Strašna kazen zavoljo nepokorščine
| Strašna kazen zavoljo nepokorščine |
| |||||||||||||
„Vse nič ne pomaga, mati! dans moram na ples; in ko bi se mi cel svet upiral, danes moram iti“ — je djala Ančka svoji materi.
„Ljubo dekle, ne bodi tako terdoglavno“, pravi mati, „ostani doma, vsaj ves, da še nisi popolnoma zdrava. Ali si morda pozabila, kakó te je zdravnik svaril?“
„Prismodija! Na vsako vižo pojdem na ples.“
„Ali daj si vendar kaj dopovedali, ljuba Ančka! Glej, kako slabo vreme! Ostani domá in bodi pri meni, bodi moja dobra hči!“
„Drugokrat, drugokrat, ljuba mati! ali danas ne“ ... pravi hči in leti v svojo spavnico se opravljat. Bila je edino dekle udove matere. Mati ni bila bogata, ali vendar je Ančka zmirom nova htela biti: klatila se je po mestu našopirjena, da je vse za njo gledalo. Ni bila lepa, pa tim bolj se je štulila in lišpala in povsod se je prav bahačasto obnašala. Bilo je osem zvečer, ko se je slo dekle opravljat. Mati pa je sedla za peč in je jela brati v pobožnih bukvah. Dolgo se je sukala Ančka po spavnici, je odpirala in zapirala omare, je prerivala mize in to je mamka vse od spodej slišala. Pa zdaj je vse potihnilo. Mati je menila, da se hči opleta. Brala je torej dalje. Ura je bila pol desetih, mati posluša in še zmirom ničesar ne čuje: „Kaj le ima danas?“ — sama sebe praša in pozvoní. Urno prihiti služabnica.
„Ali je moja hči že šla?“ praša skerbna mati.
„Ne še!“ — odgovori dekla, — pred četertjo ure sem ji šele rože za lase prinesla. Nova obleka je nekaj pokrišpana in gospodična se zlo jezijo.
„Poglej, poglej gori in pomagaj ji se opravljati, je že pozno.“
In dekla hiti gori, poterka na vrata, pa nihče se ne oglasi. Terka in terka, pa vse je tiho. Zdaj odprè vrata, zagleda Ančko pred ogledalom in šaljivo pravi: „No, no gospodična, terkala sem skor pol ure, pa se niste oglasili. Pozno je, ali bote skor? — — „in strah in trepet jo prešineta. — Ančka je bila mertva. Dekla zavpije, mati prihiti. — O groza, kakošna je bila Ančka! Slonela je pri mizi, lice je bilo proti zerkalu obernjeno — bila je vsa v zlatu, že za ples olišpana, ali bila je mertva.
Zdravnik sam, ki nam je to povest zapisal, je djal, da ga je bilo groza, Ančko mertvo viditi v taki obleki! Smert jo je bila zadela, ko je menila se sukati po plesišču — zadela jo je pravična božja kazen.
Keršanska devica! lahko boš spoznala, kaj uči ta pripovest. Torej ne žali svojih starišev. Le pomisli, koliko stariši za te terpijo, kako se vsak dan za te trudijo, in gotovo boš djala, da ni prav, svojih starišev žaliti. Pomisli, da bo večni sodnik enkrat prašal tvoje stariše, kako so te izrejali. Zato te vodijo oče in mati po pravi poti, zato te varjejo hudobije, zato molijo vsak dan zate, da bi se ti dobro godilo. — Oh, kako bi bili žalostni, če bi ti grešno živela, če bi se potikala po nevarnih krajih, če bi živela posvetno, tvoja duša bi se zgubila v greh in nesrečo, stariši bi kervave solze točili zavolj tebe! Boj se napuha in prevzetnosti. Zdajšni svet je zlo zlo pokvarjen. Mlade deklice zdaj ne vedó drugega kot se lepo oblaciti; in če so stariši še tako ubogi, zadnji krajcar zanese marsiktera hčerka v štacuno, da si kupi po novi šegi oblačila. Keršanska devica! usmili se sama svoje duše! Napuh je široka pot v pekel. Marsiktero deklo bi bilo nedolžno in dobro ostalo, ko bi jej ne bil njen napuh zapeljivcov privabil.
Ljubi svoje stariše in oblaci se ponižno in pošteno, da boš srečna na tem in na unem svetu!