Storije iz gornjegrajskega okraja/Turki v Solčavi in Lučah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pritlikavci Turki v Solčavi in Lučah
Storije iz gornjegrajskega okraja
Fran Kocbek
Zaklad v Olševi
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ko so kaplani zvedeli, da se bližajo Turki, so na grajskem (»graškem«) travniku položili deske, v katere so zabili žreblje, da so molele konice kvišku, in jih nato posuli z zemljo, da se ne bi opazilo. Ko so prišli Turki, so jezdili preko travnika, ker so mislili, da je njiva. Vsi konji so se jim zbodli.

Kaplani so se tako rešili Turkov. Ti so se sedaj napotili v Solčavo. Ko so prišli vrh Olševe, je stala v dolini megla; samo vrhova Olševe in Radohe sta molela iz nje. V bližini – vrh Olševe – so ugledali pastirja, ki je kuril velik ogenj. Vprašali so ga, da li je to Solčavsko polje, kar vidijo pred seboj. On jim je pritrdil in še pristavil, da je tam na drugi strani mesto, kjer vidijo drugi ogenj. Na Radohi so namreč pastirji zažgali velik ogenj in ljudem naznanjali prihod Turkov. In Turki so pognali konje v dir. Ker pa jih je zmanjkalo ravnine, so se začeli valiti po pečinah navzdol.*12) Ubilo se je mnogo Turkov in tudi mnogo konj je poginilo. Ostali pa so šli kar skozi Solčavo, ne da bi se kaj ustavili, in so prišli v Luče. Tam so krmili konje v cerkvi na oltarju. In Bog jih je kaznoval. Za kazen jim je poslal uši, ki so jih skoraj ujedle. In Turki so hitro odšli in rekli: »Železne Kaple, lažnive Solčave in ušivih Luč ne bomo več iskali.« Od tedaj se Kapla imenuje Železna Kapla. Kmetje pa so potem pod Olševo našli mnogo turških sabelj in podkev in še zdaj jih imajo pri nekaterih hišah.

  • 12) Enako se pripoveduje o Radohi.