Strah v trebuhu
| Ta prave od pet do glave Strah v trebuhu Marko Kravos |
| |||||||||
Balon se dviga vse više nad hiše. Na balonu piše:
Kdor išče zaklade, -jih v pravljici najde!
Kje smo ostali? Pred vrati v Popkovo deželo.
Zajčkov ključek imamo, kar pogumno z mezincem Zinkom skozi popek! Hooop-łala!
Hm, vsepovsod mrak in tema. Diši čudno, brbota kot mineštra v loncu. Kamor potipaš: tu in tu in vsenaokrog en sam mehek trebuh.
Vidi se pa nič, v Zapopju.
»Tok tok,je kdo doma?« vljudno in plašno potrka Zinko.
»Sem že tu. Si prinesel kaj v mlin?« se hripavo oglasi.
»Nič ne vidim. Kdo si? Da nisi hudi strah, votel in kosmat?« sprašuje sredi teme Zinko.
»Jaz sem mlinar Zgaga. Moj mlin je trebuh. Počakaj, da prižgem svečo. Bo treba kaj zmleti?«
»Prišel sem na obisk, ker bi rad premagal strah in postal velik. Mama roka mi je rekla: preženi smrduha, ki gospodari v naši deželi in boš postal junak! Zato sem šel v svet.«
»V naši hiši včasih diši, včasih smrdi. To je zato, ker meljem, kar pride: od jabolka lepo diši, od stare mineštre pa ne. Bi bil moj pomočnik? In kaj znaš?« ga sprašuje mlinar Zgaga.
»Seveda že kaj znam. Znam šteti do pet in znam vrtati po ušesu.Včasih tudi po nosu,« je pošteno odgovoril Mezinec.
»Ti že ne boš nikoli ne mlinar ne junak!« je pogodrnjal Zgaga: »Smrkavi fičfiriči kot si ti, ki vihajo nos ob vsakem bolj ostrem vonju, so lahko v trebuhu samo v napoto! Uboga tvoja mama! Lahko pa bi mi delal družbo: kuhal boš čaj proti napenjanju, mi pripovedoval novice iz prve roke, mi služil kot zobotrebec,« je zacmokal mlinar Zgaga, ki mu je od kosila ostal košček pršuta med zobmi.
Tedaj je v trebuhu zakrulilo. Grrbrbrrr …
Zinko, ki seje bal grmenja, si je pokril oči! Verjetno ni krulilo, ampak tudi prrr-prrr ... ker se je vsenaokrog kadilo od črnega smradu.
»Ho ho ho,« je bilo slišati iz dima Zgago: »Si videl? To je ta naš strah in smrad! Okoli in okoli nič, na sredi pa prazna luknja!«
Zinko si je z eno roko zatiskal oči, z drugo pa nos. Zajavkal je: »Prazen nič, pa tako grmi in smrdi! - kdo se ga ne bi bal! Kje je moja mama ... Ojojoj!«
»Pa kaj se že zaradi tega jokaš?« se je Zgaga norčeval iz njega. »Niti za zobotrebec poguma nimaš.«
Zinko je majhen, a ponosen. Še sebi ne bi priznal, da se cmeri: »Ne jočem, samo vzdihujem. Saj mi ne tečejo solze,« je govoril Zgagi. »Hudo mi je, ker nimam zraka.«
»Se pa treseš. Vidiš, pri nas se težko živi. Ker pade v trebuh toliko svinjarije, je polno riganja in kruljenja. Strahu - smradu se v našem mlinu ne da odpraviti.«
»Tvoj smrad bom premagal tako,« je zinil Zinko, »da si bom v nos vtaknil zamaške.«
»Ti si bimbo! Zamaški pa saj nisi steklenica! A prav imaš, v našem mlinu bo res treba kaj narediti za svež zrak. Če ga zelo globoko vdihneš, postaneš zdrav in pogumen,« ga je učil mlinar. »Pojdi raje kam, kjer je zraka na pretek. Saj se ne konča vse s trebuhom. ln spotoma povprašaj, kako drugod preganjajo slabe duhove,« ga še poprosi mlinar Zgaga.
»Res bo bolje, dajo pobrišem iz te luknje na zrak in sonce. V hribe jo mahnem, tam bo lepo!«
»Srečno pot. Tudi sam bi šel pohajat s tabo, pa bi se povsod norca delali iz mene zaradi riganja, kruljenja, kolcanja, smr-duha in pr-duha. Ko bi le odkril, kako naj se teh svojih nadlog rešim!« je spet potarnal Zgaga in: prrrr upihnil svečo.
Zavladala je trda trebušna noč ...
Obrnimo v knjigi stran, tudi Zinko je zaspan.
Spi naj sladko, dokler ne posije dan.