Storije iz gornjegrajskega okraja/Gradišče (2)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gradišče Gradišče*5)
Storije iz gornjegrajskega okraja
Fran Kocbek
Gradišče
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



V vznožju holmca ima kmet Adám posestvo. Gospodinja Adámka je nenavadno hodila na Gradišče iskat in nabirat drv. Nekega dne išče žena z otrokom v naročju zopet drv, a ne najde jih, dasi prehodi ves grič. Nazadnje pa zapazi votlino polno drv. Vesela, da ji bo tukaj dovolj naložila, gre v votlino. A ni ji mogoče priti do drv, ker se ji vedno odmikajo. Hipoma izginejo drva, žena pa stoji pred velikimi vrati. Tu stražita dva psa, ki jima šviga ogenj iz oči in gobcev. Kmetica vsa prestrašena in bi rada zbežala, a je prepozno. Vrata se odpro in žena je – nevedé kako – v sredi prekrasne sobe. Odtod je stopala iz sobe v sobo. Povsod je bilo vse tako lepo in krasno, da je kar strmela. Tukaj je bilo tudi mnogo kadi z zlatom napolnjenih. Ko prehodi in ugleda vse prostore, pride do zlatih vrat. Tudi ta se odpro in, oj čuda, pri zlati mizi sedi zakleta deklica, zgoraj človek, bela ko sneg, spodaj pa ostudna kača. Zapazivši ženo, ji reče prijazno:»Naberi si zlata, kolikor hočeš.« Kmetica odloži otroka ter si nadeva zlata, kolikor ga je mogla nesti. Spodaj se tudi vrata odpro in žena je v votlini. Tukaj se spomni otroka in hiti nazaj, pa zaman išče vrat; ne more jih več najti. Vsa žalostna gre vprašat gospoda župnika, kaj ji je storiti, da dobi otroka nazaj. Ko župnik vse sliši, veli kmetici:»Idi čez leto dni, ravno tisti dan, uro, minuto in sekundo v tisti kraj; najdeš zopet votlino. Pojdi v njo, pa ne ozri se!« Ko preteče leto, gre kmetica v določenem času v Gradišče in najde takoj votlino. Ko po votlini dalje stopa, začne pokati, grmeti in bliskati se, da je groza. Žena pa, pomneč župnikov svet, se ne ozre kar nič. Ko pride do vrat, strašno zarjoveta nad njo psa čuvaja. Ali ona se tudi sedaj ne splaši, temveč odpre vrata. Tukaj najde otroka, ki se je igral z raznimi dragotinami. Takoj ga vzame in odide. Zakleta devica milo zaplače ter reče:»Da bi bilo dete le še dva časa od polovice do sedaj ostalo tukaj, bila bi jaz rešena. Sedaj mi bodo pa še bolj dolgo, dolgo trpeti.« Kmetica je dlje časa po votlini iskala izhoda; ko pride nazaj je nihče ni več prepoznal, a tudi njej so bili vsi ljudje neznani. Le povedati so vedeli, da je pred davnim, davnim časom na Gradišču izginila kmetica Adámka.*6)

V Gradišču stanuje zakleta deklica, ki je izpremenjena v kačo. Rešil jo bode en Čeplakov, kateremu bode ime »Inže« (Janez) in bode imel rdeče lase.

Opombe[uredi]

  • Opomba To pravljico je objavil Janko Vijanski v »Novicah« 1858, str. 404-405 z opazko, da je vzeta iz »Celjske Slovenije« (katero so dijaki pisali), zapisal jo je dijak F. Ogradi, ki je pred nekaj leti umrl kot celjski opat, rojen je bil Gornjegrajčan.
  • 5Gradišče je holmec pri Gornjem gradu na potu proti Bočni. Na njem je stal nekdaj grad. Severni kraj občine se imenuje »Rori«. Od tam so baje imeli v grad napeljan vodovod.
  • 6 F. K. (Kocbek):»Gornji grad na Štajerskem«, Dom in Svet, 1894, 59.