Pojdi na vsebino

Strah je po sredi votel, po krajeh ga nič ni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Strah je po sredi votel, po krajeh ga nič ni
L. Sevčan
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 4, št. 35 (02.09.1846)
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


(Slovenski pregovor). Ni še pétnajst let, kar je po Gorénskim néki pràv star berač hodil. Nektéri so ga imenovali svétiga možá, drugi pa neslaniga. Poln je bil starih vraž. V copernice je še postarim véroval ter se ustil, de jim je kos. Od strahov je otrokam čudne rečí perpovedoval, de so jim lasje po koncu stali. Če so jéli praviti, de kdo nazaj hodi, je bil precej perpravljen nadléžniga duhá zarotiti. Nékiga dné ljudjé zaženejo šum, de per néki hiši gospodár nazaj hodi. Svéti mož to slišati, ne reče ne bélo ne černo, temuč vléče svoje težke peté tje, kjer je strašilo. Se ponudi, de hoče nadléžniga duha zarotiti in véčanja rešiti. Per hiši ni bilo drugih ljudí, kakor dva navihana fanta in eno staro babšè. Ti svétiga moža debelo glédajo, kér niso nič védili od strašenja. Je žé pràv, le zarotite ga, reče eden navihancov ter se v pest smeja. ‒ Po večérji grejo domači spat. Fanta sta ležala v kamri. Svéti mož pa se vséde za mizo. Postavi pred-se britko matro. Peržgè na vsako stran eno žégnano svéčo. Vzame v roke velik molek debélih jagod ter goni očenaš za očenašam, češenomarijo za češenomarijo kake pol ure. Posluša. ‒ Vse je tiho. ‒ Kar na enkrat sliši, de nékaj hodi okoli hiše. Groza ga obide. ‒ Za malo časa bonkne nekaj dvakrat na véžne vrata, de so zašklepetale. Svéti mož plane na noge. Zavpije na glas: „Bog in svéti božji križ! Duh! si ti? ‒ Posluša. ‒ Spet je vse tiho. ‒ Kar nékaj po veži zakolobuštra. Svéti mož jo potégne na srédo hiše ter kriči na ves glas: „Bog in svéti božji križ! Bog in svéti božji križ! Duh! jest te zarotim per pravim živim Bogu, povej, kaj potrebuješ od mene? Jest te zaro ... Bunk, bunk, hišne duri se odprejo in ‒ rogati duh ‒ v podobi krave pred njim stojí, de se mu hlačice trésejo. Svéti mož ga nagovarja in zarotuje. Rogati duh le molčí. Déla z desnico proti njemu križ za križam. Duh po križih hlasta, kakor de bi hotel svétiga možá za roko holtniti. Svéti mož se odmika ritnisko proti kamernim durim hlastajočimu duhu. Nevédama pride do visokiga kamerniga praga. Se spodtakne nad njim, buti z herbtam v perperte kamerne duri, pade ritnisko v kamro, ter véka: „Bog in svéti božji križ! Je že vse dobro!“ Duh pobégne. Pobiraje se. govori fantama: „Že vém voljo nadléžniga duha. ‒ Eno péko béliga kruha med berače, pa bo mir per hiši. ‒ Kdo je bil nadléžni duh? ‒ Krava je bila iz domačiga hléva. Navajena je bila v hišo hoditi. Eden porédnih fantov ji je hlév odperl, ter je peršla v hišo in hlastala za možam, kér je mislila, de ji kaj ponuja. Ta strah je bil po srédi votil, po krajih ga pa nič ni bilo, kakor so strahovi nar večkrat. Svéti mož je pa vender vse svoje žive dni mislil, de se mu je rajnki gospodár v kravji podobi perkazal. Ljudjé pravijo, de je vselej péko béliga kruha med berače zapovedal razdeliti, kadar je kakiga duhá zarotoval. Mende za tó, de je njega naj véči hlebec doletel.

L. Sevčan.