Storije iz gornjegrajskega okraja/Copernik Jernik

← Prvi kmetje in Citrija*14)

Copernik Jernik*15) Storije iz gornjegrajskega okraja Fran Kocbek

Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Na Jezerskem je živel lovec in pastir Jernik, ki je spremljal Frischaufa na njegovih turah na Grintavec. O njem se pripovedujejo te-le storije: Jernik je znal coprati. Nekoč gre na lov, zacopra in hudič mu prižene lepega gamsa. Jernik gamsa ustreli in ga nese v pastirsko kočo v Povšnarjevi planini. Kar pride hudič, oblečen kot lovec, s kratkimi hlačami in z zelenimi nogavicami, pogleda gamsa, pogleda Jernika in zopet izgine. Jernika obide groza, zadene gamsa na hrbet in jo urnih krač pobriše v dolino.

Drugič gre neki lovec na petelina. Ustreli, petelin pade z drevesa in lovec ga išče in išče, a petelina ni nikjer. Pa kmalu jo pogrunta; Jernik mi je zacopral. Čez nekaj dni najde ostanke petelina pod drevesom.

Nekoč pa je Jerniku trda predla. Hudič svojemu varovancu ni bil vedno tako uslužen in milostljiv kakor tedaj, ko mu je prignal gamsa. Nekoč gre Jernik – menda s Spodnjim Vernikom – po cesti. Kar se ga loti hudič in ga začne metati ob kupe kamenja poleg ceste. V vsak kup ga vrže. Jernik se komaj sproti pobira in prosi hudiča, naj ga vendar že pusti pri miru, pa peklenski duh danes ne pozna usmiljenja. Jernikov spremljevalec vidi čudni prizor, hudiča pa ne vidi. Šele ko prideta v bližino hiš, izgine peklenšček.

Opombe

• 15 Andrejka: Jezersko, Ljubljana 1921, 22 – 23.

Opomba. V letih 1906. in 1907. je nabiral Josip Korban, takrat učitelj v Lučah, narodne pesmi in je tudi zapisal melodijo na sekirice. Nabral je okoli 100 komadov, ki jih je poslal dru. Jos. Tominšku v Ljubljano. Kolikor mi je znano, še iste niso bile natisnjene. Škoda bi bilo, če bi izginile v kakem arhivu, ker so važno narodno blago, ki se ga drugod ne dobi. Omenim še, da Lučani zelo radi pojo svoje narodne pesmi.