Strašna smrt

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Strašna smrt
priobčil G. M.
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 7 (1. aprila) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Neskončno pravična je sodba božja. - Nekdo tistih besaežev ob času francoske prekucije, ki je divial zoper prestol in altar pa je zasluženemu povračilu vsled pomiloščenja Ijudomil-ga Ludovik« XVIII odšel nevarno s n L ? d0priDa8aI nikdar se ni o/rl beseda k'®1 T ^ nikd« * P ^ h <* se je k z rni* • jC k6daj im«ova. Boga, .godilo tero je 1 uhi? 'D Jedino bitje, kae oz, L Da t 8VetU - bila j« >»lada hčerka. Bog »e J0' ter J° obvaroval pred očetovim zgledom. Zastonj bi iskal večja kreposti, milejše in čistejše pobožnosti. ji

Kakor Cvet v puščavi razširja prijeten duh, tako je sirila ta deklica vonjavo vere v tej brezbožni hisi. — človek je skoro pozabil na brezbožnega očeta. Ta krepostna hčerka, videča, da se približke očetu strašni smrtni trenotek, pride po noči k meni, — tako nam pripoveduj* francoski duhovnik S. s solznimi očmi me roti, naj poskusim očeta pripraviti h kesanju. Po pravici sem se bal, da bo moje prizadevanje zastonj, vender pa sem brez obotavljanja Sel za njo. Ker se je bala, da bo očeta pogled na maSnika preveč razkadil, me prosi, naj grem v navadni obleki k bolniku. Ko stopim v sobo bolnikovo, me groza spreleti. Ravno spal je. Lasje so so mu ježili in ustne so bile odurno skremžene. Smrt se mu je brala na obrazu. V mislih sem primerjal to podobo, zaznamovano z mukami strastij, z jasnim obličjem pravičnih, katerim sem ob smrti tolikrat na strani stal. Kako lepa je res smrt pravičnega, kako strašna pa brezbožnikova.

Naposled ae prebudi ter vpre v mč svoje zbegane oči. Hči mu je trepetaje prikrila, kdo da sem ter dejala, da sem izveden zdravnik. Ko pa pristavi, da ga upam ozdraviti, odmaje nezaupno z glavo. Obrne se k meni ter pravi: »Ne varajte tega nesrečnega otroka! Čutim svojo slabost, sa mč ni upanja! — Življenje gmeva in jaz se povrnem v nič.« ZaUgii sem grozo, ki me je obsk pri teh besedah, ter mu tolažeč prigovarjam. Osorno me zavrne: »Vem, da mi je odbila ura. Kaj mi pomaga vaSa tolažba, le Se bolj pristudlte mi smit: — Ne obračajte mojih misli na stvari, katere me le Še bolj omrač^ in trpinčijo!« — Ob jednem mi namigne, naj zapustim sobo. —

Hčerka pa pade na kolena, pritisne roko, s katero me je odpravljal, na svoje ustne ter preža|jena reče: »Moj oče, v imenu ljubezni, katero ste mi vedno slrazovali, vas prosim, ne zametujte pomoči, ne govorite tako neusmiljeno, da vas moram izgubiti brez upanja I« »Kaj boS izgubila?« jo zavrne. »Kaj druzega, kakor starca, ki ti ne more ničesar več pomagati ter je le vsemu svetu v napotje?« »Oh, vse bom izgubila, kar ljubim in kar me veže na življenje. Ljubi oče, vi mi lahko polajSate bolečino. Zdqj, ko izginja slepota, katero so rodile divje strasti, zdaj povzdignite zopet svoje oči proti nebu! Oj, rotim vas, ne jemljite sreče svoje hčere s saboj v grob; pustite jej upanje, da vas jedenkrat zopet vidi, da ne bodo zastonj prelite solze toliko noči,« Bolnik n« odgovori ničesar. — Ne gane ga mila prošnja, ki bi celo kamen omečiti mogla, r- Od sebe jo sune, v me pa upre pogled, katerega nikdar ne pozabim. ji »Hči, zapovem ti, govdri! Kdo je ta človek?« Tako zarohni s prebodljivim, strašnim pogledom in hripavim glasom. •'. • >;•(<• .'t " Njegov glas in grozni pogled hčerko tako presune, da se grudi na stol. »Saj se mi je zdelo«, zakriči in besno grize rjuho, — »duhoven je!« »Da, gospod, mu pravim in pristopim bližje, »da-; hoven je, ki pa ne vidi v vas sovražnika božjega, le nesrečnega brata, kateremu mora naposled vender le smrt odpreti oči, da spozna svojo zmoto. Ne bo vam trdo prigovarjal in dražil vesti. Pokazati vam hoče Boga kot Očeta, polnega ljubezni in usmiljenja, kateri se ne maščuje, dokler ima greSnik Se priložnost kosanja. «'

Hčerka se mej tem zopet zave, približa se postelji, ter se prizadeva ga sprijaznili z menoj. — Toda njegova togota, katero je s trudom zadrževal, strahovito izbruhne. »Proč, prokleta hči I Proč I, škriplje s zobmi, — ne pasi svojih oči nad mukami, katere si napravila svojemu očetu. Ko bi imel Se dovo|j močij, ta dan bi bil tvoj zadnji. — Vi pa, ki menile potolažiti mojo nemirno vest, vi človek, čegar tolažba je grenkejsi kot žolč, vi človek, kakorSne sem stri kot črve v prahu, bojte se, da moja besnost ne stori čudeža in d& mojim udom moč! — MaSnik v hisi, kjer se duhoven preklinja. — Malnik pred očmi onega, katerega pogled je bil zanje obsodba!.. .«• '

Beseda mu zamrje na ustnih. S.lna togota ga je vrgla nazaj na posteljo in smrtna slabost nastopi. Oči, katere so Sv:gale pogubo ter grozile smrt, obstekleno — hropeče grganje mu prihaja is ust. Obupati je prepovedano, dokler je Se iskrica življenja v človeku. — Zopet piiinem težavno delo. Solze me polijejo in glas mi trepeče. Pokleknem k vzglavju, povzdignem roke in kličem : »Usmiljenje in ljubezen do vaše duSe me je prignala k vam. Sovraštvo do duhovskega stanu mora nehati pred strahoto, ki vas čaka. Ne vidite li pravičnega Boga! Čim delj je zadrževal svoje maščevanje, tem hujše bol — Nesrečnik, operite v kesanju svoje pregrehe ? Menite, da pravice, o kateri vam govorim, ni, ker jo vi tajite? Menite, če ste Boga Ugili, da ga zato tudi ni ? Menite, da je Stvarnik odvisen od stvari ? — Glejte, poln ljubezni vas Se iSče ter čaka, da ga prosite milosti. Se jeden trenotek, • in zamujeno bo. — Ura odbije, grob se odpre. Se hočete li vanj pogrezniti brez kesanja, z znamenjem pogubljenja?« Pri Uh besedah ga primem sa roko. Ni se branil. Ze pričnem upati, da se poboljša, Toda zopet zmota 1 Grozna besnost mu da nove moči. Stisne pest in buti me od sebe.

»Nikdar me ne dobiš l Nikoli naj se ne govori o: meni, da sem se na smrtni postelji tresel pred f . . . . V Boga ne verujem! In če je Bog, — naj bo I naj se pa maščuje I -Svojo nalogo sem izvršil, altarje sem s krvjo oskrunil, mašnike gazil po blatu, -r- sdaj' naj stori on svoje, ako ga veseli. — Umrjem, kakor sesa živel.«