Stiški tlačan
 | Članek je za kratek čas rezerviran, saj ga namerava eden izmed sodelavcev v večji meri preurediti. Prosimo vas, da ga medtem ne spreminjate. Oseba, ki je dodala obvestilo, je navedena v . Če članka zadnjih nekaj ur ni urejal nihče, lahko predlogo odstranite. Namen obvestila je izogniti se navzkrižjem urejanj; prosimo vas, da ga med sejami urejanja odstranite, da ga bodo lahko izboljševali tudi drugi. |
| Stiški tlačan Ivan Zorec |
| |||||||||||||
[številke časopisa Ameriška domovina do tega dela niso ohranjene, začne se s koncem 14. poglavja v 10. številki]
XIV.
[uredi]»Pošljite po grofa!« je vitez ukazoval. Pa nihče se ni s tako novico upal pred hudega gospodarja. Pelzhofer sam je skočil na konja in zdirjal na Grundljevo.
XV.
[uredi]Grof je na Grundljevem malo prej ves plašan pribežal od zaprtega sina in motoglavo postal pred gradom. Vedel je, da najdeni sin ni deseti brat, verjel pa je, da potepin res utegne imeti skrivnostne moči vedeža, sicer ne bi bil tako trdno prerokoval bližajoče se nesreče.
»Kaj mi preti hudega?« se je res bal. »Kakšna nesreča mi grozi?«
Najrajši bi se bil vrnil k sinu in ga preprosil, da bi povedal kaj več, pa si ni upal in sram ga je bilo.
Po cesti je v naglem drncu peketal jezdec in se na ves splav kar čez polje podil proti gradiču.
Grofu je postalo vroče, srce mu je zastalo, ves se je tresel.
»O, tri sto!« je strmel in drhtel. »Kaj se res že začenja?«
Izza vogala je prišel gospod Semenič; vprašati je hotel, kaj mu je ukreniti z ujetnikom, pa je pomolčal, ko je videl, kako preplašen je sicer hudi in zagovedni grof.
Jezdec je pridirjal, Pelzhofer je skočil s spenjenega konja. »Kaj je? Kaj?« je grof hlastnil ves trd od strahu, ker je opazil resni, mrki obraz upehanega sla.
»Nesreča, plemeniti gospod grof, velika nesreča!«
Grof se je oprijel gospoda Semeniča, hotel je nekaj reči, pa mu je v grlu hripavo le grgnilo.
A vitez je zadihano in z zamolklim glasom že pravil o veliki nesreči gospe grofinje.
Grof se je od slabote naslanjal ob gospoda Semeniča in boleče grčal sam vase. Močno je ljubil ženo, obile solze so mu drsele v osivelo brado, Semeničeve in vitezove tolažbe še poslušal ni dosti.
»Žužemperčani, vkup, na konje!« je naposled ukazal, da bi vsaj videl že mrtvo ženo.
Med služabniki je zavrelo in njih krdelce se je brž pripravilo za pot in se nemo postavilo pred gradič.
Z neba so viseli težki trebuhi temnih oblakov, po debelih curkih nagle plohe so se dotikali onemele žejne zemlje.
»Kaj naj storim z jetnikom?« je gospod Semenič v skrbi za desetega brata vprašal, ko je tudi grof zajezdil konja.
»Kar hočete!« je hripavo odgovoril. »Izpustite ga!« je še rekel in odpeketal.
Gospod Semenič je brž osvobodil desetega brata in ga vprašal: »Kaj pa je bilo? Grof je ves plah kar pribežal od tebe.«
»Kje je zdaj? Nisva se vsega domenila prav natančno.«
»Oh, nesreča, velika nesreča. Ves strt dirja domov, medved, glej, mu je pogubil ženo.«
»Te nesreče nisem imel v mislih, neko drugo, tudi prav hudo, sem mu prerokoval,« se je deseti brat kakor opravičeval.
»Nekoliko preveč si oplašil očeta,« je gospod Semenič skoraj očital. »Nemara si le pretrdo govoril z njim, ki je že starikav ... In: veš, oče je vendar oče ... Pozabil si to.«
»Ne jaz, on je pozabil, Bog mu odpusti,« se je deseti brat branil gospodovega očitka in tihega, nekega čisto novega občutka, ki ga še ni poznal dosihmal in ki mu ni vedel imena: grof se mu je smilil, Bog ga je udaril vendarle prehudo ... Škoda, prehitro je odšel; naposled je le res, oče je ... rad bi mu dal dobro, da, sinovsko besedo.
Gospod Semenič, ki mu je grof razdrl mladostno srečo, je sam zase čutil, da se je danes spet izkazal večno pravični, večno kaznujoči Bog. Grof, je že veliko hudega prizadejal svojim tlačanom, pa tudi grofinja — Bog ji ne zapiraj svojih vrat!— ni bila dobra ženska, božja pravica je udarila tudi njo, drugega si človek ne more misliti ob tej nesreči ...
Podobne misli so spotoma obletavale tudi grofa, po dolgem času se mu je začela oglašati vest.
»O, Bog, prizanašaj mi vsaj posihmal, saj spoznavam in se kesam, da sem grešil toliko toliko,« je molil in iskal poti do Boga.
Mehčalo ga je tudi nenadno srečanje s postranskim sinom že zdavnaj pozabljene Lucije; a spomin ga je vodil še do drugega takega sina, Gregorja, ki se, zatajevan in nepriznan, takisto klati bogve kod. »Oba sta kri iz moje krvi, pa vendar sta, kakor bi jima oče bil topoglav tlačan, morda potepinska vedeža, morda zmerom lačna reveža ...«
Inako se mu je storilo, sram ga je postalo.
»Lucijin pa je vendarle — kaj vem? — umetalen vedež, morda kar čarovnik,« se je strahoma spominjal sinove prerokbe in mrtve žene Ane. Bilo mu je, da bi tulil in zavijal od bridkosti, pa je močeč, skoraj vdan prijezdil v prestrašeni, tihi in žalujoči grad.
A preden je šel k mrtvi ženi, je hotel izpolniti sinovo željo.
»Izpustite tistega zankarja iz Malega Gabra!« je ukazal.
Tako je zvedel, kaj je rajnca žena počela s tujim tlačanom in da so mu že po njenem povelju namazali in obvezali rane.
»Takega res ne kaže izpuščati,« je premislil: »saj bi brž ko brž stekel naravnost v Stično.«
Pa res, s stiškim opatom se je tako dosti bol zaradi tegale zankarja. Zdraho bo treba poravnati zlepa, nepotrebna je bila.
A stiški opat Janez se je prav tačas odločil za pot v Žužemperk. Razen vsega drugega sta ga tja silila tudi Trlepova prošnja in Marinkin jok.
Med največjo grofovo žalostjo ob mrtvi ženi pa je že prišel v grad Krištof Slivnik, luteranski predikant v Žužemperku prejšnji katoliški duhovnik. Oženjen je bil z mlado tujko in z njo stanoval v Krepovi hiši. Bil je srednjeleten mož z globokimi, vročimi očmi pod visokim, belim čelom, pa dolg in tenak, sama slabota in suhota. O rajniki grofinji so pravili, da je hodila k njegovim govorom bolj zato, da bi ga gledala in zapeljevala, kakor zato, da bi ga poslušala in mu verovala. Grad je bil sicer še katoliški, iz same nagajivosti stiškemu samostanu pa je dajal veliko potuho luteranom, ki jih je bilo prav v Žužemperku že toliko, da so se razen župnijske cerkve polastili tudi še cerkvice svetega Miklavža na Bregu in si ob nji uredili lastno pokopališče.
»Tudi zaradi pogreba sem prišel,« je predikant dejal po mnogih tolažljivih besedah. »Plemenita gospa grofinja očitno še ni bila zapustila papeževske vere, sicer je pa, kakor tudi vi sami, verovala v našo vero prave in čiste evangeljske resnice. Tako sodim, da je ne pokopljete med papeževce, marveč boste račili določiti prostor njenega večnega pokoja na našem pokopališču.«
Grof je neprijazno pogledal vsiljivega duhovniškega uskoka in pobesil oči. Res je, veliko potuho je dosihmal dajal njemu in njegovemu luteranstvu. A da bi veroval, kar tale zmene kvasi o neki čisti resnici? Kaj še! Duhovnik, ki si prebira vero, sam ni trden, kaj je resnica ... Dvignil je oči in dejal:
»Za njen pogreb preskrbim, kakor bi ona preskrbela za mojega, če bi me bil Bog pred njo poklical k sebi.«
Predikant je zardel, še nekaj bi bil rad vprašal, a grof mu je obrnil hrbet.
Skrb za pogreb pa se je res oglasila precej.
Hm—med tlačani ji ne more dati groba, grofovska čast ne dovoljuje tega; na luteranskem pokopališču je ne pokoplje, katoličanka je bila še, čeprav že mlačna; a ponižati se tudi noče v Stično, zdraha z belimi menihi ga zavira, da bi jo mogel brez lastnega ponižanja pokopati v njihovi cerkvi.
»V Ljubljano jo prepeljemo,« se je naposled odločil, »cerkev ponižnih očetov frančiškovcev ji da grob, tam naj v miru čaka, da pridem za njo.«
Seveda je potovanje z mrličem in pogrebci tja v Ljubljano kaj daleč in mučno, a drugače ne pojde. Ne pojde! Sebastijan, grof Turjaški iz Žužemperka, se ne poniža pred nikomer, tudi pred Stično ne!
XVI.
[uredi]Tačas, v soboto pred malo mapo, so prav hude skrbi trle stiškega opata Janeza. Bil je domačin, izšolal se je v stiškem samostanu, a gospod, kakor je bil močno izobražen in zgledno pobožen, ni bil mož velike, moške volje. Vedel je to, pomagati si ni mogel. Kadar mu je bilo že prehudo, je po vse dneve premolil. Tudi zdaj je svoje stiske kleče v kapelici polagal pred oltar, pa Bog se ni milostno ozrl nanje, ni mu jih polajšal, še obtežil jih je z dodeljenim spoznanjem, da si jih je s preveliko prizanestljivostjo naprtil čisto sam.
Žužemperski grof se upira samostanu, noče vrniti tlačana Kabliča; luterani šarijo po vseh sosednjih gradovih, begajo že tlačane, ki jim duše pasejo meniški vikarji, a tuji hudoverniki motijo tudi kar nekatere menihe same. Pater Blaž in pater Tomaž uhajata poslušat krivoverskega beseduno Krištofa Slivnika, ki mu grof daje vso potuho.
»Saj vem, o Bog, kriv sem, premehak sem, slab, pa vendar zmerom ves tak, kakršnega si me poznal, ko si mi po svoji sveti volji na skrb in odgovornost dal naš stari samostan,« se je pravdal in milo spominjal prelepih, zadovoljnih let, dokler je na meniški župniji v Šmarju pod Ljubljano še pasel duše in na odpočitek sprejemal in gostil meniške tovornike, blago in blaginjo tovoreče med Stično in Ljubljano, Trstom in Reko.
Zdajci se je spomnil, da mu je treba pripraviti pridigo za praznik Matere božje.
O, brezmadežno materinstvo je čudovito, nedoumna skrivnost. Pojem device združiti s pojmom matere, ne da bi devica nehala biti lilija in ne da bi se mati razločevala od drugih mater — to je za verujočega človeka najlepša, najnežnejša misel o čistem in dobrem ... Za katoličana ni pobožnosti brez čepčenja Matere božje. Če te nadloga življenja lomi in izpodnaša, v Mariji najdeš opore in moči za nadaljnji življenjski boj. Mati božja ne zapusti nikogar, ki ji v varstvo izroča svojo dušo ... Po njej smo deležni božje milosti, božjega usmiljenja in odpuščanja.
Da, tako bo pridigal in klical k Mariji vse, ki jih hudoverniki slepijo in podijo iz njenega srca.
A potlej pojde v Žužemperk in trdo prisuče samolastnega, brezbožnega grofa; opomni ga zaradi Kabliča, ki ga še noče izpustiti, in prime zaradi potuhe luterantom, pa tudi za to, ker v tem času, kakor pravijo, v stiški gospoščini lovi in z lovci, konji in psi mezga po polju.
Vendar se hoče še posvetovati s pastri, preden odloči vse na drobno.
V posvetovalnici so patri precej čutili, da gre za hude stvari. Tisti, ki so bili po rojstvu plemeniškega rodu, so se razposeli ob desnici, vsi drugi pa ob levici.
»Tlačani veliko trpijo za lakoto,« je opat začel, »a sam večni Bog vedi, kaj še bo, saj suša preti s prav slabo letino.«
»Vulgus umbrarum — tlačani morajo pač potrpeti, če jih Bog tepe z nadlogo,« je pater plemič z desnice pripomnil; na skrbi je imel samostansko žitnico, bal se je zanjo, pater opat jo preveč prazni za stradajoče tlačane. »Že ondan smo jim razdelili dvajset tovorov ovsa, zmesnega žita in moke.«
»žito je bilo preperelo, tudi moka je že kopela — za našega kuharja ni prav nobene cene več imela,« se je pater z levice nekoliko nasmehnil. Gosposki pater je zardel in ga pisano pogledal.
»Saj bi ljudstvo trpelo voljno, če ga zemljiška gosposka ne bi dražila s krivicami in preganjanji,« je opat povzel. »Tako pa je začelo mrmrati, marsikaj sem zvedel in prav bojim se bližnjih časov. Tlačani še niso pozabili prvih kmečkih uporov.«
»Potrpežljivo živeti in mreti je prava sreča in modrost življenja,« se je pater z desnice oglašal. »To, to se mora tlačanom, če treba, tudi zgrda vbiti v glavo!«
»Čeprav bi bil graščak res malopriden, se mu tlačan ne sme upirati; vsak upor je greh!« je še drug desničar pomagal.
»V mržnji do gospode, v želji po plenu in v lenobi postopačev in rogoviležev se res rad skoti upor, ki pa je za tlačana zmerom nesrečen.«
»Kaj je storiti nam, da tudi samostan ne bo nesrečen, o tem se posvetujmo!« je opat ustavil modrije plemiških patrov. »Naših tlačanov, upam, se nam ni bati, saj vedo, da jim pomagamo, kolikor moremo; uporniki iz drugih gospoščin pa bi se utegnili pregrešiti tudi nad Stično.«
»Kaj je storiti?« je desnica ponavljala. »Oborožiti naše tlačane in deželnega glavarja Herberta grofa Turjaškega naprositi, da nam pošlje vojščakov, to je moj svet.«
»In v cerkvah po naši gospoščini in soseščini oznaniti, da se izobči iz cerkve, kdor se dotekne samostanskih ljudi ali stvari!«
»Ne, krvi samostan ne sme biti kriv in tlačanom telesnih nadlog noče večati še z duševnimi mukami!« se je opat uprl.
»Če uporniki niso privro tudi pred samostanska vrata, jim odprimo žitnico!« je levica svetovala. »Sit človek se ne upira!«
»Da,« je opat kimal, »viri boni est misereri — dober človek bodi usmiljen, ne maščevalen.«
»Prepopustljivi ne smemo biti,« je desnica trmoglavila. »Paupertas est meretix — iz same lakomnosti bi nas ogolili.«
»Saj res, če prašiča posadiš za mizo, je precej s parklji na mizi.«
»Naši tlačani so dobri, prav nič se nam jih ni bati,« je levica popravljala. »Siromaki so, pomagajmo jim, še bolj bodo naši potlej.«
»Kdo ve? Tlačan je nehvaležen. Stori mu še toliko dobrot, ob uri, ko bi se jih moral hvaležno spominjati, te malopridno izda!«
Trda sodba je zaprla sapo vsem; potrdil je ni nihče, ovrgel pa tudi nihče ne.
»Pomagajmo jim; če niso vredni, so prav gotovo potrebni!«
»Tudi graščaki naj storijo tako, pa se jim nihče ne bo upiral.«
»A če ljudstvo prežene tirana, mu je sam Bog dal to misel.«
»Da, človek stopi više, če stopi na svojo bedo.«
»Ne, ne, predrznost je, če se tlačani branijo tlake in grajske oblasti,« je bila desnica huda. »Kristus govori le o duhovni svobodi.«
»V nebesih je prostora le za dobre, pokorne tlačane, pekel je voza za tiste, ki se upirajo svojemu gospodu.«
»Tudi slaba gosposka je iz Boga; tlačan jo zasluži s svojimi grehi.«
»Apostol Pavel je oznanjal pokorščino cesarjem Kaliguli, Klavdiju in Neronu, ki so ubili pogani.«
»O, v tej deželi jih je dosti, ki so slabši kakor pogani!« je levica uščenila.
»Judje so služili Nebukadnezarju, pa jim je ubil kralja, pomoril starše in otroke, vzel domovino in zažgal Jeruzalem in tempelj!«
»So služili, res je,« je levica vračala, »naposled pa so se uprli in sam Bog jim je pomagal.«
»Da, volja je vse, milost božja jo posvečuje, človek si po njej pribojuje pošteno svobodo!«
»Nekrščansko je, če si človek zasužnji človeka, upor zoper sužnost je zapoved življenja.«
»Človek je svoboden le notranje,« je desnica odmajevala.
»Tudi notranje, če ima čisto vest; in tlačani jo imajo. Bojujejo se za zunanjo svobodo, za kruh, za svoje človeške pravice, ki jih jim graščaki kratijo.«
Pater opat je dvignil roko, patri so utihnili.
»Vaše misli glede uporniške nevadnosti poznam,« je dejal; »če bo treba, ukrenem, kar se mi bo zdelo prav na vse plati. A zdaj še nekaj: gospod grof Turjaški iz Žužemperka je per nefas — po krivici odgnal našega tlačana Kabliča iz Malega Gabra in ga dal v vozo; pa saj veste. Ugovarjali smo, zahtevali ga nazaj, a on ga ne izpusti. Tako se tlačanu godi krivica in našemu samostanu krati pravica. Quid consilii — kaj svetujete?«
Levica je prežeče gledala desnico, ki je pobešala oči.
»Grofovo divjačino je kral,« se je desnica naposled oglasila, »nekaj kazni mu pač gre.«
»Za to bi ga bil sodil samostan,« je levica ometala. »Kaj grofu mar naš tlačan!«
»Grofa je udariti s cerkveno kaznijo. Žalil je samostan v njegovi pravici, tlačana se je polastil, morda tudi že pohabil.«
»Viri boni est misereri — rečem zdaj tudi jaz,« je pater desničar pogledal opata; »a grofa je vendar opomniti še enkrat, naj stricte — precej vrne tlačana.«
»Grofovo ravnanje neti med tlačani strast upornosti, trdo ga prijeti,« se je levica pasla ob stiski plemiških patrov.
»Vse še po’skusim, da se grof zlepa in brez prevelikega ponižanja zboga s samostanom,« je opat pokimal in se spomnil Trlepa. Brž je patrom ob kratkem povedal o Janezu in Ančki in kaj jima zavira zakonsko zvezo.
Patri z desnice so se oglasili:
»Pro primo — prvič: Osvobojanje tlačanov bi prav zdaj utegnilo postati pohujšljivo.«
»Pro secundo — drugič: Jure haereditario — po dedinskem pravu bi nam Janez vzel tudi Trlepovino.«
»Pro tertio — tretjič: Trlepi so zvitorepi, zmerom lačni zemlje, nemara jim misel hodi prav v to smer.«
A levica je ugovarjala.
»Pater opat je razločno povedal, da bi osvoboditev veljala le za Janeza, ki je najmlajši in ki se priženi na svobodno domačijo. Trlepovina ima zadosti drugih, starejših dedičev.«
»Po tej ženitvi bi se nam približala Štepičevina, ki nam bi bila zmerom prav prijazna; pater opat je ukrenil valde bene — prav dobro in modro.«
»Na škodo samostanu vsaj gotovo ne,« je opat pritrdil in premolknil.
»A zdaj vam moram povedati še nekaj,« se je čez malo časa odkašljal.
Patri so se vedečno ozrli vanj, glas mu je bil tak, da so pričakovali še prav posebnih novic.
»Cesar Maks II. po svojem bratu nadvojvodu in deželnemu knezu prosi stiški samostan, da bi mu posodili tri tisoč goldinarjev!«
»Oj — grdo velika vsota!« je levica mrmrala. »Kaj cesar misli, da mi denar delamo?«
»In če ne zmoremo te vsote, se nam priporoča, da zastavimo ali prodamo nekaj tlačanskih vasi,« je opat obotavljaje, skoraj boječe povedal.
»Zastavimo! Prodamo!« je levica že vrela. »Kakor bi bili tlačani goved.«
»Naj le poskusijo, kako se tlačanom kruh peče pod posvetno gosposko!« je desnica dražila.
»Še dalje se nam svetuje, naj vikarji po naših župnijah pobero davščino kar za dve leti naprej in nam jo brž ko brž dado.«
»In ubogi tlačani naj se lepo odero do kože, ko v teh hudih časih še za sproti več ne zmagujejo dajatev!« je levica nejevoljno godrnjala.
»Na Dunaju jim menda malha nima dna, saj so davki vsako leto hujši!«
»In koliko vrst jih je in zmerom si izmišljajo novih.«
»Potlej naj se pa še kdo čudi, če se ubogi tlačani pripravljajo za upor!«
»Le kam gredo vsi ti veliki denarji?«
»Stroški za obrambo meje požro vse,« se je desnica važno glasila.
»Lepa bramba, ko Turek ali kdor že vre čez mejo, kadar in koder hoče!« je levica vedela svojo.
»O, pobrani davki se tratijo na cesarskem dvoru in v velikih palačah po nemških mestih, ki so daleč od turške meje.«
»Kakor ne bi morali plačevati še posebnih davkov za darove knezom in knežnam, generalom in glavarjem!«
»Od najnižjega biriča pa do najvišjega velikaškega bahača in postopača: vsi kradejo in zapravljajo naše in tlačanske denarje!«
»Vsota treh tisočev je res prevelika,« je opat vzdihoval. »Ne zberemo je zlepa. A zastavljali in prodajali tlačanov vendar ne bomo in jih tudi ne drli za bodoče davke.«
»Zadolžimo se, cesarju se sicer zamerimo!« je desnica svetovala.
»Dolgove je treba vračati!« je levica opominjala.
»Boljši časi bi lajšali vračanje.«
»Vsak dolg koti mlade, imenujejo se obresti.«
»Grof iz Žužemperka je denaren, morda bi posodil po zmernih obrestih.«
»Oderuh je in samogoltnik; tudi tlačana še ni vrnil, v zdrahi smo z njim.«
Patri se niso mogli zbogati.
Opat je vstal in šel, češ, ta zoprna skrb naj se nekoliko prespi, posojilo dajati ni nikdar prekasno.
Laže mu je bilo. Razodel je patrom svojo nujo in jo tudi preložil na njihove rame. Naj le pomagajo skrbeti, kako bi se dala razmotati najpravše. Posebno pa je bil zadovoljen, da se niso preveč upirali osvoboditvi Trlepovega Janeza.
Samo Kablič, Kablič ... Zanj bo vendarle še treba stopiti do grofa. Obenem bi ga trdo zagrabil tudi zaradi luteranov, ki se tako množijo v Žužemperku.
A k opatu je kmalu prihitel prior Benedikt in povedal, da je gospod Semenič poslal sla z novico, kaj se je zgodilo grofinji Ani. Strašna novica je opatu okrenila misli.
»V te žalostne dni mi pa res ne kaže pestiti grofa,« je dejal. »Po tej nesreči se umeči in obrne k Bogu,« je pater prior kimal. »Takale pokora utegne človeku dati drugo srce.«
»Kajpak, človek naj Boga išče tudi v srcu. Kdor ga ne čuti tam, ga ne najde nikjer več.«
»Pač res. Ljubi Boga iz vsega srca in svojega bližnjega kakor samega sebe, nista prav za prav dve zapovedi, marveč po smislu ena sama.«
»To zapoved prev lepo izpolnimo tudi z osvoboditvijo Trlepovega Janeza. Trlepovini vrnemo dobro za dobro, osrečimo dvoje mladih ljudi in preprečimo, da bi se Trlepov in Štepičev rod bola in po strani gledala.«
XVII.
[uredi]Janez je bil Ančki vsaj povedal rad, kako lepo se jima sreča suče, pa mu je oče zabičil, naj, dokler se vse ne uredi, tudi njej zamolči, kaj je obljubil opat. Tako je težko sam nosil veliko srečo. Še pod oknom se ji ni upal več, izdal bi se ali pa zameril njenemu očetu, če bi zvedel, da že snubi na svojo pest.
»Mirno počakaj,« ga je tešil tudi deseti brat, ki je tiste dni dosti begal med Žužemperkom in Malim Gabrom, sicer pa s Polono bival pri gospodu Semeniču.
»Težko je čakati, ko mi um pravi, da bi se zdaj že smel bližati z neko večjo pravico.«
»Beži no!« se je deseti brat smejal. »Um pa ljubezen! V ljubezni je umnosti treba toliko, kolikor petelina na zvoniku ali pa repa krajinški kozi.«
Janez je molčal, a vsak dan, ki ga še prebo brez Ančke, se mu je zdel neumno zavržen.
»Le tiho bodi,« se je deseti brat skrivnostno smejal: »okoli Štepičevine za zdaj nikar ne hodi, saj ti ne uide!«
A sam je vohal povsod, tudi po Žubini.
Štepič, glejte, se je močno sprevrgel. Pogovor s Trlepom in potlej še z opatom ga je presukal.
»Če Janeza osvobodijo, nemara res ne bi bil napačen zet. Iz čislane hiše je, moški, pameten je, rod mu je zdrav in starobiten,« je preudarjal in se vdajal. »In če bi se res ukresali novi kmečki upori, bi mi domačija bila varna. Kjer bi domoval kdo Trlepovih, tja se nihče ne bi upal z zlo namero.«
Zagovednost ga je nekoliko pustila, mogočnost se mu je unesla.
A tlačani so mrko gledali izpod klobuka, med njimi je tiho vrelo. Ponoči so se utrinjale zvezde, kakor bi se trgale z nebesa, vsa pota so bila polna tihih mož, ki so hiteli od vasi do vasi, podnevi so se jate črnih ptic spreletavale nad Temeniško dolino.
»Odkod se je naletelo toliko krokarjev?« so se tlačani čudili.
»Pa res. Tile črnuhi ne pomenijo nič dobrega.«
»Vojska bo; zdaj zdaj začno nabirati vojščakov.«
»Da, v cerkvi so oznanili. Pa krokarji pomenijo še kaj hujšega.«
»Kakor da vojska ne bi bila že zadosti veliko zlo!«
»Hrvaški hodotaji lazijo po deželi in nagovarjajo ljudi, da bi se spet udarili za staro pravdo.«
»Tako bo le res, kar smo ondan slišali v Mirnški jami.«
»Molči in čakaj znamenja — saj si slišal ...«
Štepič je slišal pogovor, velika skrb mu je zlezla na rame. Pa je šel in zbral hišne dragotine: zlate in srebrne verižice, srebrne in medeninaste sklepance, prstane, stare beneške zlatnike, s srebrom okovan napitni rog in dosti še drugih, ki jih je stara domačija hranila od roda do roda. Vse je dal v velik lončeni pisker, zatlačil s predivom in pazdirjem in pokril s škrljo.
»Tudi mene bi se utegnil lotiti in opleniti!« je škripal z zobmi.
Ponoči je na vrtu med koreninami stare tepke tri pedi proč od debla odrezal debelo važo in izkopal dva komolca globoko jamo, spustil vanjo pisker, zasul in pokril z važo, da se ni več poznala prekopana prst.
Vse vkup je potlej trdno zagovoril.
»V imenu pri Klemenu, pri ščinkovcu, vrabcu in malnarjevem hlapcu, ki se je obesil in visel dni in noči tri — naj ga vse žive dni boli, po smrti pa mu na duši gori, kdor bi se doteknil teh mojih stvari ... Podplat in urbas, kača kačon — hokus, pokus, fokus!«
Med to čudno zakletvijo je trikrat obšel skriti zaklad in se, oči upirajoč v tepko, ritenski umeknil v hišo, še enkrat pogledal skozi okno in zagovor pribil z obrnjenimi črkami besede Amen — Nema.
Od vrtnega plota se je previdno odtrgal deseti brat in zdrsnil proti Temenici. V Malem Gabru je v senici poiskal Janeza.
»Doma bodi podnevi in ponoči!« mu je šepetal. »Pote pridem zdaj zdaj.«
»Saj sem doma zmerom. Ali je kaj hudega?«
»Zate nič, za nekoga drugega pa nemara bo.«
»Kaj več pomniš, kaj sva se ondan domenila v Mirnški jami?«
Janez je pokimal, zašepetal; vroče mu je postalo, spomnil se je valpta Ruperta.
»Kamor hočeš, pojdem, samo da ga dobim podse!«
A deseti brat ni odgovoril precej, le oči so se mu svetile iz teme, kakor mačku pred mišjo luknjo.
»Pripravi se, nemara pojdeva že jutri večer,« je čez čas rekel. »Pa ne bova sama.«
»Kdo še? Vsaj še to mi povej. Ali ga poznam?«
»Peter Klepec. Druge druščine ne poznaš«
»Kjer je Peter Klepec, bi še druga druščina, mislim, bila le za napoto.«
»Pripravi si čekan ali kar že in čakaj,« je deseti brat premišljal in se izkobacal iz senice.
Vzela ga je tema pod oknom Marinkine koče ga je spet dala.
Potrkal je ob okence in tiho zaklical.
Lina se je hitro odprla, iz nje je pogledala belina Marinkinega obraza.
»Hentaj te,« se je deseti brat posmehnil, »rada se oglašaš, vidi se, dedca še nimaš doma.«
»O, ti si, kaj bi pa rad?«
»Tebe ne, prezvest sem svoji, da veš,« jo je dražil. »No, le stoj, tvojemu pa že povem, kako rada si mi odprla ko sem sleparil pri tebi.«
»Povej hitro, kaj bi rad,« je krotko rekla, ni se mu upala zameriti s hudo besedo.
»Oznanjam ti veselo novico, mož, glej, se ti vrne zdaj zdaj!« »Bog ti daj zdravja, ljubi človek, saj vem, ti ga otmeš, če nihče ne,« je sklenila roke.
[manjka 13. številka revije]
...
»Hoj, suličarji so z grofom skoraj vsi v Ljubljani — kaj neki počno naše deviške krščenice?«
Že se je namenil v tisto smer, kjer so grajske ženske imele svojo bivalnico, pa je tenkoslušen postal. »Nekdo se mota v jarku pred vrati,« mu je reklo. Stekel je nazaj in se nagnil skozi lino.
»Kdo je božji?« je zaklical v temo.
»Dva sla iz Ljubljane — odpri!«
»Grof je v Ljubljani.«
»Odpri brž, hudih novic imava.«
»Ponoči ne odpiram! Jutri se zglasita!«
»Odpri, ti pravim! Bojiva se noči in zunaj. Nedaleč od tod naju je napadla kopa razbojnikov.«
»Kje, kje?« je vedečnost zmagovala.
»Odpri hitro, da ti poveva! Ob vse sva, še ob konja, komaj sva jim unesla živo glavo!«
»Mostu ne sprožim, brv vama spustim čez jarek,« se je vedečni Šimen vdal.
Po brvi, ki se je od stranskih vrat hrešče odločila in počasi položila čez obrambni jarek, sta zasopla stekla — deseti brat in Peter Klepec.
»No, zdaj pa brž povejta, kaj je bilo,« je tiho silil čuvaj, ki v temi ni razločil, kdo sta in kakova.
»Kaj nimaš nobenega brloga, da sedemo in se pomenimo?« je deseti brat šepetal. »Trudna sva, da Bog pomagaj!«
»Pa pojdimo semle,« je Šimen odprl izbico pri velikih vratih.
»Poslušaj zdaj, o čuvaj, ln bodi pameten,« je deseti brat dejal v izbici in s Petrom Klepcem stopil prav obenj. »Razbojniki so res že čisto blizu, da se še nocoj lotijo žužemperškega gradu.«
»Sveta Devica!" se je Šimen ustrašil. »Prav precej moram poklicati valpta in hlapce.«
»Stoj!« mu je deseti brat zastopil pot. »Poslušaj vendar! Razbojnikov je toliko, da se gotovo polastijo gradu in pokoljejo vse, kar je živega. Uskoki so, da veš!«
»Križana gora — Uskoki?«
»Nama si ustregel ti, tebi pomoreva midva. Veš, iščejo nekega gabrovskega tlačana, ki ga menda imate priprtega: gorki so mu, ka-li? Izpusti ga, prav bo zate in za grad!«
»Tega ne morem jaz; le valpet bi morda smel.«
»Pusti mi valpta, ne trati časa, čuvaj! Odpri vozo, nihče ne bo zvedel, da si ga ti izpustil. Midva ga vzameva s seboj, a ko razbojniki pridejo, se po vrvi spusti čez zid in skrij, če bi živel še rad.«
»Prej sta silila noter, zdaj bi spet rada venkaj,« je Šimen posumničil. »Kdo sta vendar?«
»Grof je naju poslal, da se tlačan precej osvobodi — stiški samostan menda nekaj preti. Ne trati časa, v nevarnosti sta grad in vas, tudi tebi pojde za kožo!«
»Saj nimam ključa jaz. Kako bi v vozo?«
»Brez skrbi. Le kar tja pojdimo. Kje pa je?«
»Ni v vozi, v izbi je tamle ob vratih. Nekaj bolan, je bil, pa je grof velel, naj ga spravijo semkaj.«
»Pojdimo! Vsaka minuta bo utegnila postati usodna.«
V Šimnu se je vzbudila čuvajska vest. »Kaj me silita tako?« se je upiral. »Kdo sta prav za prav?«
»Čuvaj, dopovedati si daj ali pa ne učakaš več belega dne!«
»He, razbojnika!« se je ustrašil in obrnil, da bi skočil na plano.
A Peter Klepec ga je popal in stresnil: »Slušaj, človek božji, tlačana daj, sicer te treščim ob steno, da se zmlinčiš kakor gnila hruška!«
»Jezus, kaj mi hočeta?« je Šimen hropel od strahu. »Pustita me!«
»Brez tlačana te ne pustiva!«
»Ne dam ga! Pom...!« je hotel zavpiti na pomagaj, pa se mu je glas utrgal, Peter Klepec ga je dregnil v pečico, mu z lopatasto roko zatisnil usta in ga položil na tla.
Deseti brat mu je brž zvezal roke in noge, z njegove obleke pa odtrgal kos platna in mu začepil golt.
»Kaj ti nisva svetovala, da bodi pameten?« se je deseti brat dvignil s tal.
Čuvaj Šimen je ves povezan in z zamašenimi usti renčal na tleh in se premetaval kakor riba na kopnem.
A le-onadva sta hitro dotipala vrata, za katerimi je ždel Kablič.
»Ne raztolci vrat,« je deseti brat šepetal Klepcu, »slišal bi naju kdo.«
Peter Klepec je le z ramo nekoliko pritisnil, pa so vrata zahreščala in pala s tečajev.
»Vstani, pridi brž venkaj, odtod pojdeš!« je deseti brat tiho poklical in nekoliko po uskoško zategnil govor.
»Kam pa?« se je Kablič oglasil. »Zakaj?«
»Slušaj in ne izprašuj!« je deseti brat godrnjal in Petru Klepcu ukazoval. »Popadi ga in smrček mu zatisni, da se drl ne bo, dokler ga nimava pred gradom.«
Sprožil je brv, Peter Klepec je s Kabličem v naročju stekel po nji, sam se je vrnil k Šimnu, mu vzel nož izza pasa in ga položil obenj.
»Tu imaš nož, samoglavec,« mu je dobrodušno dejal. »Glej, da si kmalu porežeš konopce in dvigni brv, ki sem jo sprožil, sicer bi ti Uskoki odrezali tudi glavo!«
Šimen je dotipal nož in zarenčal, deseti brat je skočil venkaj.
Ob Petru Klepcu je Kablič tresoritil, kakor da se mu godi huda krivica. »Kaj hočeta? In kdo sta? O, Uskoka sta, saj čutim! Na miru me pustita!«
»Teslo neumno!« se je deseti brat jezil. »Otela sva te iz voze, kaj ne čutiš tudi tega? In zdaj se nama tako zahvaljuješ!«
»Grof me je priprl, on sam me more izpustiti!«
»In še bolj nabiti, vreden si in potreben.«
»Tebi nič mar!«
»Brv je še čez jarek,« je Peter Klepec renčal. »Spodiva ga nazaj!«
»Kaj stojiš?« je deseti dregnil topoglavca, »steči že vendar k svoji avšasti babi, saj te že komaj čaka, če si ni že kaj prebrala.«
Kablič je naposled razumel in brez zahvale utonil v temo.
Tudi deseti brat in Peter Klepec sta se hitro umeknila pod hruško, ki je na njej ždel Janez, se oddehnila in tiho do njega potegnila med vejevje.
»Po sli sva ga morala vleči na plano, ker ga predobri gospod grof sam ni račil izpustiti!« je Peter Klepec bistro povedal, kakov burovž je Kablič. »Nikoli več se ne bom gnal za nobenega tlačana, saj niso vredni, da se človek s kom bode zaradi njih!«
»Včasih se človek res še sam brazda, ko druge vlači iz kaluže,« je mrmral deseti brat.
»Stiški menihi ne mislijo tako,« je Janez popravljal. »Zaradi tlačanov imajo zmerom kako zdraho z graščaki.«
»In tlačani jim zdaj iz same hvaležnosti pretijo z upori!« je deseti brat posmešno šepetal.
Grad je zdajci oživel, Šimen se je že moral razvozlati in zbuditi brambovce.
Uskoki so se medtem približali in ob zidovje pričeli prislanjati lestve in po mačje tiho plezati v grad. A čuječi brambovci so jim trli betice in jih klatili v jarek.
Nastal je velik hrup.
Janez, deseti brat in Peter Klepec so razločno slišali vse, le videti niso mogli zaradi teme.
Grajski so vpili in se hrabrili. Uskoki pa so se le molče drevili ob obzidje trdnega gradu.
Na pomagaj so privreli okoliški tlačani, boj vseh zoper vse je napravil tak poboj in polomaj, da grad tudi ob turških napadih ni doživel enakega.
»Vidiš, tlačani so pritekli, da bi s svojim življenjem branili grad!« je deseti brat tiho revskal v Janeza.
[manjka 16. številka revije]
XXI.
[uredi]...
»Glava, veš, jo tudi boli — to kaže, da jo je kdo urekel.«
»Če je uročna, bi ji pomagal mozeg še ziznega žrebička ali pa kri mladega psička. Mozeg ali kri morata biti posušena, Ančka naj stvar nosi s seboj v prteni krpi ki se še ni obelila na soncu. Tudi posušena kri iz živega krta je dobra. Ali pa mleko mlade kobile ob prvem žrebičku, iz njega si o mlaju umesi presnega masla in ga premešaj z leskovimi mačicami, ki si jih pred sončnim vzhodom nabral meseca majnika in ki si jih opral v tekoči vodi, zajeti za tokom, ne proti toku. Mažo razmaži na prten prt, ki se še ni obelil na soncu, in ji ga v trdni temi položi čez prsi.«
"Kobilo imam, kje dobim mačic?«
»Ne skrbi, jaz jih imam. Le stori, kakor sem rekel, vendar še svetujem, da bi poklical meniha zdravnika.«
»Saj sem se bil že namenil, pa sem mislil, vešča jo pozdravi, meniha zdravnika, starega, nadležnega moža, ne bo treba klicati v tako daljo.«
»Slušaj me, vsaka zamuda bi utegnila biti usodna, meniha kar pokliči, pater Lukež ti je umen in dober mož.«
»Hm , jutri pošljem ponj.«
»Ne jutri, še danes e zdravnik potreben,« je deseti brat vil svojo. »In prav bi bilo, če bi pater že doma vsaj približno zvedel, kaj ji je. Zaradi zdravil, veš, da bi vzel pravih s seboj. A to bi mu znal razpovedati le jaz, ki sem videl bolnico.«
»Ali si, človek, res zatorej, da bi v Stično skočil ti?« ga je Štepič prijel za roko.
»Kaj meniš, tudi mene skrbi njena bolezen.«
Tako se je deseti brat še bolj prikupil Štepiču.
»Nikoli ti ne pozabim današnjega dne,« mu je Štepič še enkrat segel v roko.
»Če je tako, mi ne odreci še neke majhne prošnje.«
»Ne odrečem je!«
»Janezu ne morem zamolčati, da je Ančka bolna. Naj zve po meni prej ko po drugih. In vem, da bo kar norel od strahu in skrbi za njeno zdravje. Prosim te, dovoli, da jo včasih obišče in se prepriča sam, kako ji je.«
»Naj le pride, ne branim, krščansko dobro delo je, obiskovati bolnike.«
»Glej, to si povedal prav dobro,« se mu je deseti brat prikupoval. »Veš, tudi za Ančko bo prav. Laže in hitreje se bolnik zdravi, če mu je vsaj srce veselo in zadovoljno.«
Deseti brat, je spotoma v Malem Gabru poiskal Janeza in mu povedal vse. Fant je prebledel in zardel, se hlastno zahvalil in brž zadrevil v Žubino, deseti brat pa takisto brez zamude v Stično.
Iz Žužemperka je prav tačas pridirjal sel z novico, da so Uskoki sinoči napadli Žužemperk.
»Uskoki?« se .je opat ustrašil. »Kako je bilo? Ali se jih je ubranil?«
»Komaj, komaj! Če tlačani ne bi bili pritekli pomagat, bi se ga bili razbojniki polastili prav gotovo, toliko jih je bilo.«
»Tlačani so branili — grad?« se je opat začudil in oddehnil, češ, nobenih uporov ne bo, če so pomagali gradu. »Kaj pa gospod grof?«
»Davi je prišel iz Ljubljane,« je sel hitel. »Strašno se je razsrdil, da so se lotili prav njegovega gradu. A smrtno ranjen Uskok je predno je spustil razbojniško dušo, povedal, da jih je najel neki Gregor, napol gospod ali kdo. Med mrtvimi so potlej res našli takega, ki bi bil morda gospod. To je našega grofa skoraj podrlo, tako ga je poparilo.«
»Ali je bilo dosti mrtvih?«
»Razen vojarina Gregorja še šest in dvajset Uskokov in sedemnajst grajskih, največ tlačanonov.«
Opat se je zgrozil in prekrižal.
»Grof mi je velel, naj vam povem, kaj se je godilo pri nas,« je sel še pravil. »Razbojniki da bi se utegnili lotiti tudi samostana; čuječi da bodite.«
O, grofova skrb za samostan je bila močno všeč stiškemu opatu. »Morda se bo pa le kaj podal?« ie tiho upal. »Bog ga razsvetli, nerad bi ga krivil po teh nesrečah.«
Brat vratar je potrkal in povedal, da je prišel mož, ki mu pravijo deseti brat in da bi rad zdravnika.
»Joj, hudo mora biti če je zbolel ta, ki sam zdravil pozna kakor stara vešča,« se je ustrašil pater prior.
»Da le kakova nalezljiva bolezen ne bi spet šla po ljudeh,« je skrbelo tudi patra opata. — »Oslabeli so zaradi preslabe in premajhne hrane, večja bolezen bi jih kar kosila.«
Pustil j e priorja in hitro stopil na porto, gnala ga je tudi vedečnost, kaj prav za prav je.
Deseti brat —. O, poznal je njegovo življenjsko zgodbo in že večkrat ga je nagovarjal, da bi se nastanil v samostanu in se oprijel stalnega življenja in dela. A postranski sin žužemperškega grofa je po očetu podedoval preveč trmoglavosti in se ni dal privezati. Če je zdaj res zbolel se nemara še kako umiri v rokah samostanskega zdravnika.
»Kaj ti je?« ga je zdaj zadihano pogledal. »Kaj te boli?«
»O, kar mene boli, za to je ni zdravilne zeli,« se je deseti brat grenko, nasmehnil. »Stepičeva Ančka pa od vročice kar gori, še pljučnica se je zdaj zdaj loti, če se ji ogenj obolele krvi brž ne pogasi.«
Opat se je obveselil, da ni kuge ali kolere, in brž v Žubino na pomagaj poslal patra Lukeža.
»Ali veš, da so Uskoki napali Žužemperk?« je potlej hotel novico povedati desetemu bratu.
»Vem, kaj ne bi vedel?«
Opat ga je debelo pogledal, desetnik je popravil:
»Deseti brat vendar ve vse.«
»Pusti no, unesi se vendar že!«
»Deseti brat je storil že dosti dobrega; če ne bi bil to, ne bi bil mogel.«
»Ljudstvo naj veruje v Boga, upanje naj mu bo večno življenje — ne begaj ga s pravljicami in vražami!«
»Nebesa so po smrti, a ljudstvo hoče vere in upanja za življenje na zemlji.«
»Kaj torej veš o napadu?« je opat obrnil pogovor, ker se mu je zdelo, da deseti brat več ve kakor pove.
»Deseti brat včasih kaj ve, kar povedati ne sme.«
»Ali pa povedati noče, kajne?« se je opat nekoliko obregnil. »Včasih si mi bolj zaupal. Ali ti je kdaj že bilo žal tega?«
Rahli očitek je zalegel. Deseti brat je po pravici povedal, kako je črtil — očeta in da so mu karajoče besede gospoda Semeniča in grofinjina smrt prav do dna zmenile misli in čustva.
»Vidiš, milost božja te je iskala in ti naposled dala pravo spoznanje, da si iz srca vrgel nesinovsko mržnjo, ki je bila velik greh pred Bogom.«
»V mržnji sem se zarekel polbratu Gregorju, da se trdo lotiva očeta in da mu tudi zgrda obudiva dolžnost, ki jo ima tudi do naju.«
In je pravil, kako mu je bilo čez glavo, ko je videl, da je Gregor prišel z drhaljo strašnih razbojnikov, ki so hoteli prav po turško moriti, pleniti in požigati.
»A ko sem slišal, kako jim je polbrat Gregor zabičeval, naj mu očeta v roke dado živega ali mrtvega, sem zahvalil Boga, da se grof še ni vrnil iz Ljubljane.«
»Mirabilia sunt itinera providentiae Eius, vere mirabilia — prečudna, so pota božje previdnosti!« je opat šepetal.
Na tako pot da z bratom Gregorjem ni hotel, šel je marveč in zvijačno iz voze otel le Kabliča.
»Kabliča si otel?« se je opat čudil. »Zakaj pa?«
»Gorenjko mu je želel svobode, ker ga je svet krivil, češ, moža je spravil v vozo, da laže mendra za Marinko.«
»Nista, gospod opat, samo videz je bil tak.«
Opat se je tiho oddehnil.
»Otel sem ga tudi zato, ker sem vedel, kako Marinka koprni po njem.«
»Kako si vedel tudi to? Ali ti je sama pravila?«
»Kaj vam nisem rekel, da deseti brat ve vse?«
Opat se je nasmehnil, deseti brat je skoraj revsknil:
»Zdaj mi je žal, da sem se toliko gnal zanj.«
Povedal je še, kako neumno se je Kablič branil svobode in da je zdaj s svojo nerodno ljubosumnostjo Marinki zmerom na ušesih.
»In za takega burovža sem se bol z mogočnim grofom!« si je opat mislil.
Za čas sta premolknila.
»Ali je res, da so tlačani pregnali razbojnike?« je opat potlej vprašal.
»Valpet je ukazal, pa so pritekli, sužna duša je v njih.«
»In meniš, da se potemtakem ne dado pridobiti za kmečki upor zoper grad ali samostan?«
»O, pač, beda jih žene in obup sili, a graščakova krivičnost utegne sprožiti plaz, ki se zlepa ne ustavi več.«
»Ali veš za trdno, da so se odločili tako?«
»Vem le, da zoper samostan ne pojdejo. A če bi tudi kaj hoteli na zoper, vam, se jih vendar ni bati, premogočne varuhe imate!«
»Varuhe? Katere neki?«
»Trlepa, Petra Klepca in — desetega brata.«
»Kaj res?«
»Tlačani samostanske gospoščine storijo, kar hoče Trlep; Peter Klepec je rekel, da se ob kakovem uporu ne gene izpred samostana in da jih razpodi kakor kokoši, če bi iz drugih gospoščin prihrumeli tudi v Stično.«
»Kaj pa ti?« se je opat udobrovoljil ob prijetni novici. »Kako nas meniš varovati ti?«
»Jaz? O, jaz imam skrivnostnih moči, ki se jih ves svet boji! Samo zapretim z uroki in zagovori, pa strepečejo in pokleknejo. Ali vidite zdaj, da tudi take moči utegnejo storiti kaj dobrega?«
»Vidim že, pa vendar ni prav, da ljudi zapeljuješ v praznoverje in vraže.«
»Veste, deseti brat si ni izmislil praznoverja in ni ljudem napravil vraž,« se je deseti brat otepal opatove graje; »tudi škodil ni z njimi še nikomur. Praznoverje in vraže hodijo pred njim, zatreti jih morete vi, ne on.«
XXII.
[uredi]Medem je Janez čepel ob Ančkini postelji in vzdihoval, kakor bi prišel že na njen pogreb; plašnih in motnih oči kar sneti ni mogel z bolnice.
»Joj, če se ni prehladila ono noč, ko sem tako dolgo vasoval pri njej?« ga je pekla vest.
Štepič je pogledal v sobivo in zmajal z glavo; saj mu je bilo všeč veliko sočutje, vendar mu je mignil, naj pride venkaj.
»Kaj se držiš kakor veliki petek!« ga je zunaj dobrodušno stresnil za ramo. »Moli rajši, če si kaj prida, Mati božja pomore in sveta Neža s Kuma.«
Janez je le kimal in umikal oči, govoriti ni mogel; še veselja, da ga je Štepič sprejel lepo in da je smel obiskati Ančko, ni čutil prav do dna, tako strt je bil in potrt.
»Veš, pater Lukež pride zdaj zdaj, deseti brat sam je tekel ponj,« je Štepič pravil, kakor bi tolažil njega in sebe. »Umen zdravnik je, pomore ji, vse bo še dobro!«
»A jaz pojdem za njeno zdravje na božjo pot v Stično,« je Janez sramežljivo povedal, da se je pravkar tako zaobljubil ob Ančkini postelji.
»Prav, prav, fant moj, le pojdi!« ga je Štepič mokro pogledal.
Iz sobice se je zaslišalo hripavo ječanje. Planila sta oba kmalu in se začudila: — Ančka se je prebudila iz omotice in se s tistimi, kakor lanen cvet modrimi očmi debelo zameknila v Janeza.
»Janez,« je tiho dejala in zamižala, kakor bi se bala, da ji mila podoba iz sanj ne bi zbežala. »Kaj si res ti?« se je potlej sladko nasmehnila. »O, zdaj pa vem, da bom kmalu spet na nogah ...«
»Boš, Ančka, boš,« se je Janez sklonil nadnjo. »Pater zdravnik pride in ti pomore s pravimi zdravili.«
»O Janez, kako lepo se mi je sanjalo o tebi! Vse misli so te iskale. Pobožaj me, da bom vedela, ali si res tu.«
Štepič se je obrnil in tiho umeknil, mlada, vase zagledana zaročenca še opazila nista tega.
»Te ljubezni res ne bi smel razdirati,« je zunaj spoznaval in gledal po dolini. »Opat mi je ondan prav dopovedoval, ko me je skušal zaradi te zveze, ki se mi po neumnem ni zdela zadosti imenitna in Štepičevih vredna. Če ga samostan ne osvobodi, mu kupim svobodnjaških pravic jaz. Fant mi je všeč, Ančka bo srečna. Štepičevina se ne zavrže z njim.«
Po stezi ob Temenici se je z Brega v naglem diru bližal jezdec, preskočil Bratenco in se pognal navkreber.
»Pater Lukež je,« se je obveselil in mu šel nekoliko naproti.
Ko sta vstopila, je Janez ždel ob zglavju. Ančka je od slabičnosti rahlo dremala in se še v dremežu smehljala.
Pater je kmalu opravil, Štepič in Janez sta ga zunaj hlastno spraševala, kaj misli.
»Nič,« se je pater smehljal in si sukljal dolgo sivo brado. »Potrpite, kmalu se obrne, močno se je prehladila; napoj iz ostrožnic, vrbovine in medu ji pa le še dajajte, da se dobro prepoti.«
»Ali ni tudi uročna, ker jo glava tako boli?« je Štepiča skrbelo.
»Vročična je, zato jo boli glava,« je stari pater odmajal in se vzpel na konja. »Ko se ji vročica shladi, se ji tudi glava umiri.«
Pater se je uredil na konju, Janez mu je v roko dal uzdo in ga pogledal, kakor bi ga hotel vprašati še kaj. Res je brž globoko požrl slino in rekel:
»Pravijo, da bolnik ozdravi hitreje, če izpije nekaj požirkov še tople človeške krvi. Ali bi mi hoteli vzeti za kakov korec krvi, da bi jo Ančka izpila?«
»Ali ne kar za pol kebla?« se je pater smejal, da bi bil skoraj s konja pal. »No, dober si pa res, dober; kri bi rad dal zanjo, kakor oče ali mati za otroka ... Vendar ne veruj takim vražam, neumne so!«
Janez ni bil zadovoljen z odgovorom, Ančki bi bil rad pomagal do zdravja.
»Najboljše zdravilo pa si ji preskrbel že ti sam,« je pater pokimal Štepiču in z živimi, dobrimi očmi poredno trenil po Janezu. »V mlado, zbegano, morda že obupano srce si ji dal toliko veselja, da se gotovo prav kmalu dvigne s postelje.«
Štepič se je nekoliko nasmehnil, Janez je zardel in pobesil oči, pater Lukež pa je poprijel uzdo in že gredoč rekel:
»Molita, Materi božji jo priporočita!«
Molče sta gledala za patrom, ki je v hišo prinesel toliko tolažbe, vere in upanja.
»Zdaj pa res precej pojdem na božjo pot,« se je Janez spomnil patrovega opomina; »samo domov še skočim.«
»Le pojdi, Janez, le pojdi! Moli za zdravje in moli, da bi nevarni čas uporov minil brez škode in nesreče za nas.«
»V stiški gospoščini menda ne bo sile. Zakaj neki bi se upirali menihom?«
»Nič se ne ve. Ljudje so neumni in nehvaležni.«
»Tako vendar ne, da bi s kolom šli nad svoje dobrotnike.«
»O, so, so ... Kaj pa uporniške drhali, ki bi privrele iz drugih gospodiščin? Vidiš, tudi teh se je bati.«
»Ne verjamem, ne bo jih.«
»Kjer nobene postave ni, veljajo le pesti.«
»Naš oče jih ukrotijo, le brez skrbi bodite! V stiški gospoščini ne bo nobenih homatij in prekucij.«
Janezova samozavest je bila Štepiču prav všeč, pomirila ga vendar ni; poznal je svet, ni mu zaupal.
Srečni ženin je hitel domov; pa saj ni hodil — kar prhnil je kakor zajec iz detelje, tako ga je neslo, da bi brž doma povedal, kje je bil in kako je bilo.
Trlepovi so res kar obstali, ko je prednje prešerno vrgel veliko novico. A komaj jim je razpovedal vse, že se je odpravil na božjo pot v Stično.
Veliko veselje se mu je spotoma močno polegla. Ančka, Bog se je usmili, je vendarle bolna prav nevarno. Ali ni obupal tudi zdravnik? Zakaj mu ni vzel krvi, da bi jo za napoj dal Ančki? Bolj ko je premišljal, huje mu je bilo.
Na klancu v Radohovi vasi je srečal desetega brata in mu povedal, kako lepo se je Štepič menil z njim in da je bil pater zdravnik pri Ančki —.
»— ki bo kmalu zdrava, če Bog da; pater Lukež mi je povedal, ko se je prejle vračal domov. Kam pa ti zdaj?«
»Na božjo pot v Stično, da bi res kmalu okrevala,« je nerad povedal.
»Hoj, ženin, to si ugenil prav pametno; mudi se res. Veš, zvezdaj zaratižć del sem, vojščakov začno nabirati zdaj, ne vem več, za katero mesnico, le potrebujejo jih prav dosti.«
Janez se je ustrašil, Sreča, ki se mu je smehljala že tako lepo, je začela bledeti in mreti.
»Otmeš se,« je deseti brat vedel, »če ti samostan da svobodnjaških pravic, ali če se brž oženiš.«
»Ančka je bolna, kdo ve, če bo še kdaj zdrava. Za tako boleznijo je že marsikdo umrl kar na hitro. Brez nje mi ni do osvoboditve, rajši vidim, da me ujemo in vzemo v vojščake.«
»O ti!« je deseti brat togotno s peto udaril ob tla. »Ljubezen je res bolezen: človeka ožme in izvotli, da je čisto neumen. Tebi, nepočakani trlepni, je obupavati res treba!«
»Ljubi človek, hudo mi je, da bi tulil!«
»Ali te ne pestuje vse: — Štepič, opat in tudi jaz, ki sem ti namazal vožiček, da si lehko v Žubino peljal svojo cmeravost. In ljubi te tako dekle, ki ji v vsej soseski ni prilike!«
Janez je molčal, ni hotel še bolj dražiti desetega brata; a ta je z mislijo bil že drugje.
»Saj se spomniš, kako smo otimali Kabliča?« jo je povedal. »Veš, res smo se prenaglili. Sedaj se zaletava v Gorenjka, češ, da mu meša Marinko. Kakor bi jo bilo treba še mešati! Davi ti ga je počakal tamle na Tratinah in ga napal, da se ga je Gorenjko komaj otresel. Vidiš, tak ti je nori del zakona.«
»Predobro se mu je godilo v vozi, nazaj sili.«
»Saj mu ne odide. Grof neki kar besni, nikoli mu ne odpusti, da jo je unesel tako zvijačno. Zdaj pa še ta napad!«
»Kaj grof ve, kdo ga je otel?« se je Janez ustrašil.
»Ne ve, sicer bi se vtepalo tudi nam. Ve le opat, zaupal sem mu, vendar o tebi ne ve, da si tisto noč bil z menoj. Pazi torej, da se ne zaletiš, če bi te kaj lovil.«
V Stični se Janez ni nastavljal opatu, urno je šel kar v cerkev. Pokleknil je pred oltar Matere božje, dvignil oči, a srce je spregovorilo:
»Žalostna Mati božja, glej že sem pri tebi — pomagaj ... pomagaj ...!«
Molil bi rad prav goreče, tako kakor ni še molil nikoli, pa se mu je inako storilo od skrbi in žalosti, le misli so šepetale za srcem:
»Žalostna Mati božja, že sem pri tebi — pomagaj, usmili se!«
Zagledal se je v trpeči obraz nebeške Matere in zdelo se mu je, da je dvignila oči in ga milo pogledala. Bolečina, ki mu je kljuvala srce in ga tiščala v grlu, je za trenotek odnehala in iz vse duše je prosil:
»Žalostna Mati božja, že sem pri tebi pomagaj Ančki ... usmili se je!«
XXIII.
[uredi]Dogodki v Žužemperku so kaj potepli mogočnega grofa. Nobena stvar ga ni več mikala kar peniglavil je in se skoraj skrival v starinskem gradu
»Ženina smrt ga skeli,« so ugibali; »ljubila sta se, ne more je pozabiti.«
»In kači ga uskoški napad, sej se drži, kakor bi mu vse pogorelo.«
»Da, močno ga je udarilo vse skup. Na oči se je postaral, še zboleti utegne, tako ga ujeda.«
Grofu je bilo res hudo. Žaloval je za ženo, a misli sta mu blodila postranska sinova Boštjan in Gregor. Le kako je mogel Boštjan vedeti, da taka nesreča preti žužemperškemu gradu? Kaj je res čarovnik, vedež? In da se je Gregor tako zavrgel! Saj se je po njegovih žilah pretakala plemenita kri starih Turjačanov! Kaj bo, kaj bo, če svet zve vse to?
»Boštjan je moški in videti pameten; preprositi ga moram, da ne raznese, kar ve ...«
S to mislijo se je napravil na Grandljevo, da bi po gospodu Semeniču dal poiskati Boštjana — desetega brata.
Neprijetna mu je bila pot, boleč spomin ga je srečaval povsod. Na tej poti se je ondan v veliki grozi in bolečini iskal ... Našel je sina Boštjana, ki ga nikoli iskal ni, zvedel, da so mu sina Gregorja vzgojili — razbojniki, in pobit hitel k mrtvi ženi ...
Gospod Semenič ga je debelo pogledal, ko ga je grof prosil, naj mu skuša najti desetega brata. A ta se je prav ta čas mudil pri Poloni ter ji že stotič dopovedoval, da žužemperškim tlačanom ni moči pomagati, tako so neumni.
»Grof je tu, govoriti hoče s teboj,« mu je grof Semenič razodel, »pa ne vem, ali ti hoče zlo ali dobro.«
»Pojdiva, naj pove sam,« je deseti brat pokimal.
»Kaj se ne bojiš?«
»Ali mi ni oče? Zakaj bi se ga bal?« je dejal in šel.
Grof ga je dolgo gledal molče, a deseti brat ni pobesil oči, kar čakal je in takisto molčal.
»Ondan si dobro prerokoval,« je grof naposled vzdihnil, »velika nesreča me je udarila z obema rokama.«
»Žal mi je, da nisem bil kriv prerok.«
»Ali veš, kaj vse se je zgodilo?«
»Vem in prav žal mi je,« je sin sočutno rekel.
Grofu so se skalile oči; pristopil je in ga prijel za roko.
»Povej mi, če moreš: zakaj mi bolj razločno nisi napovedal nesreče?«
»O nesreči, ki je pogubila gospo grofinjo, nisem nič slutil, zgodilo se je le po nesrečnem naključju.«
»Nisi slutil? Kaj nisi čarovnik ali vsaj vedež?«
»Samo Bog je vseveden.«
»Kaj pa o — Uskokih?«
»Vedel sem, da polbrat Gregor kani z razbojniki obiskati — očetni grad,« je deseti brat govoril resnico in je v sili in potrebi lepšal s prizanesljivo lažjo. »A ker vem, česa so Uskoki zmožni, sem jih pred napadom obiskal, da bi zvedel, kaj hočejo.«
»To si tvegal?« ga je grof občudujoče gledal. »Pa se jih nisi bal?«
»Deseti brat se ne boji nikogar!«
»In si ostal med njimi?«
»Ko sem slišal, da mislijo moriti, pleniti in požigati, sem se nekoliko ustrašil. A ko je Gregor — Bog mu odpusti — obljubil posebno plačilo tistemu, ki mu privede vas, žive ali mrtve, sem sklenil, da se napad ne sme posrečiti.«
»Umoriti, praviš, me je hotel?« je grof ječal, debele solze so mu vrele v sivo brado.
»Tako sem brž šel in grajskemu čuvaju povedal, kaj razbojniki hočejo — in zahvalil Boga, da vas še ni bilo doma.«
Grof ni mogel reči nobene, v nemoči je lezel v dve gube, kakor da se mu je zdaj zdaj zrušiti in milo gledal sina.
»Otrok moj,« je potlej zaihtel naglas in ga nenadoma objel. »Obvaroval si grad in rešil bi bil mene.«
»Res je, tako sem mislil.«
»Boštjan, kako naj ti odvrnem vse to?«
»Ne zamerite. Že ondan sem vam povedal, kaj želim. Zase pa ne potrebujem prav nič.«
»Kabliča ni več tam. Kdo mu je pomagal iz voze?«
»Vem kdo, a povedati ne morem. Rečem samo to, da bi ga tisti, ki mu je pomagal, zdaj najrajši spravil nazaj.«
»Zakaj?« se je grof čudil.
»Ne zamerite, tudi tega ne povem, ne smem.«
»Nekaj bi te prosil,« je grof rekel po kratkem molku.
»Povejte, rad vam ustrežem.«
»Prosim te, ne pripoveduj nikomur, kar si mi pravil o — Gregorju in kar je med nama.«
»Molčal bom.«
Deseti brat kar verjeti ni mogel, da se mu le ne sanja tako lepo: grof je z očmi objemal sina in se kesal, ker nikoli ni nič storil, da bi ga bil spoznal že zdavnaj prej.
»Ne hodi nikamor odtod,« mu je naročil. »Potreboval te bom kmalu, govorila bova še o marsičem.«
In je šel precej, pomirjen in polajšan. A ko bi moral kreniti na levo, je konja obrnil na desno in se po veliki cesti spustil proti Stični. Suličarji, ki so bili z njim, so debelo pogledali in si prikimali.
Stiški opat se je kaj začudil, ko mu je brat vratar pritekel povedat, da je prišel žužemperski grof.
Graščak se je delal, kakor da ni v zdrahi s samostanom: tako tudi opat ni z ničemer kazal, da mu kaj ni prav. Oba sta previdno hodila okoli vrele kaše, ki se že tako dolgo kadi med njima.
»Tisti vaš Kablič,« je grof naposled sprožil, »je že doma.«
»Slišal sem,« je opat vljudno pokimal.
»Zdaj ne nastavlja le zank in pasti, zdaj lovi že tudi ljudi. Te dni je nevarno napal lovskega paznika. Odpustite mi, če ga več ne spustim, ko ga spet dobim v pesti.«
»Prosim, potrpite z betoglavcem, ne kaznujte vi, samostan sam naj ga kroti.«
Grof ni odgovoril. Čez čas se je obrnil v opata in mu pričel praviti, kaj je sin Boštjan — deseti brat storil za grad in kaj bi še bil, če bi bilo treba.
Opat ni z nobenim trenom oči izdal, da že ve vse in bolj na drobno.
»A zdaj imam prošnjo do vas, gospod opat.«
»Vesel bom, če vam bom mogel ustreči, gospod grof.«
»Popravil bi rad svojo staro krivdo in — Boštjanu pomagal do njegove pravde.«
»Bog sam vam je dal to lepo misel.«
»Kako naj storim, to mi svetujte.«
»Priznajte ga za sina.«
»Saj ga ne tajim; njemu in meni zadostuje to. V očitni svet pa ne bi rad porinil tega, saj veste, samo obrazdal bi se.«
»Pa ga posinovite.«
»Tudi tako bi se dal v jezike po vsej deželi.«
»Ne menite se zanje, pa se obrusijo prav kmalu.«
»Kaj pa, če bi mu v zakup dal gradič Sotesko in mu ga z oporoko zapustil v pravo last?«
»Tudi dobro. Le bati se je da bi vaši sorodniki ometali veljavnost take oporoke. Rajši mu ga na videz prodajte in izročite pobotnico, kakor da ste prejeli kupnino.«
Pa tudi to se jima še ni zdelo varno na vse plati. Ugibala sta sem, ugibala tja in naposled dognala, kako bi bilo najpravše.
»Boštjan ni navajen gospostva,« se je grof spomnil. »Ali bi ga za kakov čas hoteli vzeti medse, da se izuči gospodarskih in drugih gosposkih stvari?«
[manjkajo 19., 20. in 21. številka revije]
XXV.
[uredi]...
»Tega pa ne vem,« se je Janez previdno umikal. »Svet včasih govori več, kakor je res.«
»Že, že. A možje med nami vedo neki prav za trdno, da bo on vojarin, če se res zanetijo kmečki upori.«
»Nisem slišal,« je Janez še oprezneje postavljal besede.
»Premlad si še, možje skrivajo svojo misel, čas je pač tak.«
Janeza je začelo skrbeti. Očeta so torej že razvpili za prvega upornika? Kaj bo, če tudi gosposka to dobo na ušesa?
»Ali se vam ne zdi, da bi tako očitno oznanjevanje utegnilo pokopati Trleppa? Saj veste, besedičenja o uporu in vojarinu so nevarne stvari.«
»O, zdaj ne več! Počilo bo prav v kratkem, da veš.«
Sonce je parilo, a po Janezu je gorelo bolj od skrbi ko od vročine. Steza je lezla v hlad hoste, božjepotnika sta postajala in se oddihovala. Mož je hudomušno gledal Janeza in se mu smehljal, Janezu je bilo sitno, češ, kaj me gleda tako?
»Dobro se držiš, o Janezu Trlepov!« se je mož naposled zasmejal in ga udaril po rami. »Mladi si, pa vendar že mož, previden in preudaren.«
»O, kaj me res pozante?« se je Janez začudil.
»Kjer se pokaže kdo Trlepovih, kar završi, vanj se obrnejo vse oči. Kako to že dolgo ne bi poznal?«
»Kdo ste pa vi, da bom vedel tudi jaz?«
»Miklav s Čateža.«
»In greste na božjo pot? Ali je kdo bolan?«
»Ni; grem kar tako, pa ne za nevesto, kakor nemara ti,« se je Miklav hahljal. »Veš, sveta Neža res rada pomaga tudi tistim, ki učakati ne morejo, da bi se že naklenili v zakonski jarem.«
Janez je v zadregi molčal, čudil se je, češ, prebiti dedec ve tudi o Ančki.
»O, pa nevesta bi bila potrebna tudi meni, vdovec sem,« je Miklav hitel praviti. »Stare ne maram jaz, mlada pa mene nobena ne več; tako, vidiš, mi tudi sveta Neža ne more pomagati. Saj je morda prav. Star ženin in mlada nevesta nimata dobre letine.«
»I, saj ste trdni, še zadosti vam bo vsega.«
»Zadosti bo, ko dobom z lopato po trebuhu, sicer pa velja zame samo še: Sam živel, sam umrl, sam v nebesa šel!«
Zgovorni mož je brž preskočil šegavi pogovor in povzel prejšnjo misel:
»Kaj sem hotel že reči? Veš, kmečki upor se ukreše prav v kratkem. Vse Posavje se že dolgo pripravlja, vemo pa, da pritisnejo tudi Štajerci, čakamo le še Hrvatarjev, da začno.«
»Ali res?« je Janez kratko dihal. »V katero mer se obrne vsa sila?«
»Nad gradove, glej ga! Gospodo moramo pognati vso.«
»Tudi, če je dobra?«
»Dobre ni nobene nikjer!«
»Kaj pa stiška, meniška?«
Miklav je molčal, kakor da je preslišal; potlej je naročil:
»Očetu povej vse, kar si slišal in morda še boš na tej božji poti.«
Šla sta dalje. Iz goščave ob stezi je kmalu zavejal hud hud smrad.
»Kaj je neki?« sta vedečno stopila v goščo.
Nedaleč od steze je pod mlado, košato smreko ležal mrlič, črvad je že lezla po njem.
»Bog pomagaj — človek je!« se je Janez ustrašil.
»Klatež, da,« je Miklav pokimal. »Star je že bil, krasti ni mogel več, le beračil je še, pa ga je zmogla smrt, saj bo od lakote tudi nas, če nam Bog ne preloži prav kmalu.«
»Poglejte no,« je Janez opazil. »Kaj nima za klobukom — petelinjega peresa?«
»O, saj res, saj res ... Ti, ta, ni bil le klatež, hodotaj je bil, glasnik iz Hrvatije!«
»To se pravi, da bo počilo kajne?«
»Križ božji, vse kaže tako.«
»Morda je tudi on hotel na Kum?«
»Zdaj je že v nebesih, naj prosi Boga tudi za nas!«
»A kaj bi midva z njim?«
»Pojdva, da prideva do ljudi in poveva, kaj sva našla.«
Prišla sta do samošne hribske kmetije in se oglasila.
»S Kuma je šel ondan, še ustavil se je pri meni, milost božja bodi z njim!« je kmet pravil po spominu. »Pa slab in nedolžen je tudi že bil. Vabil sem ga, da bi legel pri meni in se opomogel, pa ni hotel, gnalo ga je le kar naprej, usojeno mu je bilo pač tako.«
»In ne veš, kdo in odkod je bil?«
»Kdo? Iz naših krajev ne. Klatež berač.«
»Krščanski pogreb mu pa le gre.«
»Precej pošljem glas v Šentjur, da pridejo ponj. A kdo bo utrpel pogrebnino?«
»Bog, če ne soseska, ki bi morala.«
Izza vogala se je pripodilo krdelo otrok. Bilo jih je deset ali koliko in so strahoma obstali, ko so zagledali oba tujca.
»Odkod pa ti drobljanci?« se je Miklav nasmehnil otrokom. »Le koliko jih je!«
»Moji so, moji, pa še niso vsi, trije pasejo koze,« se je hribec hvalil. »O, kruha in otrok ni v hiši nikoli preveč.« Iz hiše se je zaslišal glas dojenčka. »Žena mi je v postelji ... včeraj je bilo ... pa ima že tak glas!« se je srečni oče smehljal. »No, le sedita tjale pod lipo, da se odpočijeta in se kaj pomenimo,« je vabil. »Samo tale drobiž še napasem prej, da ne bo takega živžava,« je dejal in pred otroke prinesel veliko kablico mleka in žličnik lesenih žlic.
»Glej ga, torej ziblješ?« ga je Miklav dražil. »Ali jih bo še kaj?«
»O, kakor bi drobnico potresel, če Bog da!« je mož veselo mežikal. »Ne zamerita,« je brž obračal pogovor, »ali ne bi tudi vidva srebnila nekoliko mleka? Saj ga, hvala Bogu, ne manjka, precej imam koza in ovac in pridno se mrkajo.«
A Miklav in Janez sta imela v očeh še mrliča in v nosu tisti strašni smrad, ubranila sta se jedi in šla dalje; tudi sonce se je nagnilo že prav močno.
Steza je lezla hudo navkreber. Božjepotniki so ju dohajali. Miklav je poznal vse. Bili so iz Šmartina, Šentvida in Šentruperta, Zagorja in Trebovljega, z Vač, Polšnika in iz Svibnega, prav dosti jih je bilo iz Štajerskega, tudi škofijskih ljudi iz Gornjega grada, velika krdela iz dolenjih krajev in daljne Hrvatije.
»He, dosti nas bo,« je Miklav dejal.
Okoli božjepotne cerkve je bilo že vse živo ljudi. Po tratini so goreli ognji, na ražnju so se pekli jančki in prašički. Božjepotniki so hrupno pritiskali in kupovali, se potlej oblizovali in v slast nacejali s kislim vinom, ki sta ga zgovorna Dolenjca ožemala iz vinskega meha.
Miklav in Janez sta se rinila povsod.
»Poglejva, kdo vse je že tu?« je vedečni mož momljal.
»Kaj čakate koga?«
»Čakam in ne čakam. O, kaj pa ta?« je Miklav z očmi mrknil po glumaču mazaču, ki je čudno našemljen drobencal pred svojo kolibo in vpil.
»Ljudje božji, le semkaj, semkaj! Za vse bolezni imam zdravila, prav pod ceno jih vsakomur prodam in še dober svet po vrhu dam tudi za stvari, o katerih človek nerad govori!«
Janeza je zbolo, bolne Ančke se je spomnil. Kaj ko bi tale prihajač res imel zdravil tudi zanjo?
»Tega pa le kar pustiva,« je Miklav počasi iz gneče rinil Janeza. »Kar ponuja ta, je le za silo kakor leskova trta.«
Glumec je hvalil svoja imenitna zdravila, mežikal po ženskah in klatil nerodne kvante. Možaki so se smejali, čeprav se niso hoteli, ženske so bežale v cerkev.
»Ali ni čudno, da je tako malo žensk, moških pa toliko?« je Janez šepetal. »Sicer je po božjih potih vselej prav narobe.«
»Sveta Neža ima to pot rajši moške,« se je Miklav posmehnil.
Janez ni razumel, a dejal je, da pojde v cerkev in opravi božjo pot.
»Le, tudi jaz pojdem s teboj,« je Miklav pokimal. »Ali si brez velikega greha?«
Janez ga je debelo pogledal, a Miklav je že pravil da na oltarju svete Neže leto in dan gori voščena sveča. Če v cerkev stopi velik grešnik, sveča kar ugasne. Utrne pa se tudi, če se cerkvi približa prasica, mrkajoča se koza ali očitna grešnica. Bolniki pa da ozdravijo kar čudežno. Ono leto si je neki tlakec v Novem mestu zlomil nogo, nihče mu je ni mogel ozdraviti. Zaobljubil se je na Kum, prišel in se vrnil zdrav. Tudi slepec je že spregledal tu gori.
Janeza je zaskrbelo. Ali je res brez velikega greha?
Stopila sta v cerkev, sveča ni ugasnila; prerinila sta se do oltarja.
Janez se je pomirjen zatopil v gorečo in dolgo molitev za Ančkino zdravje. Miklavu je bila predolga, šel je in ga počakal zunaj.
»Meniški si, to se ti vidi,« je žežnjal v Janeza. »Če že vaši menihi, ki molijo neki podnevi in ponoči, ne vedo; kdaj je molitve zadosti, naj bo: za to so, menihi so; le nikar ne misli, da ima Bog rad, če mu prav na dolgo nit blečeš stok in jok svojih križev in nadlog. Ali je Bog tak topoglavec, da sam ne bi vedel, kaj in kdaj ti je treba? Povej kratko razločno in ponižno čakaj, ali si vreden, da te usliši, samo s tistim praznim in dolgim blebetanjem ga ne skušaj preslepiti!«
Janez je bil še zmerom ves molitven, nobene ni mogel odgovoriti čudnemu nauku, srce mu je bilo prepolno, vse misli so hitele v Žubino.
Pehala sta se po gneči, a možje so posamič začeli toniti v temo in se zbirati na odročni planoti.
»Pojdiva za njimi,« je Miklav s seboj silil oklevajočega Janeza.
Kar se je iz cerkve utrgal curek žensk. Na glavi so imele venec iz drevesnega listja in v rokah gorečo svečko; prihajale so po dve in dve in se gredoč vrstile v procesijo, ki se je razpeljevala okoli cerkve. Ko so bile zunaj vse, so začele peti pobožne pesmi, po vsaki pesmi so molile na glas in prav počasi hodile.
»Kaj pa to?« je Janez obstal.
»E, nič; vrtec ravnajo, šega je taka po vseh božjih potih, ki so na višavi.«
»Lepo pa je, lepo!«
Pogled iz mraka je bil res lep po ženskah, oblečenih v belo platneno obleko, ovenčanih z zelenjem in ožarjenih po migotajočem svetu svečk.
Janez jih je gledal ves zamaknjen.
»No, ti, ne požiraj jih tako,« ga je Miklav dregnil, »če ne, te zatožim pri tvoji!«
Janez je trenil z njih, a iz cerkve je zdajci prišel neki mož in stopil na star lipov štor, ženske so umolknile in se zgrnile pred njim.
»Vidiš, tudi ta je meniški, samo drugače ko ti,« je Miklav pokimal. »Iz Kostanjevice je, božjepotniški vojvoda mu pravijo. Vso zimo posluša in posluša pridige kostanjeviških belih menihov, potlej hodi, ves poln meniških pridig, po božjih potih in pridiga.«
»Kaj sme — pridigati? Saj ni cerkvan gospod.«
»Ni, tlačan je, potepin in nekoliko šlevkast, pa vendar zvitorep toliko, da ga ne morejo prijeti za jezik, saj drdra le za njimi in ne dodaja nič svojega. Teče mu pa, malokateremu menihu tako. In ženske ga poslušajo, da so vselej od joka kmalu vse smrkave.«
Vojvoda se je razgledal čez poslušavke in predse stegnil roke, kakor bi hotel pritegniti njihno srce, in je s kričečim glasom sprožil hudo pridigo o grehu in težavah življenja, o strašnih kaznih na dnu pekla in neskončnem veselju v večnih nebesih.
Ženske so se res že začele usekovati, vojvoda se je drl še bolj, kmalu je glasan jok šel po ženskem krdelu.—
»No, zdaj pa le pojdiva še drugam,« je Miklav za seboj potegnil Janeza.
»V stiški gospoščini takle masle ne bi smel po nemarnem s svetimi besedami plašiti ljudi,« je ta zmajeval z glavo.
»Saj tudi v kostanjeviški ne sme; klati se le po božjih potih drugod, kjer ni duhovnega gospoda, ki bi mu ustavil jezik.«
Šla sta proti planoti, kjer so se zbirali možje. Trdna tema je bila že. Možaki so govorili prav tiho, da sta jih skoraj prej opazila kakor zaslišala. Prav blizu zborovališča je stala močno obrasla griva, za njo so Janezove oči ujele nekaj temnega.
»Kaj neki je tamle?« je Janez stopil tja in brcnil, kvišku je skočil človek.
»Kdo si?« ga je Janez popal.
»O, glumec je!« je Miklav spoznal. »Kaj počenjaš tu?« je glasno revsknil vanj.
Tudi zborovavci so se strahoma obrnili in preteče obstopnil vse tri, spoznali Miklava in se začudili.
»Ogleduh je!« je Miklav renčal skozi zobe in mu vezal roke. »Janez , le drži ga, precej ukrešem ogenj!«
Pa nekdo je že skočil po tleč ogorek k cerkvi, majhen ogenj je zaplapolal.
»Kdo si? Glumec nisi!« so rohneli v ujetnika.
Glumec je molčal in jih pisano gledal.
»Kaj bi ga spraševali!« so se nekateri togotili. »Ogleduh je, gosposka ga je poslala, da bi nas jutri polovila in podavila!«
»Hitro povej, kdo te je poslal!« so drugi hoteli vedeti več.
Ogleduh je trdovratno molčal in trgal trto, ki mu je vezala roke.
»Da je ogleduh, vemo.« je Miklav vpil. »Zdaj glejmo le, da je nam unese, sicer bo nam še prebito joj!«
»Obesimo ga! Tudi gospoda bi tako storila z nami, če bi ji na ušesa prinesel, kar je slišal!«
»Kakor je to zimo obešala naše, ki jih je pri Krškem dobila v pest!«
»Izpustite me, pa vam povem vse!« se je prestrašeni ogleduh oglasil.
»Kdo si? Kdo te je poslal?«
»Valpet sem z gradu Podčetrtka, graščak Tahi mi je naročil, naj pozvem, kaj napletate«
»Tahi! Prekleti Ferenc Tahi!« so Štajerci zatulili.
»In ti si tisti njegov popadljivi pes!« je priskočil podčetrtski tlačan in ga s čekanom treščil po glavi.
Ogleduh je z razbito črepinjo renče omahnil na tla, strepetal in obmiroval.
Možje so se spogledali, a Miklav je rekel:
»Prehitro je bilo, pa kar je, je! Saj je urno prestal.«
»O, če bi živ prišel odtod,« se je morivec nekako opravičeval, »bi toliko in toliko naših moralo v velikih mukah dati življenje.«
»Da, Tahi je zver, valpet ni bil nič boljši!«