Stihotvorenja J. S. Turgeneva
| Stihotvorenja J. S. Turgeneva. (Recenzija pesniške zbirke Turgenjeva). G. B. |
| |||||||||||||
Pod tem naslovom prišla je v dežel petnajst pol obsezajoča zbirka Turgenevljevih pesnij. Delé se te pesni v štiri dele. Prvi del obsega pesniške proizvode: „Paraša“, „Razgovor“, „Pomêščik“ in „Andrej“; v drugem delu je 32 krajših pesnij, v tretjem so prevodi, v četrtem epigrami in odlomki, koje so našli v literarni zapuščini velikega genija. Nazadnje je še neki pregled let in onih listov, v kojih so bili izšli posamični proizvodi.
Ako motrimo pesnike in pisatelje raznih narodov, uvidimo večkrat, kako si je ta ali oni stekel nesmrtno slavo s svojimi nedoseženimi poezijami, v tem, ko se je na prozajiškem polji ponesrečil s svojo neokretno pripovedno Muzo. Kdo drugi zopet ni bil pesnik „po božji volji“ in če se je že s poezijo ukvarjal, mu je več kvarila nego poviševala njegovo slavo, ki si jo je pridobil na polji pripovednikov. In tak mož, ki si s svojo poezijo ni spletel lovorjevih vencev, pač pa dosegel v svetovni literaturi s svojim nedosežnim talentom pripovedovanja mesto mej prvimi novelisti vseh časov in narodov, tak mož bil je J. S. Turgenev, najboljši ruski, najprvi slovanski pripovednik. Njegova slava na vrtu prozajist je znana po vsem širnem svetu in Turgenev je v resnici prvi svoje stroke v najnovejši literaturi.
Ves drug pa je Turgenev — pesnik. Znano je, da se i sam nikdar ni posebno pohvalno izraževal o svojih pesnih in v istini te ne bodo pomnožile slave otca svojega. Ako motrimo lirske začetne pesni Turgenevljeve, uvidimo, da se je moral jako boriti z obliko. In to slabo stran pesnikovo potrdé nam poznejši proizvodi njegovi, ki kažó še zmirom sem ter tja kako prisiljenost v obliki in ujemi. Oblika je, ako ne prva, vsaj jedna prvih svojstev dobrega poeta; ako je vsebina še tako izvrstna in umeteljno izpeljana, pa jej ne dostaje umeteljne ali vsaj primerne oblike, ne more nikdar čitatelja tako ogreti, kakor si želi.
Primerjaje poezije Turgenevljeve z onimi druzih ruskih pesnikov na pr. Lermontova, Puškina in Nekrasova, nam je dosti razvidno, ka bi si ne bil Turgenev nikdar ustvaril svoje originalne oblike, kakeršno so si pridobili napominani poetje. A ne samo izvirne oblike bi si ne bil prisvojil izvrstni prozajista, tudi spisal bi ne bil v resnici kaj izvirnega, s čemer se dičijo odlični pesniki, kajti pesnikova izvirnost v obliki spaja se vedno z izvirnostjo obsega in se obično javlja pred poslednjim (obsegom). Prispodobimo li Turgenevljevo „K. Venerê Medicejskoj“ in Lermontovljevega „Izmaela Beja“, nam je precej vse jasno. Turgenev jo je zložil v 20. letu, Lermontov v 18., in kaka razlika mej obema! Prvemu se vidi, da se je boril z rimami in je pilil, da si so kljubu temu dostikrat slabe in ta lov po ujemah se ve da tudi oslabi obseg sam in stere krila domišljije. Ves drugačen je drugi, kojemu rima gladko teče in nikjer ni videti nobene prisiljenosti, ampak pesnik doseže vse tako rekoč igraje. In pročitavši napominena proizvoda, ukrenemo lahko, kateri je imel poklic pesniški in kateri ne.
Dasi govorimo o težavi, s kojo je Turgenev zlagal pesni, vender nečemo reči, ka ni imel daru pesniškega, koji je toli jasno in izvrstno pokazal v svojih prozajičnih spisih, ki nosijo slavo svojega stvarnika po vsem izobraženem svetu. In dobro je, ako človek pročita te mladeniške spise pisčeve, kajti oni so nam jasna slika mladosti njegove in tedanjih mislij njegovih. Na mnogih mestih nahajaš tudi že ono izvrstno posebnost, v kojej se nam baš Turgenev kaže neprekošenim mojstrom, nahajaš ono divno slikanje prirode, koje je znal on in le on tako nepresežno stavljati na papir in od kojega so prenapolneni vsi njegovi krasni spisi. To popisovanje narave kaže nam pisec že v svojih pesniških proizvodih; kako divno slika na pr. v pripovedni pesni „Derévnja“ gozd, šumeč v večerni zarji in utihajoč v polutemi večera:
... toljko slyšen stuk
Koles ego telêgi trjaskoj;
Vykhodit dêvuška na nizkoe krylco —
I na zorju gljadit ... I krugloe lico
Zardêlos aloj, jarkoj kraskoj.
Kačajas medlenno, s prigorka za selom
Ogromnye vozy spuskajutsja guskom
S pahučej danju pušnoj nivy;
Bêgut, odêtye tumanom golobym,
Stepej širokie razlivy.
Ta step — konca ej nêt ... razkinulas, léžit ...
Struistyj vêčerok bêžit — ne probêžit ...
Zemlja tomitsja, nebo mlêjet ...
I lêsa dlinnago podermuty boka
Bagrjancem zolotym, i ropščet on slegka,
I utihaet, i sinêet ...
Kaka podrobnost in natančno opazovanje prirode! V istini, tako zna le Turgenev.
V pesnih pisčevih nahajamo tudi posamične značaje, koje je pozneje jasneje naslikal in popolnil v svojih prozajičnih spisih.
Epigrami so po vsem izvrstni in diči je zdrav humor, satirska stran pa se odlikuje s svojo finostjo in pikrostjo.
Najboljša izmej vseh pesnij, kar jih je prišlo izpod peresa otca „Lovčevih zapiskov“, imenovati se more pesen: „Andrej“, ki obsega 131 oktav in se razkroja v dva dela. Iz tega proizvoda uvidimo, da je bila pesniku — tedaj staremu 27 let — znana pesniška tehnika, ipak nam izdaja „Andrej“ na večih mestih svojega otca kot nepesnika, v tem ko se nekoja druga mesta odlikujó s pravim poetskim talentom. Čitajoč „Andreja“ čutiš skoro, da se bojuje tu boj mej Turgenevom pesnikom in Turgenevom prozajistom. In v istini je pesnikovanju Turgenevljevemu ta proizvod nagrobnica. Stvarnik „Otcev in sinov“ dal je slovo svoji neubogljivi Muzi in spustil se je v prozajiško živenje, koje ga je povzdignilo više nego njegova neokretna Kamena, da goropadno više in moža nepesnika slavi vse svetovno razumništvo kot izrednega pripovednika in nedosežnega posnemalca prirodine krasote. In pravo je pogodil.
G. B.