Staroslovenski spominki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Staroslovenski spominki
Peter Hitzinger
Podpisano s psevdonimom Podlipski.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 44 (1.11.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zveselilo nas je, ko so gosp. Metelko izdajo še dveh druzih spominkov od nekdanjih Frizinških misijonarjev med Slovenci oznanili ‒ eden tistih spisov se že namreč najde v slovnici imenovaniga častitiga učenika. Zakaj ni vsakimu pri rokah Kopitarjev „GIagolita Clozianus“; tedej smo si mislili, ložej do tistih ostanjkov staroslovenskiga jezika priti, ki nas bolj posebno zadenejo. Ko smo vender tisti pristavek gosp. Metelkotove gramatike v roke dobili, nas je nekako užalilo, namesti natisa po izvirnim spisu (Original) ga najti le po pravopisu imenovaniga gospoda; ravno tako, kakor de bi bil že tisti Korotanski Abraham, Frizinški škof konec desetiga stolétja letá pravopis znal, ali kakor de bi bili gosp. Metelko sami ga slišali, kje je tisti polglasnik izrekel, ali tisti e s predglasečim i rabil. Naj nam gosp. Metelko ne zamerijo besede; zakaj pri téh ostanjkih nekdanjih misijonarjev nam ni samo zató mar, lepo pridigo slišati, ali pobožno molitev brati; ampak nekdanjo besedo spoznati, to je želja njih, kteri se za slovensko slovstvo pečajo. Kje pa bo kdo mogel globokeje v staro govorjenje seči, ako se mu z unim pravopisam že naprej vsa sodba vzame? Naj bo pa nar pred izvirni spis dan, potem bo vsak hvaležno sprejel prepis po ti ali drugi zdanji šegi, ktera razumevnost nekdanje besede polajša.

K opombam, ki so pristavljene, bi hotli dve besedi reči. Tam kjer je pisano: „i česti ih pijem“ bi morebiti beseda „pijem“ bila vzeti za „pojem“ (pojemo); saj bi se z druzimi besedami bolj vkup zjelo, in lahko, de so tudi kteri zmed Slovencov rekli „piejem“ namesti „pojem“ kakor še zdaj Čehi. Daljej beseda „sničistve“ ni od „seníce“ izpeljati, temuč od priloga „snik, snikav“ kar pomeni radovedniga (curiosus) kakar kaže gosp. Miklošič. Narobe je pred tudi „senica“ ali „snica“ od une besede izpeljana; „snica“ namreč bi bilo toliko, kakor „snikova tica (avis curiosa). Kar pretolmačenje teh spominkov v zdanjo besedo tiče, bi se znalo opomniti, de bi morebiti tudi zdanja beseda v več mestih se bližji stari besedi primeriti znala, kakor jo v imenovanim pristavku slovenske slovnice najdemo. ‒ Sicer imá vsak tudi svojo misel.

Ene pa vender ne moremo še zamolčati.1 Viditi je, kakor de bi gosp. Metelko svoj pravopis vender le še zmirej radi Slovenjim narodam prikupili; še so pred kratkim v njih imenu tudi nek drug gospod se za ta pravopis potegnili v dokladi nemškiga Ljubljanskiga časopisa. Pa naj rečejo od primernosti in lepote tega pravopisa kar koli hočejo: to ostane resnica, de v življenji ljudstev ni vselej to izbérati, kar je samo na sebi nar bolj primerjeno, ampak to, kar se nar ložej vpeljá. Z novim Gajevim pravopisam je mala teža, kar vpeljanje tiče, in z njim je na enkrat več Slovenjih narodov zedinjenjih; zakaj Gajev pravopis ni drugačin od Češkiga in Slovaškiga, razun kar ima Česko in Slovaško še posebno svojiga; morebiti se bodo tudi Poljaki pred ali potlej približali, saj prehudo bi tudi za nje ne bilo. Če pa se komu novi pravopis ne zdi dosti lep zavoljo kljuk nad s, z, c: naj pa namesti kljuke greško kačico (circumflexus) nasvetva, kakoršno nektere tiskarne tudi imajo, in v pisanji rabimo. De je pa na čerke včasih vender kakiga risa ali kljukice treba, namesti de bi se povsod nove čerke kovale, pokaže ravno imenovani pristavik slovnice; zakaj skorej v njem jih nič manj ni najti, kakor v kakim natisu po Gajevi šegi. Velike lepote pa tudi ni nad gosp. Metelkovim pravopisam. ‒ Quisque sibi placet.

Sicer hočejo zdaj gosp. Metelkotovimu pravopisu več prijatlov dobiti, kér pravijo, de bodo polglasnika manj rabili. To tudi prav storé, zakaj nikjer na Slovenskim se polglasnika toliko ne sliši, kakor ga pišejo; še krog Laknica, gosp. Metelkotoviga doma, se v mestniku, ali v prilogih večkrat čist i sliši, in ne pol glasnik; postavim: v sv. Urhi ‒ per bolniki ‒ Traški, to je ta, ki na trati stanuje i. t. d. Razun tega, de je v dnu Dolenskiga, v Notranjim in drugej sploh bolj celih glasnikov slišati: bo tudi vsak drug ložej iz celiga glasnika polglasnika na dan spravil, kakor pa iz polglasnika celiga glasnika znašel. Daljej, ako je gosp. Metelkotu ležeče na tistim e s predglašečim i: morajo pa tisti predglaseči i tudi drugej še skazati; postavim tudi pri besedah: zèt, zêlo, kupim i. t. d. se tak i spredej sliši v tistih stranéh, kjer ga pred é natanjko razločijo. Če pa še daljej terdijo, de se tudi drugej tesni é ne izreče v vsih besedah enako: morajo pomniti, kar Vodnik v svoji pismenosti piše, de glasniki nimajo samo ojstriga, ampak tudi potegnjeni udar, enak morebiti greškimu s kačico (circumflexus) zaznamovanimu, za kteriga pa pozneji slovnice ne vedó. Saj Gorenci postavim vse drugači o izrečejo v besedi „morem“ (possum) kakor pa v besedi „moram“ (debeo); tam o pràv zategnejo, tukej pa ne tako. Vender, ako bomo hotli vsako spremembo glasú še tako majhno natanjko v pisanji zaznamnjati, ne vémo, kam se bo po takim prišlo. Oči in ušesa niso en ud, temuč dva razločna. Res de pri slepim uho nekaj pogled namesti, kakor pri gluhim oko služi za ušesa; pa nikdar okó tega ne bo dalo, kar uhó. Ravno tako tudi nobeno pisanje govorjenja po očéh ne bo tako učilo, kakor ga poslušanje po ušesih. Vsak jezik se po poslušanji nar bolj popolnama naučí; ravno tako se bodo tudi slovenskiga ptujci več mogli po govorjenji učiti, kakor po samim branji. Če je pa komu Cirilica z vsimi svojimi ovinki toliko všeč, ne vémo, kje se bodo Sloveni še té učili, sej so abeced že siti.

Pa pustimo prazne prepire nastran. Treba je, de Slovenci vkup deržé; in en pravopis že sploh sprejet naj bo znamnje edinosti, namesti de bi tukej ta tamkej ta pravopis bil le priložnost razpertja. Tudi kdaj se bomo kaj naučili, ako bomo večno v abecedo dregali?

Podlipski.

1) To je poslednja beseda, ktero o pravopisu v Novíce vzamemo, in še to smo le zato vzeli, ker se s poprejšnjim odstavkam veže. Vredništvo.