Pojdi na vsebino

Stavka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Za druga istoimenska dela glej Stavka.
Stavka
Ada Negri
Spisano: Pretipkala iz Naše moči 1906, Manja Belina.
Viri: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-AKJAREVC
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Sijajno veliko solnce žari,
poslopje sivo objemlje;
ropota nikjer in dima več ni,
poldan je, tovarna pa dremlje.

Otožnost mrtva se vlači povsod;
vse delo je v stavki zastalo;
ne šuma, ne vpitja ni več tod:
obupno je vse obmolčalo.

Zastava truda, zakaj, zakaj
po solncu ti krilo zakriva?
Poskusi razpeti, razviti se zdaj,
ko črna tovarna počiva.

„Kot razvalina! Vse polno prahu
je statve in stroje zakrilo,
pogumno pa geslo se dviga z zidu:
Brezdelne roke vračilo!

Poskusi in upaj! Stroji spe,
zobovje izpiljeno cvili;
več nego eno življenje je že
razgrizlo v divjaški sili.

Jermena ne tekajo, mirno stoje
in v dim niso razpeta,
kot mračne, zlovoljne straže se zde,
kot tiha, tožna vedeta.

Vreteno pokojno, počiva vijak,
po ješah več ogenj ne greje.
Ni vode v kotlih. In žarek gorak
nad tovarno bleščeče se smeje.

Skoz temne hodnike pa vidim strahov
prikazni v temo zakrite,
ki v slezasto, mrzlo grozo zidov
se zdijo grozilno ovite.

Nakrat oživi vse in vse se zjasni,
človeške oblike dobiva;
orjaško v veličju plamen zažari
in svojo svitlobo razliva.

Vsak stroj se mi vidi kot prerok Boga,
ki poslan je, da se osvéti,
in motor tuli, da gre do neba;
vsak tram pa kot meč se zasveti.

In čuje se glas: „Kje zarja si ti?
priplavaj urno od vzhoda;
kdor zdaj pod brezbožnim se bičem znoj
moči naj ga čaka svoboda!

Pravico, ljubezen prinese na svet,
vsi čakamo, gledamo vate;
radostna je deca in starec razvnet,
ko dobe se nadeja zlate!“

Ljubezen je zarja, ki vstaja z noči
in ljudstvo pokliče, da vstane;
bolestne mu ustne sladko ohladi
in z žarki ozdravi mu rane.

Kot sanje zlaté se ljubezen smeji
v bodočnosti jasno blažilni;
o svobodnem delu ljubko govori
in čas nam naznanja rešilni.

Poljubov in pesmi in solnčnih cvetic
prinese na krilih nam svojih,
raztegne po zemlji se vzvišeni klic
vesele zmage po bojih.