Storije iz gornjegrajskega okraja/Cerkev in zvon Matere Božje za Čreto

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zmaj na Ljubenskem Cerkev in zvon Matere Božje za Čreto 1*)
Storije iz gornjegrajskega okraja
Fran Kocbek
Mati Božja v Novi Štifti
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



O Marijinem kipu glavnega oltarja se pripoveduje, da ima prežagan vrat, kar se je zgodilo tako-le: Ko so Mater Božjo postavili v oltar, je gledala proti Rečici. Vranščanom to ni ugajalo, zato so kip sukali na vransko stran. A vse zaman, Marija je gledala še vedno proti Rečici. Zato so šli in ji prežagali vrat, glavo zasuknili na levo plat in jo prilimali. Navzlic temu ima Mati Božja še vedno pogled obrnjen na rečiško stran.

O cerkvi se nič ne ve, kdaj je bila sezidana. Ljudje pravijo, da je stala tedaj na Tabru, od koder so jo prenesli angelci na sedanje mesto. Pripoveduje se tudi, da je bil v zvoniku velikanski zvon z zelo donečim glasom. Ko so Turki lomastili po Slovenskem, so izvedeli tudi o tem zvonu in rekli:»Pojdimo na Štajersko pogledat tistega bika, ki tako strašno kruli.« Ali Turki niso bili vredni videti zvon. Zato je ubežal iz zvonika in se je skril v Mostni graben. Neki Turek je šel s konjem v cerkev in mu je dal na oltarju iz železnega jerbasa (korbce) jesti. Jerbas je pustil na Čreti v spomin, da je zares tamkaj bil. To korbco in podkev turškega konja je baje pred mnogimi leti odnesel neki kaplan iz Št. Jurja, ki je prišel na Čreto maševat. Ubegli zvon so še nekoliko časa videli. Nekoč ga je opazila Jugovnikova pastirica in je hitela domov pravit. Medtem pa se je zvon pogreznil v zemljo. Ko so ga ljudje prišli gledat, niso videli drugega nego globoko jamo. Dolgo so se pametili kraj, kjer leži zvon zakopan; sedaj pa še tega ne vedo. V starih časih so ga slišali trikrat na leto bučati, namreč na predvečer o Božiču, o Veliki noči in o Binkoštih. Zdaj ga živa duša ni slišala. 2*)

Drobovlje

1*)Kocbek in Žagar: Popotnik 1889, 248.

2*)Glej: V. Möderndorfer »Zvon na Čreti«  v knjigi: Narodne pripovedke iz Mežiške doline, Ljubljana 1924, p. 40-42.