, ki ga je bil skoz in skoz predrl. Odstopil je za korak in se postavil v bran. V tem hipu je pogledal svojemu nasprotniku v obraz in v silnem presenečenju vzkliknil:

— General della Croce!

— Da, jaz sem general della Croce, proveditor na tem otoku. A kdo si ti?

— Prepovem si, da bi me tikali, je zaklical Kržan. Sicer pa sva stara znanca in imava poravnati star račun. Jaz sem plemič Andrej Kržan.

Zdaj je bil presenečen general della Croce. Tako je bil presenečen, da mu je kar sablja omahnila.

— Ni mogoče, ni mogoče. Vi tu — plemič Kržan. Ne ne!

Vendar je pri teh besedah general dvignil svetilko in posvetil na Kržana. Dolgo ga je gledal in zmajeval z glavo.

— Res ne vem — lahko da ste, lahko da niste. A kje je Vaš spremljevalec? Videl sem sprehajajo se po vrtu dva človeka, ki sta se vtihotapila v paviljon. Kaj iščete v nočnem času v tem gradu?

— Ne bojte se gospod general; plemič Andrej Kržan ni in ne bo nikdar storil nič nepoštenega.

— To mi ne zadostuje, je osorno vzkliknil general. Jaz sem danes gospodar v tem gradu in vedeti hočem, čemu ste se vtihotapili. Sprehajajoč se po vrtu sem videl dva človeka, ki sta se splazila v paviljon in jima sledil. Kje je Vaš spremljevalec, plemič Kržan?

— Stari računi se prej poravnajo kakor novi, je zaklical Kržan, ker si ni vedel drugače pomagati, kajti lagati ni hotel, resnice pa ni smel povedati. Saj se vendar še spominjate, kaj ste mi obljubili v Benetkah. Rekli ste, da mi daste zadoščenje tisti trenotek, ko se prvič srečava. S svojo častno besedo ste mi to obljubili, general della Croce. Izpolnite svojo obljubo, sicer vas moram smatrati za strahopetca, ki ni vreden, da je general beneške republike.

General della Croce se na te besede nekaj hipov ni ganil, kakor bi bil okamenel, potem pa je obesil svetilko na klin v zidu in odložil svoj plašč.

— Jaz ali vi — plemič Kržan — eden naju obleži tu, a žal bo ali meni ali vam, krvavo žal. Kržan si teh besedi ni znal tolmačiti in tudi ni vprašal pojasnila. Postavil se je za boj. Isto je tudi storil general della Oroce. Meča sta se prekrižala.

— Ena — dve —

— Ne — ne — nazaj Andrej — je v tem hipu zadonelo iz ozadja in kakor blazna se je Asunta zapodila med nasprotnika.

— Andrej — kaj ne veš, da je to tvoj stric — ali si blazen — in vi general della Croce — kaj ste že pozabili, da je Kržan vaš netjak?

Pod vtisom nenadnega prihoda vojvodinje Asunte in njenih klicev, sta general della Croce in Kržan mehanično obrnila svoje meče k tlom. General je bil do skrajnosti presenečen, videvši pred seboj vojvodinjo Asunto, o kateri je mislil, da živi, kdo ve kje s svojim možem Ladislavom Gjačičem, Kržan pa ni vedel jeli prav razumel Asunto ali pa se mu blede.

— Asunta, kaj si rekla? jo je vprašal po precej dolgem molku. General della Croce — da je moj stric — jaz, da sem njegov netjak?

— Vojvodinja je povedala resnico, se je zdaj oglasil general della Croce. Toda to sorodstvo nima v sedanjem trenotku nobenega pomena. Dolžan sem Vam, plemič Kržan, zadoščenja, ker sem vas v Benetkah šiloma zadržal z namenom, ločiti vas zavedno od vojvodinje Asunte. Vi pa ste dolžni meni zadoščenja za žalitve, ki ste jih izrekli, ko sva se tukaj dobila.

— Ne pustim, da bi se dvobojevala, je zaklicala Asunta in zopet stopila med generala in med Kržana. Jaz sem kriva, da sta se tukaj našla in jaz nočem imeti na vesti nobenega človeškega življenja več.

— Kako ste prav za prav semkaj prišli in kaj iščete tod?

— Ne morem vam tega povedati, gospod general, je izjavila Asunta in je povesila glavo. Verujte mi ...

— Lahko si mislim, po kaj ste prišli, je menil general della Croce. Pobegnili ste od svojega moža in prišli sem iskat svoja brata in — še kaj drugega. Da, vojvodinja. Prišli ste iskat kdo ve kje v gradu skriti zaklad svojega očeta. Šetajoč po vrtu sem videl dve osebi, ki sta se vtihotapili v grad. Mislil sem, da so to kaki uslužbenci. A ko sem na koncu tega hodnika zagledal luč — zasvetila je le za trenotek — me je obšel sum, da se godi kaj posebnega. Tam na koncu hodnika je vhod v zakladnico vojvode Dall Ferro.

Kržan in Asunta sta se zgenila. Mar ve general res, kje je zakladnica? Odgovora na to vprašanje ni bilo treba čakati.

— Poznam to zakladnico, vojvodinja, je rekel general della Croce in poznam njene zaklade. Beneška republika je vsaj začasno vzela vašemu očetu vladarstvo, ni mu pa vzela njegovega imetja. Ti zakladi so njegova last in jaz jih zvesto čuvam, zanj in za njegove otroke. Toda zdaj se teh zakladov ne sme nihče samolastno dotakniti, tudi vi ne, vojvodinja.

— Moj oče mi je dal vse pravice do teh zakladov, se je oglasila Asunta.

— Ne dvomim o tem, a dokler je vojvoda Dall Ferro živ, vam ne smem dovoliti, da bi se dotakn njegovega imetja.

Asunta ni vedela kaj bi storila. Denarja ni imela in Kržan ga tudi ni imel, ne ona ne on nista vedela kako bi si pomagala. Že je hotela Asunta poskusiti s prošnjami omehčati generalovo srce, ko ji je ta sam ponudil svojo pomoč.

— Če ste v kaki zadregi, vojvodinja Asunta, je rekel general skoro mehko, sem vam na razpolaganje. Rad vam posodim kar premorem. Časih sem vas sovražil. Mislil sem, da ste kakor vaš oče, ali zdi se mi, da ste prava hči svoje matere, ne le po lepoti, nego tudi po srcu.

— Hvala vam, gospod general, je rekla Asunta in ponudila starcu svojo drobno belo roko. Hvala vam za vaše besede in za vašo ponudbo. A sprejeti je ne morem, dokler niste segli v roke — njemu — Andreju plemiču Kržanu, svojemu netjaku.

Počasi se je general obrnil od Asunte. Ostri pogled njegov je počival na Kržanu, dolgo časa resno, potem je postajal izraz vse mehkejši in naenkrat je odletel meč iz generalovih rok.

— Andrej, moj ljubi Andrej, je vzkliknil starec in je objel Kržana in ga stisnil k sebi. Torej sva se vendar dobila? Ko bi bil slutil, da me pošlje republika na ta otok, kdaj bi ti bil že povedal, kdo da sem. Toda upal sem, da pridem na Ciper, da ti bom tam kot čisto tuj človek mogel pomagati, ti dobiti prilike, da se odlikuješ ...

— Ah, gospod general, vi ne veste, kako se je Kržan odlikoval in kaj je vse storil.

— To mi morate natančno povedati, vse od kraja — a ne tu, je veselo vzkliknil general. Zdaj spravimo najprej zakladnico v red, da je nihče ne izsledi, potem pa se v moji sobi pomenimo o vsem, kar se je zgodilo in kaj nameravata.

Vso noč je gorela luč v generalovi sobi, da so se straže začudeno ozirale na okna, v sobi pa so sedeli trije srečni ljudje v živem pogovoru ter se menili o preteklosti in delali načrte za prihodnjost.

— Zunaj je že dan in treba je, da se odpočijemo, je končno rekel general della Croce. Ostanita nekaj časa pri meni. Izposlujem si dopust in se popeljem z vama. Že davno hrepenim, da bi zopet zagledal domače kraje. Tam nad Opatijo, kjer ste vi, Asunta, stregli bolnemu Kržanu, tam prebijemo v neskaljeni sreči nekaj tednov. Tista hiša je namreč moja in sezidal sem jo zate, Andrej.

Mirno so Asunti in Kržanu tekli dnovi na otoku Antikytira. Asunta je izvedela, da se je stari grajski duhovnik z njenima bratoma preselil v Retimo na Kreti, kjer sta hodila dečka v šolo k patrom ondotnega samostana. Opetovano sta Asunta in Kržan na Desantičevi ladji napravila izlete v Retimo, v tem ko se je general della Croce pripravljal, da nastopi svoj dopust.

Tiste dni so v pristan pribegle male grške kupčijske ladje in mornarji so prinesli novico, da jadra mnogoštevilno piratsko brodovje proti severu v Adrijansko morje.

Z več kot dvesto četudi le jako majhnimi jadrenicami sta bila kralj Gjačič in njegov sin Ladislav dospela v Adrijansko morje. Brodovje se je držalo Albanskega obrežja in piratje so bolj za kratek čas in za zabavo kakor zaradi plena napadali in požigali širomaške albanske vasi ter klali prebivalstvo, v tem ko so čakali obvestila svojih vohunov, kdaj naj udarijo na turško brodovje.

Vznemirjalo jih je, da se beneško brodovje kar nič ne gane. Že 17. septembra 1571. je bilo zapustilo svoje pristane, a dasi je bilo od tedaj poteklo že več dni, niso Gjačičevi poizvedovalci mogli ničesar izvedeti o njem. Kralj Gjačič je bil v velikih dvomih, kaj naj stori. Sam se ni upal naskočiti mogočnega turškega brodovja, nego je nameraval med odločilno bitko priskočiti Benečanom na pomoč, dotlej pa se izogniti vsakemu boju.

Naposled mu je vender došla dolgo pričakovana vest. Prihitele so ladje poizvedovalke ter mu naznanile, da se turško brodovje v dveh velikih skupinah z največjo naglostjo pomika proti jugu.

Razveselil se je kralj Gjačič tega sporočila, zakaj sklepal je iz njega, da Turki niso kos beneškemu brodovju in prepričan je bil sedaj, da bodo Benečani z njegovo pomočjo premagali turške ladje. Dolgo se je ta večer posvetoval kralj Gjačič s piratskimi poglavarji kaj je storiti in zedinili so se na smel načrt, ki pa je po sebi jamčil za sijajen uspeh.

— Prva stvar je, da ne pustimo Turkov iz Adrijanskega morja, je dejal kralj Gjačič. V tej adrijanski zagati ne morejo uteči niti se umakniti boju. Ker je beneško brodovje gotovo Turkom za petami, se gre za to, da na kak način ustavimo beg turških ladij, vsaj za en dan. V tem času dospe gotovo beneško brodovje in premaga turške ladje. Za nas bo seveda težko izvršiti ta načrt, a vzlic vsem neizogibnim izgubam, ki nam prete, je to edini način, da uničimo turško brodovje.

— Chi non risica, non rosica, je menil Ladislav Gjačič. Pomislite, da postanemo gospodarji Grškega in deloma Sredozemskega morja, če uničijo Benečani z našo pomočjo turško brodovje. Od Egipta do Carigrada, od Sicilije do Sirije bo vladala na morju naša zastava in preogromen bo plen, ki ga bomo odvažali iz turških mest.

— Lep je ta načrt, a nevaren je, se je oglasil stari pobočnik kralja Gjačiča, tisti, ki sta ga bila Kržan in Tomo zasačila v podzemskem rovu, vodečem v Famagusto. Naše ladje so slabe in majhne, turške ladje pa so trdne, velike in mogočno oborožene. Kaj zamoremo mi proti Turkom? Samo če jih napademo ponoči, jim znamo prizadeti mnogo škode in jim ugrabiti nekaj ladij, samo kadar jih s svojim napadom presenetimo, če jih danes napademo, jih znamo sicer kak dan zadržati, a plačali bomo to drago. Polovico naših ladij nam gotovo razstrele.

— Med tem pa pride beneško brodovje pa premaga turške ladje, je zaklical Ladislav. Kaj za to, če nam Turki uničijo bodisi tudi polovico našega brodovja, ko pa nam bodo to škodo desetkrat poplačali, ne glede na to, kar dobimo od Benečanov.

Kralj Gjačič je bil istega mnenja kakor Ladislav in to mnenje je tudi obveljalo. V taktičnem oziru so se piratje kmalu domenili. Odločili so se, da se s svojimi ladjami približajo turškemu brodovju, potem pa da pred njim zbeže proti jugu med otoke, ležeče blizu grškega ozemlja. Velikim turškim ladjam, so računali piratje, bo tamkaj manevriranje jako otežkočeno, dočim se bodo piratske ladje lahko sukale kakor bodo hotele. Turško brodovje se bo moralo, zasledujoč pirate, razdeliti — piratje pa bodo imeli opraviti samo s posamičnimi ladjami, kar jim bo silno olajšalo vse bojevanje, dokler ne pridejo na pomoč Benečani.

Kralj Gjačič je odločil, da se sklenjeni načrt takoj izvede. Nekaj ladij je poslal naprej na jug, da opozore prebivalstvo na pripravljajoči se boj in izbero najprimernejše ožine, kjer bi kazalo napasti turške ladje, z ostalimi ladjami pa je krenil proti severu.

Nekaj ur nad Krfom so piratje zagledali pred seboj mogočno turško brodovje. Kralj Gjačič je razvrstil svoje ladje vštric, da je veslala v primerni razdalji druga poleg druge, hoteč preprečiti, da bi Turki ne mogli izlahka zadeti. Piratje so postavili svoje topove na sprednje konce ladij, kajti nameravali so pred navideznim begom streljati na turško brodovje in s tem Turke izzvati, da bi jim sigurneje sledili. Ker so bili na turških ladjah postavljeni topovi na straneh, so mogli piratje pobegniti, predno so Turki okrenili ladje ter ustrelili.

Ponosno turško brodovje je pač jadralo kar je moglo hitro, a lahke piratske jadrenice so švigale kakor ptice čez morje, tako da je bilo nemogoče jih dohiteti. Ko sta prišli obe brodovji drugo drugemu dosti blizu, je iz vseh ladij zaorilo urnebesno vpitje. Turške ladje so se začele razpostavljati za boj. Turki so sneli nekaj jader in obračali ladje tako, da bi s široko stranjo bile obrnjene proti piratskim ladjam.

V tem hipu je dal kralj Gjačič na svoji ladji potegniti rdečo zastavo na vrh srednjega jambora. Na to dogovorjeno znamenje so vse piratske ladje sprožile svoje topove, potem pa so takoj prestavile svoja jadra, se okrenile in zbežale. Turki so mogli komaj nekaj topov sprožiti in že so bili piratje tako daleč od njih, da jih ni dosegla nobena krogla.

Z vsemi silami so se presenečeni Turki zdaj zapodili za pirati. Manjše ladje so šle naprej, večje so jim sledile. Kralj Gjačič si je zadovoljno mel roke.


XLV.[uredi]

U vodu su Turci ugazili
na otoke skladno udarili.
Hladna se je voda zajazila
kud je turška vojska prigazila.
Tu se brani malo i veliko,
ali od njih neuteče niko.

Hrv. narodna.

Dohod v mogočni Korintski zaliv zapirajo najprej štirje veliki otoki, okrog katerih je zlasti na severni strani razsutih znatno število malih otokov, potem pa ožina pri Lepantu, kjer so v 16. stoletju stale velike, znamenito opremljene utrdbe.

Med te otoke, ležeče za velikim otokom Santa Maura, se je zapodilo Gjačičevo brodovje. Morje je tu razmeroma plitvo in vožnja med temi otoki nevarna zaradi brezštevilnih skal, štrlečih iz morja ali skritih pod morsko gladino. Piratje so sicer dosti dobro poznali te kraje, kjer so imeli takorekoč v vsaki hiši svoje zaveznike, a vendar bi se bili mogli le jako težko tod pregibati, da niso poslali nekaj ladij naprej, ki so preskrbele med drugim tudi izkušenih pilotov. Ti so brodovje sigurno spravili med otoke in jih porazdelili na kraje, katerim se turške ladje niso mogle približati. En del svojih ladij pa Gjačič ni razvrstil med otoki in skalami. Ta del, ki mu je zapovedoval Ladislav Gjačič, je imel nalogo, z napadi zvabiti vsaj nekaj turških ladij, da bi zaplulo z varnega morja med otoke, kjer bi se več ne mogle gibati in bi postale žrtev piratov.

Kralj Gjačič je omel časa dovolj, da se je pripravil na ta boj. In pripravil se je skrbno, zakaj zavedal se je, da bo to največja bitka, kar jih je bilo kdaj med pirati in med Turki. Ponosen je bil na to, da so ga imenovali največjega strahovalca turškega cesarstva in hotel je v pričakovani bitki dokazati, da zasluži to imenovanje.

Ko turškega brodovja niti tretji dan ni bilo na spregled, začelo je kralja Gjačiča skrbeti, da mu Turki morda sploh niso sledili.

— Morda jih je dohitelo beneško brodovje in jih je zapletlo v bitko, je ugibal Gjačič. Mogoče, da so se obrnili in hiteli na beneško brodovje, misleč, da ne pridemo mi več pravočasno Benečanom na pomoč, ko smo bežali proti jugu. Ali morda misli, da mu ne kaže spuščati se z nami v boj, ko bodo kmalu potrebovali zadnjega moža in zadnjo kroglo za boj z Benečani.

Razhudil se je kralj Gjačič pri misli, da zna priti do odločilne bitke med Benečani in med Turki, ne da bi se je mogli piratje udeležiti, in kar divjal je ljute jeze, če je pomislil, da bi znali Turki razbiti in uničiti beneško brodovje, kajti potem bi bili vladarji vsega morja in bi zamogli kmalu zadušiti piratstvo.

Končno so, na večer tretjega dne, zavile okrog otoka Santa Maura barčice, ki so nadzirale morje, in prinesle so kralju Gjačiču težko pričakovano naznanilo, da je turško brodovje oddaljeno le še nekaj ur. Vesel je bil tega naznanila kralj Gjačič in veseli so ga bili piratje.

Komaj je naslednjega dne prva svetloba udarila skozi goste temne oblake, ki so pokrivali nebo, so bili že piratje na svojih mestih ter zagledali v bližini mogočno turško brodovje, ki se je bilo razpostavilo na dveh krajih. Ta razdelitev je kralja Gjačiča neprijetno osupnila. Na severnem koncu otoka Santa Maura so stale štiri velike galere in zapirale izhod popolnoma. Ostale ladje pa so se razpostavile južno od Santa Maure. Piratje niso mogli nikjer ven na široko morje, morali so na vsak način ostati med otočiči in med skalami, dokler se turške ladje ne umaknejo ali pa jih ne prepode Benečani.

Kralj Gjačič je moral vsled tega izpremeniti svoj prvotni načrt, zakaj bilo je zdaj nemogoče, napasti turško brodovje po dnevi. Sklical je svoje podpoveljnike in jim je razložil svoje misli.

— Turki so nas s svojimi ladjami obkolili, je rekel kralj Gjačič, a do nas ne morejo s svojimi velikimi ladjami, ker je morje preplitvo in preskalovito. Preskrbljeno je, da bodo Benečani pravočasno obveščeni, da se je turško brodovje tu ustavilo in se razdelilo. To zna postati usodno za Turke. Za nas bo najbolje, da po dnevi mirujemo, ponoči pa lahko poskusimo naskoke zdaj na to, zdaj na drugo ladjo, da si odpremo pot na jug.

Toda kralj Gjačič je zaman delal načrte in poučeval svoje podpoveljnike, kako jim bo postopati. Nekaj ur je turško brodovje pač stalo nepremično, toda potem se je naenkrat začelo okrog turških ladij izredno živahno gibanje, in kar je kralj Gjačič videl na svoj daljnogled, to mu je napolnilo srce s plaho skrbjo.

Turki so imeli pri svojem brodovju tudi dvajset manjših ladij, ki so opravljale na morju navadno posle straž in poizvedovalcev in so zamogle zavoziti tudi na plitvine. Te ladje so zdaj vlačile od vseh strani od otokov ribiške čolne, na katere se je ukrcevalo turško vojaštvo. Ko je bilo napolnjenih več sto teh čolnov, so se velike turške ladje previdno pomaknile nekaj milj bliže piratskim ladjam, skritim za otočiči in skalami.

Zdaj je kralj Gjačič vedel, kaj nameravajo Turki in uganil je, kaj ga čaka.

Kralj pomorskih razbojnikov je bil sicer krut in brezvesten človek, ali na dnu njegovega srca je bilo vendar nekaj plemenitosti. Ljubil je svojega sina Ladislava. Zanj je živel, zanj je delal, njemu je posvetil samega sebe. Tudi sedaj, ko je kralj Gjačič že spoznal, da se je ujel v lastno past, mu je najprej prišel na misel njegov sin. Kaj zato, če propade vse piratstvo, da se le reši Ladislav — to je bila prva misel, ki je prešinila Gjačiča, ko je videl, kake priprave delajo Turki.

Dobro je Gjačič vedel, da svojemu sinu ne sme svetovati, naj zapusti svoje tovariše in naj se reši. Ladislav bi se mu gotovo uprl, zdaj še odločneje kakor kdaj poprej, kajti odkar je Antonio Bragadino na tako strahovit način moral umreti, ker je Ladislava Gjačiča pustil iz ječe, od tedaj je Ladislav Gjačič z demonsko silo sovražil Turke.

Ladislav je s svojimi ladjami stal pred drugimi piratskimi jadrenicami v vodovju, kjer se je mogel svobodno gibati. Vsled tega je bil v večji nevarnosti, kakor drugi piratje, a kralj Gjačič je dobro vedel, da bi njegov sin ne zapustil svojega mesta drugače, kakor da ga zvijačnim potom na to pripravi. A kako? Tega kralj Gjačič v prvem trenotku niti sam ni vedel.

Sedel je v čoln in se peljal tjakaj, kjer je stala Ladislavova jadrenica.

— Sinko moj, je dejal Gjačič, težek boj nas čaka in ne vem, če bomo kos Turkom, ako ne pride beneško brodovje pravočasno.

— Tudi meni se tako dozdeva, je menil Ladislav. Na srečo so Turki tako neprevidni in izkrcavajo vojaštvo v čolne. Predno pridejo čolni v našo bližino, jih postreljamo. Nobeden teh vojakov ne bo več videl svoje domovine.

— Tudi jaz upam, da bo tako, je rekel kralj Gjačič, a glas njegov je kazal, da tega sam ne verjame. Ali bil je zadovoljen, da sin ni uganil tega, kar je uganil že prej oče. Toda, mogoče je vendar, je nadaljeval kralj Gjačič, da pridemo v kako zadrego. Morda bomo morali celo bežati na kopno. V tem slučaju bi bilo dobro, da so beneške oblasti na kopnem obveščene kako in kaj. Lahko nam silno mnogo koristijo, lahko nas celo rešijo — lahko pa se tudi zgodi, da nas prebivalstvo napade in pobije. Jaz svojih ljudi ne smem zapustiti, tudi ne v največji nevarnosti, dasi vem, da bi pri beneški oblasti dobro opravil. Mislil sem torej nate.

— Jaz naj se pred bojem umaknem? je vzkliknil Ladislav. Nikdar!

— Kdo misli na to! Izročil sem ti poveljstvo najvažnejših ladij, ker sem hotel, da bi se odlikoval v boju. Pri tem ostanem.

— Hvala oče!

— Toda v trenutku, ko spoznaš, da je boj zaman, tedaj pokaži svoje izredno junaštvo in tudi svojo spretnost, čim vidiš, da se bomo morali umakniti, prebij se skozi turško vrsto ladij do kopnega, dogovori se z beneškimi oblastmi in čuvaj nad nami, da se bomo mogli izkrcati. To so naloge, vredne največjega junaka. Komu naj jih poverim, če ne tebi?

Skrbno je kralj Gjačič opazoval vsako potezo na sinovem obrazu, hoteč uganiti, če se mu je zvijača njegova posrečila in kamen se mu je odvali od srca, ko je videl, da je Ladislav zadovoljen s to nalogo. Gjačič je računal s slavohlepjem in z ničemurnostjo svojega sina in računal je prav.

— Sedaj pa, sinko moj, je rekel kralj Gjačič, vojuj se srečno in izvedi dobro svojo nalogo.

Govoril je kralj Gjačič mehko, kakor bi se za vedno poslavljal od svojega sina in stiskal je Ladislavu roko s toliko prisrčnostjo, kakor še nikdar. Ladislav tega ni zapazil, pač samo radi tega, ker je bila vsa njegova pozornost že zopet osredotočena na turške ladje.

Bil je že zadnji čas, da se je kralj Gjačič vrnil v zavetišče svojih ljudi. Komaj je dospel na svoje mesto, začelo se je namreč turško brodovje zopet pomikati naprej in jadralo je do skrajne meje, kamor je moglo v plitvem vodovju priti.

Z napeto pozornostjo in največjo nestrpnostjo so piratje gledali te priprave in se smejali prizadevanju Turkov, češ: kaj se mučite, med naše skale s svojimi velikanskimi ladjami itak ne morete, manjše ladje in čolne vam bomo pa sproti potopili. Kralj Gjačič je to besedičenje svojih ljudi ravnodušno poslušal, zakaj vedel je, da se možje motijo in da bodo to zmoto še prekmalu spoznali.

In res — strah je prešinil pirate, ko je počil prvi strel in v hipu je bilo vsem jasno, kaj je pomenilo manevriranje turških ladij. Nikomur ni bilo razen kralju Gjačiču na misel, da imajo Turki na svojih velikih ladjah tudi velike topove, ki nosijo dlje kakor piratski topovi.

Turške ladje so s svojimi lumbardami začele bombardirati piratsko brodovje. Mogočne krogle so od vseh strani letele in večinoma tudi zadevale. Streljali so tudi piratje, a nobena njihovih krogel ni dosegla turških ladij. Tod je udarila turška bomba v jambora in jih podrla, tam je prebila steno, da je voda vdrla v jadrenico in jo potegnila v morje ali vsaj nagnila na stran. 80 turških ladij je streljalo iz 500 velikih topov. V kratkem času je bila polovica Gjačičevih ladij uničena. Piratje so v blaznem strahu bežali na otoke ali se poskusih s svojimi ladjami rešiti na kopno.

Tedaj pa so zajadrale v ospredje male turške ladje in za njimi so veslali čolni z vojaki. Ladje so se zaletele tja, kamor so piratje poskusili ubežati, in jih pognale nazaj. Le nekaj piratskih ladij je moglo pribežati do kopnega, vse ostale so Turki spodili nazaj ali jih potopili. Blazna zbeganost je vladala med pirati. Da so imeli priliko se bojevati bi jih bil mogel kralj Gjačič še krotiti. Te prilike pa ni bilo, kajti Turki so streljali iz varne daljave.

Ko so bile piratske ladje domalega postreljene in če ne še uničene, pa vsaj tako poškodovane, da se niso mogle ganiti, so se otokom približali čolni z vojaštvom. Male turške ladje so s svojimi topovi čuvale te čolne. Vojaštvo je poskakalo v morje in gazilo do otokov, kjer se je potem začelo strahovito klanje. Besni turški vojaki so vse poklali in pomorili, kar jim je prišlo pod meč.

Kralj Gjačič se je z malo četo svojih ljudi rešil na otok Kalamas. Tudi na ta otok je prišlo več tisoč turških vojakov. Kralj Gjačič se je s svojimi ljudmi branil do skrajnosti, z levovo silo je napadal Turke in jih pobijal, dokler ni težko zaboden obležal na bojišču.

„Allah il Allah“, je zagrmelo iz več tisoč turških grl, ko so vojaki pograbili smrtnoranjenega kralja pomorskih razbojnikov in ga odpeljali na turško admiralsko ladjo.

„Allah il Allah“, je zaorilo po vseh turških ladjah, da so se tresli stebri nebeški, ko so na admiralske ladje veliki jambor obesili človeka, ob katerega je bila privezana rdeča zastava piratov.

Še ves dan je trajal lov na pirate. Ko se je zmračilo je bila uničena zadnja piratska ladja in ubiti vsi piratje, kar jih ni zbežalo na kopno. Piratski armadi je bil ta dan narejen konec. Strahovalcev turške krone ni bilo več.


XLVI.[uredi]

Kada li blizu dojedriše,
udariše pašine borije,
zavikaše Turci janjičari
Galijice živi oganj daše.
Stoji jeka bubanj i sviralà,
grmljavina silnih lumbarada,
stoji zvižda šiba i pušaka,
lomljavina tanenih galija,
stoji zauk po moru delija.
Kada li se, pobre, sastadoše
sve galije turške i latinske,
rekao bi: nebesa se ore,
a planine u dubljini nore.
Žarko sunce pomrčalo biše
od crnoga praha i olova,
sve se sinje more tresijaše
od topova turških i latinskih
po moru se dugo ne vidjaše
nego vesla, jedra i lantine.
I tilesa turska i kršćanska
po hiljadu zajedno plivaše,
jedan drugom smrtcu zadavaše.

Hrv. narodna.

Dan po uničenju piratskega brodovja se je pojavila v grških vodah beneška mornarica z ladjami svojih zaveznikov. To je bilo na dan sv. Justine dne 7. oktobra l. 1571. Beneško brodovje je prišlo tako nenadno, da Turki niso utegnili odriniti izmed otokov na široko morje, nego so bili prisiljeni zbrati se v Lepantskem zalivu.

Turško brodovje se je razpostavilo tako, da je imelo obliko polumeseca. Tako so se Turki v pomorskih bitkah vedno bojevali. Najmočnejše ladje so postavili v središče, obe krili pa ste imeli nalogo, objeti sovražnika in s tem olajšati njegovo uničenje.

Benečani in njihovi zavezniki so se postavili v ravno vrsto. Na desnem krilu sta zapovedovala genoveški admiral Andrej Doria in sicilski admiral Kordone. V središču so bile španske in papeške ladje, ki sta jih vodila Don Juan d’Austria in knez Kolonna, na levem krilu pa sta zapovedovala beneška admirala Venier in Barbarigo.

V dopoldanskih urah sta se brodovji začeli približevati drugo drugemu. Zagrmeli so topovi in potem sta se brodovji spoprijeli.

Prvi boj se je začel na levem krilu. Venier se je zapodil med turške ladje in udaril na admiralsko ladjo, kjer je bil Ali-paša iz Misira. Posrečilo se mu je, da se je postavil ob stran turške ladje in Benečani so jo prijeli z železnimi kljukami ter poskakali nanjo. Vnel se je srdit boj. Že so se bili Benečani polastili polovico turške ladje, ko sta prihitela Mahmut-pašain beg Karaodže s svojima ladjama. Njiju vojaki so izsekali Ali-pašo Benečanom izrok in se lotili Veniera in njegovega moštva. Malo je manjkalo, da bi bil Venier podlegel. Toda pridrvele so nove beneške ladje. Generali Ivan Loredan in Juri Kontarino, Malpier in Alvar so se pognali z ljuto silo v boj. Potopili ali uničili so trinajst turških ladij, nekaj jih zavzeli in rešili Veniera. V tem boju je bil ubit beg Karaodže, vojvoda Parmski pa je živega ujel Ali-pašo in ga dal obesiti na jambor admiralske ladje.

In boj je trajal dalje. Barbarigo je bil zadet v oko. Njegove ladje so se že umikale, kar je prišel na pomoč Mario Kontarino. Rešil je beneške ladje a sam je padel v ljutem boju. Federiko Nani se se je zapletel v boj s Karo-pašo in ga ujel ter zavzel njegovo ladjo. Proveditor Kamalo je zavzel ladjo Šilok-bega. Ta je skočil v morje, a mladi Ivan Kontarino je v železnem, svojem oklopu planil za njim v valovje, ga dohitel in mu v morju odsekal glavo.

Slabše se je godilo desnemu krilu armade. Algirski kralj Uluzali-paša se je srdito vrgel na malteške ladje in jih je obkolil. Vnel se je strahovit boj najprej s topovi, potem pa, ko sta se dve malteški galeri z vsem moštvom vred potopili, je Uluzali potisnil bližje, hoteč ostale ladje zavzeti. Tu pa je prihitel Andrej Doria s svojimi ladjami in po večurnem boju je premagal Turke in jih pognal v beg. A samo trideset ladij je odpeljal Uluzali seboj, druge so bile vjete ali uničene. Tudi s temi ladjami bi se Uluzali ne bil rešil, da ga ni Doria nalašč pustil uteči, iz gole ljubosumnosti na zmagovitega beneškega admirala Veniera.

Tudi v središču je bil boj težak in krvav, dasi ne tako, kakor na obeh krilih. Don Juan d’Austria je po ljutem boju prodrl vrste turških ladij, razbil polumesec, ki ga je tvorilo turško brodovje, in potopil več ladij.

Boj je trajal do popoldne. Potopljenih je bilo blizu sto turških ladij in isto toliko so jih Benečani in njih zavezniki zavzeli. Nad 30.000 Turkov je bilo ubitih, 5000 ujetih, med njimi sedem paš in mnogo begov, dočim so Benečani in njih zavezniki izgubili kakih 5000 mož.

Zmaga je bila nad vsa pričakovanja velika in sijajna. Mogočno in krasno turško brodovje je bilo uničeno, Turčija ni imela na morju nobene moči več.

Toda izkoristila se ta zmaga ni. Benečani bi bili lahko zavzeli zopet Ciper, ko bi bili imeli dovolj vojske. A imeli so same ladje, armade pa ne in zato niso ničesar poskusili. Ljubosumnost med voditelji in mržnja na beneško republiko je bila vzrok, da se je združeno brodovje po dobljeni zmagi razšlo. Prvi je odrinil genoveški admiral Andrej Doria. Njemu je kmalu sledil Don Juan d’Austria s španskim brodovjem.

Beneško brodovje se je vrnilo domov, doseglo je pač veliko in krasno zmago, a koristi ni imela republika od te zmage nobene.

Benečani so sprejeli svoje brodovje z največjimi častmi in so prirejali v proslavo zmage pri Lepautu vsakovrstne slavnosti. Le malo mož je bilo v Benetkah, ki se teh slavnosti niso udeležili, niti se veselih z ljudstvom. Med njimi je bil vojni minister Zeno. Zmaga pri Lepantu je bila največji triumf njegove organizacijske sposobnosti in njegove diplomatiske spretnosti. Poleg zmagovitih vojskovodij niso Benetke v tistih dneh nikogar tako častile, kakor svojega ministra Zena. Temu pa je dala bitka pri Lepantu povod, da je odstopil in se umaknil na svoje posestvo pri Portogruaru na Furlanskem. Utemeljil je svoj korak s tem, da ta bitka, ki se ni mogla izkoristiti, nima nobenega pomena za beneško republiko. „Ciper,“ je rekel Zeno, „je za Benetke izgubljen in le prekmalu se pokaže, da so za republiko izgubljene tudi druge kolonije v Levanti.“

Zenovo prorokovanje se je izpolnilo do pičice. Republika beneška se je sicer po bitki pri Lepantu vojskovala še dve leti s Turki, a nič preveč odločno in malo srečno, končno pa je morala vendar sprejeti mir pod pogoji, ki so jih določili Turki. Republika je morala Turkom prepustiti bogati Ciper in jim izročiti tudi albansko mesto Sopoto, edini kraj, ki ga je bila v tej triletni vojni vzeli Turkom. Niti sto let potem je beneška republika po dolgi vojni izgubila tudi drugi veliki otok v grškem morju, Kreto. S tem je prenehala biti kolonijalna sila, s tem je izgubila zadnje vire svojega bogastva in začel se je tisti žalostni proces hiranja in umiranja nekdaj tako mogočne republike, kateremu je potem Napoleon I. naredil konec.

Razen vojnega ministra Zena je bil v Benetkah še en mož, ki se zmage pri Lepantu ni veselil, dasi tega seveda ni izdal z nobeno besedo. Ta mož je bil general della Croce. Opustil je bil prvotni svoj namen, spremiti Kržana in Asunto na istrsko obrežje, a pravega vzroka ni povedal nikomur. Pač pa je zahteval, naj počakata Asunta in Kržan na otoku Antikytira, da se vrne, ter se je sam odpeljal v Benetke. Kržan in Asunta nista vedela, ne kam je šel, ne čemu. „Kličejo ga pač posli,“ sta si rekla, „saj v teh težkih vojnih časih ne more beneški proveditor nikdar vedeti, kak nepričakovan ukaz dobi in kake nenadne naloge ga čakajo.“ Vesela svoje sreče in svoje ljubezni nista Kržan in Asunta imela ne časa ne volje, si beliti glave z nepotrebnimi skrbmi.

Osem dni po bitki pri Lepantu, prav ko so bile v Benetkah največje slavnosti na čast zmagovalcem, se je pripeljal general della Croce v Benetke. Veselo vrvenje, ki je vladalo v mestu, ta občna radost, ki je združevala zdaj tudi največje nasprotnike, ni našla odmeva v njegovem srcu, da, obujala je v njem celo otožne misli.

— Kako brezumno in nerazsodne je to ljudstvo, je mislil general della Croce, ko je, motreč narodno slavje na Markovem trgu, stal ob vznožju kampanila sv. Marka. Kaj bo imelo ljudstvo od te zmage, ki se je zdaj tako veseli? Iz zmagovitih mečev so se še vedno skovale najtežje verige za ljudstvo.

Zapustil je Markov trg in je krenil v doževo palačo. Na dvorišču je bilo zbranih polno odličnih nobilijev, čakajočih avdijence pri dožu ali pri Zenu. General della Croce je vedel, da bo moral potrpeti precej časa, predno ga bo mogel Zeno sprejeti.

Neprestano ga je vleklo k velikim zgodovinskim stopnicam, na katerih je bil 216 let poprej obglavljen dož Marino Falieri. Spomnil se je, da je stal na tistem kamnu že enkrat, tedaj, ko je gojil smele nade in delal velike načrte, ki so bili zdaj, po zmagi pri Lepantu, vsi uničeni.

— Da, ko bi bili Turki zmagali pri Lepantu, bi bili lahko razvneli ljudstvo proti tiranstvu lakomnih in krutih nobilijev. Premaganim vladarjem ni težko, vzeti krono z glave in jim iztrgati žezlo iz rok. Zmaga Turkov bi bila provzročila revolucijo v Benetkah in bi bila ljudstvo beneško rešila iz njegovega žalostnega položaja. Zdaj je vse izgubljeno. To ljudstvo je pozabilo, da ima na rokah in na nogah težke verige in vriska in se veseli zmage, ki le utrdi moč in oblast njegovih zatiralcev.

Naslonil je roko ob dlan in zrl nepremično na kamen, kakor bi se tam videli sledovi krvi, ki jo je Marino Falieri prelil, ker je hotel ljudstvo rešiti tiranstva svojih nobilijev. Naenkrat se je zasmejal in je odmahnil z roko, kakor bi hotel prepoditi misli, ki so mu vrele po glavi.

— Zastonj vsak trud in vsak poskus. Morda vstane čez sto let mož, ki poskusi, kar sem nameraval in pripravljal, kar bi pa bilo danes blazno početje. Jaz pa pojdem čez morje domov, v to ljubo kranjsko domovino in se bom izvežbal v zibanju.

Vojni minister Zeno in general della Croce sta bila stara znanca še izza časa, ko je bil Zeno polkovnik in della Croce mlad kapetan v beneški armadi. Na to dolgoletno znanstvo je računal della Croce, ko je stopil pred Zena in ga prosil njegove podpore.

— Stari vojvoda dall Ferro je že skoro dve leti jetnik beneške republike in dasi nimate proti njemu nobenega dokaza, ga vendar svet desetorice ne izpusti na svobodo. Prišel sem zanj prosit. Starec je neškodljiv. Preslab je, da bi mogel republiki količkaj nagajati, kaj še storiti kaj resnega. Izpustite ga.

— Vi prosite zanj, general della Croce? se je čudil Zeno. Tega bi pač ne bil pričakoval! Ali ste mar pozabili, kaj je vojvoda dall Ferro storil Vašemu bratu?

— Pozabil ne, pač pa odpustil, je izjavil della Croce. Odpustil sem mu toliko laglje, ker hoče njegova hči to popraviti na mojem netjaku.

— Težko pojde, moj ljubi general, je menil Zeno. Vojvoda dall Ferro je obdolžen prevelikega hudodelstva, da bi ga mogla republika izpustiti. Dokazov sicer nimamo, toda sum leti nanj in je tako velik, da bi ga bili kdaj že obglavili, ko bi ne bil ravno vojvoda in sorodnik visokih cerkvenih dostojanstvenikov.

General della Croce je hotel novič dokazovati, da je stari vojvoda dall Ferro popolnoma neškodljiv mož, ali Zeno ga ni pustil do besede.

— Oglasite se pri dožu, je svetoval Zeno. Če mu postavite pomen zmage pri Lepantu v pravo luč, Vam morda ugodi. Mocenigo je nečimern dož in pristopen lepim besedam.

General je umel ta migljaj in se je po njem ravnal. Sicer je bil glede pomena zmage pri Lepantu tistega mnenja kakor Zeno, toda dožu tega ni razodel. Don Mocenigo je bil svoj čas sam pomorski kapetan in je znal ceniti vrline in zasluge generala della Croce. Zato pa so mu ugajale njegove besede in dal se je tudi preprositi, da je izpustil vojvodo dall Ferro iz ječe, s pogojem, da se odpove vsem pravicam do otoka Antikytira in da grad svojih dedov na tem otoku daruje beneškemu dožu.

Pravzaprav so bili ti pogoji jako kruti, toda stari vojvoda jih je vendar z veseljem sprejel, saj je bil od dolgega trpljenja v ječi že ves oslabel in je že davno izgubil upanje, da še kdaj vidi beli dan.

S tresočo se roko je podpisal v pisarni sveta desetorioe odpovedno listino in naročal doževemu tajniku, naj svetlemu knezu in dožu izreče njegovo zahvalo.

— Zahvalite se raje generalu della Croce, mu je rekel dožev tajnik. Samo njemu se imate zahvaliti, da vas je svet desetorice izpustil. Znamenit vojskovodja je star prijatelj dožev in Zenov in le njegovemu vplivu se je posrečilo, da se je vlada odločila izpustiti Vas, čeprav se je mislilo, pustiti Vas v ječi brez sodbe — pozabiti na Vas, kakor so pozabili že na marsikoga, dokler ni izdihnil.

Strme je vojvoda poslušal doževega tajnika. Da ga je njegov največji sovražnik osvobodil iz ječe in rešil smrti, to mu kar ni šlo v glavo. Rad bi se bil generalu zahvalil, a izvedel je pri doževem tajniku, da generala ni več v Benetkah.

— Odpotoval je v Rim, a zapustil je za Vas pismo, je dejal dožev tajnik ter izročil vojvodi zapečaten list, ki ga je starec naglo prečital.

„Svetli vojvoda! Če hočete najti svoje otroke, pridite danes čez mesec v znano Vam hišo nad Opatijo, kjer ste se mudili, ko ste bili v istrskih vodah rešeni s potapljajoče se ladje. General delia Croce.“

— Moji otroci — moja sinka — je zavzdihnil vojvoda — kaj je z njima? Kaj je z Asunto?

Skrb za svoja sina je vojvoda tako prevzela, da je pozabil na vse drugo, zlasti ker je sodil, da je Asunta zanj izgubljena, bodisi da jo zadržuje Ladislav Gjačič, bodisi da je mrtva. Težko mu je bilo le to, da bo moral še ves mesec čakati, predno vidi svoja sinova.

Za zdaj je sklenil posvetiti vso skrb poizvedbam po Asunti. Povpraševal je najprej pri beneških oblastvih za Desantičem, o katerem je mislil, da mu bo gotovo vedel kaj povedati glede Asunte, potem pa tudi po piratih sploh in zlasti po kralju Gjadiču in njegovem sinu. Kar je izvedel, ga je navdalo v prvem hipu z velikim strahom: Povedalo se mu je, da so Turki blizu Lepanta in pred veliko bitko uničili vse piratsko brodovje, pomorili vse pirate in kralja Gjačiča obesili. Da je padel tudi kralja Gjačiča sin, o tem ni nihče dvomil, vojvoda Dall Ferro pa se je bal, da je bila Asunta pri svojem možu in storila s pirati vred žalostno smrt. Toda kmalu se domislil vsega, kar je Ladislav Gjačič obljuboval Asunti in zdaj je upal, da je Asunta živa in svobodna.

Miru stari mož ni mogel najti. Najel je več malih ladij in jih poslal na jug, da po grških otokih poizvedujejo po ženi Ladislava Gjačiča, sam pa je ostal v Benetkah in štel dni in ure, kdaj odrine proti Reki.


XLVII.[uredi]

Jadra bela so razpeta,
veter vpraša: „Naj začnem?“
„„Čakaj, veter, da slovó še
vzamem, predno grem.““

Zupančič.

Šele več tednov po bitki pri Lepantu se je razvedelo tudi na otoku Antikytira, da je izbojevalo kristjansko brodovje velikansko zmago nad Turki. Od otoka do otoka po vsem grškem morju je šla ta novica in ljudje so jo pozdravljali z nepopisnim veseljem, misleč, da bo zdaj konec strahu pred turško armado in da zavladajo zopet stare dobre razmere, pri katerih so bili ljudje srečni in zadovoljni.

Na Antikytiri pa je napravila še veliko večji vtisk novica, da so Turki neposredno pred bitko pri Lepantu napadli pirate, uničili vse njihovo brodovje in obesili na smrt ranjenega kralja Gjačiča. Na Antikytiro so prinesle to novico grške trgovske ladje. Prvi jo je zaznal kapitan Desantič, ki je s svojo ladjo takoj odrinil proti tistim otokom, kjer je bila bitka med Turki in pirati. Ni ga zanimala usoda piratov vobče. Izvedeti je le hotel, kaj se je zgodilo z Ladislavom Gjačičem. Toda njegovo prizadevanje se mu je slabo izplačalo. Dognal je, da sta svoji usodi utekli le dve piratski ladji, ki pa sta padli v roke ribičev, ker so ju piratje zapustili in zbežali na kopno. Izvedel je Desantič tudi, da so ti ubegli piratje po odhodu Turkov v najeti ladji odrinili v hrvatsko Primorje, kjer so bili doma, a je-li bil med njimi tudi Ladislav Gjačič, tega mu nihče ni vedel povedati.

Vojvodinja Asunta je z največjo nestrpnostjo čakala na povratek kapetana Desantiča. Zanimalo jo je samo eno: če je Ladislav Gjačič živ ali če je mrtev. Hotela je imeti samo gotovost. Želela mu je iz vsega srca, da bi se bil rešil, ali dvomov ni mogla prenašati več. Ves dan je z grajskega okna zrla na morje, če se že ne bliža Desantičeva jadrenica in ko jo je končno zagledala, je skoro skoprnela radovednosti in nepotrpežljivosti.

— Je-li živ? To so bile prve besede, ki jih je izpregovorila, ko je Desantič prestopil prag njene sobe.

— Mislim, da je storil junaško smrt, kakor njegov oče in njegovi tovariši.

— Gotovega torej ničesar ne veste? je vprašala Asunta z drhtečim glasom.

— Ne, gotovega ne vem ničesar, je odgovoril Desantič. Rešilo se je kakih sto piratov, ki so na dveh ladjah zbežali z bojišča na kopno. Ali mislite, vojvodinja, da je bil Ladislav Gjačič med tistimi, ki so pred sovražnikom bežali in na cedilu pustili svoje tovariše?

— Ladislava ni bilo med njimi, je z globokim prepričanjem rekla Asunta. Ladislav ni bežal. Vem, da bi bil raje storil najsramotnejšo smrt, kakor da bi bil v trenotku nevarnosti zapustil svojega očeta in tovariše.

— To je tudi moje mnenje, je vojvodinji pritrdil Desantič. Ker pa Ladislav ni pobegnil, je brez dvoma, da je v boju padel ali pa bil ujet. Turki so vse ujetnike umorili, vse do zadnjega, torej je skoro gotovo, da je tudi Ladislav Gjačič mrtev.

— Želim mu, da se je rešil, je po dolgem molku rekla Asunta. Ko bi bilo dognano in dokazano, da je Ladislav mrtev, bi se še tu, v rodnem kraju, poročila. Tega ne storim. Počakala bom, da bo moja poroka z Gjačičem razveljavljena.

— To zna dolgo trajati, je pripomnil Desantič. Pri cerkvenih gosposkah gre vse počasi. Kvečjemu če bi vzeli nekaj tisoč cekinov v roke, bi znali stvar pospešiti. Verjetno je v največji meri, da je Gjačič mrtev. Lahko se daste torej poročiti že tu; laglje tu, kot kje drugod.

— Ne gre, je izjavila Asunta. Poročila sem se pravilno in dokler ni poroka razveljavljena, ne stopim pred altar. To sem dolžna Kržanu.

Vojvodinja je ostala pri tem sklepu, dasi ji je stari grajski duhovnik na vse načine dokazoval, da je njena poroka z Gjačičem neveljavna, ker ni bila prostovoljno sklenjena in da se sme po vsi pravici smatrati kot vdovo.

Minilo je več kot mesec dni, ko se je naposled povrnil general della Croce na Antikytiro. Razveselil je Kržana in Asunto z nepričakovano novico, da je izstopil iz armade beneške republike in da ostane pri njima do konca svojih dni.

Sedaj ni nihče bolj silil na odhod, kakor general della Croce. Izročil je proveditorsko oblast svojemu nasledniku in v naglici delal priprave za odpotovanje. Svoje stvari je odposlal s posebno ladjo naprej in končno naznanil vojvodinji Asunti in Kržanu, da je vse spravljeno v red in da je čas oditi.

Sedaj pa se Asunta ni mogla ločiti od svojega rojstnega kraja. Ladja Desantičeva je že bila pripravljena, vsi so bili že na jadrenici, samo Asunta se je še mudila v gradu. Begala je po sobah, kjer jo je vsaka stvar spominjala mladostnih dni, dni neskaljene sreče in veselja. Šla je na pristan in jemala slovo od vseh ljudi, ki jih je poznala. Težka, pretežka ji je bila ločitev, saj se je zavedala, da nikdar več ne vidi tega otoka, ki ga je stoletja vladal njen rod. Bila je hči tega nekdaj mogočnega rodu, ponosna na svoje pokoljenje in to ji je oteževalo slovo.

Naposled je Desantičeva ladja vendar razpela svoja jadra in odplula proti severu. Asunta je stala na zadnjem koncu ladje in zrla nepremično na ta otok, dokler ni zatonil za morjem.

— Ne zamerita mi, je tedaj rekla Asunta Kržanu in generalu della Croce, a jaz težko pozabim in se težko ločim od vsega, kar je blizu mojemu srcu.

Vožnja po morju je trajala vsled jesenskih viharjev razmeroma dolgo. Opetovano je morala Desantičeva jadrenica iskati zavetišča v pristanih dalmatinskih otokov. Prebivalstvo teh otokov je bilo od nekdaj v tesni zvezi s pirati, večinoma so se ljudje vsaj po nekaj let sami udeleževali piratstva ali vsaj šli vsako drugo ali tretje leto med pirate, četudi le za nekaj časa. Ker je Desantič, ki je poznal vsak otok in skoro vsakega človeka, vse to natančno vedel, je povsod sicer skrivaj a jako vestno poizvedoval po kakem človeku, ki je bil prisoten pri uničenju piratskega brodovja poleg Sante Maure. Izvedel je, da so se nekateri rešili in da so pobegnili v Senj, kjer je bilo že mnogo let pravo gnezdo piratov.

Svoj čas so se Albanci in Hercegovci, ki so bežali pred Turki, naselili blizu Spleta in so od tamkaj uprizarjal roparske izlete na turško ozemlje. Izmed teh ljudi so se rekrutovali piratje, ki so najprej na albanskem obrežju napadali turška mesta in turške ladje, potem pa razširili svoje roparstvo po vsem grškem morju do Male Azije in do Egipta. Tudi kralj Gjačič je dobival iz teh krajev, pozneje tudi iz vsega hrvatskega Primorja in iz Istre svoje prate, s katerimi je toliko časa strahoval mogočno Turčijo.

Končno se je Turkom posrečilo, da so zavzeli Klis nad Spletom in razgnali te svoje sovražnike, ki so jih ljudje imenovali Uskoke. Mnogo so jih Turki pregnali, ostali so pobegnili v gore. Ko je tedaj avstrijski nadvojvoda Ferdinand izvedel, da nameravajo Turki naskočiti hrvatsko Primorje in zavzeti Senj, je povabil Uskoke v to mesto in jim obljubil svoje varstvo in svojo pomoč, če se zavežejo braniti Senj proti Turkom. Uskoki so to ponudbo z veseljem prevzeli in se naselili v Senju, ki je bil od tedaj njih glavno središče in zavetišče. Roparski napadi na Turke in izleti na turško ozemlje so bili od tedaj na dnevnem redu, ob enem pa so se Uskokje z veliko vnemo posvečavali piratstvu. Vedno jih je bilo več sto v Sredozemskem morju pod zastavo kralja Gjačiča.

To je vse vedel kapetan Desantič in ko je še zaznal, da so nekateri piratje, ki so utekli usodi kralja Gjačiča in njegovih tovarišev pobegnili v Senj, je sklenil, da vsaj za nekaj ur ustavi svojo ladjo v pristanu tega mesta. Ne da bi komu kaj povedal o svoji nameri, je zavil svojo ladjo v tisto smer in vsled ugodnega vetra kmalu zagledal na vznožju velikanskih gora ležeče močno utrjeno mestece Senj.

Na obrežju je bilo zbrano polno ljudi, ko se je usidrala Desantičeva jadrenica. Toda komaj je bil Desantič vse v red spravil, da je mogel ladjo zapustiti, so se ti ljudje na veliko Desantičevo začudenje začeli razhajati, prav kakor bi se ga vsi bali, in tudi po trgovinah in gostilnah je Desantič zaman poizvedoval po Ladislavu Gjačiču.

Sodil je, da ga utegnejo Senjani smatrati za kakega vohuna in da se mu zaradi tega nezaupno umikajo. Vrnil se je torej na svojo ladjo in z njo odjadral gori proti istrski obali.

Hitro po njegovem odhodu je zapustila senjski pristan mala ribiška ladja in krenila za Desantičevo jadrenico.

— Skrbi, da ostanemo vedno v primerni razdalji od te ladje, a da je niti za trenotek ne izgubimo iz oči, je rekel velik prileten mož poveljniku, čaka te bogato plačilo, če nam ladja ne uide.

Mož, ki je tako govoril, se je postavil na sprednji konec ladje in neprenehoma pazil na Desantičevo jadrenico.

— Dobro, da me ni nihče videl, je govoril mož sam s seboj, in da me ni nihče spoznal. Kaj neki še hočejo ti ljudje od nas, da se upajo priti takorekoč v levov brlog?

Desantič je v tako tesni zvezi s Turki, da jim gotovo služi kot vohun. Kdo ve, če se ne pripravlja nov naskok na nas.

Mož, ki je tako ugibal, je bil nekdanji pobočnik kralja Gjačiča, tisti, ki sta ga Kržan in Tomo zasačila v podzemskem rovu v Famagusti in ki je bil potem poslan h kralju Gjačiču, da mu ponudi življenje njegovega sina, če pride Famagusti na pomoč.

Desantičeva jadrenica je med tem hitela z vso naglostjo svojo pot. Ko je prišla mimo Kraljevice, so se na obzorju v jasni luči jesenskega solnca pokazali temnozeleni obrisi — obrežje „petega dela Vojvodine Kranjske“ — iz tega zelenja pa se je svetilo belo poslopje, vidno daleč po morju, samotni samostan opatijski.

— Živela domovina, je z gromkim glasom zaklical Tomo in držeč Maro okrog pasu vihtel svoj klobuk.

— Živela domovina, je viknil Kržan in se obrnil k Asunti. Pred tremi leti sem zapustil ta kraj, da poiščem v tujini sreče in bogastva. Našel sem več kot sem zaslužil. Vračam se v svojo domovino z najdražjim zakladom, kar jih premore svet — s teboj, moja Asunta.

Molče sta se držala za roke in ozirala na obrežje. Bližje in bližje je prihajala ladja. Že se je razločevala skala, na kateri so stale razvaline Kržanovega gradiča, kamen, izza katerega je ustrelil tihotapec na Kržana in ga ranil, pa tudi poslopje, kjer sta Asunta in Tomo toliko dni trepetala za Kržanovo življenje.

Tako blizu je bila že ladja, da je bilo že lahko spoznati vsakega človeka. Z jasnimi pogledi se je ozirala vojvodinja Asunta po obrežju. Naenkrat je zadrhtela po vsem životu. Položila je roko nad oči, kakor bi hotela bolje videti in vsa iz sebe zakričala:

Tam — Andrej — tam pri hiši — oče — oče!


XLVIII.[uredi]

Obroček drobni, svetla stvar,
ki skôval te mi je zlatar,
kako se jasno mi blestiš
in glasno k srcu govoriš.
Na prstu boš mi lesketal
in skozi žitje me spremljal,
pomembe polni ti simbol,
spomnik mi skoz radost in bol.
Če kteri prstan kdaj se stre,
to drug pač bo, moj prstan ne,
če moj pa ima biti strt
ne stre ga drug nihče ko smrt.

Gregorčič.

Zahajajoče solnce je razlivalo svoj blesk po sinjem morju, da so se lesketali valovi v tisočerih bojah, ko je Desantičeva jadrenica obstala pod opatijskim samostanom. Nemo se je Učka gora vzpenjala proti nebu in čulo se je samo šumenje morja in šušljanje dreves. Tam na bregu pa je stal od starosti in trpljenja oslabel mož in ihte privijal k sebi in z drhtečimi ustnami poljubljal svojo trepetajočo hčer.

Slovesnost tega blaženega svidenja je našla odmev v vseh srcih. Nihče se ni ganil, nihče se ni upal dihniti.

— Oče, oče!

— Asunta, moja Asunta!

Zopet je zavladala tihota, Tomu pa je vzlic hladnemu vetru, ki je pihal z morja, postalo tako vroče, da je vrgel klobuk v travo in si z rokama brisal pot s čela.

— Čudno je takrat bilo, je pozneje rad pripovedoval, kar pri srcu me je nekaj stisnilo in začel sem se potiti kakor še nikdar ne.

V nemi sreči se je vojvodinja Asunta držala svojega očeta. Ni vprašala, kako je prišel sem, ne kdo ga je osvobodil, ne kdo ji je povedal, da ga najde tukaj. Samo da je svoboden, da ga zopet ima, to je bilo edino, kar je mogla v tem trenotku misliti in čutiti.

Stari vojvoda je prišel prvi k sebi. Pogled njegov je padel na generala Della Croce, ki se je moral držati srdito, kakor bi bil v najljutejšem boju, da je premagal svoja čuvstva, in potem na Kržana, ki je z rosnimi očmi gledal srečo svoje neveste. Vsakemu je vojvoda podal eno roko. Kržan se se je nagnil nad to uvelo roko in jo poljubil, general jo je krepko stisnil kakor bi hotel reči, naj bo odpuščeno in pozabljeno, kar je bilo.

Odšli so v hišo, ležečo nad samostanom in tam jih je čakalo novo presenečenje. General Della Croce je dal odpreti velike skrinje, ki jih je bil že poprej poslal in strme je vojvoda zagledal svoj zaklad, ki ga je imel skritega v svojem gradu na otoku Antikytira in o katerem je mislil, da je zgubljen, da je zapadel beneški republiki.

Bogato je nagradil vojvoda vse mornarje posebno pa Toma, o katerem mu je Asunta vedela toliko povedati.

— Vrl in junaški dečko si, je rekel vojvoda in če boš imel kaj otrok —

— Z milostnim dovoljenjem, vsako leto enega, je Tomo prekinil vojvodo samozavestno.

— Vsem bom jaz za botra, je rekel vojvoda.

— To bo lepo, se je razveselil Tomo, ali potem, svetli vojvoda, morate že še živeti vsaj kakih petindvajset let.

Samotna hiša generala Della Croce še ni videla takega veselja, kakor je vladal ta dan v njenem obzidju, ko je stari general stopil pred vojvoda Dall Ferro in zasnubil Asunto za svojega netjaka.

— Ali gospod general — pomislite — Asunta je poročena — z Ladislavom Gjačičem, je zavzdihnil vojvoda in spomin na nesrečo svoje hčere je odprl vse rane njegovega srca. Ah — kako rad bi jo dal plemiču Kržanu.

Tedaj pa je general Della Croce razgrnil perganient, ki ga je imel v rokah in na katerem je visel velik in težak pečat.

— Zakon vojvodinje Asunte z Ladislavom Gjačičem je sv. stolica razveljavila in uničila, je s slovesno povzdignjenim glasom naznanil general Della Croce. Jaz sem bil sam v Rimu. Vojni minister Zeno mi je pomagal z vsem svojim vplivom in ker me je tudi podučil kako se v Rimu take stvari hitro dosežejo, sem to razsodbo sv. stolice kmalu izposloval. Naj bo Ladislav Gjačič živ ali mrtev — vojvodinja Asunta je svobodna.

Tedaj pa se je zgodilo, da se je dvoje mehkih rok oklenilo generalovega vratu in da je dvoje rdečih usten poljubljalo starega kondotjera tako presrčno in vroče, da mu je duša skoprnela blažene radosti. Stari vojvoda pa je objel bodočega zeta in mu zašepetal na uho:

— Vreden si je moj sin, bodi srečen ž njo in ona s teboj.

Med tem, ko je v hiši generala della Croce vladala radost kakor še nikdar, se je v mraku začel plaziti po obrežju volk v človeški podobi — pobočnik obešenega kralja Gjačiča. Lazil je okrog ljudi, ki jih je poznal, saj so piratje imeli tudi tod svoje zaveznike in privržence, in koval ž njimi črne naklepe; oglasil se je tudi v samostanu, kjer je imel dolg in skrivnosten pogovor z nekaterimi menihi, potem pa poslal ribiško svojo ladjo nazaj v Senj, dočim se je sam skril v ribiški hiši pri starših Tomovega nekdanjega smrtnega sovražnika, tihotapca dolgega Jurja.

Naslednjega dne si je Tomo izprosil dovoljenja, da sme z Maro oditi na Trsat, zahvalit se Materi božji za njeno pomoč v jutrovskih deželah.

— Saj posebne moči Mati božja trsatska tam doli nima, je Tomo spotoma dopovedoval svoji Mari, a zaradi tistih sveč, ki sem jih obljubil, se moram vendar ž njo domeniti. V Famagusti bi me bil Bragadino — Bog mu daj večni mir in sveti naj mu večna luč — gotovo izročil piratom, če bi me ti ne bila rešila. Vsak dan sem prosil „ljuba Mati božja trsatska, reši me iz ječe,“ pa že ni mogla nič opraviti, zakaj na cedilu me ni pustila.

Tomo se je tudi res obnesel in se izkazal hvaležnega.

— No, ljuba Mati božja, ali me kaj poznaš, je ogovoril nad velikim oltarjem visečo sliko bogorodice in ves vesel je bil, ko se mu je zdelo, da se mu je prijazno nasmehnila, kakor bi hotela potrditi njegovo vprašanje. In zahvalil se ji je v dolgem govoru in ji kupil toliko sveč, da je bila s sijajno razsvetljavo preskrbljena za mnogo časa. Trsatski menihi so bili tako presenečeni tolike radodarnosti, da so smatrali Toma za imenitnega pomorskega razbojnika ter mu vneto priporočali čudodelno svojo bogorodico, zagotavljajoč ga, da ga bo zanesljivo čuvala pri vseh njegovih podjetjih.

Tudi Kržan je imel ta dan svoje opravke. Moral se je oglasiti pri znancih in prijateljih ter jim naznaniti svoj prihod in oglasiti se je moral tudi v samostanu, kajti hotel je, da bo čim prej njegova poroka z vojvodinjo Asunto. Tudi razvalinam svojega gradiča je napravil obisk in izkopal izpod njih zlato iglo, s katero mu je Asunta pripela na klobuk svoj šopek tedaj, ko se je odpravil iz domovine v svet. Hotel je prositi Asunto, da mu povije na dan poroke ravno tak šopek in mu ga pripne s taisto iglo na klobuk.

Prišedši domov je našel Asunto samo v sobi, sedečo pri odprtem oknu. Zamišljeno je zrla na zlato stvarco, ki jo je držala med prsti in zardela, ko je stopil Kržan pred njo. V prvem hipu je hotela tisto stvarco skriti, a potem se je tiho zasmejala in jo pokazala Kržanu.

— Glej, Andrej, kaj mi je stric dal. Bila sta dva poročna prstana, v kateri sta bili vrezani imeni „vojvodinja Asunta Dall Ferro“ in „plemič Andrej Kržan.“

— O, ko bi že bila moja žena, je zavzdihnil Kržan in privil Asunto k sebi. Ona pa ga je pogledala z jasnimi očmi in rekla z najglobljim prepričanjem:

— Poročena ali ne poročena sem tvoja. Tako trdno, kakor so naju zvezali življenja viharji, ne more zvezati noben prstan in nobeden blagoslov.

Naslonila je svojo glavo na Kržanovo ramo. Pri tem je videla skozi okno in zapazila očeta in generala della Croce, ki sta se v spremstvu več mož bližala hiši kar mogoče naglo in razburjena.

— Poglej, Andrej, je rekla Asunta, oče in stric hitita domu — kakor da bi se bilo kaj posebnega zgodilo.

Kržan in Asunta sta stopila k oknu. Ko ju je zagledal general della Croce, ju je veselo pozdravil in zaklical:

— Hvala Bogu — ni še prepozno. In stari vojvoda dall Ferro je zavzdihnil: Hvala Bogu.

Iz ust generala della Croce sta Asunta in Kržan izvedela presenetljivo novico, da se mudi na obrežju mrtvega kralja Gjačiča pobočnik, ki zbira ljudi, da bi z njih pomočjo napadel hišo in Asunto odpeljal.

— Ladislav Gjačič namreč živi in pride kmalu v te kraje, je končal general della Croce svoje pripovedovanje.

— Ladislav — živi? je vzkliknila Asunta vsa prestrašena. Kdo Vam je to povedal?

— Tega ti ne smem razodeti, je rekel general. Obljubil sem s svojo moško besedo, da tega nikdar ne povem. Veruješ mi pa lahko, kakor si zdaj lahko brez skrbi, ker je preskrbljeno za tvojo varnost.

Ko je Asunta vprašala, kdo je generalu della Croce povedal, da živi Ladislav Gjačič, sta se general in samostanski predstojnik spogledala. Le trenotek je to trajalo — a Kržan je to opazil in takoj mu je bilo vse jasno. Znano mu je bilo izza prejšnjih časov, da so imeli piratje tudi v samostanu svoje zaščitnike, ker so samostan radodarno zalagali z znatnimi darili; vedel je, da je celo med redovniki nekaj starih piratov in brez dvoma je bilo, da je samostanski predstojnik svaril generala della Croce in ga opozoril na nevarnost, ki preti Asunti.

Ko se je poleglo prvo presenečenje, ki je bilo prevzelo vojvodinjo Asunto in Kržana, so mirno preudarili, kaj jim je storiti. Uvideli so vsi, da jim tu ni obstanka, a sklenili so, da se izvrši koj drugi dan v samostanski kapeli poroka vojvodinje Asunte s plemičem Kržanom. To je zahtevala Asunta in nihče ni ugovarjal. General della Croce je prevzel skrb za varnost, vojvoda pa je dal denar, da se je moglo najeti dovolj čuvajev.

— In kam pojdemo po poroki? je vprašal vojvoda.

— Proč iz teh krajev, najprej v Trst in potem se že odločimo kako in kaj.

Pri tem je ostalo in tako se je tudi zgodilo.


XLIX.[uredi]

Iskal je grofnjo po celem svet
in ko jo je najdel, je moral umret.

Narodna.

Na kraških, tleh, blizu Cerovelj nad Devinom, je svoje dni stal lep prostoren gradič, zidan v starem laškem slogu, nekdaj last oglejskega patriarha. V tem prijaznem gradiču sta živela Kržan in Asunta dni neskaljene sreče in ljubezni.

Minula so že leta od njiju poroke in odkar sta se naselila v tem gradu in imela sta veselje z otroki. Stari vojvoda Dall Ferro je živel še vedno in tudi general della Croce, gospodarstvo pa sta vodila Tomo in Mara. „Na vsem božjem svetu ni tako srečnih ljudi, kakor v ceroveljskem gradu“ se je govorilo po vsi okolici.

Za dogodke po svetu so se ti ljudje le malo zanimali. Največ so jih še mikale novice o piratih, ki so se začeli nekaj let po bitki pri Lepantu zopet oglašati in so zopet delali Turkom mnogo preglavice. Tako mogočni kakor svoje dni niso pirat je nič več bili, niso imeli niti kakega kralja Gjačiča, niti zadosti ladij. V Sredozemsko morje se sploh niso več upali, nego se omejevali na Adrijansko morje. Z beneško republiko so bili še vedno v tesni zvezi. Napadali so Turke na kopnem ter neusmiljeno plenili po turški Bosni, napadali pa še raje turške ladje v Adrijanskem morju. Beneška republika, ki je imela v rokah pomorsko policijo na Adrijanskem morju, ni storila piratom nič zalega, Avstrija jih je pa tudi podpirala po svojih močeh, saj so se vojskovali proti njenim sovražnikom.

Bilo je lepega jesenskega večera, ko se je na ceroveljskem gradu oglasil star menih. Bela brada mu je segala do pasa in dolgi beli lasje so mu padali na tilnik. Hodil je težko in komaj nosil vrečo, v katero je deval pri kmetih in gospodi nabrane milodare. Vodil pa ga je majhen deček, zakaj stari menih je bil brez oči. Globoki črnordeči očni jami sta bili prazni.

Asunta je sedela s svojimi otroci na grajskem vrtu, ko se je menih prikazal na pragu velikih vrat. Pogled na ta razorani obraz s praznima očnima jamama jo je navdal z grozo. Hitro je naročila Tomu, naj meniha primerno bogato obdari, potem pa se je umaknila v grad, da bi tujca več ne videla.

Čez nekaj trenotkov je prišel za njo Tomo.

— Milostiva gospa, je rekel Tomo, ta menih ne mara ne denarja ne živil, ne prenočišča, pač pa hoče z vami govoriti.

— Kaj mi hoče? se je začudila Asunta. Tako strašno izgleda, da se ga kar bojim.

— Revež je. Kdo ve, na kak način je prišel ob oči. Najbrž misli, da dobi od vas večje darilo, kakor sem mu jaz hotel dati.

— Pripelji ga torej, je odločila Asunta. Saj ni treba, da bi mu pogledala v obraz.

Kmalu je menih vstopil v sobo. Deček ga je peljal do stola in se oddaljil. Starec je držeč palico z obema rokama naslonil nanjo glavo in čakal.

— Kaj želite od mene, častiti oče?

Ko je menih zaslišal ta glas, je dvignil glavo in pozorno poslušal in njegov nagubančeni obraz se je nekam razjasnil.

— Ste li vi vojvodinja Asunta Dall Ferro? je vprašal menih.

— Bila sem to, je veselo odgovorila Asunta, a že davno nisem več, danes sem srečna žena plemiča Andreja Kržana.

Menih je nekako težko sopeč nekajkrat pomigal z glavo, kakor bi hotel potrditi, kar je slišal, potem je naenkrat vstal s stola.

— In jaz sem Ladislav Gjačič.

Zatrepetala je Asunta po vsem životu, a ni se mogla ganiti in nobene besede ni mogla ziniti. Bleda kot smrt, kakor bi bila okamenela, je stala na svojem mestu in zrla v Gjačiča.

— O, ne bojte se me, Asunta, je prosil Gjačič. Potrpite z menoj le nekaj trenotkov. Nisem prišel kalit Vaše sreče. Ne, Asunta. Bodite usmiljeni in poslušajte me. Asunta je v tem prišla k sebi.

— Kaj mi hočete? je vprašala s trdim glasom in odstopila nekaj korakov. To pač pojmite, da spomini, ki me vežejo na Vas, niso prijetni.

— Vem to in zato sem prišel sem. Že več kot deset let Vas iščem križem sveta. Prehodil sem vse grške otoke, prehodil vso Italijo, vso Dalmacijo in vso Istro, da bi Vas našel in mogel z Vami govoriti. Otok Keos, ki je bil moja last, so Turki zavzeli. Porušili so krasni grad, ki je bil namenjen Vam, Asunta, za prebivališče, ugrabili vse zaklade, ki jih je bil zbral moj oče in meni izžgali oči. Mučili so me tri dni tako strašno, da so mi v treh dneh osiveli lasje. Ko bi bili Turki vedeli, da sem Ladislav Gjačič, bi me bili gotovo umorili. Tako pa so mi pustili življenje.

Usmiljenje je obšlo Asunto. S tihim, mehkim glasom je rekla.

— Pomilujem Vas od srca.

— Hvala Vam za to besedo, je iskreno vzkliknil Ladislav Gjačič. V bitki, v kateri je bilo uničeno piratsko brodovje, sem jaz imel nalogo, da pokličem v slučaju nesreče na pomoč Benečane in rešim kar se da. Prisegam Vam Asunta, da nisem bežal, kakor se govori med pirati. Ali mi verujete?

Gjačič je te besede izrekel s takim poudarkom, da je Asunta spoznala, koliko mu je na tem, da mu verjame.

— Verujem Vam, je rekla Asunta in srce ji ni dalo miru, dokler ni dostavila: Ko sem izvedela za usodo Vašega brodovja, sem takoj rekla, da Ladislav Gjačič ni bežal.

— O hvala Vam, Asunta, iz dna srca za te besede. In zdaj, dovolite mi še eno prošnjo.

Gjačič je za malo časa umolknil, kakor bi moral zajeti najprej sape.

— Dobrega srca ste in plemenitega mišljenja. Zato upam, da mi moje prošnje ne bodete odbili.

— Kaj želite?

— Odpustite mi vse veliko zlo, ki sem vam je storil. Grešil sem, a grešil sem iz prevelike ljubezni do Vas. Od trenotka, ko sem Vas prvič videl sem Vas ljubil. Tudi ko sem Vas sovražil, ker sem spoznal da me zaničujete in zametujete, je to sovraštvo izviralo iz ljubezni. Z enim samim pogledom bi me bili lahko napravili za svojega sužnja. Tudi ko so me Turki mučili, sem mislil na Vas. Ko so mi izžgali oči, so moje ustne šepetale „Asunta, maščevana si“. In še danes nosim Vašo podobo v svojem srcu in Vas ljubim, tako vroče in presrčno, kakor le kdaj. O, ne zamerite mi, da tako govorim. Leta in leta vas iščem, ne da bi Vam razodel to svojo ljubezen, marveč da si izprosim odpuščanja.

— Kar je bilo, bodi pozabljeno in bodi tudi odpuščeno ...

Tedaj pa je Ladislav Gjačič padel na kolena in ihte vzkliknil:

— Dovolite mi, da Vam poljubim rob Vašega krila, saj je današnji dan najsrečnejši mojega življenja.

Zdaj pa Asunta ni mogla več premagovati svoje ginjenosti. Naglo je pristopila, prijela Gjačiča za roke in ga hotela vzdigniti. Ladislav pa se je nagnil nad njene roke in jih kleče poljubil ihteč:

— Hvala Vam — za ta trenotek. Le eno željo sem imel, da bi Vas slišal še enkrat govoriti in da bi slišal iz Vaših ust, da ste mi odpustili.

Gjačič je vstal in izpustil roki Asuntine.

— Prosim, pokličite mojega dečka, da me odpelje.

Asunta je hotela najprej izpolniti to željo, a premislila si je.

— Pojdite, naj Vas peljem jaz, je rekla in prijela Gjačiča za roko.

Previdno in nežno ga je peljala po stopnicah iz gradu in čez dvorišče. Strme so gledali Tomo in posli in si niso znali tolmačiti tega prizora. Čez vse dvorišče je Asunta peljala Gjačiča in do velikih vrat v obzidju. Tam mu je še enkrat stisnila roko.

— Z bogom.

— Asunta, bodi srečna vse svoje življenje, je dihnil Gjačič, in predno mu je mogla Asunta braniti, je padel na kolena in ji poljubil rob njenega krila.

Zunaj se je že mračilo. Z morja so se dvigale megle in zakrivale razgled. Asunta je stala na grajskih vratih in gledala za Gjačičem, dokler ga je bilo videti, po licu pa so ji tekle srce olajšujoče solze.

Pozno zvečer se je vrnil plemič Kržan z lova. Na konju pred seboj je imel mrtvega človeka.

— Tomo, pomagaj, je zaklical, ko je prijezdil na dvorišče. Krščanski človek se je ponesrečil, naj ima vsaj krščanski pogreb. Spravimo ga v kapelico.

Vsa propadla je stala Asunta poleg mrliča.

— Povej mi, Andrej, kako si ga našel.

— Jezdil sem proti domu in zagledal v daljavi človeka, ki je v spremstvu majhnega dečka korakal čez kamenje. Vedno je obračal glavo in se vsak čas ustavljal. Pri tem se mu je odprla vreča. Vrgel jo je od sebe in šel dalje, med tem ko je deček spravljal padle reči v vrečo. Pri tem je nekaj korakov zašel s steze in padel v malo dolino tako nesrečno, da se je ubil. Deček je menda vsled strahu zbežal. Hitel sem takoj na pomoč, a našel sem umirojočega človeka, ki je na mojih rokah izdihnil.

Kržan in Asunta sta bila zdaj sama v kapelici. Kržan je pristopil k svoji ženi, jo prijel ljubó za roko in ji tiho rekel:

— Ali hočeš vedeti, kaj so bile zadnje besede tega meniha? Ko sem ga dvignil s tal je sklenil roke in zavzdihnil: „Asunta, bodi srečna“. Kdo more biti ta človek?

Asunta je tiho pokleknila h krsti in nekaj trenotkov molila, potem je vzela blagoslovljene vode.

— Andrej, je rekla, stori tudi ti tako.

Potem jo je Kržan za roko prijel in ji zopet rekel.

— Poslušaj še enkrat kaj so bile zadnje besede tega starega meniha? „Asunta, bodi srečna“. Lej, ljuba žena, še stari menihi so zaljubljeni vate.

— Ne govori tako, je resno in slovesno rekla Asunta. Ta stari menih me je ljubil kakor samo še ti.

Potem pa je pristopila h krsti, poškropila mrliča z blagoslovljeno vodo in glasno rekla, da je Kržan razumel vsako besedico.

— Večni mir in pokoj tvoji duši, nesrečni Ladislav Gjačič.


L.[uredi]

O stražnik, benečanski stražnik:
„Vstanite, Benečani in kapetani
Po morju se vozi poljska kraljica,
Zdaj bo vzela beneški tabor,
Svetega Marka visoki zvonik“.

Narodna.

V krvavih vojnah, ki jih je imela Avstrija tiste čase s Turki, so igrali važno vlogo kot vojaki in kot piratje v Senju in njega okolici naseljeni Uskoki. Neprestano so vprizarjali pojezde v turške kraje, od koder so donašali mnogo plena, in nobena turška ladja ni bila varna pred njimi.

Avstrijska vlada, uvidevajoč, kako velikega pomena so zanjo ti neizprosni sovražniki Turkov, je gledala na to, da jih ohrani na svoji strani. Preskrbljevala jih je z orožjem in jim dajala tudi zapovednike. Eden prvih zapovednikov je bil Juri Lenkovič, sin glasovitega zapovednika hrvaške Vojaške krajine, potomec junaške rodovine, ki je vse svoje življenje posvetil vojni s Turki.

Juri Lenkovič je bil imenovan l. 1591. velikim zapovednikom senjskih Uskokov, pri katerih je že poprej služboval kot podpoveljnik in pri katerih je bil tako priljubljen, kakor nikdar pred njim noben avstrijski častnik. Na čelu teh vojakov-piratov je Lenkovič izvršil mnogo junaških činov.

Po smrti Andreja Turjaškega je postal Juri Lenkovič general in glavni zapovednik Vojaške krajine s sedežem v Karlovcu in po smrti Ivana Kobenclja, deželni glavar na Kranjskem.

Med Avstrijo in Turčijo po veliki zmagi v Sisku sklenjeni mir leta 1593. ni nikdar zavladal. Turki se niso hoteli vdati v svojo usodo, tem manj, ker avstrijska armada svoje zmage pri Sisku ni znala izkoristiti. Kmalu se je zopet začelo vojskovanje a z nezadostnimi močmi. Turki so zavzeli Sisek, pustošili okrog Zagreba in vdrli tudi na Kranjsko. Končno je cesar vendar poslal večjo vojsko, ki je naj poprej udarila na turško trdnjavo Petrinjo. Juri Lenkovič je s senjskimi Uskoki odločil v bitki in pognal Turke v beg.

V teh letih se je tudi premenilo razmerje med beneško republiko in med pirati. Republika je želela zadržati Avstrijo, da bi se ne razširila na jug. Bala se je pač za Dalmacijo. Ker je turška vlada vedno zahtevala, naj beneška republika, ki je imela v rokah pomorsko policijo v Adrijanskem morju, zatre pirate, neizprosne preganjalce turških ladij, je začela piratom delati ovire, hoteč se, če mogoče, polastiti Senja. Piratje so to republiki beneški krvavo plačevali. Začeli so napadati in pleniti beneške ladje.

Zdaj niso več delali razločka med turškimi in med kristjanskimi ladjami in divjali so tako grozovito, da je beneška republika poslala v primorsko vodovje posebne ladje, naj uničijo senjske pirate.

Zdaj se je med pirati in med beneško republiko začel ljut boj. Piratje so se bili v letih od bitke pri Lepantu dosti opomogli. Imeli so precej četudi le majhnih ladij, z orožjem in strelivom pa jih je zalagala avstrijska vlada. Postali so za beneško republiko to, kar petindvajset let poprej za turško cesarstvo. Potomci in nasledniki strahovalcev turške krone so bili zdaj neizprosni strahovalci beneške krone.

Zapovednik beneškega brodovja, Benedetto Moro, je napenjal vse moči, da bi piratstvo udušil, a trudil se je zaman. Postopal je z neizprosno krutostjo. Vsakega pirata, ki ga je dobil, je dal obesiti ali pa prikovati na galero. Tekom treh let je dal obesiti 240 dostikrat popolnoma nedolžnih ljudi.

Piratje so Benečanom vračali milo za drago. Usmrtili so vsakega Benečana, ki jim je prišel v roke in delali beneškim trgovcem ogromno škodo.

L. 1597. so piratje na svojih ribiških čolnih prijadrali pred Rovinj v Istri. Napadli so eno večjo beneško ladjo in deset manjših ter vse oplenili. Pomorili so več ljudi in odnesli za poldrugi milijon goldinarjev blaga.

Beneška republika je zahtevala od cesarja zadoščenja, in dalmatinski namestnik Benebo je prišel s posebnim brodovjem pred Senj, grozeč, da mesto popolnoma uniči, če ne dobi zadoščenja. Cesar je, četudi nerad, poslal Jurja Lenkoviča v Senj, da pirate kaznuje. Sedem piratov je dal Lenkovič obesiti, drugim je pa prizanesel, da bi jih ohranil na strani Avstrije.

Malo mesecev pozneje, februvarja l. 1598., je admiral Benebo zasačil 17 piratskih ladij, na katerih je bilo 700 piratov, v luki Rogoznici pri Šibeniku. Piratske ladje so bile polne blaga, poropanega na beneških ladjah. Že je Benebo mislil, da so piratje izgubljeni. Toda ti so razprodali svoj plen v naglici in za vsako ceno in se ponoči z nečuveno predrznostjo zapodili s svojimi ladjami v vrsto beneških ladij ter srečno utekli. Beneška republika je admirala Beneba odstavila in na njegovo mesto poslala admirala Nikolaja Donata.

Uspehi, ki so jih imeli senjski piratje v svojih bojih s Turki in zlasti z Benečani, so privabili mnogo tujcev v njihove vrste. Posebno s Primorja in s Kranjskega so ljudje trumoma bežali med pirate, katerih moč in veljava je tako narasla in se razširila, da so tudi cesarju očitno kljubovali. V vojaških stvareh so bih pač podložni vojnemu svetu v Gradcu, a ta odvisnost jih ni dosti ovirala, posebno ker so od nadvojvode Ferdinanda imenovani zapovedniki dobivali od piratov vedno svoje dele na plenu in so vsled tega prav radi šli piratom na roke. V nevojaških stvareh pa so bili piratje popolnoma neodvisni in so v Senju dobili celo mestno poglavarstvo v roke.

Nadvojvoda Ferdinand ni mogel pogrešati podpore senjskih piratov proti Turkom in zato se je trudil, da bi poravnal sovraštvo med pirati in med beneško republiko ter iz lepa naredil konec njihovim bojem. Tudi papež se je zavzel za poravnavo. Za posredovalca je cesar Rudolf II. izbral senjskega škofa. Ta je bil Italijan in bi bil rad pomagal Benečanom. Škof je šel na cesarski dvor in je nagovarjal cesarja, naj pirate užene, a da bi jih mogel porabljati proti Turkom, naj jih premesti v okolico trdnjave Otočac. V tem smislu se je izrekel tudi papež Klemen VIII. v pismu, ki ga je pisal cesarju. Skriti namen tega prizadevanja je bil, da bi Benečani dobili v roke Senj in vse hrvaško Primorje gori do Bakra. Cesar je ta namen uganil in si je diplomatično pomagal iz stiske: prepustil je nadvojvodi Ferdinandu, da stvar uredi, kakor ve in more.

Tudi med pogajanji zaradi poravnave med Benečani in med pirati ni bilo miru. Benečani so napadali in uničevali pirate kjer so mogli in piratje so jim to vračali z isto neusmiljenostjo. Tako so Benečani napadli Ledenice. Trdnjavico so piratje ubranili, mesto pa so beneški vojaki popolnoma porušili.

Benečani so uvideli, da sami niso kos piratom. Bali so se, da naskočijo piratje same Benetke in zato so sklenili zvezo s Turki v namen, da z združenimi močmi uničijo piratstvo. Sedaj so ti boji postali nevarni cesarju, kajti Turki in Benečani so se hoteli polastiti hrvaškega ozemlja. Juri Lenkovič in Danijel Barbo, ki sta zapovedovala v Vojaški krajini, sta bila v veliki zadregi. Benečani so začeli z velikimi silami napadati piratske naselbine. Obdolžili so Danijela Barba, da prejema od piratov del plena, da jih podpira, in so vsled tega napadli njegovo posestvo Belaj v Istri ter mesto oplenili in razdjali.

Tedaj je nadvojvoda Ferdinand ukazal Lenkoviču, naj napravi v Senju red in mir. Lenkovič je odstranil iz mesta vse pirate, ki niso bili domačini in jih je naselil okrog raznih trdnjavic, dočim je v Senju nastanil nemške vojake. Toda nezaupnost Benečanov proti Lenkoviču in Barbu je bila tako velika, da je imenoval nadvojvoda Ferdinand posebnega komisarja za Senj. Ta komisar je bil Josip Rabato, vicedom kranjski, ki je prišel kmalu v tako nasprotje s pirati, da so sklenili, ga umoriti.

Rabato je dal obesiti vse piratske poglavarje in je odpravil iz Senja vse tujce. Tudi je prepovedal Senjanom iti z oboroženimi ladjami na morje in jim s tem onemogočil, napadati beneške ladje. Beneški admiral Pasqualigo je poslal celo svojega tajnika v Senj, da je vplival na Rabato, in začelo se je kruto preganjanje piratov. Najprej sta bila obsojena na smrt piratska poglavarja Martin knez Posedarski in vojvoda ledeniški Marko Margetič. Obglavili so ju in obesili na vrata trdnjave, Padlo je pa še več drugih, glav. Celo senjskemu škofu, ki je bil velik prijatelj Benečanov, je bilo tega krutega postopanja preveč, stotnik senjskih uskokov, Danijel Barbo, pa se je Rabatu krepko uprl in nadvojvodi Ferdinandu natočil čistega vina. Toda Rabato, ki je bil brez dvoma podkupljen od Benečanov, je osebno pohitel na dvor v Gradec in je nadvojvodo novič spravil na svojo stran.

Rabato se je vrnil v Senj, a njegovo divjanje proti piratom je provzročilo revolucijo. Dne 31. decembra 1601. leta so se piratje dvignili proti Rabatu. Po hudem boju so zavzeli senjsko trdnjavo in poklali vse nemške vojake. Rabato so ujeli. Trpinčili so ga in mu odsekali glavo, ki so jo izložili v oknu nad glavnimi vratmi senjske trdnjave. Truplo Rabatovo so prenesli v cerkev. Senjske žene so šle v cerkev maščevat svoje sorodnike, ki jih je bil Rabato dal pomoriti. Lotile so se trupla sovraženega Rabata in ž njim storile vsakovrstne sramote.

Naslednik generala Rabata je bil tržaški Slovenec Danijel Frankol. čim je prišel v Senj, je dal obesiti pirata Vujico Vidašiča, ki je prvi ustrelil na Rabata, ostalim krivcem pa je prizanesel. To postopanje je dalo povod, da so se začeli vračati v Senj ubegli piratje in tudi tisti uskoki, ki sta jih Lenkovič in Rabato šiloma naselila v drugih krajih. Zaradi pomanjkanja živil v Senju se je kmalu zopet začelo piratstvo. Ljudje so pač morali kako živeti in ker z delom niso mogli ničesar zaslužiti, so vnovič postali razbojniki in plenili v družbi s prebivalci istrskih otokov beneške ladje. Napadli so najprej beneško trdnjavo Plomin in jo oropali potem pa tudi druge kraje. Benečani so se strahovito maščevali, opustošili so na otoku Cresu več vasi in pobili vse moške.

Ker Frankol ni tako postopal proti piratom, kakor so zahtevali Benečani, so se ti vnovič pritožili pri nadvojvodi. Ta je zdaj poslal v Senj generala Vida pl. Kisla, graščaka na Fužinah pri Ljubljani, z naročilom, naj preišče, kaj se je zgodilo in naj piratom vzame plen. Kisl pa je piratom pustil plen in je sporočil v Gradec, da ni mogel ničesar dognati.

Zdaj so piratje z novim pogumom začeli ropati. Zdaj so napadli turške, zdaj benečanske kraje, oplenili zdaj benečanske, zdaj turške ladje. Divjali so grozovito, bili pravi strahovalci obeh teh mogočnih držav. Seveda tudi Benečani niso rok križem držali, marveč storili vse, kar so mogli, da bi piratstvo zatrli. Pa vse je bilo zaman.

V teh bojih je vodil pirate Nikolaj Juriša, smel in drzen človek in ob enem premeten politik. Izprevidel je, da bi se piratstvo moglo vzdržati in razviti, samo če spravi Turke in Benečane zopet v nasprotje in če mogoče ju zaplete v vojno. Začel je razglašati, da napada Turke z dovoljenjem in po naročilu beneške republike ter je po vseh krajih, kamor je prišel, kazal pisma s podpisi in pečati, ki so to dokazovali. Tudi je poskrbel, da je bilo v Senju na glavnem trgu oblastveno razglašeno, da so Benečani dovolili piratom, napadati in pleniti turške ladje. Na ta način je dosegel, da so piratje sami v to verjeli. Pa tudi z dejanji je to Juriša skušal dokazati Turkom. Napadel je s 500 pirati Skradin pri Šibeniku. Pobil je vse, kar se mu je postavilo v bran, napravil ogromen plen in mesto užgal. Ker je prišel čez Šibenik in tudi tja odšel, so verjeli, da so bili Šibenčani ž njim v zvezi in njihova jeza se je obrnila napram Benečanom, katerim je Šibenik pripadal.

Uspehi, ki so jih dosezali piratje, so privabili zopet mnogo novih ljudi v njihove vrste. Piratska armada se je hitro množila in divjala je vse huje. Ženske so si piratje pridobivali z ropom in sicer so ugrabljali najraje bogata dekleta.

Leta 1606. je Avstrija sklenila z Turki mir. Sedaj ni več tako nujno rabila piratov kakor poprej in zato je začela hitro proti njim postopati jako trdo in brezobzirno. Pod smrtno kaznijo je cesar prepovedal napadati turško ozemlje, obenem pa dal vzeti piratom vse njih ladje. Piratje so prišli vsled tega v silno bedo, ker niso imeli ne zemljišč, ne živine in niso mogli drugače živeti kakor od plena. Poslali so svojega vojvodo Nikolaja Radiča na cesarski dvor v Prago, prosit, naj se Uskokom dovoli plenjenje ali pa naj jim da vlada posebno plačo za njih vojskovanje v prid države. Stvar se ni dognala, zakaj predno so bila pogajanja končana, so nastala med Avstrijo in med Turčijo nova nasprotja. Cesar je zopet potreboval pirate in zato jim je dovolil, da smejo zopet napadati Turke na kopnem in na morju. Zopet se je začelo veliko vojskovanje zlasti na morju. Piratje seveda niso napadali samo turških ladij, nego z isto vnemo tudi beneške trgovske ladje ter napravili ogromnega plena.

Beneška republika je poslala posebno brodovje, da zapre piratom izhod iz Senja in se je seveda tudi pritožila pri cesarju. Vsled tega sta prišla v Senj dva cesarska komisarja, ki sta iztirala iz mesta celo vrsto piratov in njih poveljnike. Iztiranci so kakor je pač naravno, nadaljevali boj proti Benečanom. Kako predrzni so bili, kaže slučaj, da je 17 piratov pri belem dnevu vdrlo v Pulj, kjer so imeli Benečani svojo posadko. Piratje so napravili lep plen in se hoteli polastiti celo beneškega proveditorja, ki je le iztežka utekel smrti. Vsled uspehov teh izgnancev so začeli v Senju ostali piratje zapuščati to mesto. Vlada se je ustrašila, da bi Senj sploh izgubil svoje branitelje in prišel v turško ali beneško oblast in zato je vsem izgnancem dovolila, da se vrnejo in molče trpela, da so se svobodno posvetili roparstvu na morju in na kopnem. Vse tožbe Benečanov so ostale brez uspeha. Celo cesarska ladjedelnica na Reki je tesala piratom ladje in cesar je imenoval več piratov za viteze in jim nakazal mesečno plačo, ker so oplenili turško ladjo, na kateri se je vozila mati sultana Ahmeda iz Karamanije v Carigrad in poslali cesarju dragoceno sabljo, ki so jo med drugimi stvarmi dobili na tej ladji.

Piratje so Benečane tako strahovali, da je naposled cesar moral vendar nekaj storiti proti njim. Poslal je zopet dva komisarja v Senj, ki sta zapovedniku, kranjskemu plemiču Žigi Gušiču, ukazala, da ne sme nobenega pirata pustiti iz mesta, njih ladje pa mora poslati na Reko, da se tam sežgo. Piratje pa so se uprli, prisilili Gušiča, da jim je odprl mestna vrata, se na Reki polastili svojih ladij in mnogih drugih ter novič začeli razbojnikovati po morju. Napadli so mesto Barbane in več otokov in vdrli tudi v turško Liko, zlasti ogromno škodo pa so delali Benečanom s plenjenjem benečanskih trgovskih ladij.

Beneška republika se je maščevala kakor in kolikor je mogla; na krivcih pa tudi na nedolžnih. Benečani so napadli takratni peti del Kranjske, današnjo severno Istro, in požgali 226 hiš, pokončali setev, posekali drevje in opustošili vinograde. Napadli so tudi več tržaških trgovskih ladij in opustošili različne kraje na Krasu, tako da so goriški deželni stanovi pozvali leta 1612. nadvojvodo Ferdinanda, naj se pripravi za vojno z Benečani.

Ferdinand se je hotel ogniti vojne in v ta namen novič poskusil ukrotiti pirate in se zlepa poravnati z Benečani. Po dolgih pogajanjih se je naposled vendar doseglo sporazumljenje med Ferdinandom in med beneško vlado.

Sklenjeni dogovor pa je tudi to pot ostal neizveden. Leta 1613. so piratje na desetih ladjah zapustili Senj in od Krepana pri Šibeniku udarili na turško ozemlje, kjer so napravili lep plen. Ropali so potem v Makarski in na Neretvi, vdrli v Hercegovino, zavzeli mesto Trebinje in se z ogromnim plenom vrnili v Novi pri Senju, odkoder so delali roparske izlete na benečanske otoke. Z 12 ladjami so prišli piratje na otok Hvar, kjer se je slučajno mudilo veliko beneško brodovje. Vnel se je ljut boj, v katerem so bili piratje premagani. Izgubili so dve ladji in 60 mož, med njimi, svojega zapovednika Nikolaja Hreljanovića. Piratje se pa s tem niso dali ugnati, marveč so le mislili na osveto. Zaznali so po svojih zaveznikih, ki so jih imeli po vseh dalmatinskih in istrskih otokih, da je v mandrinskem pristanu na otoku Pagu usidrana velika benečanska galera. Zapovednik te galere je bil beneški nobile Krištof Venier. Piratje so zjutraj, ko se je začelo daniti, udarili z morja in s kopnega na galero in jo zavzeli. Ujeli so vse vojake in častnike, jih ubili in trupla pometali v morje. Odpeljali so potem galero proti Senju. Na potu so obglavili tri plemiče, ki so bili kot popotniki na galeri, zapovednika Venierja pa so živega pripeljali v Senj. Venier je bil sin beneškega admirala, ki je zmagal v bitki pri Lepantu, ki so ga pa piratje posebno sovražili, misleč, da je njegov oče iz malomarnosti prišel prekasno na pomoč kralju Gjačiču in da torej njega zadeva krivda, da je bilo brodovje Gjačičevo uničeno.

Prišedši v Senj so piratje Krištofa Veniera obglavili. Njegovo truplo, iz katerega so izrezali srce, ki so je javno izpostavili, so pa vrgli v morje.

Rodovina Venier je imela v Benetkah velik vpliv in je izlahka dosegla, da je republika nastopila z največjo odločnostjo. Zahtevala ni samo zadoščenja nego uničenja vseh Uskokov. Podprli so svojo zahtevo tako, da se je nadvojvoda Ferdinand začel nemudoma pripravljati na vojno. Obenem je poslal v Senj posebno komisijo pod poveljstvom grofa Althana da kaznuje tiste pirate, ki so ugrabili beneško galero in umorili moštvo potnike in zapovednika Veniera.

Kmalu so začeli Benečani napadati zdaj tod zdaj tam ob meji ležeče avstrijske kraje. Najprej so napadli okolico Pazina v Istri in tudi na Goriško so pridrli in napravili ogromno škodo. Nadvojvoda Ernest in general Volk Eggenberg sta nadvojvodi nujno svetovala, naj se loti vojne, češ, da je beneška republika v tako slabih razmerah, da bo gotovo poražena. Temu pa se je upiral cesar, ker je bil v strahu, da lahko vsak čas nastane nova vojna s Turki.

Piratje med tem niso mirovali in v kratkem času vplenili na istrski in na dalmatinski obali več beneških in turških ladij. Benečani so zaprli na to morje. Piratje pa se niso dali ugnati in so napadali beneške kraje na kopnem in ropali kolikor so mogli.

Na povelje cesarja Matije je nadvojvoda Ferdinand poslal novega komisarja v Senj, v osebi generala barona Eggenberga. Ta je zaprl mnogo piratov. Štiri je obsodil na smrt, druge pa je izpustil, ker so ga piratje podkupili. Eggenberg je odnesel iz Senja na dveh mulah samega zlata in srebra, na 10 mulah vsakovrstnih dragocenih tkanin in 150.000 goldinarjev denarja. Nekaj tega so mu piratje sami dali, nekaj jim je pa ugrabil.

Po komisarjevem odhodu so piratje rešili iz ječe tudi Vincenca Karlinoviča, ki je vodil napad na beneško galero in umoril Veniera. Karlinovič je, mesto da je prišel na vešala, postal stotnik.

Benečani so seveda tudi divjali proti piratom in njihovim zaveznikom in požgali ter oplenili več krajev, med njimi tudi Volosko. Posebno mnogo je bilo Benečanom na tem, da bi dobili v roke piratsko pristanišče Bag, ležeče nasproti otoku Pagu. Piratje so za to namero izvedeli in se pripravili na boj. Vojvoda Pavel Pianiševič se je skril s 300 pirati v Bagu. Benečani so prišli s svojimi zavezniki, naskočili mesto in je brez odpora zavzeli. Tedaj pa so piratje planili iz svojega skrivališča, pobili 80 Benečanov, druge pa pognali v beg.

In začela so se zopet pogajanja med Avstrijo in med Benetkami in zopet je bil poslan v Senj poseben komisar, vojaški svetnik Ivan Brenner. A ta niti v Senj ni prišel, nego se že na potu v Gradcu okrenil in se vrnil v Prago, baje ker se nadvojvoda Ferdinand ni mogel odločiti, da kaj ukrene proti piratom, dokler čaka beneška republika oborožena na rešitev prepornega vprašanja.

Benečani so na to odgovorili z napadom na Novi in z opustošenjem posestev grofov Frankopana in Zrinjskega.

Tedaj pa je bila nemogoča vsaka mirna poravnava in dasi niti cesar niti stanovi kranjski, štajerski in koroški niso bili za vojno, je nadvojvoda Ferdinand vendar vzel meč v roke. Nastala je vojna, ne da je bila praviloma napovedana. Poveljstvo avstrijskih armad je prevzel grof Adam Trauttmannsdorff.

Beneška armada, ki jo je vodil Pompej Giustiniani je 17. decembra 1615 napadla Kormin in ga zavzela ter si osvojila Medejo, Oglej in večji del Furlanije ter mnogo vasi na desnem bregu Soče. Beneška mornarica pa je prihitela pred Lovran in to mesto ter Moščenice popolnoma porušila. Tako se je zgodilo tudi z opatijo sv. Jakoba in z vsemi hišami, ki so stale na mestu dandanašnje Opatije.

Boj na Goriškem se pa kar ni hotel razviti, dasi so Turki prihiteli Benečanom na pomoč in začeli napadati hrvaške pokrajine. Brat Pompeja Giustinianija je poskusil zasesti Kobarid, a njegov napad je bil odbit.

V Gorici je bil zapovednik Volk Frankopan. Gradiško pa naj bi bil zasedel ljuti sovražnik Benečanov, tržaški Slovenec general Danijel Frankol. Po junaškem boju je bil Frankol, ki se je odlikoval v več kot sto bitkah, vržen s konja in ubit.

Zdaj so Benečani hoteli osvojiti Gorico in so se utaborili pri Gradiški. Trauttmannsdorff pa je utrdil prelaz pri Ločniku in se utaboril pri Zagraju. Pri utrjevanju so pomagale tudi plemske gospe, Turen, Strassoldo, Lantieri in Rabata. Med vojaki se je odlikoval posebno mlad plemič, sin Andreja Kržana in njegove žene vojvodinje Asunte Dall Ferro.

Zaman so Benečani oblegali Gradiško. Po petindvajsetdnevnem bombardiranju so podrli svoj tabor in se umaknili nazaj. Izgubili so v teh bojih 4000 mož.

Z ozirom na napade Turkov bi bil nadvojvoda Ferdinand zdaj prav rad sklenil mir z Benečani. Pogajanja so se pač začela, a konca jim kar ni bilo.

Benečani so nadaljevali vojno tudi med mirovnimi pogajanji. Zavzeli so utrjeni St. Florijan pri Gorici, več krajev v Istri ter važno postojanko Pontebo, ležečo na cesti, ki vodi iz Italije na Koroško. Ti uspehi so jim omogočili, da so začeli oblegati Bakar pri Reki in pa Kobarid ter se pripravljali na zavzetje Beljaka in Gorice. Pri svojem pomikanju na Ločnik pri Gorici je bil ubit zapovednik beneške vojske Giustimani.

Novi zapovednik beneške armade je bil Ivan Medici. Nadvojvoda Ferdinand je povsod iskal pomoči za vojno zoper Benetke, a je ni dobil. Vzlic temu je zapovednik avstrijske armade, Trauttmannsdorff, tako spretno operiral, da Benečani niso mogli doseči nikakih znatnejših uspehov in so iskali pomoči pri Nizozemcih in pri Poljakih.

Piratje so med tem divjali proti Benečanom kar so mogli in jih grozovito strahovali.

Vojna se je zanesla tudi v peti del kranjske dežele, v sedanjo severno Istro, kjer so Benečani zavzeli Pazin, od koder pa so bili kmalu pregnani in je nato avstrijska armada zasedla več beneških mest.

Največja bitka pa je bila na podnožju Krasa za trdnjavico Rubijo. Benečanska vojska se je tako razpostavila, da je objemala avstrijsko vojsko od vseh strani. V tej bitki je bil ustreljen zapovednik baron Trauttmannsdorff. Benečani niso dosegli pričakovanega uspeha. Poraženi sicer niso bili, a umakniti so se vendar morali.

Zdaj sta beneška republika in nadvojvoda Ferdinand novič napela vse moči, da bi dobila pomoč. Cesar pa se je trudil, da bi izposloval mir in tudi španski dvor se je zanj zavzel. Prišlo je do novih pogajanj in končno je bil v Madridu sklenjen mir 25. septembra 1617.

Predno pa je bila mirovna pogodba odobrena in podpisana, je preteklo več mesecev in boji so se ves ta čas nadaljevali. Benečanska armada bi bila avstrijsko prav lahko premagala, da se nista beneška zapovednika neprestano prepirala in drug drugemu delala ovir.

Končno so se vendar sešli pooblaščenci avstrijski in beneški, da izvedo o mirovni pogodbi določene točke glede piratov.

Po dolgih obotavljanjih in prepirih so bili piratje razgnani na vse strani. Eni so sami odšli v Dalmacijo, v Albanijo in celo na Neapolsko, druge je cesarski pooblaščenec grof Harah siloma naselil na Hrvatskem okrog Otočca, v Žumberku in na Gorjancih na Dolenjskem ter okrog Vinice. Piratske ladje je dala vlada zapleniti in sežgati. To je bil žalostni konec nekdaj tako mogočnih strahovalcev dveh kron.