To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Te so prebivale nekdaj v »Cirkunci« (Cerkvenici, zijalki na Radohi), kateri se pride od Javorskega stana. V bližini omenjene zijalke so »Radoške njiv«, kamor so hodile žalžene žet, ko so žanjice južinale. Požele so mnogo več kakor vse žanjice skupaj. Nato pa so jim morali prinesti štruklje na njivo. Žele so le s takimi srpi, katerih žanjice si ni pljuvala na dlan.
Žalžene so tudi rade lovile pastirje, katere so zaprle v zijalko »Cirkunco«, da so se lahko pri njih grele. Nekoč so ujele nekega kozarja. Spustile so ga le toliko, da je zvršil svoja opravila. Nekoč se je napravil kozar spečega in začel hrčati.
Žalžene so se medtem pogovarjale kako bi pastir lahko ušel. Ena žalžena pa še ni bila tako premetena kakor druge; zato vpraša kako bi jim ušel, ko ga vendar čuvajo druga ji odgovori:»Ko bi si pastir poiskal ostrogo (grm Rubus caesius), ki na dveh koncih iz zemlje raste, se splazi skozi, bi ne imele nobene moči več do njega.« Pastir je vse dobro slišal. Ko so ga spustile po njegovih opravkih, je šel iskat take ostroge. Zares jo najde se splazi skozi in se tam reši.
