Strašen božični večer
| Strašen božični večer. Povest. Fran Zbašnik |
Avtor se je podpisal s psevdonimom Žaljski.
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.
[uredi]Sveti večer je.
Pri Samotnežu — tako imenujejo posestnika, čegar majhno in samotno posestvo leži na Krasu nekje na precej visokem in nekoliko strmem griču — ni zaznati tistega veselega gibanja, ki se opazuje ta lepi večer v vsaki krščanski hiši.
Lep je res ta večer za vsakoga, ki ga ne tarejo skrbi in nadloge. Ako pa tepe človeka nesreča, tedaj občuti ravno ta večer, ko se veseli ves svet, tem hujše svoje zlo. In pri Samotnežu niso bili srečni. Kako pa se naj veseli družina, ako gospodarja ni domá. Samotnež je bil pred dvema letoma in pol odšel tja, kamor hodi dandanes toliko ljudij iskat si sreče — v Ameriko. Pustil je domá svojo mlado ženo, petletno hčerko Marijanico in pa svojega že priletnega očeta.
Samotnež je bil dober gospodar. Varčen je bil in priden in ni šel iz slabega namena v svet. Morda je celó malo preveč hrepenel po tem, da bi obogatel in tako svoji družinici in sebi priskrbel prijetnejše življenje. Ravno ta misel, da bi si opomogel, bila je vzrok, da se je namenil v Ameriko. Bilo jih je odšlo že pred njim mnogo drugih iz ondotnega kraja tjakaj, in iz pisem, ki so jih pošiljali domú, ni bilo posneti, da bi se jim godilo slabo.
»Zakaj bi tudi jaz ne poskusil svoje sreče,« rekel je nekdaj svoji ženi, ko se je zopet pripravljala majhna četa moških na daljno pot. »Domá ne pridemo nikdar do tega, da bi malo boljše in brezskrbneje živeli. Tukaj ni drugega, nego delo in trud. Celo leto trpimo za to, da po zimi za silo izhajamo. Da pa bi za prihodnjost deli kaj na stran, o tem še govoriti ni!«
»Nikar, dragi Janez!« ugovarjala je žena. »Saj se nam ne godi tako slabo, da bi morali obupavati. Da le izhajamo! Kaj bi tako hlepel po premoženju! Saj ne rečem, da ni dobro, če se ima kaj na strani, toda, da bi zaradi tega domá puščal očeta, otroka in mene in šel v Ameriko, ne, dragi Janez, tega ne stori! Saj ni tako gotovo, da si tam res kaj prislužiš. Nekterim se to morda posreči, drugim zopet ne! In jaz se tako bojim za te! Kaj bi počeli, ako bi se ti kaj prigodilo!«
»Ženske ste vse jednake,« odvrnil je mož. »Kaj bi se vendar tako bala! Saj nisem otrok! Bom že pazil, da se mi ničesar ne prigodi; za to ne skrbi! In to ne toliko zaradi sebe, nego zaradi vas. Seveda nesreča se mi res lahko prigodi, toda nevarnosti ni v Ameriki nič več nego tukaj. Povsod smo v božjih rokah. Ne smeš si misliti, da je Amerika kdo vé kako strašna dežela. Svet si je povsod podoben in ljudje tudi. In pa saj ne grem sam. Več skupaj nas gre. Pa tudi ko bi šel sam, dobim tam znancev. Žagarjev Matija iz Lipnice, ki je zdaj že pol leta tam, pisal je pred kratkim, kako dobro se mu godi, in da je tam še dosti zaslužka. Zato smo se dogovorili, da jo udarimo vsi v tisti kraj, kjer se on in z njim baje še več Slovencev nahaja.«
»Žagarjevega se mi boj!« reče žena. »Sovraži te, in mene tudi!«
»Oh, to je že davno pozabil, da ga nisi hotela,« odvrne mož in se zasmeje. Krivico mu delaš, ako misliš, da naju sovraži. Saj sem vendar dostikrat govoril z njim, pa nisem mogel nikdar opaziti, da bi imel kako nevoljo zoper mene. Nasprotno! Vedno je bil prav prijazen z menoj!«
»Dosti prida pa ni,« oglasi se stari Samotnež, ki je poslušal ta pogovor. »Tudi oče njegov ni bil nič vreden, poznal sem ga dobro. Celi občini je bil v pohujšanje in nazadnje je izginil nekam, da živ krst ne vé kam. Pravili so, da je tolovaj nekje na Hrvatskem.«
»Nikarte, nikarte, to so same abotnosti,« ugovarja sin. »Govoré res marsikaj ljudje, in vendar ne vé noben povedati, kje in kdaj je kaj hudega ali slabega storil, bodi si oče, bodi si sin. Na to, kar blebetajo in kar si izmišljajo ljudje, ne smemo polagati nobene veljave.«
»I no, pa imej ti prav!« odvrne starec. »Saj jaz ti ne branim iti! Če ni bilo drugih tam konec, tudi tebe ne bo! Samo glej, da res kaj zaslužiš in pošlješ domú. Saj veš, da bomo težko izhajali brez tebe.«
In tako je bil odšel mladi Samotnež.
A to samo na sebi ni bilo vzrok, da so bili na ta večer pri Samotneževih tako žalostni. Da se gospodar v hiši težko pogreša, in da je vsaki obitelji zlasti ob takih prilikah hudo, če manjka kdo izmed ljubih domačih ljudij, to je naravno. Pri Samotneževih pa ni bilo samo to, da so se čutili božični večer nekako zapuščene, ker ni bilo gospodarja domá, ampak trla jih je tudi grenka žalost za to, ker niso nič upanja imeli, da bi se še povrnil kdaj.
Kake tri mesece potém, ko se je bil poslovil od njih, bili so pač dobili od njega pismo, v kterem jim poroča, da je srečno dospel na kraj svojega smotra. Naznanil jim je tudi, da od začetka ni bilo nič pravega zaslužka, da pa je zdaj dobro naletel, in da upa, da jim bo mogel na pomlad že kaj poslati. Toda to je bilo jedino pismo, ki so ga prejeli od njega. Od tistega časa pa ni bilo ne duha, ne sluha o njem. Pač pa jim je došlo pred dobrim pol letom pismo, pisano od tuje roke, a brez podpisa. O, to je bilo grdo in strašno pismo! Pisal je isto »dober prijatelj«, kakor se je pisec sam imenoval v pismu, ženi Samotneževi in ji namignil, naj nikar več ne čaka na moža, ker ga ne bo videla nikdar več. »Ni se sicer ponesrečil,« tako je stalo v pismu, »ampak ustanovil si je novo domačijo in si priskrbel drugo družino, v kteri se prav dobro počuti. Srečen je in vesel, samo tedaj je slabe volje, če ga kdo spomni njegovega rojstnega kraja ter na otroka in ženo, ktera je zapustil onkraj širnega morja.«
To je bilo preveč za ubogo ženo. Že to, da od svojega dragega in tako ljubljenega moža toliko časa ni dobila nobenih poročil, prenašala je težko, ta novica pa jo je grozno pretresla. Sevéda se ji je to nekoliko čudno zdelo, da pismo ni bilo podpisano, in hodilo ji je pač tudi na um, da je vse to morda grdo obrekovanje. Toda čula je že tolikokrat, da je ta ali oni mož storil prav tako, kakor je bilo o njenem možu povedano v pismu, in ako je še premislila, da ji on že toliko časa ni nič sporočil, in da na tri pisma, ki mu jih je pisala, ni dobila nikakega odgovora, tedaj ni mogla drugače, nego verjeti, kar ji je pisala neznana roka.
O, to so bile grozne ure, ki jih je od tistega časa sem živela! Trpela je noč in dan brez vsakega odmora. Tudi v spanju jo je pekla grda nezvestoba moževa, in sanje so bile večkrat groznejše, nego resnica; zakaj te so ji kazale iz življenja njenega moža posameznosti, o kterih je, vzbudivši se, še vedno smela upati, da niso resnične. Tako brez počitka noč in dan, začela je omagovati. Poprej tako krepka, tako zdrava, vesela in zadovoljna, jela je bledeti in pešati. Od dne do dne je postajala slabejša in ta večer je čepela, komaj osem in dvajset let stara, kakor kaka stara ženica, sključena in pokašljujoč, na klopi med vznožjem svoje postelje in pečjo. Njena hčerka, sedemletna Marijanica, bila se je stegnila po klopi in naslonila glavo v materino naročje. Obe sta molčali, mati in hči, in samo zdaj pa zdaj se je izvil kmalu jedni, kmalu drugi globok vzdihljaj iz prsij. Vzdihovala je mati, in vzdihovala je hči, da si zadnja morda ni vedela, zakaj. Bili sta precej dolgo sami, ko vstopi stari oče in pretrga molk, rekóč:
»Čuden božični večer to! Saj jih imam že črez sedemdeset na hrbtu, pa ne pomnim še kaj takega. Da je bil hud mraz ta večer, to se je pač večkrat prigodilo. Hud mraz, pa jasno nebo, dà, to že gre za sveti večer, toda taka grozovita burja, in pa da bi tako padal sneg, kakor pada nocoj, nak — to pa res ni, kar si bodi! Kako pa naj gredó ljudje k polnočnicam? Cerkev bo prazna, saj ne more nihče iz hiše. Le poslušajte no, kako vihrá! Če nam nocoj ne odnese strehe, nam je nikoli ne bo.«
In rés je grozno žvižgalo in bučalo zunaj. Včasi se je zagnala burja s tako silo v hišna vrata, da so se kar podajala. Okna pa so šklepetala, da se je bilo bati, da šipe zdaj pa zdaj ne zažvenketajo po tleh.
»Bog nas varuj nesreče!« vzdihne gospodinja za pečjo ter poboža hčerko po licu, ki se še bolj pritisne k njej, kakor da bi jo bilo groza strašnega vršenja zunaj.
»No, bati se ravno ni treba,« vtolaži ju ded. »Bodimo veseli, da smo lepo na gorkem. Če bi nam tudi hišo razkrilo, ne bilo bi še vsega konec. Pa je ne bo! Takega tesarja ne bo več, kakor je bil rajni Demšar, ki mi je napravil ostrešje. To je tako vse trdno, kakor bi bilo iz železa. On je vedel, kaka mora biti streha v našem kraju. Le nič se ne bojta, da smo le med ozidjem. Ali revež tisti, ki je nocoj zunaj! Te praznike bomo gotovo čuli o nesrečah. Čudno bi bilo, če ne bi kdo obtičal v zametih.«
Po tem kratkem pomenku nastane zopet molk v hiši. Bili so vsi nekako zamišljeni, a mislili so vsi jedno in isto. Občutili so nocoj bolj, nego kdaj poprej, izgubo gospodarja. Oče se je spominjal sina, v kterega je stavil toliko nad, in od kterega je upal, da mu bode kdaj pomoč in opora; žena si je po tihem brisala solze po še vedno ji dragem možu, a malo dekletce je vzdihovalo po prehitro izgubljenem očetu.
Tako so molčali zopet precej dolgo, dokler se ni starčku zdelo to molčanje preveč. Odkašlja si in izpregovori:
»Neža!« — tako je bilo gospodinji imé — »vsaj nocoj pusti žalovanje. Kaj nimam tudi jaz vzroka, da bi bil žalosten? Pa nisem več in ne bom! Iz srca si ga iztrgaj, kakor sem si ga jaz! Saj ni vreden naše ljubezni. Rés grdo je storil z menoj in s teboj, in ne zasluži drugega, nego da ga pozabimo. O, včasi smo bili drugačni ljudje na svetu! Kako sem jaz ubogal in spoštoval očeta in mater, kako mi je bilo hudo, če sem ju moral za en dan zapustiti. Sedaj pa nima ta mladi svet nič več srca! Očeta pusti, ženo in otroka! Potém pa še kaj takega nam stori, kakor smo v tistem pismu čitali! Kazen božja naj pride nadenj!«
»Oh, nikar ne, oče!« vzdihne žena, ktere je bilo groza strašne kletve.
»Ali zasluži kaj drugega, nego da ga zadene jeza božja, takov človek? O pa ga tudi doleti, naj jo jaz že kličem nadenj ali ne! Četrte zapovedi ni Bog postavil za to, da bi jo teptali z nogami! Ali se to spodobi, da pusti mene, onemoglega starca, ki ga ima za vse zahvaliti, tako brez vse pomoči? Sram ga bodi tam, kjer je!«
»Oh, oče!« pripomni zopet gospodinja, »ne mislite toliko náse. Sevéda, dobrega nimate nič, in spodobil bi se vam kak poboljšek na stara leta, toda rajši še bolj stradam, samo da boste vi zadovoljni, in da se ne boste jezili nad svojim nesrečnim sinom!«
Zadnje besede je govorila jokajoč. Uboga žena se ni mogla vzdržati solz ob bridkem spominu, ki se ji je vzbudil v srcu.
»Saj ni samo záme!« ugovarja starček z nekoliko mehkejšim glasom. »Misliš li, da tebe lahko gledam, kako trpiš, in da mi ni nič za otroka, ki žalostno poveša glavo? Nesrečen, praviš, da je moj sin! Lahko ga imenuješ takó, toda ne pomiluj ga! Nesrečen je, ker se je izgubil in je izgrešil pravo pot, ali počuti se nemara pri tem prav dobro. Seveda, če se pomisli, da bo moral za to odgovor dajati pred večnim sodnikom, potem je res usmiljenja vreden. Mirne zadnje ure ne bo imel!«
Ubogi ženi, ki je svojega moža navzlic vsemu, kar je bila po njem hudega doživela, še vedno iskreno ljubila, in ki je bila rada pripravljena, odpustiti mu vse, ako bi se vrnil, rezale so te besede razjarjenega in užaljenega očeta, kakor oster nož, v srce. Bala se je, da bi nebo ne uslišalo njegove želje, ko je klical kazen nad svojega sina. Da bi torej storila konec temu neljubemu pogovoru, reče:
»Pozabiti ne smemo, da je sveti večer. Ker je taka grozna vihra, bomo težko čuli zvon, in jaz mislim, da bi kar začeli moliti.«
»Pa dajmo!« pritrdi njen tast.
Pokleknejo torej in jamejo moliti rožni venec, gospodinja naprej, hčerka in oče pa za njo.
II.
[uredi]Bučanje in razsajanje burje, te mogočne vladarice kraškega sveta, ni ravno nič strašnega in groznega za tistega, ki čepi pri gorkem ognjišču, ali pa se stiska pod odejo v prijetni postelji. Glavna stvar je, da je človek v varnem zatišju, potém naj le žvižga in buči ta vsako zimo zopet vračajoča se ledena razsajalka! Še nekako dobro se zdi človeku, če čuje ono čudno piskanje in vihranje, pa je lepo na gorkem in v zavetju. Toda gorjé onemu, ki je pod milim nebom in se mora boriti z njeno neukrotno silo. Kdor ni sam izkusil burje, njemu se sliši vse to, kar je čul o njeni moči, kakor neverjetna bajka. Kako bi bilo vendar to mogoče, da bi sapa dvignila tovorni vlak iz tira in ga prevrnila! In vendar se to zgodi! Lahko si tedaj mislimo, kako se posameznemu človeku lahko pripeti, da ga vrže ob tla. Pa to še ni najhujše. Če revež ravno ni močno priletel, pobere se zopet in se po cesti dalje lovi in opoteka. Kaj drugega pa je, če se mora človek boriti še zoper zamete. To vam je včasi čudno na Krasu. Na jednem delu ceste prah, na drugem zopet kakor hiša visok kup snegá. Tam, koder sapa brije, ni snegá, ker ga dvigne vsega v zrak in ga nese dalje; ondi, kjer pa burji moč pojemlje, kjer si takorekoč oddahne, pa pade vse, kar je nosila s seboj, na tla ter se nagromadi v visoke kupe snega. Črez žamete hoditi pa je zeló nevarno; človek se hitro upeha in utrudi, in najkrepkejšemu korenjaku se lahko prigodi, da mu sčasoma poidejo moči, in da obtiči v snegu.
Ne bomo se torej čudili, da je bil mož že ves upehan, ki je v tej grozni burji na sveti večer sopihal gor proti Samoti; na Samoti se pravi namreč kraju samemu, kjer stoji hišica, v kteri smo se ravno kar mudili. Od Samote do bližnje vasice, ki leži doli v ravnini, ni bilo o lepem vremenu več, kakor pet in dvajset minut. Tamkaj je naš popotnik nekaj časa poprej počival v neki gostilni. Odsvetovali so mu, iti dalje, kajti precej se je bilo že zmračilo, ko se je dvignil s svojega sedeža. Toda on se je nasmehnil in rekel:
»Menda me ne poznate, da me svarite. Burja mi je ravno tako dobra znanka, kakor vam. Pa tudi daleč domá nisem od tú. To kratko pot že še zmorem!«
Krčmar ga nekoliko natančneje pogleda in vzklikne:
»O Samotnež, ti si! Glej, glej, kako si se izpremenil v Ameriki! Sevéda, brada ti je vzrastla! Saj te še doma ne bodo spoznali. Pa oblečen si tudi malo drugače, nego je navada pri nas. No, no, dolgo nismo že nič slišali o tebi. Pa da ravno ta večer prihajaš!«
»Je že naneslo tako,« odgovori ta. »Ravno zató pa, ker je sveti večer, hočem na vsak način še nocoj dospeti do svojih ljudij. Zdaj je še le ob štirih; če hodim še tako počasi, lahko sem ob petih že domá.«
»Ne vem,« zmaje krčmar z glavo. »V takem nemara še nisi hodil domú. Dokler si bil še domá, čepel si ob takem vremenu v koči in si čakal, da je burja jenjala, potém si si pa ob belem dnevu naredil gaz dol v dolino. Ali pot, ki jo namerjavaš storiti še nocoj, je vsa druga. V temi v strmino hoditi, pa ob taki burji, to ni, kar si bodi. Jaz bi ti vsekakor svetoval, da prenočiš pri nas!«
»Oh ne, hvala, tega pa ne! Nič se ne bojim! Vesele praznike!«
»Tudi tebi! Z Bogom!«
In šel je.
Toda kmalu se je prepričal, da poti ne bo zmagal tako lahko, kakor je pričakoval. Hodil je že več, kakor jedno uro, a domá še ni bil. Pa kaj to, ko bi bil le vedel, kje je. Stemnilo se je bilo prej, nego je bil mislil, popolnoma, in povrh mu je burja v jednomer zanašala sneg v oči, tako da je bil primoran, pokrivati si jih z roko. Tudi, ko bi ne bila noč, ne bil bi mogel ničesar videti. Od začetka ga vse to ni skrbelo mnogo. »Nakvišku grem,« mislil si je, »vedno lepo gor proti vrhu, pa ne morem izgrešiti pota.« Ali to ni šlo tako lahko. Ker so bili sem in tja zameti tako visoki, da jih ni mogel na noben način pregaziti, moral je večkrat kreniti na stran in iskati drugod izhoda. Tako nazadnje že nič več ni vedel, gre li navzgor, ali po strani, ali nizdol. Ko bi bil šel vedno v jednomer nakvišku gor, moral bi bil že davno biti domá. Začne ga nekoliko skrbeti. Ustavi se in premišlja. Kaj, ko bi šel vendar nazaj. Toda kakó, ko je že davno izgrešil smer, in ko ne vé, na ktero stran bi se naj obrnil. Z navadne poti je morda že jako daleč zabredel v stran, in ko bi se mu posrečilo tudi zopet dospeti v dolino, bil bi morda tako proč od vasi v stran, da bi ne mogel več do ljudij. Precej dolgo stoji in premišlja, kam bi krenil, ko se mu zazdi, da mu sem ter tja med bučanjem burje doni zvonjenje na uhó.
»Aha, zvoni! Tedaj že dve uri hodim!« misli si. »Vendar od vasi moram biti že daleč v stran, ker se le sem ter tja izgubi do mene kak glas. Po tem takem pa bi moral biti tudi že blizu doma. Torej le pogumno zopet naprej!«
Jame tedaj z nova napenjati svoje moči. Gazi in gazi, razmetava sneg z rokami in krene zdaj na to, zdaj na drugo stran, da bi se izognil zameta, a bilo je skoro povsod jednako težko hoditi. Burja je v vrtincu sukala sneg po zraku in je njega kar sproti zasipala. Pri vsakem petem koraku si je moral odpočiti, tako onemogel je že bil. Dasi je bila burja ledeno mrzla, lil mu je vendar pot od prevelikega napora po licih, in vsak las záse je imel svoj curek.
Tesneje in tesneje mu je postajalo pri srcu.
»Tega bi si ne bil nikdar mislil!« reče, zopet nekoliko oddahnivši se. »Strašna noč to! Ko bi le vedel, kako daleč imam še do domače hiše! Noge mi kar nočejo več naprej! Toda morajo! Tu prenočiti bila bi gotova smrt! Oh, smrt! ...«
Stresne se pri tej misli.
In zopet rije dalje po snegu, a že brez vsakega pravega namena. To vé, da tu ostati ne sme, a da bi se mu posrečilo dospeti domú, to upanje mu gine bolj in bolj. Z veliko težavo dviga še noge. Komaj se izkobaca nekoliko iz snega, pa se zopet globoko vdere vanj. Ravnokar se mu je dozdevalo, da je prišel na bolj plitev sneg, pa se zopet pogrezne do pasa globoko. Nehoté se vsede, da bi si zopet odpočil. Prsi so se mu visoko dvigale, in hropel je, kakor človek, ki se silno trudi. Zbrati je hotel zadnje moči, da bi si pomagal iz snežnega groba, ki se je bolj in bolj zagrinjal in zapiral nad njim. Pri tem mu prihaja na misel, kar je včasi čul o zmrznjencih. Pripoveduje se, da je ni lažje smrti, nego če človek zmrzne, in premišljal je, je li temu res tako. Zdrezne se, to premišljujoč. Mogoče, da zmrznjencu zadnji trenutki, to je takrat, ko mu že zastaja kri, res niso posebno mučni, toda vse to, kar se godi poprej, to je grozno in strašno. Ta zavest, da se človeku bliža smrt s svojo ledeno roko, in da ni nobene rešitve več, ta zavest gotovo ni prijetna.
In to zavest je imel naš popotnik. Toda izkušal se je s silo iznebiti temnih mislij. Z glavo strese in reče:
»Kaj smrt! Z mano pa res še ni tako daleč. Nekoliko truden sem, drugega ni nič. Odpočijem si in potém grem zopet naprej. Enkrat že dospem do vrha. Samo bati se človek ne sme. Strah je slab pomočnik. Le pogum! Saj sem mlad in močan. In pa zaspati, zaspati ne smem! Hm, tako čudno mi je v glavi!«
Čutil je neko nenavadno omamico. Da bi se je iznebil, skloni se zopet po koncu in se z nova vpre z nogama ob tla. In glej, res se mu je posrečilo, izkobacati se, in pomaknil se je zopet za nekaj korakov naprej. Vesel tega uspeha, napenja se še dalje. Sapa mu je pohajala, ko je rinil, sam ne vedé, kam, in težko je sopel. Ne samo sneg mu ni pustil naprej, tudi burja mu je pihala naravnost v obraz in ga tlačila nazaj. Vendar on ne odjenja. Napenja prsi in jih stavi pogumno vihri nasproti. In šlo je res polagoma zopet naprej, dokler mu z nova ne zastanejo nogé ...
»Ko bi moral umreti!« Ta misel mu vedno in vedno prešinja glavo. Zopet se vsede v sneg in premišlja in govori sam s seboj:
»Kaj, da bi bil prišel iz daljne Amerike samo umirat semkaj? To bi bilo več kakor čudno! Hm, če je res, kar mi je pravil Žagarjev o moji ženi, potem bode vesela, da se me je iznebila. Dokler sem živel, morala je imeti še vedno nekoliko strahú pred menoj, če sem bil tudi v Ameriki. Bati se je morala, da prej ali slej vendar le stopim pred njo in jo pokličem na odgovor. No, vrnil sem se domú, da morda čisto blizu nje obtičim v snegu. — Nehvaležnica! Kako rad sem jo imel, in kako rad jo še vedno imam! Toda, če bi bilo vse to laž, če bi bilo to grdo obrekovanje — — o moj Bog, daj mi jo še enkrat videti, daj mi le še to učakati, da se prepričam o njeni nedolžnosti, potém rad umrjem! Saj ni mogoče, da bi bila moja Neža taka! O, koliko sem trpel od tistega časa, in zdaj, ko bi si imel olajšati srce, pa naj z obupnim srcem umrjem! Ne, moj Bog, tega ne boš pripustil. — Odpočil sem si, zdaj grem lahko zopet naprej. Aha, saj gre!«
Toda ni šlo dolgo. Ustavi se zopet in misli ... misli ... Vse mogoče podobe mu vstajajo pred očmi. Hkrati se mu zazdi, da vidi v svoji hiši samega sebe na mrtvaškem odru. Otresa z glavo, a vedno zopet mu vstaja ta prizor pred očmi.
»Oh, tako bom ležal!« jekne naposled. »Bog vé, črez koliko časa me najdejo. Te praznike me ne bodo dobili. Prav je! Zakaj bi jim kalil veselje. To bo čudno takrat, kedar me zalotijo. Rad bi vedel, kdo me najde. Kaj poreče žena, kaj porečeta oče in otrok? Zdi se mi, kakor bi čul jok! Ne, ne, to je bila burja! Ali jokali morda vendar bodo za menoj. Tudi žena? Oh, Neža, kaj ne, da ni vse tisto nič res! Koliko lažje bi umrl, ko bi vedel, da me še vedno ljubiš. — Umrl! Kako neumno govorim! Umreti je še čas! Kdo me pa sili umreti? Samo zaspati se ne sme, zaspati! — Ko bi mi le glava ne bila tako trudna! Počivati je nevarno. Kako se človek zazabi. Le naprej, naprej!«
Ker ga noge niso hotele več nositi, jame po vseh štirih kobacati dalje. Toda tako tudi ni šlo, ker se je pri tem črez glavo pogrezal v sneg. Še enkrat se skloni po koncu, še enkrat vpre noge, toda pri srcu ga prime krč. Zdaj je prepričan, da mu pojemljejo moči. Pride mu na misel, da bi klical. Res zavpije, kolikor se je le dalo, a njegov glas je bil tak, da se ga sam prestraši. Postoji nekoliko in zbira moči. Nató z nova zažene krik, a tudi sedaj njegov glas ni bil podoben človeškemu. Bilo je slišati njegovo vpitje, kakor rjovenje kake divje zverine. Kdo naj bi ga pa tudi slišal? Burje ne more prevpiti! Tudi s klicanjem ni nič! Zopet se vzdiguje mrtvaški oder pred njegovimi očmi in zopet vidi na njem ležati samega sebe! ...
O groza, groza!
»Bodi mi Bog milostljiv!« vzdihne in se zgrudi onemogel v sneg ...
III.
[uredi]Pri Samotnežu so bili rožni venec odmolili. Mati, ki je, kakor smo omenili, molila naprej, pristavila je še jeden očenaš in češčeno Marijo, da bi Bog pripeljal očeta na pravo pot.
Vsi so s pravo pobožnostjo molili v ta namen, tudi stari oče, ki se je ravno prej še hudoval nad sinom. Komaj pa odmolijo in se prekrižajo, udari jim nenavaden krik na uho. Vsi se spogledajo. Cuj, in zopet! Groza jih obide. Kaj je pač to?
Stari oče, ki se je hotel pokazati nekoliko bolj pogumnega, izpregovori:
»Nič ni bilo! Burja tuli tako neznansko!«
»Eh, oče, to ne more biti burja,« pripomni gospodinja. »Ta glas se je natanko razločeval od bučanja burje.«
»Potém se je pa kaka lisica priklatila sem v obližje!«
»Tudi to ne vém, če bo, oče,« ugovarja snaha in zre še vedno nekako preplašeno proti oknu. »Ravno tako se mi je zdelo,« nadaljuje, »kakor da bi kdo v strašni sili in že ves obupan klical na pomoč. Besed sevéda ni bilo nič razločevati, pa kedar je človek v smrtni sili, navadno samo vpije, toliko da bi pozornost obrnil náse. Kdo vé, ali ni kak človek zašel semkaj?«
»E, kdo neki bo stikal nocoj tod okoli! Kdo pa ima iskati kaj pri nas? K večjemu kak tat, pa še tisti si bo premislil, predno poskusi svojo srečo na naši beračiji. Sicer pa tatú ni škoda, če zmrzne. Kar spat pojdimo!«
»Oh, morda so pa oče,« vikne kar tako brez pravega premisleka dekletce.
»Kaj blebetaš?« obregne se nad njo stari oče. »Saj ravno nocojšnji večer si je izbral, da pride domú, ko je imel že toliko lepše priložnosti!«
»Ali nekaj bi se moralo vendar le storiti,« pripomni gospodinja, ktero je hčerkina opomnja čudno pretresla. »Naša krščanska dolžnost je, da pomagamo tistim, ki so v stiski in nevarnosti!«
»I kaj pa hočeš vendar storiti, no, pa povej!« odvrne stari Samotnež že precej nevoljen. »Ali naj grem jaz ven v to strašno noč, in naj blodim po snegu ter iščem tistega, ki ga najbrž nikjer ni. Ali pa pojdeš ti, ali ta tukaj? Še tega se manjka, da jeden nas obtiči v snegu, pa za nič in zopet nič. Še enkrat vama rečem, da to ni bil človeški glas. Lisica je bila, ali pa celó volk. Bodimo veseli, da smo na varnem. V takem času ni, da bi zverino srečaval. Kedar je sita, ogne se te, če pa je lačna, je druga! Lepo k počitku pojdimo, pa je!«
Začnó se slačiti, toda Neži vse to ni šlo prav v glavo. Vlekla je na uho, če bode še kaj slišala, a zaman. Vendar je bila prepričana, da je kak človek klical na pomoč, in vest ji ni dopuščala, da bi šla kar tako spat. Reče tedaj še enkrat:
»Kaj pa, ko bi skoz okno zaklicali, morda dobimo kak odgovor!«
»Pa te bo že slišal! Boš li ti prevpila burjo, ki si vsa bolehna, ali pa jaz, polomljen starec. Kar pomiri se in vlezi se spat. Naše pomoči ne potrebuje nihče, in če bi bil kdo v stiski, ne more zahtevati od nas, slabotnih ljudij, da bi se podajali zanj v nevarnost. No, pa ko bi res kaj bilo, saj bi ne rekel! Pa ni in ni! Zakaj pa zdaj več ne kliče? Če bi bil res kdo, ne bil bi se samo dvakrat oglasil, o tem si lahko prepričana.«
»Jaz pa vem, kaj storimo,« oglasi se zopet dekletce. »Svetilko prižgimo, pa jo v kot na oknu postavimo, da bo videl kam iti, če je res kdo!«
»Otrok, to pa ni slaba misel,« reče mati. »Saj je še nekaj sveče domá. Če tudi ne privabimo nikogar, naj gori pa za duše v vicah! Oče, kaj pravite?«
»Prižgite jo, če hočete! Zoper to nimam nič. Pa zgorela bo zastonj, to vama povem!«
Gospodinja poseže nató po malo svetilko na polico, prižge jo ter jo postavi tako v kot okna v zatišje, da je burja ni mogla lahko ugasniti ali prevreči.
Potolažena se nató spravi v posteljo.
Dober četrt ure so morda ležali, ko se gospodinji zazdi, da je nekdo potrkal na vežna vrata.
»Ali ste slišali, oče?«
»Kaj čem slišati?«
»Nekdo trka!«
»Kaj še? Burja buta ob vrata!«
V tem hipu se pokaže pri oknu, na kterem je stala svetilka z gorečo svečo, človeška podoba, in nekdo potrka na šipo.
Gospodinji zastane glas, da ne more izpregovoriti nobene besedice. Starec pa se oglasi in vpraša:
»Kdo je?«
»Odprite!« odgovori prikazen zunaj s slabim glasom. Zdaj skoči gospodinja po koncu, vzame svetilko z okna in hiti odpirat vrata. Nekaj trenutkov pozneje je bil tujec, poln snegá po obleki, na gorkem. Predno more kaj izpregovoriti, zdrkne onemogel na tla. Toda opomore si kmalu toliko, da se s pomočjo gospodinje in opirajoč se z roko ob klop spravi po koncu ter se vsede k peči. V tem sta bila vstala tudi deklica in stari oče. Na pol oblečena in čudeč se, bližala sta se nepoznanemu tujcu. Ta vzdigne tresočo se desnico in jo položi dekletu na glavo. Marijanica pa vpre oči vanj, zgane se in zakliče iz polnega grla:
»Oče! oče!«
V tistem hipu so ga spoznali vsi, in žena je objela svojega moža, a oče je stiskal roko svojemu sinu.
Bile so za trenutek pozabljene bridke ure preteklega časa, in le zavest, da je tu tisti, o kterem sta mislila, da ga ne bosta videla nikdar več, prešinjala je tako ženo, kakor očeta.
Nekoliko časa je še trajalo, predno je mogel mladi Samotnež izpregovoriti. Premražen ravno ni bil, saj je bil poten po vsem životu, ko se je boril z burjo in z zameti, a utrujen je bil tako, da se je komaj držal po koncu, in še vedno je grozno sopihal vsled prestanega napora. Pomagali so mu, da se je preoblekel, potém pa je žena naglo napravila ogenj in mu zavrela nekoliko kave, ker drugega takega ni bilo pri hiši, da se okrepča. In res se je, ko jo je bil popil, počutil precej bolje. Akoravno je bil hudo truden, vendar ni maral iti precej v posteljo, če so mu tudi prigovarjali. Hotel se je nekoliko nagledati svojih in tudi pomeniti se z njimi. Oni pa so radovedni čakali, kaj jim pové. Radi bi bili vedeli zlasti, kako je prišlo, da je ravno na nocojšnji večer dospel domu. Toliko, da mu niso z obraza brali njegovih skrivnostij, tako pazljivo so vpirali vanj svoje poglede. On pa začne:
»Ni dosti manjkalo, pa bi bil komaj petdeset korakov od doma obtičal v snegu. Ko bi ne bil ugledal luči, bil bi izgubljen. Nič nisem vedel, kje sem, in popolnoma sem bil že obupal. Sam Bog vam je vdihnil to misel, da ste postavili luč na okno. Truden sem bil že tako, da me niso noge nič več držale, in popolnoma sem se bil udal v svojo usodo. Bil sem prepričan, da je prišla moja zadnja ura. Ko pa ugledam tako blizu luč, prešine mi nova neznana moč vse ude. Res je to, kar pravijo, da upanje človeka poživlja in krepča. Ko sem opazil, da nimam več daleč do doma, začel sem se z nova izkopavati iz snega, noge so mi postale zopet krepke, in bil sem prej, nego bi si bil mislil, pri vas. Oh, kako sem hvaležen Bogu za čudovito rešitev. Vi si ne morete predstavljati, kako je hudo, ako gre človek, popolnoma zdrav, gotovi smrti v naročje. Nobene pomoči, nobene nade ni bilo več záme. Blodil sem iz doline gor več kakor štiri ure po snegu sem ter tja, kajti ob štirih sem šel v stran, in zdaj bo že deveta ura, in bil sem uverjen, da sem pot izgrešil, in da hodim okoli hriba, namesto da bi bil šel naravnost navzgor. Sam moj angelj varuh me je vodil, da sem naposled vendar prav prišel. Iskal sem zdaj na levo, zdaj na desno izhoda iz groznih žametov, videl pa in razločeval nisem ničesar v tej strašni temi. Ko bi ne bil dospel tako blizu doma, bi mi tudi luč ne bila nič več pomagala. Iz večje daljave bi je niti videl ne bil, pa tudi če bi jo bil, nedostajalo bi mi bilo močij priti do tod, in le še hujše bi mi bilo umreti, ko bi bil vedel, da ste blizu mene, pa mi ne morete pomagati. Toda povejte mi, kako ste prišli na to misel, da ste prižgali luč?«
»Molili smo rožni venec,« odgovori žena, »in ravno smo izmolili še jeden očenaš in češčeno Marijo za te, ko smo začuli izmed tuljenja burje čuden glas. Nikakor si nismo mogli razložiti, kaj bi bilo to!«
»O, jaz sem pa vedela, da ste vi, oče,« poseže hčerka vmes, »in zató sem rekla, da prižgimo in postavimo luč na okno.«
»Ali je res? Ti, moj ljubi otrok, prišel si na to srečno misel? Tebi se imam zahvaliti za življenje?«
»Res je prišla ona na to misel, res,« potrdita oče in žena.
»I pa kako si vendar to vedelo, ljubo dete, da se jaz bližam domu. To se mi zdi jako čudno!«
»Jaz sama ne vem, kako sem vedela, ampak vedela sem,« odgovori hčerka. »Ko so mati molili za to, da bi vas Bog pripeljal na pravo pot, zdelo se mi je, da greste po napačni poti gor proti naši hiši. In veste, prav takega sem vas videla, kakor ste zdaj, z brado, ktere prej niste imeli.«
»Oh, sam Bog te je razsvetlil, drago dete! Poslužil se je tebe, da me reši grozne smrti. Kako naj ga primerno zahvalim za toliko dobroto?«
Vsi so bili ganjeni, ker so bili uverjeni, da je bila tu res božja roka vmes.
»Toda,« jame črez nekoliko časa zopet gospodar, »nekaj mi moraš, žena, vendar razložiti. Da ste se me v molitvi spominjali, ne zdi se mi čudno, saj sem tudi jaz vsak dan molil za vas, ali tega, da ste molili za to, da bi me Bog spravil na pravo pot, kakor pravi Marijanica, ne morem prav umeti. Sicer je bila ta prošnja, ktero ste pošiljali k Bogu, res prav na mestu, in ne dvojim, da jo je uslišal, toda ker nisi vedela, da iščem pota proti domu, morala je imeti tvoja želja tudi še neki drug pomen. Prosim te, povej, kaj si mislila s tem?«
»O tem pa nocoj ne bomo govorili, dragi mož!« odvrne žena, in čelo se ji zmrači. Spomnila se je ob tem njegovem vprašanju zopet na žalostno preteklost, in ta spomin ji je skalil prvo veselje, ki ga je občutila vsled moževe vrnitve. »Že precej je ura,« nadaljuje, »in ti potrebuješ po tolikem trudu počitka. Jutri si že še vse natančneje dopovemo. Povedal nam boš tudi ti, kaj vse si doživel, odkar si se bil ločil od nas. Sedaj pa pojdimo spat!«
S tem predlogom so bili vsi zadovoljni. Odpravili so še kratko molitev v zahvalo Bogu za čudno rešitev in nato se vlegli k počitku.
IV.
[uredi]Drugi dan ni več snežilo. Oblaki so se bili razpršili, in nebo je bilo čisto, kakor je le na Krasu ob zimskem času. Vendar burja je še vedno divjala in dvigala tu sneg nakvišku, tam ga zopet trosila po tleh. Na nekterih krajih se je silovita sapa globoko zajedala v snežno plast, da so bile sem ter tja videti jame, podobne tistim, iz kterih se dobiva pesek; zopet na drugih krajih pa je bila snežna odeja tako gladka, kakor površina kakega jezera, kedar ga tudi najlažji zračni dih ne vznemirja. Najlepše pa je bilo videti nektera drevesa, kterim so samo veje štrlele iz snega, vse drugo je bilo zakopano v njem.
Samotneževi niso navzlic velikemu prazniku mogli k službi božji. Ne da bi se bili toliko burje same na sebi bali, ampak iz žametov, ki so jih obdajali, ni bilo nikakega izhoda. Sicer pa je bila tudi župnijska cerkev že toliko oddaljena od njih, da je bila pot do nje pri vsakem slabem vremenu precej utrudljiva. Prigodilo se jim je že večkrat, da so morali biti včasi kako nedeljo, zlasti po zimi, brez maše. A da niso mogli na tak svet dan v cerkev, kakor je bil danes, bilo jim je posebno hudo. Izkušali so domá nadomestiti molitev, ki bi jo bili drugače opravili v cerkvi, in zató so ves čas, ko so mislili, da se daruje sveta maša, prav pobožno molili.
Ko so tako po svoji moči zadostili svoji krščanski dolžnosti, obrnili so svojo pozornost zopet bolj pozemeljskim stvarem. Mati se je pečala s kuhanjem in je hodila pridno gledat pred peč, da bi se ji kaj ne prismodilo, ali pa vzkipelo; stari oče se je tiščal pri peči in je vlekel iz nove pipe, ktero mu je bil prinesel sin iz Amerike, dim ne baš posebno lepo dišečega tobaka, Marijanica pa je v jednomer gledala očeta, kakor bi se ga ne mogla nagledati, a on sam je hodil po sobi gor in dol in je včasi globoko vzdihnil. Kedar je žena prišla izpred peči, pogledal jo je nekako zvedljivo in se čudil po tihem njeni izpremembi. Kako je še cvetela, ko jo je bil zapustil, in kakšna je zdaj! Kaj je pač temu vzrok? Neprijetne misli so se mu podile po glavi! Pa tudi ona je vprla sem ter tja nekako nezaupljivo svoj pogled vanj, kakor bi ji kaj ne bilo jasno. Videti je bilo, kakor bi drug drugega rada kaj vprašala, pa da si ne upata. Posebno čudno pa je bilo, da je bil stari Samotnež danes tako tih, ko je bil sicer vedno zeló zgovoren. Sin je v jednomer pričakoval, da ga začne kaj izpraševati, toda on je trdovratno molčal.
Veseli so bili gotovo vsi, da so po tako dolgem času bili zopet enkrat vsi skupaj, toda to veselje ni bilo popolno. To se je vsem videlo na obrazu. Nekaj jim je še ležalo na srcu, česar so se morali iznebiti, in to bi bili radi vsi storili, tako gospodar, kakor njegova žena in njegov oče, ali nobeden ni vedel, kako začeti, da bi se to zgodilo. Treba je bilo jednemu kakor drugemu staviti vprašanja, ki niso bila nič prav prijetna. In tega se je tudi vsak kolikor toliko bal, da bi se to ne izpremenilo v gotovost, kar je bilo že kot negotovo tako bridko in grenko.
Neka môra je tedaj ležala vsem na prsih, in to je bilo krivo, da jim južina, kakor je bilo videti, ni prav dišala. Sevéda je bila tista zeló priprosta in nikakor božičnemu dnevu primerna, toda to samo na sebi nikakor ni bilo krivo, da so drug za drugim tako hitro položili žlico na mizo. Ko bi bili še naprej tako molčali, bili bi imeli brez dvojbe zeló dolgočasen popoldan. Toda to je bilo gospodarju naposled preveč. Čeravno se je moral nekoliko siliti, nasmeje se vendar in reče:
»Molčimo pa tako, kakor bi nam bili prirastli jeziki, in kakor bi si ne imeli ničesar povedati izza tega dolgega časa semkaj, odkar se nismo videli. Sicer pa si mi ti, ljuba ženka, še od sinoči na neko vprašanje dolžna odgovora. Saj veš še, čemu sem se čudil! In pa to mi tudi precej povej, zakaj izgledaš tako slabo. Si bila li bolna?«
»Predno povem jaz kaj tebi, je pač dolžnost, da nam ti poveš, kako se ti je godilo, odkar si nas bil zapustil,« odgovori žena.
»Tako je!« pritrdi stari Samotnež. »Ti nam kaj povej, ti! Mi ti ne bomo imeli dosti praviti, saj veš, kako je domá! Nam se ni moglo kdo ve kaj pripetiti; drugače je bilo s teboj v daljnem svetu. Ker si se nas tam tako malo spominjal in si nam tako malo sporočil o sebi, imel nam boš precej pripovedovati. Upam, da nimaš povedati neprijetnih stvarij. Zaslužek si imel nemara dober. Saj drugi so se vedno hvalili, ki so pisarili domú.«
Mlademu Samotnežu se stemni nekoliko obraz. Ozre se resno v ženo, potém pa reče:
»Jaz sem dosti trpel in mnogo bridkega užil, odkar se nismo videli.«
Ta začetek njegovemu očetu, kteremu je šlo pred vsem za to, je li sin prinesel kaj denarja domú ali ne, ni bil nič po volji; zató poseže nekako hlastno vmes, rekoč:
»Kako to? Jaz sem pa vedno mislil, da se ti dobro in morda še predobro godi.«
»Povem vam ob kratkem, kako se mi je godilo,« odvrne sin mirno. Čutil je, da govori iz očeta neka nestrpnost in pa trpkost; zató se je hotel potruditi, da bi ga ne razdražil.
»Kako pot sem imel do morja, potém črez morje, in kako je bilo od začetka v Ameriki, popisal sem vam v svojem prvem pismu. Ni vse tako ne, kakor ljudje pripovedujejo! Človek bi mislil, da se samo med in mleko cedita po Ameriki, pa ni tako. Prve čase mi je huda predla. Jedino dobro je bilo to, da nas je bilo več skupaj, in da smo dobili že tam znanca, namreč Žagarjevega Matijo. Toda ta sam ni imel zaslužka, ko smo prišli tja. Pravil je, da je tovarna, v kteri je delal, pogorela, in da je prišlo hkrati več sto delavcev ob kruh. Bilo je treba tedaj čakati, da se zopet kaj odprè. In čakali smo dolgo, predno smo prišli do dela. Bilo je včasi človeku, da bi bil obupal. Ko bi ne bili dajali drug drugemu poguma, ne vem, kaj bi se bilo zgodilo, in kaj bi bili počeli. No, naposled smo pa le dobili posla. Toda, kdor meni, da se v Ameriki z lahka kaj zasluži, moti se. Zaslužek je v primeri z našim tukaj res lep, ali zató se mora pa tudi vse drugače delati, nego pri nas. Da človek zmaguje vse to delo, mora tudi dobro živeti, in živež tam ni po ceni. Prav lepo se torej sliši, da kdo zasluži tri ali štiri dolarje na dan, ali če se jemlje v poštev, koliko človek pri tem trpi, in koliko mora izdati za hrano, je stvar precej drugačna. Komur ni sila, naj ne hodi v Ameriko. To je le za ljudi, ki si tukaj nikakor ne morejo pomagati. Naposled se tam sevéda, ako ima človek srečo, nekaj prisluži. Jaz sem bil, hvala Bogu, zdrav, da sem lahko prenašal ves trud in trpljenje, in tako je bilo mogoče, da sem vam štiri mesece potém, ko sem vam bil prvič pisal, mogel poslati že nekaj za silo domú.«
Žena in oče ga pri teh besedah začudjena pogledata.
»Kaj praviš?« reče zadnji, ko je bil vzel pipo iz ust in jo v desni roki med palcem in kazalcem držeč dvignil kvišku, kakor bi hotel sinu zapretiti. »Vraga si ti domú poslal, pa ne denarja! Le ne imej nas za tako neumne! To bi vsakdo lahko govoril! Ko bi bil kaj poslal, bili bi tudi prejeli! Zakaj se pa drugim nič ne izgubi na pošti? Res, lepo si nas pustil na cedilu! Ali sem jaz zaslužil kaj takega od tebe na stara leta? Ne da bi me podpiral, obesil si mi še ženo in otroka na vrat! Prav lepa je tá, zarés!«
Starčku se je poznalo, da je iz njega bruhnila že dolgo zadrževana jeza.
V tem ko je mladi Samotnež vsled teh besed očetovih strmel in ni vedel prav, kaj bi odgovoril na to, izpregovori njegova žena, rekoč:
»Oh, oče, ne togotite se! Čakajte, naj vse pové!«
»Naj pové, kar hoče; jaz mu ničesar ne verjamem,« obregne se starček in se obrne na pol od mize v stran.
»Verjemite, ali ne verjemite,« izpregovori nekoliko potrt zopet sin. »Poslal sem vam tistikrat sto dolarjev in pisal sem vam še nekolikokrat za tem, ne da bi bil dobil kak odgovor na to.«
»Tako, zdaj si pa ti tisti, ki je nam pisaril,« pripomni oče zaničljivo. »In mi, kolikokrat smo ti pa mi pisali, pa tudi nikdar nismo dobili odgovora. To je pa res čudno! Neža, ali ti verjameš vse to! Daj, daj, objemi vendar svojega ljubega moža in zahvali ga, da je bil tako dober, in da nas je tako obsipal z denarjem!«
»Moj Bog!« vzdihne žena, kteri je bilo hudo, da se je na tak svet dan vnel prepir.
Mlademu Samotnežu pa šine neka misel v glavo. Čelo se mu stemni in ostro pogleda svojo ženo. Spomnil se je, kaj mu je Žagarjev Matija pravil in namigaval o njej. Kaj pa, ko bi bila ona ravno tako, kakor je njega, tudi očeta goljufala? Ni li mogoče, da je denar in njegova pisma sama prejela in jih pred očetom zatajila, pisem pa, ki so jih njemu pisali, na pošti niti oddala ni, samo zató, da bi njega ne bilo več nazaj? Nekako pikro reče torej:
»Kar sem trdil, je res, in če še tako ugovarjate. Ravno tako pa je tudi res, da jaz od vas niti jednega pisma nisem prejel. Morda pa se stvar pojasni, če povem, kar mi je pravil v Ameriki Žagarjev Matija.«
»Radoveden sem!« reče oče in jezno pogleda sina. »Kar začni!«
»Ali niso ta leta, ko mene ni bilo domá, tod gozdov posajali?«
To vprašanje je stavil ženi, toda odgovoril mu je oče:
»Kakor tudi že prej več let.«
»No dà, zasajali so jih tudi prej že, ko sem bil še jaz domá, ali nekaj drugega je pri tej stvari. Pogozdovanje je nadzoroval zadnji čas neki drug, prav mlad logar!«
»Kaj nas to briga?« zatogoti se oče.
»Mogoče, da vas, oče, to ni brigalo, pa brigalo je morda koga drugega. Čudno je gotovo, da se je tolikokrat zglašal tukaj.«
Žena je hkrati razumela, kam merijo moževe besede. Bil jo je pri zadnjih besedah tako nekako pomenljivo pogledal, da ni mogla več dvojiti o tem, da jo sumniči. Kri ji šine v obraz, pomolči nekoliko, kakor bi zbirala moči, potem pa reče z milobnim glasom:
»Janez, Janez, kako sem zaslužila to?«
In solze se ji vderó po licih.
»Kdo, praviš, da ti je to natvezel, kdo?« vprašuje starček, kteremu se je začelo tudi nekaj svitati. »Ali se ti blodi, ali kali? Pri nas, da se je kdo zglašal? To je laž! Laž je to, ti jaz povem!«
»Kdo mi je to povedal? Žagarjev mi je pravil to — in še mnogo drugega.«
»Aha, ta lopov!« vzklikne starec. »Nima zaman takega očeta. Saj je star pregovor, da jabelko ne pade daleč proč od debla. Pa lesnika tudi ne. Saj ni, da bi primerjal z jabelki to svojat. Lepo si se mu vsedel na limanice! Pa še svaril sem te pred njim, če se ne motim, predno si odšel. Kar molči mi o tem, kar ti je ta pravil! Da te sram ni, s takimi mislimi prestopiti prag svoje hiše! Ali ne vidiš, kakšna je tvoja žena, vsa bolna od bridkostij in skrbij? Pa sevéda, kakoršen je človek sam, tako misli o drugih. Pokaži, pokaži, Neža, tisto pismo! Bomo videli, kaj k temu poreče!«
»Oh, pustimo rajši to, oče!«
»Nič, le sem s tistim pismom! Bo vsaj znal, kaj mi vemo o njem.«
»Kako pismo je to,« vpraša mladi Samotnež začudjen.
»Če ga hočeš videti, pokažem ti ga,« odgovori žena, še vedno ihté. Bila je prepričana zdaj, da je, kakor njo, tako tudi njenega moža nekdo obrekoval.
Gre torej v skrinjo po pismo in ga izroči možu. On čita in med čitanjem kmalu zarudi, kmalu prebledi. Naposled odskoči od svojega sedeža, udari s pestjo ob mizo in vzklikne:
»O ti zlodejski človek, ti! Zares, prav pravite, to je lopov najgrše vrste!«
»Kdo?« vpraša oče.
»Žagarjev! To je njegova pisava. Zdaj je vse jasno! Ženo je grdil pred mano, mene pred njo! Oh jaz norec! Se vé, se vé, zdaj je vse jasno!«
»Meni pa še ni vse jasno,« pripomni starček. »Ne morem si namreč misliti, kako pride, da nismo dobili mi tvojih pisem in ti zopet naših ne. Tudi to je čudno, kam bi bil tisti denar prišel, ki praviš, da si nam ga bil poslal.«
»Le potrpite, takoj vam bo vse jasno. Stvar je ta. Ono človeče je bilo z mano od vsega početka grozno prijazno. Šel mi je na roko, kjer je le mogel in znal, tako da sem mu moral zaupati. Pošta je bila pol ure oddaljena od tistega kraja, kjer smo mi delali. Žagarjev je pogostoma tja zahajal. Nosil ni samo svojih pisem na pošto, temveč tudi pisma drugih delavcev. Ravno tako je zopet s pošte prinašal, kar je prišlo za tega ali drugega. Zató so mu kaj malega plačevali. Tudi meni se je ponudil, da mi hoče nositi pisma na pošto in s pošte. »Zakaj bi oba čas izgubljala?« rekel je. Od mene ni hotel nobenega plačila. Zaupal sem mu in izročal pisma in denar, ne da bi bil slutil kaj hudega. Storil sem to tem rajši, ker sem, kedar sem imel nekoliko časa, rajši počival, ali pa sem šel v kako cerkev, da sem malo pomolil. Saj za molitev je v Ameriki tako malo časa! Čudno se mi je zdelo, da ne dobim od vas nikakega odgovora. Toda ta malopridnež si je znal pomagati. Ko sem mu nekdaj opomnil, da me skrbi, ker mi z doma nihče nič ne piše, začel je zavijati oči in se delati, kakor bi Bog zna kaj vedel. Jaz sem bil radoveden, in ko sem nekaj časa silil vanj, da naj pové, kar mu je znanega, stisnil mi je roko, kakor najboljši prijatelj, in mi rekel:
»Smiliš se mi! Že davno bi ti bil povedal, ali nisem te hotel žaliti. Dobil sem pismo z doma, v kterem stojé čudne stvari o tvoji ženi. Sežgal sem ga precej, da ne bi prišlo komu v roke, in da ne bi še drugi zvedeli kaj o tem. Saj veš, da ni prijetno, ako se človeku za hrbtom govori vse mogoče. Storil sem za te to, kar bi bil vsak dobri prijatelj. No in tudi tebi bi ne bil povedal o tem — toda naposled je morda vendar le boljše, da veš, pri čem si.«
No in potém je še pravil o nekem mladem logarju, ki se tukaj zglaša, in še mnogo drugih rečij. Kaj sem hotel? Pisal sem še nekekrati, a ko še vedno ni bilo nobenega odgovora, moral sem verjeti, kar se mi je pravilo. Zdaj je vse jasno. Moja pisma na pošti ni oddajal, vaša pa, ki jih je dobival, je uničeval.«
»Pa o denarju ti je moral prinesti vendar potrdilo ali recepis!« pripomni oče, ki se ni dal tako lahko prepričati.
»Nič ni prinesel! Bila je tisti dan, ko je nesel moj denar na pošto, huda nevihta, kakoršne so v Ameriki po nekterih krajih zeló pogostoma. Ko pride torej s pošte domú, reče mi:
»Nekaj neprijetnega se mi je dogodilo. Glej, sapa mi je iztrgala recepis iz roke, in nisem ga mogel več dobiti. Zašel je v vrtinec, in Bog ve, kam ga je zaneslo!«
»Naj ga,« rečem jaz, nič hudega sluteč. Kako sem bil vendar bedast! Denar je ravno tako malo oddal kakor pismo in vtaknil ga je v lastni žep. Človek ni nikoli dovolj previden!«
»Da bi ga strela, peklenskega tatú!« zarohni starec, kteremu je bilo zaradi denarja najhujše. »Kako bi bili mi potrebovali tisti denar! Pa še tolarji, praviš, da so bili! I no, zakaj pa nisi vendar prej prišel domú?«
»Še druga nezgoda me je bila zadela. Zdaj sem prepričan, da jaz nisem bil za v Ameriko. Tam mora biti človek premeten in previden, pa na nikogar se ne sme zanašati. Jaz sem bil vse preveč zaupljiv. Od tistega časa, ko mi je bil oni te stvari zašepetal na uho, delal sem še pridneje nego poprej. Prislužiti sem si hotel, kolikor bi se dalo, in se potém, ako bi me Bog ohranil pri življenju, napotiti domú. S praznimi rokami nisem hotel priti v svojo domačijo. Nekoliko upanja sem še vedno imel, da ni vse res, kar govoré ljudje, čeravno si nisem mogel razložiti, zakaj ne daste nič slišati o sebi. Imel sem tako sčasoma zopet tri sto dolarjev, to je črez 600 naših goldinarjev, na strani. Shranjen sem imel denar v svoji skrinjici, ktera je bila vedno zaklenjena. Namerjaval sem že, da bi se bil s tem denarjem napotil domú, a ko hočem nekega večera denar zopet prešteti, ni ga bilo nikjer. Prevrnil sem po skrinji vse neštetokrat, a zaman. Listnice in denarja ni bilo. Stanoval sem z več delavci skupaj. Tudi Žagarjev je bil z nami. Ko vidi ta, da jaz pogrešam denar, odpre tudi on svojo skrinjo ter išče in išče, hkrati pa začne glasno tarnati in vpiti, da je tudi njemu ukraden denar. To je dalo sevéda povod, da so tudi vsi drugi preiskali svoje skrinje, toda nobeden ni ničesar pogrešal. Bila sva torej samo midva okradena.«
»Kaj govoriš „midva“?« poseže oče vmes. »Oni pasjedlakec te je okradel, potém se je pa tako delal, kakor bi bil še sam okraden. Na glavo si bil padel, da nisi precej tega izprevidel. Jaz bi ga bil takoj zagrabil za vrat in zakričal nadenj: »Sem denar! Ti si tat in noben drug!« In glavo stavim, da bi se bil prestrašil in tatvino obstal. Oh, pa nisi za nič ti! Črez šest sto goldinarjev praviš? Jej, jej, kak denar je to!«
»Zdaj sem sam uverjen,« nadaljuje mladi Samotnež, »da me je okradel on. Še najlažje me je on, ker je vedel, kje imam denar shranjen. Posebne težave mu ni delalo, preskrbeti si ponarejen ključ, ker je mojega dostikrat videl, in prav lahko je mogoče, da je s svojim lastnim ključem odprl, ker sta si bili moja in njegova skrinjica zeló podobni in sta bili tudi ključavnici skoro jednaki. Seveda, zdaj je lahko, tako sklepati, ko ga natanko poznam, ali tedaj bi bil glavo stavil, da je vsak drugi prej tat, nego on. Sladkati se mi je znal tako, da sem ga moral imeti za svojega najboljšega prijatelja. Svojo lastno nesrečo sem pozabil nad njegovo. Jenjal sem tožiti nad svojo izgubo in tolažil sem njega. Res, več usmiljenja sem občutil zanj, nego zase. Kako je človek včasi nespameten!«
»O nespameten, nespameten!« potrjuje oče. »Pa ko sem ti še pravil, da se ga varuj! Oh, tistih šest sto goldinarjev meni ne gre iz glave! Kako bi se bili mi opomogli z njimi!«
»Veste, da je tudi meni hudo zaradi denarja, kajti mnogo truda in potú me je stalo, predno sem zaslužil toliko. A to bi mu še odpustil, toda da je lagal črez mojo ženo, to me navdaja z največjim srdom. Zavest, da sem izgubil svojo ljubljeno ženo, navdajala me je še vse z večjo bridkostjo in grenkobo, kakor izguba težko prisluženega denarja. O to so bili grozni dnevi in še groznejše noči, ki sem jih preživel v tej napačni veri!«
»Dragi mož,« oglasi se zdaj žena, obrisavši si solze iz očij, »tudi jaz sem trpela, neznansko trpela. Toda pustimo zdaj to. Odpustimo svojim sovražnikom in prepustimo jih sodbi neskončno pravičnega Boga. Če je zaslužil kazen, zadene ga gotovo. Jaz mu je ne želim, Bog vé, da ne. Saj zdaj je prestano najhujše. Našli smo se zopet, in ako smo se nekaj časa pogrešali, nadomestimo to s tem, da se bomo imeli zdaj še rajši, nego smo se. Hvalimo Bogá, da je prišlo naposled tako, in da te je rešil grozne smrti. O kako hudo bi bilo, ako bi bil ti obtičal v snegu in bi se ne bilo vse to pojasnilo!«
»Imaš prav, draga žena! Bogu moramo biti hvaležni, da nas je varoval s svojo vsemogočno roko. Lahko bi bilo še vse drugače prišlo. Tudi meni je bila ta misel najbolj grozna, da moram umreti, ne da bi poprej govoril s teboj in te vprašal, kaj je na oni govorici. In kako lahko bi se bilo zgodilo, da bi bil zmrznil! Saj so mi bile že vse moči pošle. Toda Bog vas je uslišal, ko ste prosili, da bi me pripeljal na pravo pot. Sicer zdaj razumem, kaj ste imeli s tem v mislih, a ker nisem bil izgrešil na ta način poti, pomagal mi je pa Bog v drugem oziru na pravo pot. To misel vam je bil sam Bog poslal, da ste mi postavili luč na okno. Brez tega bi bil izgubljen! Pojdi sem, drago dete, da te stisnem v svoje naročje, kajti tebe se je Bog poslužil, da me je rešil!«
Izrekši to, dvigne hčerko s tal in jo presrčno in s solznimi očmi stiska na svoje prsi.
»Vse bi bilo, vse,« mrmra na pol glasno stari oče, »samo tistih tolarjev je škoda! Da bi ga — !«
»Le pomirite se, oče,« tolaži ga sin, »saj nisem prišel prazen. Delal sem z nova pridno, no in dosti manj, nego pet sto goldinarjev, ne bo, kar sem prinesel s seboj.«
Zdaj se tudi starčku zasvetijo od veselja oči.
»A tako?« izpregovori, v sina strmeč. »To je pa že nekaj, to! Kosmata kapa, pa mora biti vendar le dosti denarja in dobrega zaslužka v Ameriki, kajti toliko bi se pri nas ne dalo zaslužiti. Škoda, da sem tako star! Ko bi bil mlajši, precej bi jo potegnil tudi jaz tjakaj!«
»In vendar bi jaz nikomur ne prigovarjal, da naj gre v Ameriko. Kakor sem že prej omenil, so zaslužki tam res lepi, ako ima človek srečo, da dobro naleti. Ali delati se pa tam mora tudi vse drugače, nego tukaj. Za dolgo časa bi človek tolikega napora ne prenašal. Se celó hudo pa je, če človek dela ne dobi, kar se tudi premnogokrat zgodi. Vi ne veste, koliko ljudij jemlje tam vsega hudega konec, in marsikdo se je že bridko kesal, da se je napotil tako daleč črez morje!«
»No, ti bi se ne bil imel pritožiti, da nisi prišel onemu capinu v pest,« pripomni oče, ki nikakor ni mogel pozabiti onega denarja, ki je bil sinu ukraden. »Toda to ti povem, poslušaj me dobro, poštene smrti ta ne bo umrl. Jaz ga že vidim, kako binglja na vislicah.«
Mož in žena nista mogla kaj, da bi se ne bila tem besedam nasmejala. Bile so s tako gotovostjo izgovorjene, da je človek moral misliti, da res ne more priti drugače.
»Vi ste hud sodnik, oče,« ponorčuje se sin.
»Le smejaj se, le, boš že videl! Ne bo nikdar dolgo, da ga doseže božja roka!«
»Naj se zgodi, kar je božja volja,« reče gospodinja. »Pustimo ga zdaj v miru tam, kjer je, in ne dajmo si kratiti veselja po njegovem spominu. Saj našli smo se prav za prav še le sedaj, ko se je vse med nami pojasnilo. Bodimo veseli, saj imamo dovolj vzroka za to!«
»Res je tako!« pritrdi mož. »Moje srce se je še le sedaj prav razvedrilo, in še le sedaj se prav veselim svoje sinočnje rešitve. Oče, pustite tudi vi že enkrat te temne misli, in nikar vam ne bodi tako žal onega denarja. Ko bi okraden ne bil, bil bi prišel malo prej domu, to je res, a drugega razločka bi ne bilo posebnega. Kaj bi se tako togotili zaradi tega!«
»No se vé! Kaj bi mi ne bilo žal za toliko denarja! Pa vesel sem vendar tudi jaz; nikar ne misli, da nisem! Samo škoda, da smo tako zameteni. Kozarec vina bi se nam prilegel na to veselje.«
»Le potrpite, oče; kakor hitro bo mogoče, pojdem ponj in prinesem najboljšega, kar se ga dobi. Prileglo se nam bo tudi pozneje, saj upam, da našega veselja ne bo tako kmalu konec.«
In res je vladalo po toliki žalosti pri Samotneževih zdaj pravo in neskaljeno veselje. Srečne so se čutili in sčasoma pozabili na bridkosti, ktere so prestali, pa tudi na onega hudobneža, ki jih je bil zakrivil s svojo zlobnostjo. Celó stari Samotnež, ki je še najdalje tarnal po izgubljenem denarju in se srdil na Žagarjevega Matijo, utihnil je sčasoma. Godilo se mu je zdaj preveč dobro na strani svojega sina, da bi bil imel kaj vzroka pritoževati se, in tako se je lahko privadil pogrešati tisti denar, ki je bil ukraden sinu.
Dobre štiri mesece potém, ko se je bil mladi Samotnež vrnil domu, izvlekel je tá neke nedelje popoldne iz žepa časopis, kterega je bil prejel na pošti, ko je bil dopoldne pri maši. Vsede se za mizo in se pripravlja, da bi ga čital. Bil je to v Ameriki izhajajoči slovenski časopis, na kterega je bil Samotnež že tamkaj naročen, in kterega je dobival tudi še domú. Ni bil ravno predolgo v Ameriki, a vendar se je bil toliko seznanil z ondotnimi razmerami, da je rad še kaj zvedel iz onih daljnih krajev.
Čital je že dokaj časa brez pravega zanimanja, hkrati pa mu zastanejo pri neki novici oči. Ni vedel, je li res, kar čita, ali pa se mu vse to le tako dozdeva. Prečita torej še drugič in tretjič dotično vest, ki ga je tako pretresla, potém že le se obrne proti očetu, ki je sedel ob svoji postelji in, tiho pred se zroč, vlekel iz pipe.
»Oče,« nagovori ga sin, »vaše prerokovanje se je izpolnilo!«
Starec privzdigne počasi glavo in reče celó mirno, kakor bi čisto nič drugega ne moglo biti, nego to, kar on misli:
»Ali so ga, kaj ne!«
»Koga so?« poseže zdaj žena vmes, ki je v strani na klopi sedeč šivala obleko.
»I no, Žagarjevega, ali ne?« pripomni starček. »Kaj ne, da je visel?«
»To je grozno!« reče sin še vedno zavzet. »Tega je res zadvela božja roka. Poslušajte kaj se tukaj čita:
»Žalostni konec tatov. — Matija Žagar, domá z Notranjskega na Kranjskem v Avstriji, bavil se je že dalje časa s tatvino. Okradel je bil že mnogo delavcev tiste tovarne, v kteri je delal on, ne da bi mu bili prišli na sled. Pred kratkim pa je izvršil kar po vrsti nekaj prav predrznih in velikih tatvin, kar je vzbudilo veliko pozornost. Morda bi se mu bilo posrečilo, tudi sedaj še uiti zasluženi kazni, ko bi bil nekoliko počakal, da bi se bili pozabili zločini. Ali hotel jo je popihati nanagloma z ukradenim denarjem v Evropo, kar pa je vzbudilo sum. Prijeli so ga, preiskali njega in njegovo skrinjo in se prepričali, da imajo pravega tatú v pesteh. To pa, kar je zdaj sledilo, je strašno. Izročili ga niso oblastvu, da bi ga bilo sodilo, temveč zapadel je ljudski sodbi, ki je sem ter tja v Ameriki v navadi, in ki ne pozna nobene milosti. Padli so črezenj, tolkli ga in vlekli do bližnjega gozda. Tam so mu zadrgnili vrv okoli vrata in ga obesili na prvo primerno vejo. Naj bi si vzeli naši rojaki ta žalostni dogodek v svarilen vzgled!«
Ali ni to grozno?« reče gospodar, ko je prečital navedene vrstice iz časopisa.
»Prav so imeli!« pripomni stari Samotnež. »Zgodilo se je, kakor sem rekel. Drugega tudi zaslužil ni!«
»Oh, to je strašna smrt!« vzdihne žena. »Umreti tako v grehih, neizpovedan in nespokorjen. Bodi Bog milostljiv njegovi duši!«
»Rés, hudo je to,« pritrdi mož. »Poštenost je le prva stvar na svetu!« —
Prihodnjo nedeljo so se tudi gospod župnik na prižnici dotaknili tega dogodka. Bili so prejeli uradno vest o žalostnem koncu Žagarjevega Matije. Bilo ni tedaj nobene dvojbe o tem, da je novica, ktero je prinesel amerikanski časopis, povsem resnična. Gospod župnik so vzeli ta žalostni dogodek za povod, da so svoje vernike opominjali, naj se ne podajejo iz samega pohlepa, da bi hitro obogateli, v tuji svet. Rekli so, da si pošten človek lahko povsod prisluži potrebni kruh, nepoštenjak pa stori enkrat žalosten konec, naj gre še tako daleč črez morje. Svarili so jih, naj ne hodijo brez potrebe in lahkomiselno tako daleč z doma, in da naj rajši vse poskusijo domá, predno se odločijo v prekmorske dežele, kjer ne vedó, kaj jih čaka.
Bilo je videti, kakor bi se bile te besede župnikove prijele župljanov. Vsaj tisto leto potém se ni nič slišalo, da bi bil šel kdo v Ameriko. Tudi Samotnež je odgovarjal ljudem, da naj se ne podajejo v novi svet, dokler ni skrajne sile, kažoč na to, kako se življenje v Ameriki vse drugače opisuje, nego je v resnici. Sklenil je tak pogovor navadno z besedami:
»Jaz sem izkusil, kaj je Amerika. Če bi bilo tako dobro, kakor se navadno misli, šel bi nazaj. Toda kaj takega mi ne hodi na misel. Res sem bil nekaj zaslužil, a tudi trpel sem za to. Le veseli bodimo, da smo domá!«
Samotneža pa je čakalo še neko iznenadjenje. Dobremu prijatelju v Ameriki se je imel zahvaliti, da je tudi denar prejel, kterega mu je bil ukradel oni nesrečnež, in kterega so bili z njegovo listnico vred dobili v skrinji Žagarjevega Matije.
»Ta denar mi je kakor iz nebes poslan!« vzkliknil je, ko je prejel pošiljatev iz Amerike. »Bodi Bog zahvaljen, ki je tako očetovsko skrbel za me in mi vrnil, kar sem mislil, da je za vselej izgubljeno!«
Sedaj so bile tudi staremu Samotnežu izpolnjene vse želje, kajti včasi se je vendar le še togotil, da je bil sin prišel ob toliko »tolarjev«.
Sicer pa so si Samotneževi s tistim denarjem, kar ga je bil mladi Samotnež prinesel domú, in s tem, kar so ga zdaj dobili, prav lepo opomogli, tako da živé sedaj brez posebnih skrbij prav srečno in zadovoljno.