Straža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Straža (Šaljivka))
Jump to navigation Jump to search
Straža (Šaljivka)
Dragoš
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 17 (6. septembra) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Letošnjo spomlad in poletje ae je pri naa pogosto čulo o požara. Zdaj so tavpdi, »ocoj je v oni vaai gorelo, sinoči ao v tej vasi komaj ogenj aadus.li. Tako pogosto so prihajale novice o ognji, da ljudem že niso bde več Uko zelo strašne. Povaodi je bila vera razairjena, da bodi nalašč nek potepuh in h.to zažiga To Jutnjo pa so jim le bol, potrdila pisma, katera ao pri- ^ i r ^ V * * 1 ' B j i h j e n M n - n "apovo ved o val, kje, kedaj in ob kalen uri, da bodo gorela In v resnici „ ob istem ta«, začelo goret., ia (judje ki so cek, noč straidi, niso vdeU, kdo in kako j m ie ^ p r ^ a o . m . V - k , k i j e m a d. j , £ £ £ »Taravan, h.lel je zavarovat .TOjs po^tvo ta za več Pogodi ae imeli vedno pripravke glavna stvari" ^' histvo, da bi hitro ven zneali, če bi goreli začelo. Sklenilo ae je ludi postaviti .stražo 1« V vsaki manjši vasi moreta celo noč čuveti dva mola ali fanta, v večjih pa po štirje, seveda vaak večer od druzih hil. V naši vasi smo tudi dobili »stražo.«

Štirje možje so hodili po vaai e težkimi kolmi ah pa z gnojnimi vilami na rami zvečer od develih in zju trej do treh. To vam je bilo življenje. Hodili niso samo določeni štirje; ampak spremljala jih je U cela množica fantov, ki so vsi komaj pričakovali, kje bi dobili koga, ki bi zažigal, da bi ga kar živega zadavili ali pa v ogenj vrgli. Pa če bi bili po lihem hodili. Vpili io kričali »o celo noč, daai moral biti zelo truden, ako ai hotel zatisniti oko. Vedno U je bilo ailno kričale na utaeih, v katerem eo se skutali, kdo bo|j zavpije t Mislili boste, da b l 1 ' m o | j « ^ bo|j mirni, kaj ta 1 Zadnjo noč sta finala Jakec in Klaočar, oba »e v tistih letih ko človeka pamet sreča, aH oba aU pokasata. da sta te daleč od nje. Cel dan eta preje pila rekli: »da bova ivečer bolj korsjžns«, potem sta tla pa stražit. Ali celo noč sla kričala in raifrajala, Uudjo ao drugo jutro dajali, da raje vidijo, da vaa vaa pogori, kakor pa da bi taki razgrajači stražili Bolj prilažna ja bila straia za one može, kateri eo ostali pod trdim nadzorstvom boljše zakonske polovice. Doma so zvečer trdili, da gredo na »stražo«, da so ee brea vritta ločili od avojih trdih lena. Ali kmalu so Isrotili »stražo« ev. Ftorijanu, ki naj jih varuje pred časnim in večnim ognjem, sami pa so prasnili kozarce v tivabnem razgovoru io s lahko vestjo, da so varni pred lenami. Drugi dan ae je uareiktora iena hvalila proti sosedi. če* »kako ja asi pameten; celo noč ni dal glasu od seka, da bi drugi ljudje mirno spali.s Seveda je bila neprijetno presenečena, ko ji je aosada povedala, da sta on in pa ongav celo noč pila v gostilni. Tako eo na ev. Jakoba dan stratili trije možjo in pa jeden fant, ki so vai imeli sv. Jakoba sa patrona. Celo noč je bil tak ljubi mir, da ao drugi daa vai valčani želeli, da naj se li llirje posUvijo za stalno »stražo«, dokler ni poredni gostilničarjev hlapec po vasi raz trobil, da so se vsi ttirje celo noč vezovali.

Vendar pa, če ja prilel kak tujec v vaa alaati po noči, ja lahko prilel a »stražo« v neprijetno dotiko; kajti ta ga ni kar meni nič tebi nič spustila is rok. da po dnevi kak neznanec ni smel preveč radovedno gledali po vasi, de ne so precej kasali nanj in ga sumljivo gledali. Tako sa ja nekemu dijaka is na*e vasi pri potila neprijetnost, ko j« tel obiskat svojefa strica v Z. . . Tudi Um so imeli »stražo«.

Bilo je v začetku velicih počitnic, ko dobi pismo od svojega strica, v katerem ga vabi, naj ga obilčo seda) jedankrat, ko ima čas. Stric, dober mot, ga ja vselej obiskal, kadar jo prilel v Ljubljano, in mu pri slovesu podal desnico, v kateri je bilo vselej nekaj; za kar levica ni smela vedeti.

Tudi sedaj je bilo stričevo vabilo z veseljem vaprejalo. Sklenil je lakoj drugi dan odriniti k njemu. Dan je bil lep. Solnce je lepo sijalo, metulji so živahno letali po cvetkah, ko dijak maha čas ravno polje proti vasi D . . . Odtod je bilo le poldrugo uro hoda v stran po hribu. Konci vasi zavije pod hrib, in ker ae mu ni selo mudilo, je lel polagoma in pazljivo ogledoval vso okolico.

Sem pa tje postane in natakne na nos dvoja v nikel ukovanih lip, in tako s oboroženimi očmi opazuje na vse strani. Pot ga je vodila po dolini med dvema hriboma, po tqj se je vrstila vas za vasjo. Dijaku ta kraj ni bil posebno znan, ker je bil le samo jedenkrat v svojem življenji pri stricu. Poznal ga ni nobeden. Prilel je v vas Z . . . Tu krene, ker se mu je želodec jel oglalati in grlo luliti, v bližnjo gostilno. Gostilničar mu prineso saželjeno jelo in pilo, in ko se je dijaku jezik nekoliko odmočil, je spraleval gostilničarja marsikaj, koliko hi! ima vas, če imajo po noti »stražo«, č« mislijo, da kdo nalaM zažiga, in maneikaj druzega, kar aa j« tikalo pota rov. Ogenj ja bil takrat glaven predmet vsaeaga govorjenja.

Gostilničar mu je na vsa odgovarjal, zraven ga ja pa tako sumljivo gledal, da sa j« dijaku ie čudno zdelo. Iz gostilna dijak odida po vasi in ogleduje na desno in levo, če je morda kje kska zanimiva stvar. Komaj pa pride dva streljala od gostilne, že pristopi k njemu suhi možic.

»Kaj pa gledata?« ga vpra&a in ostro pogleda.

»O, nič! Vas ogledujem, ker te dolgo aiaem bil tu«, mu dijak malomarno odgovori in hoče daljo »Nič? Jože pridi no ven, mislim, da imamo sodajle ptiča v rokah«, pokliče v hilo ia vea prikorafii velik močen sin njegov

• Kaj pa i.ii hočeta?« vprafta dijak atrmeč na oba molka in druge, ki so sa polagoaea okoli zbirali začeli.

•No midva prav ai& Tone, ak poznat tega-lo človeka?« vprala starec ravno prišlega soseda, moža z usnjenim predpasnikom in potiačeno kapo, o kateri bi naj bolj! i poznavalec ne bi mogel določili, ali ja vojaška ali domačega dela.

• Nič ae morem vedeti«, odgovori rnožek ia si popravi s smolnatimi rokami potlačeno kapo oa deano ubo.

•Nič? Ali ni podoben onemu, o katerem aam ja v nedelo pravil Cvekan pri cerkvi?« ponovi sopet prejlnji.

• Tislemu, ki požiga?« vprala urno debel aoaod Korobač, ki sa jo privalil is biiinje hil«.

•Hembraj njemu bi bil pa res kmalu podoben, srednje veiikoeti, kaj ne, je rekel ?s praska sa Korobač sa ulesmi.

Sin pod nosom ima nekaj savibanib ščetin. Bolj mlad ja les, poprime trotji ia opasuje dijaka, ki je nemirno stal v lej druščini, od peta do vrba. »8to goldinarjev dobi, kdor ga tivega v jame, za mrtvega pa I« deset« poprime sopet Smolar. »Kaj denar! Za denar ni omoi nič. Da lo hudiču sapo zapremo Človek ja vedno v strahu Zve«er s« vležel spat a težko vestjo, da ti vsak čaa zapah bajto nad glavo. Po kaj si priael sem?« sarohni Korobač nad ubogim dijakom.

Dijak sam ni vadai, kaj so a njim godi in prostraleno gleda sedaj jodnoga sedaj druzafa in najraje bi jo bil popihal, če bi bil le mogal. »Po kaj si priael?« saraotati Korobač la hoje. »Po nič«, odgovori boječ« dijak, »v Z . . . grem strica obiskal. Pustite me, da grem naprej.«

• Hm Uko s lahka ne bo tlo. Hvala Bogu, da to imamo«, pravi Smolar.

•Ne verjemite mul Kje pa ima strica! Uo*iU oo, saj ga nobeden na pozna«, poprime sopet Korobač. »Kje pa ja potepuh doma?«

»Ia P . . . sem« odgovori dijak, »pueUla me, jaa ni som pravi, saj jas na požigam, jaa sam dijak. Ako na verjamete, naj pa gre jeden po strica. On me pa pozna « .Ali .te n* uko ubiH, d. mu verjamete? Zafag j , p. men« ««ko aprUaval. če J. po noč. ..trm-, kohko hi* »teje vas. Sedaj j . prUel po dnevi d. s, vas oglede, po 00«I oam bo po potreti!.. prične oblastno krfnmr !x>d .Ne pu.tite ga. Na na« pod ga zaprimo, jeden naj p. po tandarje T D . . leče-. vpije Korobač. .Stoiak ima pa * ^ lepo veljavo, več kakor m (mola, kolikor jo jaz v dveh letih nakuham., mane ai Smolar zadovoljno roke.

.E stoiak, kaj pa črna«, čast nam bo *la; »e v tiatc .cajienge. na. bodo dejali, da bo ve. svel vedel, do smo ga pri naa vjeli«, se smeje naolko krojač Ratenj .Verjemite mi. saj niaem pravi«, proti dijak .Molči, kaj misli*, da smo na glavo padli. Jaka ti naprezi, m pa lakoj naj odrineta dva tandarja sem«. sili suhi krojač krčmarja.

.Ne bodite, naj gre jeden raje po mojega strica v K . . . Saj vam bo on povedal«. Urna dgak. »Dobro, U Smolar pa stopi v K . . . Kdo pa je stric tvoj, lainjivec?« vprata krčmar dijaka.

»Poioe« odgovori dijak nekoliko lalje.

»Prav, Smolar, atopi k Poznata, pa reci mu. da oaj nemudoma doli pride. Pa mu ne pravi, kaj je«, zaporo krčmar Smolarju.

»Kam ga pa denemo ta čaa?« vprato skrbno krojač Raieoj.

•Na nai pod ga obesimo zs palce!« se ponuja Korobač

•Kaj oa tvoj pod. da oaa uide! Ali oe vet. da ima s hudičem besedo, da ga to akori ključavnico ven tleče, ako mu sila prede«, modruje čevljar Slapa. »V nato klet. ki je uko trdna, da le sapa ne ptide ootn; kijučavaico pa zama&imo t iegnano tibo. Dva naj po i gnojnimi vilami »traiita pred vratmi!« ukazuje oblastno gosulničar Sod.

Predlog bil je z večtao vsprejet. Ubogi dgak moral je v klet. Po tebi nekaterih bi bd moral biti svezan, česar pa utmiijeoe letake niso dovolile. K rčmar je z belcem oddrdrol v D . . . po ftaadarje. Korobe« io pa 81»pa ata straiila pred kletjo, prvi s gnojnimi vikami drogi pa a puto »na kreaen«. •Le dobro imej vile pnpravtjeae, če bi ga vendar hotel budič vzeli nama. da mu ga vsaj v rokah prehode «, da n bo potem oaravnoot vlekel v pekel., za povedujo Slapa io napenja petelina na puti .0 la brez skrb. bodi! če . m »epa*, po.j pnde, Uko naau ga tivega na odoeae«, ae uati Korobač »Na, ljubček, a« ^ 0 o j d a n „ J e , V « 6™ 0 0 1 *»*> P* J'® jo ie vtol. Napodil, •« ga v Rovčevo r», in vsi so g. ».dela. ko je tekel vanjo. P. ko jo v»o obatopijo in od prvega do zadnje« ratorja p r t n j e j 0 10 ^ * duha n. dedu. K.alu g. zopet „ p . a j 0 M ^ pn MU,c, »aj ve«, Tone. kako j , taroka. v T S u ^ tonil £ : ? d 0wD a P O d " 1 P* * " «P>» nared i? Stopd ja trt koraka aaz^ m puhnil čez njo. kakor 5 , 1 ' «>P®' J>» Jo je vpihaJ. P. reci potem da oitU tmeojena t hudičem«, akleoo Slapar tvojo poveit in gre k oknu gledat, ali ja M jetnik v kleti ah J c zginil.

Dijak je nemirno aodel aa polomljene« «toiu l0 čakal odratonja Da bi Io ako raj otric prilol. on bi m« ie otel, ai jo mudil in poslutal, kadar jo kdo pnha)aJ. Radovedno ljudatvo pa jo hodilo glodal potigal« trumoma • fcie je nolri«, pravi Slapar, «aaj ia te kleu oe more Frata »em z blagoalovlieoo vodo poakropiJ « Cez dve un pndrdra kramar ra pripeke na vosu dva iandarja. V »tem prisopihata tudi navzdol Smolar io pa Potne oba vsa potna I*otne aam ai vedel, po kaj je priftei. ker mu SrooUr ni oičooor povedal. Skoro malo »e vslralii. ko zapazi oroimka, menil ja, da ja um kaj takrivel. in da ga boata adajlo odvedla Cela drutba aiopi prod klet.

•Ali je *e notri?« vprata krčmar čuvaja >n prične odkiepali. Onadva pritrdita. CoU druhal t iandariui in Poznetom uiči v klel gledat, kako ga bodo vkUoili. Poznetu sapa v grlu zaatane; ah prav vidi, ali ni to — Tonček Prirme »e k ojeoau. .1 moj lk>g, Tonček, kaj oi pa naredil, da ao tandarji prilli po taV« vprata mo* proatrateno.

•Da »te le vi pritli, ttne. vi me to roaiio. Dolte me. da Mm jaz u»ti, ki hite potiga. Vas Mm lel obiskat, so me pa tu-le prijeli io zaprli v to klet«, pripoveduje dijak ia »ega otneu v roko.

Jezno »oPotne obrne proli motom »Tepci rveumoi, to je ain mojega brata. V Ljubljani Modtra za goapoda. Kmalu bo novo mato bral, pa ga kaj Ucega dollite. Č« je Uko, pa *e nobeden ptujec v va» ne bo smel Pojdi no, Tonček, z menoj lačen oi te gotovo.« Motje »o atali poparjeni okrog in molčali. Smolarjev •toUk je lel po vodi, najraje bi bil kar po tihem od«el. ker on jo bil vsega kriv.

Krčmarju, ki ja veljal za prvo glavo v vasi in okoli, »e je pa Uko titno tdelo, da ni vedel, kam bi gledal •Za naju ni tu potla«, pravi jeden landarm tvojemu tovaniu in oba odideta. »Iludika«, praska te Korobtč ta uletmi, »motje, premalo tmo bili previdni. Vai moramo tega gospoda prositi ta zamero, ker tmo mu napravili tak strah « Vai po vrati podajajo dijaku roka in ga proaijo odpuičenja.

•Stopimo v gostilno«, nagovori krčmar celo druibo, gospoda moramo odikodovati za »trak. Prav irvratnega dolenjca bom prinesel par bokalov na mizo io pa avi^jine.« Predlog bil je vsprejet od vseh tudi od dijaka in Posneta

Smolar ti j e popravil smolnato kapo in šepnil sosedu Korobaču:"Ga bomo pa drugikrat vjeli, če se nam je danes lov izjalovil. Dolenjec ja pa todi bolji kakor voda«.