Strašna bratranca

Strašna bratranca Slavko Pregl

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. poglavje

FANTA POSTANETA STRAŠNA BRATRANCA

Že takoj na začetku izvemo, kaj se zgodi v deževnem večeru, ko šofer gloda končke brkov, ko motor avtomobila kašlja in ko Arjan nekaj predlaga ter Davorjeve oči zagorijo. Očka lahko reče samo še: »Strašno, strašno!«

Fanta sta sedela na zadnjem sedežu v avtu. Po oknih je dež otresal svoje kapljice. Šofer, ki je bil obenem oče in stric, je glodal končke brkov. Gledal je v noč, iz katere so iz nasprotne strani švigali pari avtomobilskih žarometov.

Davor je v rokah prekladal vesoljsko lasersko baterijo.

Arjan je nameščal gumijaste gosenice na medplanetarnem vozilu.

»A bi ti šel na Luno?« je vprašal Arjan.

»Ja,« je pokimal Davor. »Ampak, za tja morava biti močna.«

Motor avtomobila je zakašljal, kot bi se ustrašil teh besed. Motil ga je dež, ki je neprestano silil med cevke in cevčice ter vijake in matice.

»Kaj,« je predlagal Arjan, »kaj če bi pojedla vso špinačo na svetu?«

»Uh,« je rekel Davor in oči so mu zagorele.

»Mišice bi nama kar pokale.«

»Take roke bi imela,«je pohitel Arjan in okrog nadlahti narisal velike kroge.

»Potem bi šla od hiše do hiše in spraševala, če imajo jetrca. Vse bi pohrustala. Joj, bi bila močna!« je vzkliknil Davor.

Šofer za volanom je kar zastokal.

»in potem bi od povsod zbrala star kruh. Grizla bi ga in bi dobila ostre zobe kot lev,« se je spomnil Arjan.

»Uh,« je spet rekel Davor. »to bi bila strašna moč.«

»A veš, kdo bi bila potem midva?« je vprašal Arjan. »A veš?«

»Ja,« je pokimal Davor. » Midva bi bila strašna bratranca.«

»A si slišal, očka?« Se je Arjan obrnil proti šoferju.

Očka je z vso silo držal volan in vozil proti domu. Samo skozi brke je zasopel:

»Strašno, strašno!«

Strašna bratranca sta se spogledala. Oči so jima sijale kot zvezde. Mišice so se jima napenjale. Drvela sta strašnim dogodivščinam naproti.

2. poglavje

ALI JE POMOTOMAPRIŠLO DO ZAMENJAVE?

Zakaj je noč lahko koristna in zakaj mamica in teta mimogrede vzdihne, zakaj je zmedena in zakaj potem kar pokima, čeprav nič ne razume in upa, da bo nekoč vse razumela. Zakaj mrmra in mrmra: »Neverjetno.«

Ko so prispeli do bloka, sta fanta skočila iz avta. Zdrvela sta po stopnicah. Davor je hotel z mokrimi prsti malo packati po steni. Arjan je imel že nogo v zraku, da bi z njo brcal ob ograjo. Njuni grli sta skoraj že hoteli malo kričati.

»Hm,« se je ustavil Davor in rekel: »Kar lepo bova šla gor.«

»Ja,« je prikimal Arjan in dodal: »Midva sva strašna bratranca.«

In ker je bila že noč, stopnišče ni bilo polno drugih otrok. To je bilo dobro. Saj bi vsi po vrsti izbuljili oči in ne bi mogli verjeti. Čudili bi se, gubali bi čela in mršili bi si lase. Davor in Arjan sta šla gor po stopnicah, a prav nobenega hrupa nista počela.

V četrtem nadstropju sta pozvonila. Odprla jima je mamica in teta.

»Dober večer!« sta pozdravila, se takoj sezula in si šla takoj umit roke.

Mamica in teta se je uščipnila v lice. Zdelo se ji je, da sanja prekrasne sanje. V resnici vendar fanta pridrvita v stanovanje z blatnimi čevlji, z njimi odtacata v otroško sobo, kričita in razbijata in vmes razmetavata. Za kakšno umivanje rok je bilo treba pol ure dogovarjanja in karanja. Danes pa kar nič.

»to so res le sanje,« je zamrmrala mamica in teta in kar mimogrede vzdihnila.

»Ali imaš špinačo za večerjo?« je vprašal Arjan.

»Ali imaš jetrca za večerjo?« je vprašal Davor.

»Ne,« se je zmedla mamica in tetain zato zmedeno rekla: »Danes nam vsega tega niso pripeljali iz trgovine.«

»Kajpa pašteto?« je vprašal Davor.

Mamica in teta je pokimala. Zdaj je prišel noter očka in stric.

»Veš kaj?« je rekla mamica in teta, »nekje si se zmotil. Pripeljal si mi dva fanta, ki ju ne spoznam. Ali si jih kje pomotoma zamenjal?«

»Neee!« sta v en glas zapela Arjan in Davor.

»Midva sva! Prava sva! Samo, od danes sva strašna bratranca!«

»Aha,« je rekla mamica in teta. Nič ni razumela in je upala , da bo nekoč vse razumela. Zato je dodala: »Aha!«

Potem je rekla še en: »Aha!«, ko sta fanta pojedla in se šla spet umit pa nato skočit v pižami, ne da bi ju kdo silil.

Mamica in teta je še kar kimala, oče in stric se je pa smehljal in mršil brke.

»Neverjetno,« je mrmrala mamica in teta in še, ko je bila že lep čas v postelji, je mrmrala in mrmrala: »Neverjetno!« 

Arjan in Davor sta hitro stekla do postelje. Preden pa sta to storila, sta šepnila eden drugemu: »Ti, a veš, kaj sva midva?«

In veliko kasneje že kar sredi sna, sta si momljaje odmomljavala:

»Ja, midva sva strašna bratranca.«

3. poglavje

NOČ JO BRŽ UCVRE NA DRUGO STRAN ZEMLJE

Mišice rastejo. Postelja stoka. Noč se prestraši. Jutro potrka. Pipa meče vodo. Milo se bori. Ščetke komaj stojijo. Brisače napadejo. Glavnik skuša gristi. Obleka nudi divji odpor. Stric se strese: »Kaj pa je to?«

Fanta sta se razporedila po enonadstropni postelji. Arjan je legel zgoraj in Davor spodaj. Spodaj bi sicer morala spati sestra in sestrična, a je bila na obisku pri drugi sestri in sestrični, kjer ju je druga mamica in teta pravkar odpravljala v mižale.

»Jaz bom takoj zaspal.« je rekel Davor.

»Ponoči rasejo mišice.«

»Uh,« je rekel Arjan, »danes sva vse pojedla in zdaj bova hitro spala. Strašno bova močna.«

Mamica in teta je oba poljubila in majala z glavo:

»Strašno, strašno,« je samo rekla in šla ven.

»Kar ugasni luč!« je zaklical Arjan, »midva se nič ne bojiva.«

»Ja,« je potrdil Davor,«nič!«

Čez čas se je v sobi zaslišal šum in postelja je zastokala. Strašna bratranca sta se obračala po ležiščih in prelagala svoje strašne mišice. Arjan je stiskal pesti.

»Jaz grem zdajle premagat zmaja,« ni zašepetal. » potegnil ga bom ven iz gradu in ga raztrgal na štiri kose. Potem jih bo treščil na most čez reko. Naj ga lepo čuvajo.«

Spet se je obrnil pod odejo, da je postelja ječala.

Davor je stiskal pesti.

»Jaz grem zdajle prestavljat hiše,« ni zašepetal. »Mojim prijateljem ne bo več treba hoditi čez vse mesto, kadar bodo hoteli k meni na obisk.«

Obrnil se je pod odejo, da je postelja kar vzdihovala.

Še veliko stvari bi se lahko zgodilo, ampak noč se je prestrašila obeh fantov in jo ucvrla na drugo stran zemlje. Postavno jutro pa je brez obotavljanja s svetlimi prsti potrkalo na njune hrabre očke.

»Naprej!« sta najprej zamrmrala in mu odprla veke. Potem sta se samo spogledala in bila že budna.

»V kopalnico!« je vzkliknil Arjan.

»Na juriš!« je dodal Davor.

Planila sta iz sobe, treščila v predsobo in odločno naskočila kopalnico. Arjan se je takoj spopadel s pipo, jo zgrabil in ji zavijal vrat, da je kar teklo od nje, nekaj časa mrzlo in nekaj časa toplo. Metala je vodo po obeh fantih, da bi jima iz lic in mišic izmila moč, a ni šlo. Davor se je boril z milom, da se je kar penilo. Potem sta pograbila zobni ščetki in ju tako zdrgnila s strašnimi zobmi, da so ščetine komaj še stale po konci. Zdaj sta se brisači vrgli nanju in ju ovijali in zavijali, ampak fanta sta ju ukrotila in ju obesila za vrata. Še glavnik je skušal zgristi zdaj enega, zdaj drugega, se podil po njunih glavah in si izčesaval pota, a je na koncu omagal in nemočno obležal na polici.

»Zdaj pa obleka!« je vzkliknil Davor.

«Na juriš!« je dodal Arjan.

Borba je bila strašna, a kratka. Majici, srajci, nogavice, hlae, puloverja in ostalo, vsi so nudili divji odpor, se zavijali in nagajali. A vse zaman!

Ko je očka in stric zapano pogledal v sobo, ga je streslo:

»Kaj pa je to? Pokonci, umita, oblečena?«

»Jasno!« sta fanta vzkliknila v en glas, »midva sva strašna bratranca!«

4. poglavje

»A BI PREMAGALA LUŽE? VPRAŠA ARJAN

Zgodba zdaj na vso moč teče mimo zavihanih nosov, mimo jezika, ki ga ni lepo kazati, mimo ograje, ki čaka v zasedi, mimo luže, ki pretaka umazane solze, ter se upehana ustavi ob bljižni brezi. Tam vrabci prhnejo: »Kaj bo, le kaj bo?«

»No,« je mrmral očka in stric, še vedno ves začuden, »gremo v vrtec.«

Arjan in Davor sta se spogledala in zavihala nosove.

»Daj, daj,« je rekel Arjan, »a mogoče jaz tebe kdaj za roko peljem v službo, a te kdaj?«

»Točno!« je vzkliknil Davor. »Sama bova šla.«

Očka in stric je takoj še enkrat šel v kopalnico in se umival z mrzlo vodo, da bi se zbudil. Ko se je vrnil, sta fanta še vedno gledala zelo odločno.

»Ti pojdi v službo, midva greva pa v vrtec,« je rekel Davor.

»A boš znal?«

Očka in stric je debelo pogoltnil.

»Mogoče bom,« je negotovo rekel.

»Pri rdeči luči počakaj, ne prehitevaj po mestu, pazi na prehodih za pešce in ne trobi. Pa da ne boš kazal jezika drugim šoferjem!« mu je požugal Andraž.

Potem sta z Davorjem dostojanstveno odšla skozi vrata.

Na stopnicah ju je v zasedi čakala ograja. Joj, kako bi se kakšen neumen smrkavec zadrsal po njej navzdol, joj, kako bi se. No, on mogoče že, ne pa strašna bratranca. Šla sta lepo dol do glavnih vrat.

Vrata so od strahu trepetala. Pričakovala so strašen sunek s čevljem med rebra in morda še kaj hujšega.

»Krepiti morava mišice,« je rekel Davor in z eno samo roko odrinil težka vrata. Arjan jih je nato prav tako z eno roko potisnil nazaj in zaprl.

»Zdaj lahko malo tečeva!« sta vzkliknila in jo ucvrla po ozki poti.

Ampak ob njej so se šopirile krasne luže. Kar čakale so, da bi kdo brodil po njih in spuščal sem in tja lesene bojne ladje ter namakal rokave srajc in jopic.

»Hm,« je brundnil Arjan in se ustavil.

Davor se je tudi ustavil, ampak pogled mu je ves čas uhajal proti lužam.

»A bi takole mimogrede premagala tele luže?« je vprašal Arjan.

»Ja,« je pokimal Davor, »samo kako?«

»Luža hoče, da bi čofotala in packala po njej. Midva jo bova pa kar lepo pustila,da jo popije sonce. Že danes popoldne je ne bo nikjer več,« je zatrdil Arjan. Luža je takoj začela pretakati umazane solze. Ampak fanta je nista več videla, ker sta že drvela proti vrtcu. Vrabci iz bližnje breze so strahoma prhnili na vse strani in začeli čivkati, da so bolela ušesa: »Strašna bratranca drvita v vrtec. Kaj bo, le kaj bo«?

5. poglavje

»HM,« SE OGLASI DAVOR. »KAJ PA MIDVA?«

Ogromno ladjevje pripluje in se ustavi pred majcenim brodovjem. Ali bodo poredni kapitani premagali pridne kapitane?Kam se dva para oči žalostno zazreta? Fantoma mišice kar pokajo in zato skupaj vzklikneta –»Živijo!« –in švigneta.

Ko sta prišla do parka pred vrtcem,je Andrej plezal čez žično mrežo, Mitja pa je lezel skozi luknjo pod njo.

»Hm,« je rekel Davor. »Kaj pa midva?«

»Hm,« je odvrnil Arjan in noge so mu kar same hotele malo poplezati po ograji.

»midva sva strašno močna,« se je spomnil Davor. »Midva pretepava zmaje in Marsovce in leve. Midva ne plezava po ograjah.«

Arjan je medlo pokimal. Tako rad bi bil vsaj malo smrkavec in ne le strašni bratranec.

Dvomi so se pritihotapili vanj.

Ogromno ladjevje porednih misli je iz vseh strani priplulo na sredo njegovih možganov. Tam se je majceno brodovje odločnosti za lepo vedenje z zadnjimi silami pripravljalo za spopad. Poredni kapitani so bili skuštrani, zapackanih lic in lampijončki v očeh so se prižigali z nagajivimi mislimi. Pridni kapitani so bili umiti, počesani, mirno so gledali okrog.

»Kaj pa,« je začel Arjan, »kaj pa če …«

»Tovarišica gre,« ga je kot iz sanj prebudil Davor. »Greva obut copate.«

Šla sta noter in se takoj za vrati zazrla sama vase. Na steni je viselo ogromno ogledalo do tal. Vanj sta pravkar vstopila dva fanta. Bila sta urejena, kot bi ju tja dostavil majhen kamion, ki razvaža okrog po svetu pridne mamine sinčke. Čevlji čisti, hlače nič zapackane, roke ob telesu in ne v žepih, lasje razvrščeni v paradni pričeski.

»Joj, Davor?« je vprašal levi fant. »Kaj sva to midva?«

»Ja, Arjan,« je čez čas počasi odvrnil desni fant. »Midva.«

Dva para oči sta žalostno pogledala v tla.

»Hej!« je zdajci kriknil Davor. » Potipaj moje mišice! Ali so trde?«

Arjan je prijel Davorja nad komolcem.

»Uh,« je zastokal, »veš, da so!«

»Daj,« je brž vzkliknil Davor, »bom še jaz potipal tvoje!«

In še preden je Arjan kaj rekel, je Davor zastokal: »Joj, kako so trde!«

Zdaj sta dva fanta iztopila iz ogledala in mirno šla do omaric s copati. Copati so se nastavljali in nastavljali, hoteli so, da bi jih nekdo malo metal naokrog. Ampak trdih mišic se za kaj takega res ne uporablja.

Mimo so prišle tri punce. Njihovi lasje so kar prosili, da bi jih kdo pocukal. Ampak kaj bi z ženskimi kitkami, če ti mišice kar pokajo in čakajo, da bodo ruvale drevje.

Fanta sta si obula copate in lepo zložila čevlje.

»Živijo!« je rekel Davor in stekel k levim vratom.

»Živijo!« je rekel Arjan in švignil k desnim vratom.

6. poglavje

OBE MALO PRIKIMAVATA IN ODKIMAVATA

Ne gre drugače. Povedati moramo: v tem poglavju tovarišici tekata po hodniku in bi skoraj trčili. Ker se dogajajo take reči, ni prav nič čudnega, da navsezadnje pride še do naslednjega stavka: »In potem bi imeli strašni vrtec?«

Arjanova tovarišica je razdelila malico in šla malo ven na hodnik. Davorjeva tovarišica je tudi razdelila malico in šla malo ven na hodnik.

»Oh,« je rekla prva in zaskrbljeno pogledala drugo, »mislim, da je Arjan bolan.«

»Oho,« je začudeno pogledala druga in odgovorila prvi, »čudno, pravkar sem ti hotela reči, da je Davor najbrž bolan.«

Obe sta malo odkimavali in prikimavali.

»Arjan je priden, ne prepira se, uboga, ne pretepa se in ne nagaja. Ne vem, ne vem…«

»Točno to se dogaja z Davorjem. Ne vem, ne vem…«

Obe sta še malo odkimavali in prikimavali, potem pa sta šli nazaj v sobi.

Čez čas je tovarišica poklicala Arjana k sebi in ga tiho vprašala:

»Ali imaš vročino?«

»Ne,« je rekel Arjan, »imam strašne mišice in midva z Davorjem sva strašna bratranca. Vse jeva in sva strašno močna. Lahko pretepeva vse bacile in velikane.«

Tovarišica je šepnila, da tako strašno močni fantje potem najbrž ne nagajajo in se ne ravsajo, ker bi s svojo strašno močjo lahko koga hudo poškodovali.

»Ja,« je odvrnil Arjan in napel mišice.

Tovarišica je nato stopila ven, da bi stekla do sosednje sobe, a prav takrat je tudi druga tovarišica stopila malo ven, da bi stekla do sosednje sobe. Skoraj trčili sta.

»Veš kaj!« je hitro rekla druga tovarišica, še preden je prva lahko odprla usta, »Davor in arjan sta strašna bratranca!«

Potem sta še malo govorili in si vse pojasnili.

Čez čas se je čez hribe in doline pripodilo popoldne. Kmalu za njim sta v vrtec prišli dve sestri in sestrični po svoja dva strašna bratca in bratranca.

»Arjan!« je zaklicala prva v prvo sobo.

»Davor!« je zaklicala druga v drugo sobo.

Ven sta prišla oba fanta, z vsakim pa še po ena tovarišica. Na hodniku so vsi štirje stopili skupaj.

»Vesta kaj, strašna bratranca?« je začela ena tovarišica.

Arjan in Davor sta jo pogledala.

»nekaj bi vaju prosili,« je rekla druga tovarišica. »Ali bi nama vidva pomagala, da bi skupaj iz najinih skupin naredili dve strašni skupini?«

Arjan in Davor sta se spogledala in nato zaklicala v en glas:

»In potem bi imeli strašni vrtec?«

Tovarišici sta pokimali z iskrečimi očmi.

»Uuuuu!« sta dahnila fanta.

7. poglavje

SESTRI IN SESTRIČNI IN NJUNE SKRBI

»Švist, švist!« seka sablja. »Bzzz, bzzz!« kosi pištola. »Hi hi, ha, ha, ho, ho!« opleta Arjan. »Hi, hi, ha, ha, ho, ho!« cepeta Davor. Oče in stric brunda:« To se dogaja, kadar ima človek strašna bratranca pri hiši.!«

Sestri in sestrični sta bili starejši. Hodili sta v šolo in nista imeli časa za razne mulčevske otročarije. Zato nista nič spraševali, nič se nista čudili in nič nista modrovali. Imeli sta svoje skrbi.

Strašna bratranca sta doma izjavila, da nista lačna in sta šla na dvorišče.

»Uuu,« je rekel Davor in oči so se mu bliskale, »strašen vrtec bomo imeli, kaj?«

»Ja« je pritrdil Arjan. »A greva zdaj na raketo?«

Na parkirišču pred blokom je stal avto brez koles in brez strehe. Očetje so se ob njem mnogokrat jezili. Smetarji so odkimavali z glavami. Hišni sveti so razpravljali na sestankih. Ampak avto je kar obstal tam in otroci so ga imeli raje kot vse gugalnice in zelenice. Arjan je skočil za volan.

»Gremo!« je kriknil.

»Naravnost v vesolje!« je poveljeval Davor.

Motorji so strašno zarohneli. Arjan je zavijal med oblaki in se izogibal zvezdam, ki so švigale mimo.

»Pazi!« je zakričal. »pošastne pošasti napadajo od vseh strani!«

Davor je na dnu rakete našel vesoljsko protipošastno pištolo. Streljal je, da mu je pot tekla po licu. Arjan je izpustil krmilo in se z bridko sabljo boril na življenje in smrt.

»Švist, švist,« je sekala sablja.

»Bzzz, bzzz,« je kosila pištola.

»Tako,« je čez čas rekel Davor in si obrisal čelo. »Ni jih več.«

»Pozor!« je kriknil Arjan, »zmaj te hoče od zadaj!«

Davor je pogledal nazaj in stopil vstran.

Tako je ravno nastavil ramo udarcu, s katerim je Arjan mislil odsekati tri glave na mah. Zakričal je od bolečine. Arjan je obnemel, v naslednjem hipu pa je tudi on tulil, ker mu je Davor ročno ubil bacila, ki se je pasel na njegovih hrabrih prsih.

Hip zatem je jokavi duet zvonil pri vratih.

»Kaj se vendar godi?« je oče in stric planil iz popoldanske dremavice.

»Arjan me jeeee!« je jokal Davor.

»Davor me jeeee!« je stokal Arjan.

Oče in stric je pozorno pogledal, če manjka kakšna glava. Preštel je roke in noge. Pretipal je rebra. Ko je tipal, če so pazduhe še cele, sta Davor in Arjan planila v smeh.

»Kaj se to pravi?« se je zjezil oče in stric. »Če sta jokala, se prosim jokajta. Ne pa takole, kar v smeh!«

»Hi, hi, ha, ha, ho, ho!« je opletal Arjan z rokami.

»Hi, hi, ha, ha, ho, ho!« je cepetal Davor.

»Saj pravim,« je zabrundal oče in stric, »to je pa tako , če ima človek strašna bratranca pri hiši!«

8. poglavje

»ČE JE PA TAKO, PRIDITA TAKOJ NOTER!«

Kaj je sedem velikanov in sedem sedmoglavih zmajev v primerjavi z eno zobozdravnico Natašo in kaj v resnici počne sveder z gnilo plombo ter kaj se pravi niti piskniti sredi vrtanja. Kaj konec koncev pomeni vzdih: »Joj, joj!«

Fanta sta šla v kopalnico in si izmila solze. Ko sta prišla ven, je rekla mamica in teta:

»Saj res Davor in Arjan. Danes sta naročena pri zobozdravniku.«

Arjan bi se šel raje srečat s sedmimi velikani. Davor bi šel raje mirit sedem sedmoglavih zmajev.

»Hm,« je zamrmral Arjan, »kaj res?«

»Hm,« je dodal Davor, »kaj je nujno?«

»No,« je rekla mamica in teta, »če se bojita, pa nič, če se bojita.«

Fanta sta gledala v tla. Tam sicer ni bilo nič zanimivega. Ampak enostavno prijalo jima je gledati v tla. Potem se je oglasil Davor:

»Saj se ne bojiva.«

»A res ne?« je vprašala mamica in teta.

»Kje pa.« je pribil Arjan, »midva ne!«

Odpeljali so se. V Čakalnici ni bilo nikogar. Potrkali so. Ven je pogledala zobozdravnica Nataša.

»O,« je rekla in se zasmejala, »zdravo, fanta, zdravo, bratranca!«

»To nista bratranca,« je rekla mamica in teta, #to sta strašna bratranca.«

»Ojoj,« se je prestrašila Nataša. Potem se je spomnila, da se zobozdravniki pravzaprav ničesar en boje.

Vprašala je:

»Kaj to pomeni, da sta tako strašna, da se nikogar in ničesar ne bojita?«

»Ja,« je rekla mamica in teta, ker sta Arjan in Davor za vsak slučaj malo molčala.

»Se ne bojita, če jima kdo malo pogleda v usta?« je vprašala zobozdravnica zelo milo in odločno. Nato je še dodala:

»Če je tako, pridita noter!«

Davor se je kar mimogrede znašel na stolu in odprl usta. Zobozdravnica je gledala noter in rekla: »Tale zob bomo popravili. Čebelica bo malo pobrenčala in položila v zob zvezdico.«

»Daj no,« je rekel Davor, »saj ni res. S svedrom boš dala gnilobo stran in luknjo napolnila s plombo.«

Nataša je odprla usta, kot bi njej popravljali zob.

»In malo bo bolelo,« je dodal Davor. »Saj mora, če sem pogrizel toliko bonbonov. Zdaj pa že začni.«

Zobozdravnica je pohitela. Davor ni niti pisknil, Ko je opravil, je stopil s stola in tako mimogrede ponosno rekel Arjanu:

»Saj ni nič. Ona se je bolj bala kot jaz.«

Zdaj tudi Arjan ni mogel drugače, kot da je bil strašni bratranec. Ko je skočil s stola, je zobozdravnica Nataša brisala potno čelo in stokala:

»Joj, joj, vidva sta pa res strašna bratranca. Kaj takega!?«

Ko so se dogovorili za prihodnjič, je Arjan rekel zobozdravnici:

»Pripravi novi dve plombi in se ne boj. Saj te ne bo preveč bolelo.«

9. poglavje

VELIKANA S STRAŠNO VELIKIMI VREČAMI

Vse skupaj se skoraj neverjetno zaplete, ker se nekatere police v slaščičarni šibijo, Arjan in Davor pa samo medlo kimata. Težko verjamemo, ampak mamica in teta sega v denarnico in zamišljeno ponovi: »Če je pa tako …«

Ko so se vsi trije peljali z avtom proti domu, je Arjan povrtal po nosu in rekel:

»Na koncu ulice je slaščičarna.«

»Uuu,« se je razveselil Davor.

»Če hoče imeti kdo dobre možgane, mora jesti veliko sladkorja,« je nadaljeval Arjan.

»A si ti danes že jedel kaj sladkorja?« ga je vprašal Davor.

»Ne,« je odkimal Arjan. »Nisem. Ampak, Najbrž bi ga moral. Strašni bratranci morajo imeti tudi dobre možgane.«

»Saj res,« se je zdaj spomnila tudi mamica in teta, »danes sta bila pridna pri zobozdravnici.«

»Ne reče se pridna,« je ugovarjal Davor, »reče se strašna.«

»Potem pa lahko dobiva za nagrado sladoled,« je menil Arjan.

»Uuuu!« se je razveselil Davor, »Sladoled.«

Ustavili so se pred slaščičarno in takoj za tem vstopili. Ampak, slaščičarne so čudne: nimajo le sladoleda, pač pa se police šibijo od bonbonov, čokolad, piškotov, tort, žvečilnih gumijev in napolitank. In vse to se smeje in dobrika.

»Sladoled smo rekli, ne?« je vprašala mamica in teta.

Arjan in Davor je nista slišala. Zasanjano sta se potepala po policah. Ob njiju sta na vsaki strani stopila dva velikana s strašno velikimi vrečami. In fanta sta kazala s prsti in govorila; »Pa še tole! – Pa še tole!« In velikani so vsakič pokimali in z lopatastimi rokami zajemali sladkarije in jih kot z bagerji stresali v vreče.

»Sladoled smo rekli, ne?« je mamica in teta skoraj zaklicala. Velikani so se prestrašili in zbežali. Arjan in Davor sta začudeno pogledala in nato medlo prikimala.

Slaščičar je vsakemu položil v tulec tri barvaste kepice. Dva fantovska jezička sta se kar brez mask in plavuti globoko potopila vanje.

»Mamica,« je skoraj malo zasitnaril Arjan, »kaj pa španski vetrci?«

»Teta,« je skoraj zacvilil Davor, »kaj pa torte?«

»Strašna bratranca se ne cmerita in ne prosjačita v slaščičarni,« je hladno rekla mamica in teta »Saj sva bila že dva dni strašna bratranca,« se je spomnil Arjan, »zdaj imava lahko počitek.«

»Ja,« je pokimal Davor, »počitek.«

»Oho,« se je razburila mamica in teta, »a tako je z vama? Vidva sploh ne mislita zares? Samo igrala sta se ves čas, da sta strašna bratranca? Ob takile slaščičarni hočeta vse pozabiti?«

Fantoma so očke postale velike in otožne.

»Saj sva še strašna bratranca,« je zamrmral Davor.

»Španske vetrce in torte in morda še kaj podobnega bi imela jutri za malico,« je zamomljal Arjan.

»Če je pa tako,« je rekla mamica in teta in segla v denarnico, »če je pa tako …«

10. poglavje

STRAŠNA BRATRANCA IN STRAŠEN SPOMIN

Za mizo se drenjajo: mamica in teta in strašna bratranca, dva očeta in strica, še ena mamica in teta ter dve sestri in sestrični. Vmes poseže konec zgodbe. Tik pred tem prisope in izgine stavek: »Strašna bratranca imata tudi strašen spomin!«

Ko so se mamica in teta ter strašna bratranca pripeljali domov, je bila tam prava gneča. Za mizo so sedeli dva očeta in strica in še ena mamica in teta, v sobi sta se igrali dve sestri in sestrični.

»O,« je rekel drugi očka in stric, »fanta sta tukaj.«

»Zmotil si se,« ga je popravil prvi očka in stric, »strašna bratranca sta tukaj.«

Arjan in Davor sta zažarela.

»Kaj pa je zdaj to?« sta se prestrašila druga mamica in teta in drugi očka in stric.

»Midva jeva vse po vrsti,« je začel Davor, »in imava strašne mišice. Glodava prepečenec in imava strašne zobe. Midva vse premagava.«

»Oh, oh, oh, oh,« so se prestrašili odrasli.

»Ampak,« je rekel Arjan, »ker imava take trde mišice, se z otroki ne tepeva, da jih ne bi poškodovala, in ne nagajava in ne delava neumnosti.«

»Oh, oh, oh, oh,« so se čudili odrasli.

»Zobozdravnika se ne bojiva!«je vzkliknil Davor.

»S tovarišicama bomo naredili strašen vrtec. Vsi bodo taki kot midva!« je pohitel Arjan.

Začudenju ni bilo ne konca ne kraja. Stanovanje je postalo premajhno za vse dogodivščine, ki sta jih opisovala strašna bratranca. Po zraku je kar žvižgalo od strašnih bitk. In iz njunih ust se je vsipala nova in nova obljubljena pridnost. Z njo bi lahko napolnili na tisoče skrinj, pa kaj, ko za take skrinje v majhnih stanovanjih nikoli ni prostora.

»No,« je čez čas rekel drugi očka in stric, »Zdaj bo treba domov in spat. Lepo se poslovita.«

»Neeeee!« sta v en glas zajokala Davor in Arjan.

»Ali prav slišim?« se je začudil prvi očka in stric. »Kaj jočeta in se upirata, vidva, strašna bratranca?«

»Saj ne moreva biti strašna bratranca, če ne spiva skupaj,« je ugovarjal Davor.

»Aha,« je ugotovil drugi očka in stric, »vidva sploh nista dovolj strašna. Vidva sta strašna samo, če pazita eden na drugega. Aha, aha!«

»To pa že ne!« je vzkliknil Arjan.

»To pa že ne!« je vzkliknil Davor.

Mamici in teti in očka instrica so se spogledovali.

»Oba bova še naprej zelo strašna. In tovarišicam bova pomagala, da bomo imeli strašen vrtec. Drugič bom šel pa jaz k Davorju za kakšen dan, da bova spet skupaj strašna. Strašna bratranca!« je zatrdil Arjan.

Ko so že šli po stopnicah, je Davor pritekel nazaj.

»Tim je rekel prvi mamici in teti, »daj mi malo sladkarij, ki si nama jih kupila jutri za malico!«

»Strašno,« je rekla, »strašna bratranca imata tudi strašen spomin!«