Stekleni most
| Stekleni most. Narodna pripovedka |
Zapisal J. Krenčnik pri Sv. Duhu pri Lučah.
| |||||||||||||
Živel je nekdaj oče, ki je imel tri sinove, dva pametna, tretji pa je bil podpečnik. Ta je namreč vedno sedel pod podpečkom, zato so ga sploh tako imenovali. Oče zboli na smrt; zató pokliče svoje tri sinove ter jim reče: »Po dedščino si pa morate priti tretji večer na moj grob. Prvi večer starejši, drugi večer srednji, tretji večer pa naj pride najmlajši.«
Ko starec umrje, ne upata si starejša na pokopališče, češ, najmlajši naj gre, da ga oče raztrga. In res odide najmlajši na očetov grob ter ondi moli. Nató pride oče in reče: »Ali si ti tukaj?« ter mu dá oreh, kterega naj dobro hrani. Drugi večer mora iti namesto srednjega, in oče mu dá zopet oreh, kterega shrani k prejšnjemu. Tretji večer pa pride vrsta na njega, zató zopet odide na pokopališče, in oče mu reče: »Ali si ti tukaj?« — »Dà, jaz sem.« Oče mu dá zopet oreh, kterega shrani k prejšnjima v pokopališčnem zidu. Ko pride domú, vprašata ga brata, kaj je videl prejšnja večera na pokopališču.
Nekoliko časa mine po tem dogodku, ko dá bližnji kralj svojo hčer za stavo. Narediti dá velik steklen most; kdor bi prejezdil ta most, dobil bi kraljestvo in kraljičino. Starejša brata si kupita imenitna konja, hoteč poskusiti vsak svojo srečo. Ko starejša brata odjezdita, gre podpečnik na pokopališče ter vzame oreh, ki ga je dobil prvi večer namesto starejšega brata. Tega stre in najde v njem obleko za korporala in lepega konja. Nató se brž preobleče v korporala, zasede konja ter zdirja proti mostu. Veliko imenitne gospode je bilo že zbrane pred mostom, in veliko hrabrih junakov je že poskušalo svojo srečo, pa nobeden ni zmagal; vsak se je s konjem povaljal po mostu. Konj našega korporala pa je skočil kvišku, in kakor bi trenil, bil je na oni strani, pa kakor blisk je zopet izginil, in nihče ni vedel kam.
Kralj ni vedel, kdo je dobil stavo; zato dá zopet razglasiti, kdor preskoči most, da dobi, kar je že obljubil. In zopet gre mlajši na pokopališče ter stre oreh srednjega brata ter najde v njem obleko za častnika in srebrnega konja ter hitro odjezdi k mostu; tudi takrat je on stavo dobil, med tem ko nobeden drug ni mogel črez. In zopet je izginil, da kralj ni vedel, kdo je dobil stavo. Zato še dá enkrat razglasiti, če more kdo preskočiti most. Mlajši pa gre zdaj po svoj oreh, in ko ga stre, najde v njem obleko za kraljiča in zlatega konja, kterega brž zasede ter odjezdi proti mostu. Tu ga že vsi pričakujejo ter želijo, naj bi on prvi poskusil srečo. On pa odvrne: »Jaz sem najzadnji prišel, in najzadnji bom tudi poskusil svojo srečo.«
Vsi so poskušali, pa nobeden ni mogel črez; ko je pa ta poskusil, bil je kakor blisk na oni strani mosta. Nato je hotel brž pobegniti, pa kraljičina pristopi ter mu svoj kraljevski pečat pritisne na čelo, da bi ga v prihodnje spoznala. Ko zopet leto mine in se ni oglasil, pošlje kraljičina vojake, kteri bi morali poiskati tistega, ki ima na čelu njen pečat. Ti res vsakega mladeniča na čelo pogledajo, pa nobeden ni imel pečata. Ko pa pridejo v hišo onih treh bratov, prideta starejša brata praznično oblečena. Ko ju vojaki pregledajo ter ne najdejo pečata, tedaj vprašajo: »Ali nimata koga drugega pri hiši?« — »Nikogar kakor podpečnika, ki tu pod podpečkom sedi.« In ko mu pogledajo na čelo, najdejo na njem kraljičin pečat. Takoj mora z njimi v kraljev grad, in črez nekaj dnij ga venčajo za kralja.