Storije iz gornjegrajskega okraja/Čarovniški kmet Lampret

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Drahslinger Čarovniški kmet Lampret
Storije iz gornjegrajskega okraja
Fran Kocbek
Čarovnik
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Tam, kjer je sedaj 'perkova puša', je bila včasih Pušnikova kmetija. Pred mnogimi leti je živel Pušnik, ki se je pisal za Lampreta. Ta Lampret je bil čarovnik. Znal je začarati, da je prišla vsakovrstna divjačina na njegovo dvorišče, kakršno je hotel. Večkrat je šel iz veselja ali sam ali z drugimi na lov. Bil je dober lovec, toda slab kmet. Kmetija mu ni uspevala in zemlja je slabo rodila. Nekoč je šel Lampret v vas k bratu Perku. Pri Perku je bil hlapec, ki je bil tudi čarovnik, in je o sebi mislil, da zna bolje čarati od Lampreta, kar mu je tudi povedal. Lampret mu smeje pravi:» Pa se poskusiva! Jaz ti bom sedaj nekaj naredil in videli bomo, če si boš znal pomagati in kdo je večji čarovnik.« Nato vzame nož, ga nese pod kap ter ga zasadi v zemljo. Ko pride nazaj v hišo, je hlapcu tekla kri iz ust in nosa. Lampret mu reče:»No, pomagaj si, če si bolj moder kot jaz.« Hlapec je čaral na vse načine, da bi si ustavil kri, toda ni šlo. In začel je prositi Lampreta:˝Nehaj, če ne poginem.˝ Ta je šel ven, potegnil nož iz zemlje in hlapcu je odleglo. Hlapec je priznal njegovo nadmoč, rekoč:» Vidim, da si modrejši od mene.« Kamničani, ki so vedeli za Lampretovo čarovniško moč, so ga hoteli prekositi. Dali so nekoga študirat in potem so povabili Lampreta, da bi se kosal ž njim. In Lampret je odgovoril, da nej pride Kamničan v Robanov kot. Ko so se sešli, pravi Lampret:»Postavili bomo cepljenico (sekiro) koncem Robanovega travnika in streljali čez ves travnik skozi sekirino uho. In kdor ustreli skozi uho, ta bo najboljši.« Prvi je streljal Lampret. Njegova krogla je šla skozi topor in skozi uho. Za njim je streljal kamniški študent. Ko je ta isprožil, se je krogla zavrtela okoli puške in padla na zemljo. In Lampret mu pravi:»Toliko si slabši od mene, kakor je železo od jekla.« Kranjce je jezilo, da jih je Lampret premagal. Hočejo se nad njim maščevati. Povabijo ga, naj pride na Kamniško sedlo, da gredo skupno na gamze. Lampret je res šel in vzel puško s seboj, ki pa jo je začaral, da je bila nevidna. Ko vstopi v kočo, ga pozdravijo in se mu zahvalijo, da se je odzval vabilu. Ko pa vidijo, da nima puške, ga mislijo napasti, češ, zdaj ga imamo, da nam ne uide. On pa vzame puško z rame, se nasmehne in pravi:»Puško imam tukaj in prinesel sem še smodnika za pokadit in svinjca za poškropit.« Ko so Kamničani to videli in slišali, so se prestrašili in zbežali. Neko nedeljo je spravljal Lampret nekega pastirja, da bi šel ž njim na lov na Okrešelj. Ta se je branil, ker je hotel iti k maši. Lampret mu je le prigovarjal, češ:»Saj se ne bo nič zgodilo, če greš.« Slednjič ga je pregovoril. Ko sta prišla na Okrešelj, sta malo sedla in Lampret mu je začel pripovedovati, kaj se godi po svetu. Naenkrat pa se obrne k pastirju in mu reče:»Sedaj nabija ljubljanski grof puško in me misli ustreliti.« Nato vzame svoj klobuk in reče pastirju:»Hitro se vreži v prst in stisni tri kapljice krvi na klobuk.« Komaj je pastir to storil, je že iz Ljubljane ustrelil grof in krogla je priletela na ono kri na klobuku. Grof je bil namreč tudi čarovniški, čeprav manj kakor Lampret. Takoj je vedel, da ga ni zadel. Zato je šel brž k procesiji, ki se je vršila ravno tisti čas v Ljubljani. Lampret pa je nabil ono kroglo v svojo puško in ustrelil. In grof je padel, čeprav je šel k procesiji. Brat Perkov je prišel nekoč k Lampretu in se je čudil, da ima tako slabo posestvo, ko je vendar tako dober lovec, in da Lampret na lovu vedno kaj dobi, on pa nič. Lampret ga vpraša, če bi rad kaj ustrelil; če hoče, lahko ustreli kar na dvorišču. Brat je seveda pritrdil. Lampret je hitro začaral in naenkrat je bilo dvorišče polno razne divjačine, ki je točila krvave solze. In Perk je ustrelil lepega jelena. Nekega dne sta šla Perk in Lampret skupno na lov. Lampret je kmalu ustrelil gamza in ga je nesel domov. Perk pa zopet ni imel sreče. Ko je šel proti domu, je hotel med potjo še stopiti k bratu in pogledati, da li je on kaj dobil. Ta je ravno drl gamza, ko je Perk šel po polju proti hiši. Tedaj ga je zagledala Lampretova žena, ki je možu pomagala in je rekla:»Perk gre k nam in zopet bo hud, ker si ti dobil, on pa nič.« Lampret vzame s stene puško in ustreli brata skozi okno. Potem je šel iz hiše in izginil in od tistega časa ga ni bilo več nazaj. Čez precej časa potem, ko je izginil, se prikaže v Trati za Olševo na koroški strani nekemu lovcu. Bil je v kratkih irhastih hlačah, zelenih nogavicah in rdečem telovniku, na glavi pa je imel zelen klobuk. Lovec se ga je ustrašil. On pa mu reče, naj se ga nič ne boji. Nato ga je vprašal, če bi rad imel dobro puško. Lovec seveda pritrdi. Lampret mu reče, da naj gre v Pušnikovo hišo, kjer visijo za vratmi na steni tri puške, vzame pa naj srednjo. Lovec gre res v to hišo in ko pogleda na steno, vidi, da vse tri puške nihajo. Ustrašil se je, pustil puško in zbežal. V Lampretovi hiši pa je še dolgo strašilo.