Strašna kazen za tatvino

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Strašna kazen za tatvino
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 11 (1. junija) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Lomar je bil alreltj t neki noriinici. li I j( prijetnega obrata, imei i>ljaito brado in rdečkaste |(4 Srepi pogled pa je kzttl, da todi arca mož m bil n»;. boljšega. Ker mu narava ni dala teleane lepnte, dali m, je pa tem večjo moč; bil je rei silen korenjak. Ravmtelj v norišniei je ktnilu »p tn»l, zi h, j« I/omir kakor ustvarjen, Ur j* koreniaškega in kroven strefaja tadi tnal nporabiti. Ko Je bilo kakegi tnr fl trebi hujše kaznovati, dobil ga je vedo •> I.-mir v r«k* (>a ne bodo prenrlostno gledal »roje Irtve, tanišil se « raroit-lj lahko. Nikdar ni bilo čuti, da bi bil trdo-rtoi pritanesel kakemu n<TCo kaj le le, da bi bil kagi pe ubil kun "iti. I'rotil je I.omar. naj mu prepus!« tudi «lofbo grv barja ta norišnico. Ta posel ni ravno ni)vil»!jiv*jti nnajprijetnejši, tato ae jih ni mnogo zanj potetalo. Lom ar ju je t> služba ugajala it posebnega moki, io dobil jo je v svojo pogubo,

Spravlti je treba k večnemu počitku nroroaka, katerega je rešila trpljenja smrt. Sedem ura je tjotraj. V vznožju mrliške postelje gori ie vedno velika sveča ter motno razsvetljuje sobano. Vsa okna so dobro zagrnjena. Blizo pootelje je bogato okrašena krsta. V njej leži truplo .te mladega norca. It bogate rodovine je, zakaj njegova mati je tekla, da ga pokopljejo z vsemi dragotinami in z vsem lepotičjem, kar ga je imel. Lomar je bil položil mrliča v krsto vpričo nekega rejnikovega sorodnika. .Pokrov pa pozneje pritrdim", dejal je, .ker nimam ravno pri rokah potrebeega orodja." Le zavije mrliča v dragoceno tančico.

Bilo je četrt na osem, ko se Loraar zopet pritihotapi kot kača v sobo. V levi roki ime veliko kladivo io nekaj žebljev. Skrbno aapre duri za seboj in stopi h krsti. .Mirno sedsj odstre tančico, v katero je bil zavit mrlič. — Krasen medaljon visi mo ns dolgi zlsti verižici krog vratu. Oko se oskrunjevslcu skrivnostno zasveti. Privzdigne irlavo mrliču, da bi mu snel verižico, tu se zablišči prstan ua mrličevi roki. Veliki demaut je jemal tatu skoro vid. .Hitro, hitro", opominja tiho sam sebe. Tu nekaj ta&umi zunaj na hodniku. Lomar se prepleti ia obledi. Kaj, če njega zalezujejo? Trdoo. nt boječe stopi k vratom, oipr« jih ter pogU- da po dolgem, temnem hodniku. Zdelo »e mu je. kakor bi bil videl nekoga bežati. .Moram videti, kaj bi to bilo", pravi ter odbiti. Med U>m se prikrade prav tiho neka druga čudovita postava v mrliško sobo. Nekako čodno zateza ustni na Mnrh, še bolj pa kaže zmešani pogled, da je ta postava norec. Le ua pol oblečen približuje se tihotapsko ter oprezno vse ogleduje. 1'gleda krsto, ki se je motno bliščala zaradi srebrnih okraskov v svečini svetlobi. Usupnjen obstoji, kakor bi nekaj premišljeval.

Nato se skloni nad krsto, dotakne se boječe mrliča t*r pogladi sviluato blazino, na kateri je počivala mrtvečeva glava. Čudno zategne norec ustni, kakor bi se hotel nasmejati; posebna misel mu je menda prišla na um. .(Jlej, glej, ta lepo spi na mehki svili", godrnja pred-se, .moja postelja je pa tako trda, to že ni prav." Poskuša spečega zbuditi, pa brez uspeha .Ta pa spi! To je trdo spanje", pravi potem ter popade meni nič tebi nič mrtveca in ga čudovito lahko prenese v bližajo posteljo, pri kateri skrbno zastre zagrinjala. .Tako, sedaj lahko prav v miru spiš." — Potem pa se vleže norec sam v krsto, nasmeje se zadovoljno, ko položi glavo na mehko blatino, zavije se skrbno v tančico in tatisne oči, da bi taspal. Zopet je bilo vse mirno, ko se vrne Lomar. Vesel je bil, da ni nič sumljivega našel, da*i ja vse dobro pregledal. Zopet poklekne ob krsti, da bi nadaljeval svoj neeramni posel.

Prime mrtvečevo roko, toda prstan je itginil. Nekdo je torej moral biti med tem tukaj in odnesti največjo dragotino. Crn pot ga oblije. Besen in togoten, da je tako prevarjen, tapa po prstih, da bi vzel vsaj medaljon. Nenadoma pa mora prenehati s svojim nesramnim početjem.

Norec, nemajoč miru, vrže tančico raz glavo, odpre oči in precej spotua onega, ki ga je včasih močil s takim veseljem. Lomar se prestraši misleč, da se je vrnil mrtvec, da ga katnoje za njegovo hudodelstvo. Strahu oe )• tresel. Grozen je pogled, katerega upre norec v svojega nekdanjega mučitelja. Z jednim skokom je bil it krste io stal pred prestrašenim čuvajem. Pred no se je ta zavedel, popadel ga je že norec t obema rokama ter ga vrgel s skoro nadčloveško močjo v krsto. Naglo vrže pokrov na krsto ter sede nsnj. škodoželjno se sedaj smeje. Tu zapazi kladivo in žeblje, ki so ležali ob krsti. Naglo, da, besno seže ponje. in v trenotku je bila krsta trdno zabita. Tako, dobro spi, nesramni hudobnež!" pravi, ko dokonča svoje delo; nato se mirno vrne v svojo sobieo. Pridejo pogreba. Krsto odoeso po stopnicah, položi jo na mrliški voz, in počasi jo odpeljejo proti pokopališču. Tukaj je imela rajuikova rodbina svojo poseboo rodbinsko rakev. Polože krsto vanjo, in tidarji so bili te pripravljeni, da so jo takoj tazidali

V norišnici so bili med tem strežaji dobit) ukaz, da pripravijo mrličevo sobo za novega prebivalca. Kako pa osupnejo, ko odstrejo zagriniala ob postelji! Mrlič, o katerem so te mislili, da je pokopan, ležal je še vedno na svoji postelji. Nastal je vrišč. Mrlič je bil še na postelji, a nekdo je moral biti v krsti, saj je bila telo težka. Poslali so takoj na pokopališče ter sporočili čudni dogodek ondotnemu čuvaju. Ta dii precej odpreti grob in krsto. V dveh minutah je bil že pokrov odtrtnjen. Vse je osupnilo, ko so ugledali strežaja Lomarja v krsti. Obraz je bil spačen in lasje čisto beli.

Nesrečnež grozno zavpije in kot blazen skoči iz krste. Trikrat se prestopi, obstoji, omahne in pade onim v naročje, ki so ga oteli it krste. Bil je mrtev.