Strah v cerkvi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tolminske narodne pravljice
Strah v cerkvi
Jožef Kenda
Spisano: Anja Kokošin
Izdano: Tipografia Consorziale v Trsta
Viri: 93782272
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


STRAH V CERKVI

Nekoč je živel grof, ki je imel tri hčere, pa vse tri mu je odnesel hudobni duh, še preden so bile krščene. V tistem kraju, kjer je živel grof, je bila tudi velika cerkev in v to cerkev so hodile strašit

IV. — 49 —

deklice, katere je odnesla hudoba. Da bi pregnali strahove, so postavili v cerkvi nočno stražo. A vsak vojak, ki je šel na stražo, je bil obsojen v smrt; slehernega, so strahovi raztrgali. Nekočl pride vrsta na zelo pobožnega vojaka, da mora iti v cerkev na stražo. Vojak gre otožen proti cerkvi, kar stopi pred njega zal mladenič in ga vpraša: «Zakaj si tako žalosten?« —> «Kaj bi ne Jjii,» mu odgovori vojak, «saj je ta moja'zadnja noč. Vsakega, ki straži v tej cerkvi, raztrgajo strahovi; tako bodo tudi mene » — «Nič se ne boj,» mu odgovori iuladeniS, «kadar bo odbila deseta ura, pojdi v spove-inico in tam čakaj. Strahovi te ne bodo zapazili in rešen boš.» — Mladenič izgine in vojak gre potolažen v cerkev. Ko odbije deseta ura, stopi vojak v speve Inico in poklekne. Tako čaka, kdaj pridejo strahovi Okoli enajste ure sliši ropotanje in rožljanje z verigami. Groza in strah ga je. Natihoma moli in pričakuje, kaj se bo zgodilo: Strahovi hodijo po cerkvi gori in doli ter premetujejb stole in druge reči; tako delajo vso noč, dokler ne odbije tretja ura. Takrat strahovi izginejo in vojaku se oddahne srce. Tako je prestal vojak prvo noč. Ko pride vojak domov v vojašnico, se vsi začudijo, ker je ostal živ. Naslednji večer ukaže stotnik zopet istemu vojaku, naj gre stražit v cerkev. Žalosten in potrt gre zvečer proti cerkvi in zopet ga ustavi mladenič ter mu pravi: «Nocoj se ne skrij več v spovednico, temveč pojdi na prižnico in tam čakaj.» Vojak uboga. Gre v cerkev in v cerkAa na prižnico, kjer poklekne in čaka, kaj se bo zgodilo. Ob enajsti uri privihrajo strahovi; premetujejo stole in druge reči. Gredo k spovednici in pravijo: «Sinoči se nam je skril, a nocoj ga najdemo.« Pogledajo v spovednico in ker ne najdejo v njej vojaka, jo razdrobijo na kosce. Nato iščejo ter stikajo po vseh kotih, le na prižnico ne pogledajo. Ob treh zapuste strahovi s hrupom cerkev in vojak se oddahne.

— 50 —

Tako je prestal vojak drugo noč. Ko se vrne vojak domov, se mu stotnik čudi, da je ostal živ. Ukaže mu, naj gre na stražo tudi tretjo noč. Prošnje in ugovori ne pomagajo vojaku, ubogati mora. In ko gre tretji večer proti cerkvi, stopi pred njega zal mladenič, ki je bil sam angel božji, ter mu pravi: «Ako nočeš, da te strahovi raztrgajo, se ulezi ob deveti uri pred altar in čakaj, da pojdejo strahovi okoli cerkve. Takrat skoči in se zapri v rakev, pa dobro tišči pokrov, da te strahovi ne dobijo v roke.» Nlato mladenič izgine. Vojak gre v cerkev in ko odbije deseta ura, stopi pred altar in se uleže na mizo, kjer mašnik mašnje. Tako čaka, kdaj pridejo strahovi. Ob enajsti uri sliši ropotanje in rožljanje z verigami, prejšnji trije strahovi se prikažejo. Nocoj se vojak ne boji strahov tako kakor prejšnje večere. Gleda jih in jih opazuje. Strahovi gredo najprej na prižnico, da pogledajo, če je gcri skrit vojak. Ker ga ne najdejo, razdrobe prižnico na drobne kosce. Nato stikajo po vseh hotih, le k altarju si ne upajo. Naposled gredo skozi vrata, da bi šli okoli cerkve; takrat pa skoči vojak k rakvi, privzdigne pokrov in se zapre vanjo. Strahovi se vrnejo v cerkev, a zaman. Vojak tišči pokrov k sebi in se ne vda. In bolj ko se bliža jutro, bolj so divji strahovi. In bolj ko pritiskajo na vojaka in silijo k njemu, trdnejši je in manj se jim vda. Ko odzvoni cerkovnik jutrnice, zasliši še enkrat grozno pokanje, kakor bi se cerkev podirala. Mahoma pa vse utihne. Ko gre cerkovnik po cerkvi, da bi pogledal, če je v njej vse v redu, najde pred oltarjem tri mlade deklice, ki pobožno klečijo in molijo. Deklice povedo cerkovniku, da jih je imel v oblasti hudobni duh in kako so trpele, pa da jih je rešil strašnega trpljenja vojak prav takrat, ko so zvonovi odpeli dan. Cerkovnik povprašuje po vojaku in deklice mu povedo, da je skrit v rakvi. Vsi gredo k rakvi in ga kličejo, a vojak noče odpreti, ker se boji, da so strahovi še vedno v cerkvi. Ko ga cerkovnik le kliče, .se ojunači in privzdigne pokrov za prst navzgor. Brž

— 51 —

ko spozna krščenega človeka, se dvigne iz rakve in se zelo začudi, ko najde v cerkvi tri mlade in zale deklice. Tudi njemu povedo deklice, da so bile uklete po hudobi in da jih je on rešil. Zahvalijo se mu prisrčno, nato pa prosijo, naj "tri jih peljal k očetu. Grof se neizmerno razveseli svojih hčera. Veliko gostijo priredi njim na Čast. Pa tudi na vojaka ne pozabi. Pokliče ga, da se veseli in raduje nad rešitvijo nedolžnih deklic. V zahvalo in v priznanje da grof rešitelju najstarejšo hčer za ženo in ker ni imel lastnih sinov, mu izroči po smrti še vse premoženje in vso oblast.