Stava (Slovenski narod)
| Stava E. |
| |||||||||||||
»Vrag pocitraj vse koketne ženske!« je renčal tolsti gospod bankir Kužek. Sedel je s trgovcem Bancem in Vodarjem v gostilnici „Pri zidani žabi", kjer so imeli prijatelji vsak četrtek popoldne pri pivu žurfiks.
»Oho!« je nasprotoval suhljati Banec in odganjal sitne muhe. »Saj niso vse koketne! Nikar ne generaliziraj!«
»Vse!« je godrnjal čmerni gospod Kužek. »Vse rade koketirajo, ta malo manj, ta malo več, ta bolj skrivaj, ta bolj očitno.«
»Tako je,« je pritrdil gospod Vodar, ki se je držal zmerom na smeh.
»Najhuje pa lomi koketnost gospo Aglajo Vivarinijevo,« je dejal bankir.
»Kaj pa hoče, otrok nima in njen skopi dedec je tako izveličavno neumen!« je opravičeval Banec gospo.
»Res je, velik gumpec je Vivarini pred Bogom in pred ljudmi, posebno pa pred svojo ženo,« je dejal Vodar s sladkim glasom. »Preden sta se vzela, ji je moral slovesno priseči, da je ne bo nikdar poljubil niti na usta, niti na čelo, ampak kvečjemu na rokavice.«
»Osel!« se je jezil gospod Kužek.
»To je že vzvišena prismojenost,« se je smehljal Vodar.
»I — kaj pa ima človek od poljuba, lepo vaju prosim,« je nasprotoval Banec.
O, prijatelj, poljub je nekaj prav imenitnega,« je dejal Vodar z obrazom, kakor bi lizal med. »Poljub ga že pihne! Poljub je nebeška mana. Poljub je olimpska delikatesa. Poljub je ocvirek v slabo zabeljeni kaši človeškega življenja. Poljub je —«
»Ne bodi no siten!« ga je dregnil bankir.
»Če bi mogel, jaz bi lepa usta kuškal od zore do mraka, pa naj je dotični lepotici ime Aglaja ali Beglaja.«
»Nehaj no, za Boga milega!« se je hudoval Kužek. „Rad bi vedel, čemu je ta bedasti Vivarini vzel Aglajo.«
»Imela je nekaj grošev,« je odgovoril Vodar. »In lepa je. Rad se postavlja z njo. Ob vsem tem je pa strašno ljubosumen. Pravijo, da bi jo polil s hudičevim oljem, če bi poljubila koga drugega.«
»Aglaja ga pa vendar vodi za nos, njega in druge,« je dejal Banec in bobnal s svojimi dolgimi prsti po mizi.
»Tebe tudi?« se mu je rogal Kužek.
»Tako kakor tebe,« je odvrnil Banec. »Bodimo odkritosrčni! Vsi smo že petelinili okoli nje. Vsi smo bili reveži. Pravzaprav je vredna kazni.«
Vstopil je trgovec Dragič, najmlajši ud družbe.
»Kakšno zaroto pa imate?« je vprašal in prisedel. »Natakar, vrček!— Koga hočete kaznovati?«
»Oh, nad to ubogo Aglajo bi se radi znosili, ker je tako fletkana in koketkana,« je odgovoril Vodar.
»Hm, Aglaja je najlepša dama našega mesta,« je dejal Dragič.
»Recimo rajši: ena najlepših,« je ugovarjal Banec.
»Meni se zdi najlepša,« je rekel Dragič, ko je odšel natakar, ki je prinesel piva. »In veste kaj, gospoda?« je nadaljeval tiše. »Obljubite mi, da molčite o vsem, kar vam povem, in izvedeli boste nekaj zanimivega. Hočete molčati?«
»Hočemo.«
»V kratkem dobim od gospe Aglaje tri poljube.«
»Kaj?« je planil gospod Kužek kvišku. »Ali noriš?«
»Pošlatajmo ga za žilo,« je predlagal Banec.
»Letošnja vročina mu je škodovala,« je zbadal Vodar.
»Prav nič,« se je smejal Dragič.
»Tri poljube!« se je hudoval Kužek. »Nobenega!«
»Ponavljam, gospoda: v kratkem, recimo v enem mesecu me poljubi krasna Aglaja trikrat iskreno in krepko, da se bo vse majalo —«
»S kakšnim korobačem po hrbtu!« se je norčeval Banec.
»Kdor ima korajžo, naj pa stavi z mano!« je dejal Dragič mirno. »Če ne dobim v enem mesecu treh poljubov, plačam vsakemu gospodu po tristo goldinarjev. Če pa poljube dobim, plača vsak gospod meni tristo goldinarjev.«
»Ali stavimo?« je vprašal Vodar in pogledal druga dva tovariša.
»Stavimo!« je zarenčal Kužek. »Saj smo menda ljudje, ki jim ni bogvekaj do par flik.«
»Le stavimo!« je dejal Banec. »Zakaj bi se branil tristo goldinarjev?«
»Stojte!« je vzkliknil Vodar. »Dragič nam utegne reči vsak dan, da je resnično prejel poljube. Zahtevati moramo dokazov, prič.«
»Dobro,« je dejal Dragič. »Izvolite gospoda, ki pojde z mano domov, kadar bo treba. Skrijem ga v sobi za zagrinjalo. Od tam bo vse videl.«
»Aglaja da pride k tebi na dom?« se je začudil gospod Kužek.
»Kajpa.«
»Zdaj pa že vidim, da si stavo izgubil.«
»Še ne, ljubi moj! Torej — velja stava, gospoda?«
»Velja, velja,« so kriknili oni trije in segli Dragiču v roko.
»Koga izberemo za pričo?« je vprašal Vodar.
»Vlecimo karte,« je predlagal Banec.
»Saj res!« je vpil Kužek. »He, marker —- karte! Kdor potegne najvišjo, pride za pričo.«
Bankir je potegnil srčno damo in že se je veselil, da pojde za botra. Vodar in Banec pa sta vzdignila asa; morala sta poskusiti še enkrat. Suhi Banec jc potegnil desetico, Vodar pa sedmico. Banec je bil torej izžreban za pričo.
»Zdaj pa le pripravi devetsto goldinarčkov, Dragič!« se je veselil Kužek.
»Gospoda,« je dejal Dragič, ko je zopet odšel natakar, »nikar ne mislite, da sem šel stavit kar tako tjaveudan! Dovolite, da vam nekoliko razjasnim to komedijo. Kakor veste, gospa Aglaja že dolgo koketira z mano.«
»In te ima za norca,« je pristavil Vodar škodoželjno.
»Zato jo hočem malo pokaznovati,« je nadaljeval Dragič. »Stvar pripravljam že nekaj časa. Zmenjen sem z Aglajino hišno. Dal sem ji petak, da pazi zlasti takrat, kadar bi začelo kaj grmeti med gospo in gospodom. Potem naj mi pride vselej poročat; za to dobi zopet petak. In danes je bila hišna pri meni. Vivarini in Aglaja sta se davi hudo razprla, hišna je pa poslušala pri durih. Aglaja je rekla, da mora na vsak način še ta mesec v letovišče. Skopuh Vivarini ji je odgovoril, naj le gre, kamor hoče. Aglaja je zahtevala denarja; za vse skupaj, za obleke itd. da potrebuje tisoč goldinarjev. Mož pa ji je odgovoril, da je letos toliko izgubil v trgovini, da ji ne da niti stotaka. Aglaja se je jokala in vpila, da je to strašen škandal, če ostane doma; vse znanke in prijateljice da pojdejo na deželo ali v kopeli, le ona naj se mori v mestu; še pozimi jo bo sram, ko bodo pripovedovale o letoviščih. Jokala se je, prosila in pretila, gospod pa le da ne in da ne.«
»Aha,« se je oglasil Vodar, »in zdaj pojdeš k Aglaji in ji ponudiš tisočak za tri poljube — haha, tu izgubiš ravno sto goldinarjev!«
»Ne, gospoda, poljube dobim popolnoma zastonj! Hišni sem plačal že pred stavo.«
»I — prineseš ji ponarejen tisočak, ne?« je vprašal bankir.
»Nikakor ne!«
»I — kako boš pa ...«
»To je moja reč, gospoda.«
Dragič je plačal, naročil fijakarja in se poslovil. Kupil je pri vrtnarju šopek rož in se odpeljal naravnost k Aglaji. Vedel je, da je o tem času sama doma.
Ko je vstopil, je sedela na zofi in brala roman. Priklonil se ji je globoko in ji podal cvetlice.
»Ali ste mi že zopet prišli pravit, da me ljubite?« ga je vprašala lepa Italijanka in se prezirljivo nasmehnila. Močni beli zobje so se blestili izpod bujnih rdečih usten.
»Ne, nočem vas dolgočasiti,« je vzdihnil in jo pogledal sentimentalno.
»Čemu ste pa prišli?« je dejala hladno in zagnala šopek skozi okno.
»Videti sem vas hotel, milostiva!«
»Otrok!«
»Vsak dan vas moram videti!
»Otrok, otrok!«
»Le zabavljaj,« si je mislil Dragič, »dobro se ti pa le zdi«. Vzdihnil je zopet in dejal tožno: »In zdaj, ko sem vas videl, pa spet grem.«
»O — kako genljivo znate mijavkati, gospod Dragič!« je dejala in privzdignila gorenjo ustnico. Na njenem obrazu se jc pojavil izraz trdosrčnosti.
»Klanjam se, milostiva!«
»Stojte! Moj mož ...« Na lepem čelu se je pokazala gubica.
»Vaš gospod soprog?«
»Ne vem, kaj bi rekla! Veste, kaj si je izmislil? Letos ne smem v nobeno letovišče. Umazanec, skopuh! Zaradi zanikarnih tisoč goldinarjev! Moja prijateljica Mina je lani v kopeli samo zaigrala trikrat toliko. Gospod Dragič, dajte, pregovorite ga!«
»Ni mogoče!«
»Nočete?« je vzkliknila jezno in nagrbančila goste obrvi.
»Poznam gospoda Vivarinija. Ne da se omehčati. Ali pomagam vam drugače. Prinesem vam tisočak ... za tri poljube!«
Aglaja je zardela. Počasi se je vzravnala, pogledala Dragiča zaničljivo od nog do glave in pokazala s prstom na vrata.
Dragič zaradi tega ni bil posebno žalosten, ker ni bil pričakoval nič boljšega.
»Premislite si stvar, milostiva,« je dejal tiho. »Kadar hočete, izvolite mi poslati razglednico in počakam vas drugi dan ob štirih doma. Obmorske ulice 14. prvo nadstropje. Klanjam se.«
»Nesramnež!«
»Zdaj se lepa Aglajica trese od jezice,« si je mislil Dragič, ko se je vračal v svojo prodajalnico. »Po sobi roma gorindol in stiska lepe zobke. Ko se ji pa jezica poleže, bo začela razmišljevati! Kaj pa je naposled poljub? In ali ni mož vreden, da ga takole malo pogoljufam? — In prišla se bo poslavljat k njej prijateljica za prijateljico in ji govorila, kako se namerava zabavati na deželi ali morskem obrežju ...«
Dragič je prav kalkuliral. Čez dober teden je prejel razglednico. Drugi dan ob treh popoldne se je peljal h gospodu Vivariniju in ga prosil, naj mu posodi za kratek čas tisoč goldinarjev. Vivarini mu je takoj odštel deset stotakov; saj ni bilo prvič, da je pomagal drug drugemu. Potem seje peljal Dragič po Banca in ga skril doma pri oknu za dolgim težkim zagrinjalom.
Tiho sta čakala. Že sta mislila, da Aglaje ne bo. Naposled je vendar pridrdrala kočija in kmalu potem je vstopila Aglaja z gostim pajčolanom.
»Najiskrenejša hvala, da ste prišli!« jo je sprejel Dragič.
»Le nobenih ceremonij! Kje je denar?«
S tresočimi rokami je shranila nove bankovce in se nasmehnila. Dragič jo je rahlo privil k sebi, vzdignila je pajčolan in poljubila mladega moža trikrat tako lepo, da bi bil suhi Banec kmalu zaklel od zavisti tam za zastorom. Potem pa je kakor bičana zbežala iz sobe.
»Ej — prijatelj!« se je veselil Banec, ko je prišel iz skrivališča, »dal si Aglaji tisočak! Izgubil si stavo, ho ho! Ti trije poljubi te stanejo tisočdevetsto goldinarjev!«
»Ne boš,« je odvrnil Dragič in si zadovoljno mel roke. »Denar mi je dal Vivarini pred dobro uro. Takoj mu telefoniram, da ga nisem potreboval in da sem ga vrnil kar gospe Aglaji, ker sem se peljal mimo njih palače. Aglaja ima dovolj tehtnih vzrokov, da me ne izda in vrne možu stotake. Vidiš, stava je dobljena!«
Banec je obstal kakor okamenel.
»Vse si nas nabrisal, Aglajo, Vivarinija, Kužka, Vodarja in mene,« je vzkliknil Banec. »O — rad bi videl, kakšen obrazek bo naredila, kadar bo zahteval Vivarini svoje bankovce od nje.«
Aglaja je ostala v mestu. Dragič je odmenil polovico denarja revežem, drugo polovico pa je z veselim srcem nesel na Bled. Od tam je pošiljal poredni lahuti redno vsak dan najlepše razglednice.