Stari srobot
| Stari srobot Fran Roš |
| |||||||||||||
Stari Srobot prileze iz koče. Pomenca si zaspane oči, pogleda k čistemu nebu in slastno vsrkava sveži jutranji zrak.
»Hm, lepo vreme bo danes,« se nasmehne in sede počasi na klop ob zidu.
Star je že Srobot, osmi križ mu leze na hrbet, vendar je za svoja leta še precej krepak.
Tako sedi nekaj časa na klopi in puši kratko pipico. Zadovoljno puha dim v zrak in zre na gozdove, njive in travnike, ki so ležali pred njim ...
Kar se odpro hišna vrata in iz koče stopi mlada ženska z otrokom na prsih. Ko zagleda starca sedečega, stopi k njemu in mu de z osornim glasom:
»Že zopet lenarite in počivate, saj danes še ničesar niste storili. Naj prvo delajte, potem boste počivali. Menite, da se bova jaz in Janez potila, vi pa ležali tu na soncu?
»Marička, pusti me, naj malo posedim na soncu. Star sem petinsedemdeset. Ko jih boš ti imela toliko, boš govorila drugače. Kako me vendar tepe s Teboj Bog na stare dni!«
»Kaj tepe vas? Tako tepeni bi bil vsakdo rad, toda ne delajte mi pridige!«
»Kaj sem ti storil, da me neprestano zbadaš?«
»Tako, če resnice bi ne smela govoriti? Cel dan jeste in počivate, ne delate pa ničesar.«
»Včasih pa le primem za kako delo. Saj veš, da so me moči zapustile v zadnjem času in upam, da me Bog kmalu reši vseh sitnosti in trpljenja. Potem bo že bolje.«
»Da, boljše bo za Vas in za nas.«
»Boljše, boljše!« vzdihne starec in zamrmra. »Bog moj, reši me kmalu!« Solza mu zdrsne po razoranem licu in pade v travo ...
Iz hiše pride mali Srobot z motiko na rami.
»Krompir grem okopavat.«
»Kakor kaže, ga bo letos dovolj, a tudi lačnih trebuhov bo dovolj,« pristavi žena.
»Že zopet ...« zamrmra starec in pogleda sina. »Janez, glej, star sem in potreben počitka. Saj me vidiš.«
»Vidim,« mu je pritrdil sin.
Marička pa pristopi k svojemu možu in mu de po tiho:
»Poglej, stari je še dovolj močan. Kaj malega še lahko stori.«
»I, kaj malega, zakaj pa ne?« odgovori Janez in odide s povešeno glavo na polje ...
»Torej ste čuli? Spravite se na delo. Idite gori v hosto po dračje. Pa veliko naberite. Kaj bi vedno lenarili, ko lahko delate.«
»Ti, Marička, danes mi je nekam čudno. Pusti, pusti, nad ostanem doma,« poprosi starec s tihim glasom.
»Že zopet tisti jokavi izgovor! Kakor sem dejala, tako bo!«
Marička stopi v hišo, ne da bi pogledala starca ...
»Pa pojdem,« reče stari Srobot, vstane s klopi in pograbi palico, ki je slonela ob zidu. S počasnimi koraki in sklonjeno glavo stopa po cesti, oprt ob palico.
Dan je lep, a v njegovi duši ni bilo lepega veselja. Stopi na cesto in zavije v klanec. Ozka pot pelje skozi gozd. V vejah drobijo ptice svoje pesmi in rosne kapljice se lesketajo na smrekovih vejah kot biseri. Svež duh se širi po gozdu on saje starcu nekoliko novih moči.
Dolgo že hodi, ko ga začno moči zapuščati. Kolena se mu tresejo in težko sope. Večkrat postane in se opre ob deblo drevesa. Le počasi se pomika dalje ... Nasproti mu pride ogljar, očrnel od oglja in pravi:
»Dobro jutro očka, kam ste pa namenjeni?«
Starec se vzdrami iz težkih misli in odgovori:
»Grem v hosto po dračja.«
»Pa počasi greste, trudni ste, trudni« de ogljar, pogleda z usmiljenjem starca in nadaljuje svojo križevo pot.
Stari Srobot sede izmučen na deblo ob poti. Že se misli vrniti, a zagleda v duhu osorni obraz Maričke in čuje zopet njene ostre besede. Dvigne se in stopa dalje. Noge so mu težke, komaj jih premika. Pot mu stopi na čelo, vse telo se mu trese. Zdi se mu, da hodi že celo večnost.
»Saj bi že moral biti v Grabnu,« pomisli in lazi naprej, pa ide s poti v gozd.
»Kako še dobro hodim.« Toda koraki mu postajaj manjši in manjši, glava mu leze na prsi. Tam dalje zadene z vso silo ob deblo. Ves gozd mu zapleše pred očmi in zmanjka mu tal. Zazdi se mu, da ga pograbi nekdo za glavo in ga potisne k tlom.
Zvečer se vrača ogljar, glasno pojoč. Mesec le tu in tam prodre skozi gosto vejevje in razsvetljuje ogljarjevo pot. Ogljar se je napil dobre dolenjske kapljice, zato je malo okrogel in vesel. Naglo stopa, se ozira v luno in modruje:
»Ej, luna, lunica, ti si vedno enaka. Mi smo pa taki, enkrat taki, ja, ja, enkrat ...« Potem mu pa zastane beseda, kajti tam ob jarku zapazi nekaj črnega.
»Kaj pa to?« zamrmra ogljar in podreže z gorjačo v tisto črno stvar. Mehko je. Potegne vžigalico iz telovnika, prižge ob suknjo, posveti bližje in spozna starega Srobota. Vžigalica mu pade iz rok, strese ga po vsem telesu ... Svojo težko črno roko položi na starčevo čelo, in spozna takoj da je mož mrtev. Prekriža se in pravi:
»V mladih letih si delal ko črna živina, zato si zdaj na stare dni trpel v lastni hiši. Zdaj boš imel vsaj mir.«