Strašna povest

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Strašna povest
Lojze Pesjan
Izdano: Slovenski narod 17. april 1909 (42/86), 1-2
Viri: 86
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Spisal jo je po resnici Lojze Pesjan.

Kaj se je zgodilo z gospodično Nelico! S tisto drobno, srčkano Nelico, ki ima rjave oči, vroče oči kot škratelj, ki ima temne, zelo temne lase in taka usta kot plamen. Kaj se je zgodilo! Bodite na vse pripravljeni, zakaj utegne se pripetiti, da vas napade zona, da vas zgrabi ledena groza. Jaz pišem, pišem s krvjo, s črno krvjo —.

Gospodična Nelica je v tem hipu prečitala s trepetom in strahom čudovito zamotano ostorijo o razbojnikih, strahovih, čarovnicah in hudičih. Čitala je kasno v noč pri svetilki, vse je spalo okoli nje, in le sama je poslušala in spremljala zavrženo druščino po njenih črnih potih, kamor so jih vodili njihovi peklenski naklepi.

»Drži ga za vrat, hudiča, in mu razčesni s sekiro glavo!« je zatulil razbojnik Bernardo.

In hladno je spreletelo gospodično Nelico, zakaj kar videla je divjo tolpo tolovajev, in na čelu samega zlobca, kako se drve po volčjem brezdnu. Čitala je dalje, in že so zagledale njene oči poglavarja pogubljenih duš, ki se je gnal za belo in nedolžno devičico Heleno. Zarjul je nad njo milo in pohlevno:

»Postoj, sladka ovčica, ali hočeš roks - dropsa?«

Sladek je bil njegov glas, ali gromozenski hudobne njegove misli, devičica Helena pa je tisti dan stopila z desno nožico iz postelje in je vzela s seboj angela varuha na dolgo pot, zato se je obrnila proti pogubljeni drhali, z belo desnico je napravila križ, z zeleno pušpanovo vejico je pomočila v kotliček blagoslovljene vode in je poškropila črnega zlodeja. Zatulil je kot sto gladnih volkov, in smrdeč ogenj se je vzdignil iz njega. Obrnil se je, izvlekel krivač izza pasa in začel sekati razbojnike in tolovaje po glavah:

»O, gorje, božja dušica je nad nami!«

Devičica Helena pa je šla naprej po nastavljenih britvah z bosimi nogami, in bilo ji je mehko in prijetno, kakor bi stopala po blazinicah Marijinih.

Takšna nekako je bila povest, ki jo je čitala gospodična Nelica, in ni čudo, da ji je mrlo srce straha in trepeta, da ji je časih nenadoma zmanjkalo sape. Ko je prišla do konca, je zaprla debelo knjigo in se oddahnila:

»Oh, to je bilo strašno lepo! Kaj tako lepega pa že zdavnaj nisem brala.«

Ker pa je bila že ura pozna, in je bila gospodična zaspana, zato je nanagloma sezula svoje šolničke in stekla v posteljo. In glejte, namestu da bi bila napravila križ na čelce, se je gospodična spomnila svojega fanta, študenta Boštjana. Spomnila se ga je in sklenila je, da mu jutri na sestanku pove vso zgodbo o črni druhali in devičici Heleni, kakor stoji v knjigi.

»Vrš, vrš,« je šumelo po zraku, kjer so imele čarovnice svoj divji ples. —

»Utrgaj mu glavo in mu jo trešči v črepinjo«, je zarohnel drugi tolovaj.

Vsega tega se je Nelica natančno spominjala iz knjige in še vedno jo je spreletavalo hladno in ugodno čuvstvo. Ali v tem je zaprla oči in v mislih na Boštjana in zavrženo tolpo je zaspala. In sedaj, dragi moji, pride tisto, kar se ne zgodi vsak dan in kar je žalostno slišati.

»Bum, bum, bum!« je kar naenkrat zagromelo po durih, da so se potresle v tečajih in se je zagugala izba. »Bum, bum, Bum!« Nelica je planila pokonci, si otrla oči in preden je utegnila zaklicati »Noter« — so se že odprle duri, na pragu pa je stal sam hudič. Kozjo brado je imel, skodrane lase, kakor so se Nelici zdeli posebno lepi, in dva lično zavita rožička na temenu. Oblečen je bil v črn, ozek frak in v rdeče hlače, v roki pa je nosil žareče gnojne vile; a drugače je bil po obrazu čisto podoben študentu Boštjanu.

»He-he-he,« se je hudobno in zoprno zarežal, »he-he-he, ali še niste vstančkali, gospodična? Alo, brž na noge, ne utegnem čakati, zakaj meni se mudi in mojim pomagačem. Le brž z menoj!«

Nelica je zaprla oči, da ne bi videla groznega gosta, ali že je stopil k njeni postelji in jo potegnil za roko. Vse to se je zgodilo tako hitro, da Nelica ni utegnila misliti in je z levo nogo stopila iz postelje. Vzdihnila je, a hudobar se ji je zakrohotal:

»Na, tu imaš pest napolitank« — te sladkarije je Nelica sicer začudo rada zobala — »posladkaj se, potem pa nemudoma z mano.« Nato je začel peklenski poglavar besno plesati okoli nje in se vrteti kot najljutejši vihar. Tako je krožil po izbi, da je vse grmelo in treskalo, Nelica pa je s solzami v očeh zobala sladko-kislo brašno.

»Kaj ne boš precej gotova!« je zagrmel znova peklenšček. Nato je strašno zabrlizgal na prste, in v trenotku se je vsa izba napolnila z neznano, pregrozno drhaljo, z razbojniki in veščami, s strahovi brez glav in z dvanajsteroglavimi zmaji. Ta prečudna družba je vzela gospodično Nelico v svojo sredo, vešče so se zaletavale vanjo, brezglavi strahovi so jo lizali z jeziki, razbojniki so vihteli nad njo svoje krvave sekire, zmaji so se ji opletali z zelenimi koščenimi repi, dolgimi nad dvesto sežnjev in dvanajst komolcev. V tem so se duri sameodsebe odprle, in Nelico je nekaj zagnalo kar po zraku na prosto, in preden je mogla pomisliti, kaj se godi ž njo, že je frčala pod oblaki, za njo pa se je gnala divja tolpa. Tik za njo je jahal sam rogač grdo vesčo, na zmajih so sedeli strahovi, razbojniki na tolovajih, tolovaji na razbojnikih, sekire na krivačih. In tako so se drvili z neznanim rjovenjem in žvižganjem proti volčjemu brezdnu.

Tam je vsa družba zviška zagromela na zemljo, Nelica spredaj, pošasti pa za njo. In že je spregovoril črni glavar:

»Nelica, beži, beži, če ne te raztrgamo kot mlinski kamni na solnčni prah, zmeljejo te zmajevi zobje, požro te usta brez glav. Gorje, gorje!«

Nelica se zažene naprej, ali, o groza! Vsa pot je nasajena z žreblji in britvami, kamor stopi, ji prereže in prebode nogo strašna ostrina, v nepopisnem strahu beži in se meče naprej, odpira usta, da pokliče na pomoč, ali niti glas ne pride iz njih. Hudič pa se reži za njo:

»Ho-ho-ho, he-he-he, beži beži!« In vešče šume: »Vrš, vrš, vrš,« in brezglavi strahovi že sopejo za njenim hrbtom. Tedaj se Nelica spomni devičice Helene, ki je napravila križ nad grozno druhaljo in jo poškropila iz blagoslovIjenega kotlička. Neliea hoče napraviti križ, ali o joj, prejoj! Ne more, ne zna ga več, ker se snoči ni prekrižala, ko je legla v posteljo, ampak mislila samo na študenta Boštjana. Vsa druhal se še grozneje zareži in zakrohota, že grabi zmaj po njej z ostudnimi kremplji, že je zavihtel nad njo prvi razbojnik svojo krvavo sekiro, in hudič z Boštjanovim obrazom je presedlal z vešče in hoče planiti njej za vrat.

V tem strašnem trenotku Nelica odpre oči in se vzbudi. Kakšno grozo je presanjala naša uboga gospodična, in ni čuda, da je vsa okopana v znoju, da vsa drhti in ji srce trepeče in mrje. Vzdignila se je in zmolila lepo molitvico k svojemu angelu varhu in se pobožno pokrižala na čelo, na ustnice in prsi. Na Boštjana pa se ni hotela nič zmisliti. Nagnila je glavico in sladko zaspala, in do jutra se ji je sanjalo, da so sprehaja po Marijinih blazinicah.

Stočil sem svojo kri, svojo črno kri. Pleši, bajazzo, pleši!