Stari pagani so se bali vsega, mi se bojmo – Enega!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stari pagani so se bali vsega, mi se bojmo – Enega!
Izdano: Primorski list 12. junij 1895 (3/17), 84
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bili so časi, ko je blodil svet še po temi nevere. Svetila ni še na svetu luč resnice: vsak je trdil svoje in živel po svoje. Da je bilo takrat res jako mračno v človeških srcih, dokažejo naj vam, dragi bralci, resnični vzgledi, o katerih nam poročajo zanesljive priče.

Rimskemu cesarju Domicijanu prorokoval je neki zvezdar (vedež). da ga ubije hišni človek. Kadi tega bal se je mogočni cesar tako, da je ukazal vse svoje sobe pokriti se zrcali (špeglami), da bi videl vse, kar se godi v kateremkoli kotu.

A le še večji plašljivec je bil cesar Tiberij. Sezidal si je hišo globoko pod zemljo, v katero je pobegnil vselej, kadar je grmelo in treskalo in ni se upal na dan, dokler mu niso povedali, da je nebo jasno. Kaj se vam zdi, ali ni bil smešen ta strah cesarjev?

Pa še nekaj lepšega imam, da vam povem, nekaj o kralju Antemonu. Ta je bil tako zajčjega srca, da je kar strepetal od strahu, ako mu je le muha pribrenčala mimo ušes. Ako je šel pa kam iz hiše morali so mu držati hlapci nad glavo železno nebo, ker se je bal, da bi mu ne padlo kaj na glavo.

Koga ne bi lomil smeh, ako bi slišal, da je bil neki rimski gospod tako boječ, da ni hotel prebivati pod streho, temveč je živel vedno zunaj na planem, ker je bil v strahu, da bi se ne podrla hiša nanj?

Neki drugi se pa ni hotel umivati z vodo samo od strahu, da ne bi utonil.

Neki kralj je pa prepovedal, da se ne sme v vsem kraljestvu nikdo voziti v kočiji, in tudi sam je hodil vedno peš, ker se mu je sanjalo enkrat, da je padel pod kočijo.

Glejte, predragi, v kakem strahu so morali živeti celo mogotci poganski. Bali so se ljudij, groma, muh, vode, da celo sanj. In mi? Mi ne poznamo teh strahov. Mi se bojimo le Enega pravičnega sodnika, v čegar rokah je vse, kar imamo in želimo; mi poznamo le en strah in ta je – strah božji. Kdor se Boga ne boji, mora se bati stvarij!