Storžek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Storžek
Jasna Furlan
Spisano: pretipkano iz knjige Storžek
Izdano: Založba Karantanija, Ljubljana, 2000 (COBISS)
Viri: Knjiga Storžek ISBN 961-226-370-1
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Storžek

Storžek[uredi]

Še preden so sončni žarki obsijali zemljo, se je prebudil. Zadovoljno se je pretegnil in si z roso umil obraz. Vedel je, da se pričenja nov dan, poln dogodivščin. Storžek je najmlajši član družine. Prebiva v Palčkovi votlini, ki stoji sredi gozda. Vhod v votlino ima obliko palčkove kape. Tla v votlini so iz rdeče gline, ki jih pozimi greje, poleti pa hladi. Na stenah domujejo njihovi hišni ljubljenčki pajki. Votlina ima dva prostora, hodnik in spalnico, ki služi tudi kot jedilnica. Iz sten spalnice štrlijo postelje, ki so pokrite s slamo. Palčki se večinoma prehranjujejo s storži. Pripraviti jih znajo na več načinov. Sladkajo pa se z gozdnimi sadeži in zeliščnimi koreninicami. Storžkova družina šteje sedem članov. Poleg očeta in mame ima še tri brate in sestro, s katero se dobro razumeta. Podnevi drugi člani družine delajo. Storžek pa je še premajhen. Zato se sprehaja po gozdu in opazuje, kaj se dogaja.

Storžkovo odkritje[uredi]

Kot vsako jutro se je Storžek odpravil v gozd. Tokrat je šel malo dlje kot ponavadi. Prišel je prav do roba gozda. Zagledal je velik štor. Splezal je nanj. S te višine je imel razgled daleč naokoli. Pozornost so mu pritegnila čudna bitja, o katerih so pripovedovali starejši palčki. To so prav gotovo ljudje, je pomislil. Poleg ljudi so stala še neka bitja na štirih nogah. Tudi o teh bitjih so mu pripovedovali bratje. To so konji, se je spomnil besed najstarejšega brata. Storžek je ves navdušen stekel domov povedat staršem, kaj je odkril. Oče mu je zaupal, da je to, kar je videl, Ranč Kaja in Grom. Povedal mu je tudi, da je v tem času na ranču veliko človeških otrok, saj so tam na počitnicah. Storžek je bil tisti dan tako utrujen, da se je samo ulegel na posteljo in že je zaspal.

Neprijetna dogodivščina[uredi]

Storžek se je naslednji dan zbudil že navsezgodaj. Takoj ko je pojedel zajtrk, se je odpravil proti ranču. Vedel je, da ga čaka zanimiv dan. Tako je hitel, v strahu, da ne bi česa zamudil, da je prišel k deblu ves zasopel. Ko je splezal na štor, so njegovo pozornost pritegnili otroci, ki so jahali v ograjenem prostoru. Prostoru pravijo maneža. Zelo mu je bilo všeč jahanje v lahkem kasu. Ko je opazoval mlade jahače, kako rahlo poskakujejo v sedlu, se je začel tako smejati, da je izgubil ravnotežje. Štrbunknil je s štora. Ves osramočen zaradi nerodnega padca, se je skril za smreko in opazoval, če ga je kdo videl. S popraskanim noskom se je odpravil domov. Ob prihodu domov sta mama in sestra že pripravili kosilo. Oče in bratje pa so nosili drva za zimo. Po kosilu je Storžek prosil očeta, naj mu iz lesa izrezlja konjička. Oče je privolil. Popoldne je Storžek pomagal očetu pri delu. Med nabiranjem drv sta skupaj poiskala primeren kos lesa za konjička.

Srečanje[uredi]

Naslednje jutro Storžku radovednost ni dala miru. Takoj po zajtrku se je odpravil na pot. Med potjo je razmišljal o tem, kar mu je pripovedoval oče. Svetoval mu je namreč, naj se izogiba ljudi. Palčki se ljudi bojijo. Ljudje imajo čudne navade. Lahko te nesejo na svoj dom, te postavijo v kletko in te potem razkazujejo drugim ljudem kot največje čudo. Ko je prispel do svojega štora, je začel opazovati otroke. Ti so hodili s hoduljami. Gledal jih je, kako so padali, in si mislil: Ti padajo tako kot jaz včeraj, pa jim ni nič nerodno. Pri tem sploh ni opazil, da se mu za hrbtom nekdo približuje. Zavedel se je šele, ko je tik za njim počila veja. Storžek se je preplašen ozrl. Hotel je zbežati, a je bilo že prepozno. Srečanju se ni več mogel izogniti. Pred njim je stala deklica, ki je bila enako presenečena in prestrašena kot on. »Jaz sem palček Storžek, kdo pa si ti?« je ves otrpel vprašal. »Eva sem,« mu je odgovorila. »Ali mi boš naredila kaj hudega?« jo je vprašal, še vedno ves prestrašen. »Ne,« mu je rekla. »Kaj pa ti meni?« »Palčki smo do vseh stvari na tem svetu prijazni, enako tudi do ljudi,« ji je pojasnil. »Potem sva lahko prijatelja,« se je oddahnila Eva. »Pridi. Razkazala ti bom ranč!« ga je povabila.

Prijateljstvo[uredi]

Tako sta se odpravila proti ranču. Storžek, ki je bil še vedno nezaupljiv, je počasi stopical za Evo. Ko sta bila že blizu ranča, jima je naproti pritekla Maja. Evi je rekla: »Klicala te je ma....« Stavka ni dokončala, saj je ob pogledu na Storžka obnemela. »K-kdo si pa ti?« ga je vprašala. »Storžek sem,« ji je ta odgovoril. Maja je Evi zašepetala v uho: »Kako čudno ime, kajneda - Storžek?!«  »Ni čudno, saj je Storžek palček,« ji je povedala Eva. »Kako čudno ime imaš, ne glede na to, da si palček,« ga je spet ogovorila Maja. »Ko sem bil še majhen,« je začel, »sem imel tako rad storže, in še zdaj jih imam, da so mi starši dali ime Storžek.« Maja seje nasmehnila in ga vprašala, če bi bil njen prijatelj. Tega se je zelo razveselil in ves srečen privolil. Tako je v enem dnevu dobil kar dve človeški prijateljici. Storžek je moral domov na kosilo. Sklenil je, da mami in očetu ne bo povedal ničesar o tem poznanstvu z ljudmi. Bil je tako utrujen, da je zaspal že po kosilu in se ni zbudil do naslednjega jutra.

Storžek in drugi z ranča[uredi]

Zbudil se je zgodaj zjutraj, se oblekel ter si pripravil zajtrk, ki ga je z veseljem pojedel. Nato se je hitro odpravil proti ranču, dogodivščinam naproti. Ko je prišel do ranča, sta ga tam že čakali prijateljici Eva in Maja. Maja ga je vprašala, če bi rad spoznal še druge. Storžek ji je veselo prikimal. Eva je prosila Veroniko, ki je šla ravno mimo nje, naj pokliče Darjo in Andreja, Manci pa je rekla, naj pokliče še druge otroke. Ko so se vsi zbrali, je Eva poklicala Storžka, ki se je skrival za vogalom. Ob pogledu nanj so vsi obstali kot otrpli, le Darja in Andrej sta se nasmehnila. Darja ga je pozdravila v imenu vseh. Z Andrejem sta bila zelo srečna, saj se palčki ponavadi izogibajo ljudi, Storžek pa je prišel kar na njun ranč. Otroci so se Storžku predstavili ter mu povedali, da se na ranču Kaja in Grom trudijo ljudem pokazati, da s konji ne smeš biti grob, saj so zelo občutljive živali. Ko so se med seboj spoznali, je Anja vprašala Storžka, kako da je tako velik, saj so palčki ponavadi tako veliki kot palec. On pa ji je povedal: »Palčki smo različnih velikosti. Jaz spadam v družino največjih, vendar pa si ljudje izmišljajo naše velikosti. Najmanjši palček meri 15 cm.« Marcel je vprašal Storžka, če si želi ogledati ranč. Storžek si je tega seveda zelo želel. Najprej so mu pokazali črno kuhinjo, ki je v Sloveniji zelo redek spomin na preteklost. Storžku je bila zelo všeč, saj je imela črne zidove. Potem so mu razkazali hlev. V njem so ravno počivali konji. V sedlarnici se je začudil nad velikimi sedli, ki so bila zelo različna. Razkazali so mu še kozolec in hlev, v katerem domujeta mini konja Tako in Vinetou. Storžek se je zelo razveselil mini konjev, saj sta bila primerne velikosti zanj. Spoznal je tudi psa Žara in muci; Dolfi-Toma in Žabico. Zapomnil si je tudi vsa imena konjev. Čas med novimi prijatelji mu je hitro minil. Rad bi še ostal, a moral je domov. Poslovil se je od vseh ter odšel proti gozdu. V spanju je sanjal o vsem, kar je tistega dne spoznal. Sanjal je o tem, kako prijazna sta Darja in Andrej, o živahnih otrocih, o lepih konjih, o igrivem Žaru in zaspanih mucah.

Prvič v sedlu[uredi]

Zjutraj se je Storžek prebudil kasneje kot ponavadi. Mama ga je že čakala z zajtrkom. Prosil jo je, če lahko pride domov, ko se zvečeri. Mama je temu seveda nasprotovala, saj se je bala za svojega otroka, vendar jo je Storžek s sestrino pomočjo pregovoril. Tokrat je odšel proti ranču po bližnjici. Ko je prišel, so ravno zajtrkovali. Ker je bilo lepo vreme, so se odločili, da bodo jahali kar takoj po zajtrku. Nina je Storžka vprašala, če si želi jahati do maneže. Zadovoljno je prikimal. Dvignila ga je in posadila v sedlo, ki je bilo seveda zanj preveliko. Eva je prijela vajeti ter konja Arturja odpeljala do maneže. Storžek je bil zelo srečen, saj ni pričakoval, da bo kdaj jahal konja. Ko sta prišla do maneže, je Storžek sedlo odstopil Evi. Usedel se je na klop in od tam opazoval druge pri jahanju. Po jahanju so imeli kosilo. Na jedilniku so bile palačinke. Ko jih je Storžek videl, je mislil, da so to velike marele. Andreja mu je povedala, da so to palačinke. »Ali jih želiš jesti?« ga je vprašala Manca. Storžek ji je veselo prikimal. Palačinke so mu bile tako všeč, da je pojedel kar štiri, kar pa je za palčke ogromno. Po kosilu je sledila hoja na hoduljah. Storžek je otroke opazoval ter se smehljal, ko je kateri od njih izgubil ravnotežje. Zvečerilo se je in Storžek je odšel domov. Mama mu je pritekla naproti in mu povedala, da je večerja že pripravljena. Ko je pojedel, ga je mama vprašala: »Kaj si danes počel in kje si bil?« Sin ji je odgovoril: »Danes sem preveč utrujen. Vse ti bom povedal jutri.« Storžek se je ulegel v posteljo in kmalu zaspal.

Nočni sprehod in prenočitev na seniku[uredi]

Storžek se je zbudil, si pomel oči in zaspano pomežikal v sonce. Skočil je iz postelje ter se oblekel. Stekel je v kuhinjo in vprašal mamo: »Si želiš vedeti, kje sem bil včeraj?« »Da,« je prikimala mati palčica. Storžek ji je povedal, da je dobil prijatelje na ranču Kaja in Grom. To so ljudje. Mama ga je zaskrbljeno pogledala in mu rekla: »Joj, Storžek, zakaj mi tega nisi že prej povedal? Ali so prijazni s tabo?« »Da,« je odgovoril »zelo so prijazni.« Vprašal jo je, če želi spoznati Darjo in Andreja ter otroke, ki so na počitnicah na ranču. Mama ni vedela, kaj naj mu odgovori, Storžek pa je nadaljeval: »Če jih želiš spoznati, jih boš lahko že danes, saj bodo prišli na ogled našega doma - Palčkove votline.« Okoli poldneva so se zaslišali glasovi razposajenih otrok, ki so se približevali Palčkovi votlini. Storžek je stekel ven, prijateljem naproti. Andrej je Storžka prosil, naj jim razkaže dom. Še prej pa jim je »gostitelj« predstavil svojo mamo Marjetico. »Vi ste torej Storžkovi prijatelji,« jih je ogovorila Marjetica. »Da,« je pritrdila Eva. »Kar za menoj,« jih je povabila palčica. »Pazite, da se ne udarite v glavo, saj je strop nizek. Ker je tu malo prostora, bosta v votlino vstopila le po dva hkrati.« Ko so si vsi ogledali votlino, je prišla Storžkova sestra Spominčica s polno košaro gozdnih jagod. Po jagode jo je poslala mama, ko ji je Storžek povedal, da pridejo gostje. Kmalu za njo pa so prišli še drugi člani družine. Storžek je očetu in bratom predstavil svoje nove prijatelje. Najstarejši brat je odšel po vodo. Mama jim je postregla z gozdnimi jagodami in svežo studenčnico. Na štoru so bili tudi lešniki in orehi. Po malici je Andrej vprašal »glavo družine«, če bo lahko Storžek z njimi odšel na nočni sprehod in prenočil na seniku. Storžkov oče je prikimal. Kmalu so se gostje poslovili od Storžkove družine, Storžku pa so naročili, naj pride zvečer k njim. »Pridem!« je bil vesel Storžek. Sonce seje že približevalo koncu svoje poti, ko je Storžek prispel na ranč. Tam ga je že pričakovala Darja. Rekla mu je: »Pridruži se nam pri večerji.« »Z veseljem,« je rekel Storžek. Za večerjo so jedli polento. Storžku je bila zelo všeč. Po večerji so se do teme vsi skupaj igrali s psom Žarom. Ko se je stemnilo, so se odpravili na dolg sprehod. Ker so se jim oči kmalu privadile na temo, niso potrebovali svetilk. Ogledali so si dihajočo votlino. To je votlina, iz katere piha topel zrak - odrasli pravijo, da votlina diha. Storžek jim je o votlini povedal mnogo neverjetnih zgodb, ki jih starši palčki pripovedujejo svojim otrokom, da lažje zaspijo. Med pripovedovanjem zgodb so se vrnili na ranč in si razgrnili spalne vreče po senu. Še preden so zaspali, so se igrali igrico ugibanje oseb. Storžku se je igrica zdela zelo zanimiva.

Čarlijeva zgodba[uredi]

Katja se je priplazila do Darje in ji nekaj zašepetala. Darja je pokimala ter rekla: »Storžek, ali bi te zanimale zgodbe o konjih?« »O da, zelo,« je bil vesel Storžek. »Kot ljudje so tudi konji odlični igralci. Ko je bil konj Čarli bolan, imel je astmo, smo bili vsi v skrbeh zanj, zato smo ga še bolj kot ponavadi razvajali in ljubkovali. Ko pa je ozdravel, razvajanje ni bilo več tako pogosto. Čarli se je odločil, da si bo spet pridobil našo pozornost. Ko sem prišla k njemu, je začel težko dihati, enako kot takrat, ko je imel astmo. Ker je bil Andrej v Logatcu, sem prosila soseda, naj mu sporoči, da naj se takoj vrne domov, ker je Čarli spet zbolel. Ko je Andrej prišel domov, je bil Čarli zdrav, saj je vedel, da Andreja ne bo prepričal o bolezni. To igro je uprizoril še dvakrat, ko Andreja ni bilo v bližini. Naslednjič mi je njegova bolezen postala že malo sumljiva. Tiho kot miška sem se priplazila k Čarliju in ga opazovala. Bilje zdrav in veselo je gledal okrog, ko pa me je opazil, je začel težko dihati. Razjezila sem se in mu povedala, da sem spoznala njegovo prevaro, in ob tem me je le debelo gledal. Spet je začel težko dihati, vendar je kmalu ugotovil, da bo moral nehati igrati, saj mu ne verjamem več.« Ko je Darja končala svojo pripoved, je videla, kako je Storžek navdušen nad zgodbo.

Konec počitnic na ranču[uredi]

Zjutraj so se zbudili pozneje kot ponavadi. Medtem ko so otroci pospravljali svoje stvari, seje Storžek igral z Žarom in Dolfi-Tomom. Pri pospravljanju spalnih vreč pa se jim je pridružil, saj ga je to delo silno zabavalo. Otroci so se pripravljali za odhod domov. Počitnice na ranču so se namreč iztekle. Pred kosilom je Storžek šel domov, a se je kmalu vrnil z veliko košaro. Ko jo je položil na tla, so vsi lahko videli, kaj je v njej - bila so darila. Začel jih je jemati ven. Vsakemu otroku je podaril možička, narejenega iz storža. Poslovili so se od njega. Povabil jih je: »Ko boste spet na ranču, me obiščite v Palčkovi votlini.«