Sto zajcev.

← Zakaj nima volk več take moči v križu, kakor jo je imel.

Sto narodnih legend
Anton Kosi

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Kristus in sv. Peter sta potovala. Bilo je pozimi. Sv. Peter je imel zelo slabe črevlje, zato je stopil k črevljarju, da bi mu popravil obutal. Črevljarju sta pri njegovem delu pomagala sin in pa učenec Janezek.

Ker jo bili črevlji sv. Petra zelo raztrgani, jih ni hotel popraviti mojster sam, in tudi sinček je odbil delo, rekoč: »Naj jih popravi Janezek.«

Učenček sešije raztrgano obutal ter popravi črevlje, koliko jih more in zna.

Ko dovrši delo, vpraša Peter mojstra za račun. Ta pa neče vzeti ničesar ter pravi: »Vidim, da ste ubožen potnik, zato mi niste nič dolžni. Ako pa hočete kaj dati mojemu učenčku, vam bode gotovo hvaležen za darilce.«

Peter seže v rokav po denar in ga ponudi Janezku. A glej, tudi ta se brani denarja. »Le spravite«, mu pravi, »vi potrebujete novcev bolj nego jaz, ker ste siromašen potnik.«

Nato mu reče sv. Peter: »Ker ne vzameš novcev, izreci vsaj eno željo, in izpolnila sr ti bo.«

Učenček tujca začudeno pogleda, se nasmehne ter reče: »Želim, da bi bila naša črešnja polna zrelih črešenj!«

Sv. Peter se poslovi ter odide. –

Zdajci prisopiha v sobo črevljarjeva žena ter pripoveduje vsa zasopla: »Ljudje božji, velik čudež vam naznanjam, naša črešnja na vrtu je polna rdečega sadja.«

Vsi odhite iz sobe, da bi se na vsoje oči prepričali o čudežu, katerega je napravil siromaški potnik.

»Kdo bi neki bil?« vprašujejo drug drugega, uživajoč sladki sočnati sad. Zdelo se jim je, da so sredi poletja, najsi je brila zunaj ostra zimska sapa.

Odslej so se črevljarjevi vsak dan krepčali z okusnimi črešnjami.

Nekega dne se napoti črevljarjev sin v bližnje mesto po usnje. Ko koraka po ulicah, opazi na oglu velik »oglas«. Na njem je bilo zapisano, da je kraljeva hči na smrt bolna in da jo otmo samo zrele črešnje; kdor prinese kralju ta sad, zrel in okusen, dobi za darilo tisoč cekinov.

Sin pohiti vesel domov, takoj natrga rdečih črešenj ter se napoti v kraljevo palačo.

Na poti ga srečata dva potika – Vzveličar in sv. Peter – ter ga vprašata: »Kaj neseš, deček?«

On jima pa osorno odgovori: »Kaj vama do tega, kaj nesem?« Nato odkoraka naglo v kraljevo palačo. Tam mu pride naproti sam kralj, ki ga vpraša, kaj mu je prinesel. »Zrele črešnje«, pravi deček, odkrije jerbašček, a ta je – prazen.

Kralj ga zapodi, češ, da se hoče šaliti ž njim. Ves osramočen pride črevljarjev sinko domov.

Doma pove, kaj se mu je prigodilo. Učenček Janezek, to zaslišavši, brž nabere jerbašček črešenj, pa se napoti v mesto.

Tudi njega srečata dva potnika, ki ga vprašata, kaj nese.

»Zrele črešnje nesem kralju«, odgovori deček prijazno; »njegova hči je bolna, in ta sad jo ozdravi.«

»Idi v božjem imenu«, mu rečeta potnika.

Ko stopi Janezek v kraljevo palačo, mu pride naproti kralj in ga vpraša, kaj mu je prinesel.

Deček hitro odkrije jerbašček ter pravi: »Tu-le sem vam prinesel zrelih črešenj za vašo hčer.«

Kralj se razradosti, odhiti h hčeri ter ji ponudi zrelih črešenj. Kraljična slastno použije nekoliko zrelih črešenj in glej, zdajci ozdravi.

Kralj pa ubožnemu črevljarčku ni hotel takoj izplačati tisoč cekinov. »Še eno nalogo mi moraš rešiti«, pravi, »potem dobiš tisoč cekinov in po vrhu mojo hčer za ženo. Sto zajcev bodeš pasel, a zvečer moraš prignati vse v lepem redu domov, niti eden se ne smo izgubiti.«

Bridko zajoka Janezek, ko mu dado drugo jutro torbo in pastirsko palico ter pred njim izpuste sto brzih dolgouhnikov. Žalosten gre proti hosti. Tu zapazi kapelico; pred njo poklekne ter goreče moli.

»Čemu se jokaš tako bridko?« se zasliši za Janezkom. Janezek se ozre in spozna tujca, onega potnika, kateremu je bil pred nekaj tedni popravil raztrgane črevlje.

»Oh, kaj bi se ne jokal,« potoži deček. »Kralj mi je ukazal, da moram pasti sto zajcev in zvečer zopet vse prignati domov. Kako naj jih spravim, ker so se mi že sedaj razkropili po hosti?«

»Ne bodi v skrbeh zaradi zajcev, dragi moj,« pravi tuji mož, »na piščalko. Nanjo zapiskaj zvečer, in vseh sto zajcev bode stalo v lepih vrstah pred teboj!«

Deček tujca lepo zahvali in zvečer res zapiska na piščalko. In glej, vseh sto zajcev priteče pred pastirja ter stoji pred njim v desetih vrstah, da jih lahko vse pregleda.

Pastir ukaže dalje, in lepo počasi se pomika čudna čreda proti kraljevemu dvoru. Janezek pa koraka vesel in zadovoljen za njo.

Kralj se zelo začudi temu prizoru.

»Še dvakrat bodeš pasel«, pravi, »in potem dobiš, kar sem ti obljubil.«

Drugi dan mu izpuste samo devetindevetdeset zajcev. Zajčji pastir niti opazil ni, da so mu bili vzeli enega zajca ter ga deli v zapor, češ, da jih Janezek ne bode mogel prignati vseh sto domov.

A kaj se zgodi?

Ko Janezek zvečer zazvižga zajcem, se utrga zajec doma ter priteče, kolikor le more, naravnost v hosto, postavivši se ondu v vrsto svojih tovarišev.

Zopet prižene Janezek vseh sto zajcev domov.

Tretji dan pa ukaže kralj kuharici, naj enega zajca usmrti ter ga pripravi za večerjo.

Zopet žene Janezek samo devetindevetdeset zajcev na pašo.

Ko je zvečer pastirček zajcem zazvižgal, se je stoti zajec ravno pekel v veliki ponvi in sicer cel, samo brez kože in črev.

A glej čudo!

Na klic Janezkove piščalke se oživi ta zajec, skoči iz ponve ter steče naravnost proti gozdu v vrsto svojih tovarišev. Na pol pečen, masten in gol je korakal v prvi vrsti proti kraljevi palači. Kuharica pa je baje kar omedlela, tako se je prestrašila, zakaj kaj takega se ji ni bilo pripetilo še nikdar. –

No, in kaj je bilo potem?

Janezek je dobil tisoč cekinov in kraljevo hčer za ženo.

Zdaj je baje kralj tam nekje v deveti deželi. Srečno in zadovoljno živi, dobrega srca je, kakor takrat, ko je potujočemu sv. Petru brezplačno popravil črevlje.

Zap. Anton Kosi.