Stotnik "saperlot"

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stotnik "saperlot"
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 3 (1. februarja) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V malem francoskem mestu živel je star vojak, postaven mož, belih las in dolgih brk, polno brazgotin po obrazu, ki so značilo da je bil v marsikateri bitki. Ko je prihajal ob nedeljah in praznikih v dolgi do vratu zapeti suknji, na kateri je visel križ častne legije, pobožno v ccrkev, so ga njegovi rojaki prijazno pogledovali. Vsi so ga imeli radi, kajti pomagal je z besedo in dejanjem kjer in komur je lo mogel. Ako je pa kak tujec prišel v mesto in vprašal, kdo da je stari mož, dejali so mu: To jo stotnik »saperlot«. Seveda so jc vsakdo temu čudil in če je vprašal, kako pride stotnik do tega imena, peljali ao radovednega tujca koj k stotniku samemu, ki je rad svojo povest vsakomu povedal za vzgled in svarilo.

»Posebno mlad, kakor vidite«, tako je dobri stotnik vedno pričel svoje pripovedovanje«, nisem več. Ko je 1. 1792 se vnela ona velika vojska, bil sem 18 let star. Imel sem vročo kri in glavo polno tedanjih nazorov. Priznati moram, da sem bil precej zanikern in sem komaj v Boga veroval, dasi so je moja mati prizadevala mo bogoljubno izrediti. Vkljub temu so me imeli tovariši radi. Poleg drugih napak imel sem tudi to, da sem grozno preklinjal. Bil sem z Nai>oleonom v Španiji, Italiji, Egiptu in Rusiji, bil sem pogosto ranjen in sem zopet ozdravel. Ko sem postal mož, jel sem sc tudi lepše vesti, pa klel sem šo vendar rad. Imenovali so mo za častnika in bil bi lahko še kaj več. Pa moji predstojniki spodtikali so sc nad mojim surovim razsajanjom in me niso pustili višje. Postal nisem več ko stotnik, kar sem tudi za vedno ostal. Ko se je 1. 1815. sklenil mir, zapustil sem vojaški stan in se podal v pokoj v to mesto.

Nekega dno prišel me je gospod župnik obiskat. Urno BC obrnem v sobi, da bi gospoda dostojno pozdravil, a v tem hipu pade mu pipa na tla ter sc razbije radi česar sem jaz prav krepko zaklel. Gospod župnik delal se je, kakor da ne bi sliftal, in je dejal: »Dobro jutro, gospod stotnik! Ko ste se v moji župniji naselili, niste mo obiskali, zato sem moral jaz k vam priti.«

Nato tem odgovoril: »Duhovnov jaz ne morem trpeti; nikoli jih nisem mogel, zdaj aem pa tudi preslab, da bi ae spreobrnil. Ko nato župnik reče, da je ravno iz tega vzroka prilel, p.kazal aem mu grozno kolnoč vrata. Vkljub temu je drugi dan zopet prišel. Skoraj bi ga bil zagnal iz sobe. Toda mirno reče oni: »Včeraj ste bili slabe volje, goapod stotnik; hotel sem le videti, če ste <lanes kaj boljše.« Ta hladnokrvnost me je osupnila in rekel sem: »l.oapod, če že po vsi sili hočete z menoj govorili, bodi vam. Sanio U pogoj stavim, da o vaših cerkvenih atvareh nikdar ne govorite. Potem bodcva govorila .«

»Velja*, pravi župnik. »Vi mi dovolile za raigovor vsak dan jedno uro.«

Da vam po pravici povem, ni mi bilo posebno prijetno vsak dan jedno uro pogovarjati se, kajti včasih mi jc hiio milno dolgčas. Z gospodom župnikom sva se kmalu sprijaznila in jedna ura njegovega obiska p>>t.ila mi je kmalu pn kratka, pogosto se je jedna ura spremenila v dve. tri. Zvečer |>a sem šel mesto v kavarno, še k njemu, kjer mi je čas vedno hitro potekal, Ho spod /upnik je zvesto držal svojo obljubo in ni nikdar kaj trovoril o veri. Kavno lako jaz svoje navado nisem opustil, ampak prekinili sem kakor po taktu. Necega večera imel scin pri igri strašno smolo. Vedno več sem zgubljal, jezen aem bil in klel sem šo hujše ko navadno. Tedaj me gospod župnik pogleda m pravi: »Jaz sem vam dal obljubo in sem jo tudi držal; ali bi ne hoteli tudi vi nekaj meni obljubiti'/« »Kaj pa?« vprašam jaz.

..Nič več ne preklinjati:« — »To je nemogoče«, pravim nato. »Ž« več ko štirideset let imam to navado in je ne morem več opustiti.« »Prav rad verjamem«, zavrne me častitljivi utož. da je to težko; toda mislita Ii, da je zame lahko dan na dan z vami občevati pa o vari n« govorili, dasi ste je potrebni ko plica zraka ali riba vode? Ako vi kolnete. g .voril h. .dem jaz o Uogu «

Dobri župnik zamogcl je z menoj narediti, kar je hotel, Uko me ju imel v oblasti. »Hočem vam pokazau«. dejal je dalje, »tU nisem Uko črn, kakor s« kaže Dovohm vam, tla v prihodnje, ako hočete, kako pral mastno kletvico izustiti, vsakokrat rečete »saperlot« — »Velja, gospod župnik«, dejal aem jaz. — »Toda, gospod stotnik« govoril je še, »če vi vaše obljube ne držite, mene tudi moja ne veže.«

Kmalu sem videl, da me je župnik prekanil. Vsak dan aem pozabil m dolžni saperlot. in nato moral sem pridigo poslušati, k« r je bilo Uko zgovorjcuo. Njegove bcaedo |»a mi kmalu niso bde več zoprne, ampak rad sem jih poslušal Kmalu aem bil popolnoma spremenjen, u videl aem lepoto svete vere. 111 po cele ure sam poslušal svoj« ga prijatelja. Ncdolgo potem sprejel sem če/, toliko let Zojat sv. zakramente in bil sem ves srečen. (Jd tedaj pa redno opravljam svoje versko dolžnosti. Namesto da bi klel, poalužujem »c besetlice saperlot, kedar si hočem jezo ohladiti m me zato tudi imenujejo stotnika "saperlot«