Strašni volk
| Strašni volk Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Ko je šel mladi volk prvič v gozd, ga je stari volk poučil:
»Če boš v gozdu srečal otroke, jih kar pojej!«
»Bom,« je rekel mladi volk in se odpravil.
Dolgo je bilo vse tiho in volku je postalo dolgčas. Poskusil je nabirati jagode, pa mu nekako ni šlo. Legel je v senco in počival. Takrat so na jaso prišli otroci. Še malo niso vedeli, kako blizu je volk, in volku se je to kaj dobro zdelo.
Otroci so se prijeli za roke in se vrteli v krogu. To je volku ugajalo in kar pozabil je, da bi jih moral pojesti.
Otroci so odplesali ringaraja in se pometali po tleh z glasnim vriščem in smehom. Še volk za grmom se je zasmejal z njimi vred. Ko pa je smeh utihnil, je zaslišal, da mu kruli po želodcu. Seveda, poldan je bil že mimo – on pa še ni ničesar zaužil. Sklenil je:
»Zdajle jih pa bom!«
Pa so otroci ravno tedaj začeli peti.
»Lepo jih je poslušati,« si je rekel volk. »Počakal bom, da odpojejo do konca, potlej jih bom pa pojedel.«
Pesmi je bilo konec. »Zdajle pa zares!« je sklenil volk. A še zmeraj se je nekaj obotavljal. Pomislil je, da bi jih najprej malo prestrašil. Rekel je:
»Grrrrrr.«
Oni pa so se zdaj igrali slepo miš in ga sploh niso slišali. Še enkrat je rekel:
»Grrrr, grrrrrrrrr!«
Nič. Nihče se ni zmenil zanj. Volk je bil užaljen. Zdajle se bo pripravil na skok, potem bo skočil – in jih vse skupaj pojedel.
A se še zmeraj ni premaknil, kajti otroci so se zdaj igrali novo igro. Eden se je postavil k drevesu in tolkel po njem, drugi pa so se razbežali in se poskrili.
Najmanjša punčka pa se ni in ni mogla odločiti, kam naj se skrije. Tedaj je zagledala grm, za katerim je prežal volk, in stekla proti njemu. Ko se je njena glava prikazala izza grma, je najprej zagledal njene začudene oči, potem pa se je radostno nasmehnila. »Kuža!« ga je tiho poklicala. »Kuža, kaj pa delaš?«
Volk je bil v zadregi. Zdajle bi moral skočiti in jo pojesti. Ampak punčka je segla v žep predpasnika in privlekla iz njega čokoladno napolitanko.
»Na, kuža,« je rekla, »jej!«
Volk je povohal napolitanko in jo obliznil. Potem je pogledal punčko pa spet napolitanko in se ni mogel odločiti. Potem je še enkrat povohal napolitanko – in jo pojedel.
Mljas! In se je obliznil.
»Bi še eno?« je rekla punčka.
In je pojedel še eno in še eno in še eno napolitanko. Takrat pa je deček na jasi zaklical:
»En dva tri zame!«
Punčka je v hipu pozabila na volka in se spustila v tek proti drevesu, ko pa je videla, da je prišla prepozno, je zavpila:
»Našla sem psa! Tamle za grmom! In je jedel moje napolitanke! In mi ni nič naredil!«
Vsi so tekli h grmu, tam pa ni bilo nikogar več.
»Kakšen pes neki! Važička! Lažnivka! Tukaj ni nobenega psa!«
Punčki je šlo na jok.
»Pa je bil, pa je bil, glejte, da nimam nobene napolitanke več!«
Otroci so se ji smejali:
»Seveda ne, ko si jih pa sama pojedla!«
In ji niso in niso hoteli verjeti.
»Nazadnje bo še rekla, da je srečala volka! Hahahaha!«
Kar celih pet minut so se prepirali, potem je bilo pa spet vse dobro. Ko so šli proti domu, so se vsi držali za roke in peli.
Medtem se je volk vračal proti svojemu brlogu. Stari volk ga je čakal na pragu in ga vprašal:
»Ali si srečal kaj otrok v gozdu?«
»Sem!« je odgovoril mladi volk.
»Pa si jih pojedel?« je vprašal stari.
»Seveda sem jih!« je rekel mladi volk. »Vse sem pojedel, s kožo in kostmi!«
Grrrrr!