Stari oče

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stari oče: Obraz iz življenja.
Guy de Maupassant
Izdano: Domoljub 19. maj 1892 (5/10), 114–118
Viri: dLib 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. dno

I.[uredi]

Bledo jesensko solnce je obsevalo Kmetov dom. Okrog doma je zelenela trava, kar je niso krave popasle. Nalivi zadnjih dnij napravili so mnogo blata okoli hiše. Štiri mlade krave pasle so se po vrlu; kokoši so kokodakale in petelini so peli iskaje živeža po vrtu. Z jablan pa so padala na tla piškava nedozorela jabolka.

Odpró se hišna vrata in na dvoru se pokaže mož kakih štirideset let; na pogled bi mu jih bilo prisoditi šestdeset. Bil je pegast, ves v gubah, hodil je leno ter komaj prestavljal svoje noge vkovane v težke čevlje napolnjene s slamo. Njegovi roki sta bili nekako dolgi ter mu mahali kakor bič. Velik pes poskoči na dvoru in glasno zalaja, ko zagleda gospodarja. Ta pa zakriči:

»Tiho, Fino!« − In takoj obmolkne pes.

Iz hiše stopi na dvor tudi gospodinja. Platnena obleka ji je odevala telo. Na glavi je nosila staro od solnca ogorelo čepico, pod katero so se skrivali gladko počesani lasje. Obraz ji je bil čmeren, koščen, nelep; škrbe med zobmi niso povzdigovale lepote.

Mož jo vpraša:

»No, torej kaj je ž njim?« — Žena mu odgovori:

»Duhovnik pravi, da je že pri koncu, noči da ne more preživeli «

Nato se oba vrneta v hišo. Šla sta skozi vežo ter stopila v nizko, tesno in temno sobico. V kotu v sobi se je videla postelja, na kateri je ležal umirajoč star mož. Dihal je težko in iz prsi dvigalo se mu je zamolklo hropenje. To je bil stari oče pri hiši, oče gospodinje. — Mož in žena sta opazovala nesrečneža s hladnim, nebrižnim očesom.

Zet izpregovori: »Kmalu bo po njem; on ne dočaka noči.« — Ženu pravi : »On že od jutra tako hrope!« − Oba obmolkneta. Bolnik je ležal miren z zaprtimi očmi. Bil je popolnoma dognan, sama kost in koža. Trpel je veliko, trpel vedno več do zadnjega.

Po dolgem premolku reče zopet zet:

»Vsaki čas umre. Delati ne bo mogoče; vsaj jutri ne bomo mogli presajati v vinogradu; rad bi pa vender to opravil, dokler imamo ugodno vreme!« — Žena mu reče zamišljena:

»Pred soboto najbrže ne bo pogreba, torej si lahko še jutri gotov s presajanjem.« — Gospodar je premišljeval ter naposled dejal:»Da, toda jutri bo treba iti velevat na pogreb. S tem izmudim gotovo pet ur, kajti obiti bo treba vse sorodnike v Turvilu in po Maneti.«

Po kratkem premiselku odgovori gospodinja: »Sedaj še ni ura tri; torej lahko še danes greš velevat za pogrebom, do noči boš vse opravil. Nič ne dé, da oče še ni umrl, gotovo je, da jutra ne doživi.«

Mož premišljuje na vse strani ter končno pravi:

»Dobro, pa pojdem.« — Bil je že na pragu, a zopet se vrne ter nekako nedoločno reče:

»Skrbi, da pristaviš krompir kuhat ter da pripraviš kosilo. Ljudje pridejo na pogreb in treba jih bo pogostiti. Zakuri peč z dračjem, podstreho posušenim.« —Kmet je šel iz hiše, obrnil se v kuhinjo, odrezal ondi od hleba kos kruha, pobral vse drobtinc, odrezal z nožem nekaj masla s soljo, namazal ga na kruh ter pričel jesti, kakor po navadi. Videlo se je, da mu gre zelo v slast. Ko je šel po dvorišču, moral je zopet pomiriti lajajočega psa, nato se odpravi na pot, ki vodi v Turvil.

II.[uredi]

Gospodinja je ostala sama doma. Posla je imela dovolj; treba je bilo pripraviti gostijo povabljenim pogrebcem. Potrebovala je med drugim tudi jabolk; šla je zato na vrt trest jabolka. — Pri tem delu iznenadi jo sosed :

»Kaj pa delate?«

»Jabelka nabiram, da jih pripravim za obed.«

»Kaj pa oče? Kako mu je?«

»Da, oče zdaj, zdaj umre. V soboto ob sedmi uri bo najbrže pogreb.«

»Dobro, dobro,« pravi odhajajoči sosed; »ostanite srečni in bodite zdravi.«

In gospodinja je zopet hitela pobirat jabolka. — Ko se vrne v hišo, gre zopet urno pogledat očeta, trdno prepričana, da je on že gotovo mrtev; toda že med vratmi je slišala bolnikovo težko hropenje. Ker ni hotela časa muditi, vrnila se je zopet v kuhinjo na delo.

Okoli pete ure je tudi mož prišel domov. Ni še prestopil hišnega praga, že je kričal nad ženo: »No, ali je že konec?«

»Ne,« odgovori žena, »ni še konca, on še vedno diha.« — In oba sta šla hkratu gledat bolnika. Bolnik je ležal miren kakor že več dnij, sopel je ležko, a vedno jednakomerno. Zet se sklone k njemu ter reče ženi:

»Umrl bo gotovo, vsaj je že bled in dogorel kakor sveča.« — Mož in žena gresta v kuhinjo na malico. Jedla sta kruh z maslom in videti jima je bilo, da jima jed prav dobro diši. Po malici zopet gresta oba k bolniku. Ker se je že zmračilo, vzame gospodinja luč ter z njo prav natanko posveti obraz bolnikov. Iles vidi, da bi ga moral vsakdo za mrtvega imeti, ko bi ne dihal. — Ko sta poopravila svoja dela, šla sta spat na nasprotni konec hiše. Nič nista govorila več oni večer. Kmalu sta zaspala in glasno smrčanje se je čulo iz nju spalnice. Izpod strehe pa se je slišalo ropotanje podgan.

III.[uredi]

Gospodar se je zbudil, ko se je komaj še dan zaznaval. Oče je še vedno živel. Mož sune svojo ženo:

»Ti, slišiš, oče še sedaj ni umrl. — Kaj misliš, kako nama je sedaj ravnati?« Imel je namreč gospodar svojo ženo za bolj razumno in prebrisano nego sebe, in zato jo je vprašal za svet.

Ona odgovori: »Do večera ne bo živel, to je gotovo. Nič se ni hudega bati.«

Pomirjen vsled teh besed modre svoje žene šel je gospodar na delo. Gospodinja postavila je v peč jedila za pogrebščino in potem je tudi ona šla za možem po svojih opravkih.

Opoldne je bil bolnik še zmeraj živ. Delavci, ki so bili najeti za presajanje v vinogradu, prišli so pogledat bolnika. Vsak je povedal o njem svoje mnenje in zopet odšel na delo.

Ob šestih zvečer starček tudi še ni umrl. Zet se tega sedaj prav resno prestraši.

»No, kaj bo pa zdaj?«

Toda sedaj tudi žena ni vedela sveta. Šli so k županu. On je obljubil, da pride očetu zatisnit oči in da določi čas pogreba; tudi zdravnik je ugodil želji gospodarjevi ter obljubil, da mu napiše mrliški list. Vrnila sta se mož in žena domov. Kila sta zopet mirna. Legla sta zopet in zaspala hitro kakor po navadi

Toda tudi naslednje jutro še ni umrl stari oče.

IV.[uredi]

Gospodar in gospodinja sta bila sedaj seveda v silni zadregi. Stala sta ob zglavju očetovem, ter bolnika ogledovala z nekim posebnim nezaupanjem; bala sta se po pravici, da jima tudi še nazadnje oče jedno zagode prav za kratek čas

»Kaj nama je storiti?« — Žena ni vedela nič pravega odgovoriti, le dejala je:

»To je res neprijetna sitnost!«

Pogrebcem to sporočili, ni več kazalo. Sklenjeno je bilo počakati jih ter jim natanko pojasnili vso stvar.

Okoli sedme ure so prišli prvi pogrebci. Ženske so bile v črnih krilih in objokanih lic. Možje so bili bolj mirni ter se razgovarjali o svojih opravilih. Gospodar in njegova žena vsa prestrašena pozdravljala in vsprejemala sta jih z očividno obupnostjo. S solzami v očeh drug pred drugim pojasnjevala, kaj se jima je pripetilo; izgovarjala sta se in trdila, da bi bili drugi jednako ravnali na njih mestu, razkladala sta brez konca in kraja o tem in onem, ter nista dala, da bi bil tudi kedo drug spregovoril kako besedo. — Razgovarjala sta se z vsemi po vrsti ter ponavljala : »Midva tega nikakor nisva mogla misliti. Kedo bi bil tudi trdil, da se bo on vlekel tako dolgo.«

Pogrebci se čudijo, iznenadeni so ter ne vedó, kaj jim storiti. Nekateri se odpravljajo domov. Gospodar pa jim zabrani rekoč:

»Saj je vse eno. Žena je pripravila kosilo, treba to povžiti.« — Pri teh besedah razjasnili so se navzočim temni obrazi. Zašepetali so med seboj. Hiša se je polagoma napolnila, na novo so še vedno dohajali pogrebci, katerim so prvi stvar pojasnjevali.

Ženske so hodile gledat umirajočega. Pokrižavale so se, nekoliko molile, in kakor so prišle, tako so odhajale. — Gospodinja pa jim je glasno govorila:

»Glejte, že dva dni leži umirajoč; ni mu ne huje, ne ložje; prav kakor cev, v kateri ni več vode.«

V.[uredi]

Po obisku bolnika pa so vsi le bolj mislili na pogoščenje, nego na umirajočega. Ker v hiši ni bilo za vse prostora, zato so prenesli mizo ven na prosto. Posebno prijetno je dišala pečenka. Vsakdo je hitel, da je dobil svoj kos, boječ se, da mu ga kedo drug ne odvzame.

Tudi gospodar si je privoščil lep košček, rekoč:

»Ko bi nas sedaj videl stari oče, gotovo bi nas zavidal; on je namreč zelo rad jedel v svojem življenju.« — Eden izmed mož mu odgovori:

»No, sedaj očetu ni več do jedi. Vsaka reč ob svojem času.« — Taki razgovori niso motili gostov, nasproti še veselili so se jih, kakor poprej pečenke.

Žena pa jezeč se nad nepotrebno potrato hodila je vsak trenotek v klet iskat jabolčnika, ker vrči so se prav hitro praznili. Gosti so se smejali, govorili glasno, celo kričali, kakor je že navada kričati pri mizi, kjer je zbranih mnogo ljudij.

Naenkrat začuje se skozi vrata glas neke ženice, ki se je bolj zanimala za bolnika, nego vsi drugi:

»Umrl je, oče je že mrtev!«

Vse je obmolknilo: ženske so urno skočile s svojih stolov ter hitele gledat mrliča. — Res, stari mož je sklenil.

Prenehalo je njegovo hropenje. Možjé, sodeč sebe ne po sebi, pogledali so drug drugega ter brisali si oči. Nekateri med njimi so še povživali svoje kosove. Domači niso jokali. Vse se je končalo, sedaj so zadovoljni. Ponavljali so pa: »Mi smo vedeli, da se to ne more dolgo vleči. Seveda, primernejše bi bilo, ko bi bil on umrl prejšnjo noč. Sploh pa, kakor mora biti, tako je. Pogreb bo v ponedeljek, takrat bomo še enkrat obhajali pogrebščino.«

Gostje so se počasi razšli zadovoljni z dobrim pogoščenjem.

Ko sta ostala gospodar in žena sama, tedaj je gospodinja zavpila vsa zelena od jeze:

»Sedaj pa imaš! Spet bo treba pripraviti pogrebnino! »Zakaj vendar ni umrl prejšnjo noč? — In delo nama bo zastalo! Sami stroški, sama zamuda!«

»Kaj hočemo,« reče mož bolj mirno, »vsaj bo to samo en dan, da ne bova mogla delati.«

* * *

To je kos črnega lista, odtrgan iz bukev, ki se jim pravi: življenje. Groza me je stresala, ko sem prirejal to povest za slovenske bralce. Groza spreletava tudi gotovo vsakega bralca, ako mu je v mislih opisano brezsrčno, nečloveško ravnanje mladih Kmetovih s starim očetom. Vse, kar sta imela, pridobil je k hiši stari oče, celo življenje delal in trpel je le zanje, a sedaj, ko so mu opešale moči, nimata mladá druge želje, kakor čem preje ga zakopati tembolje. —

Ta grdi madež skruni tudi sicer lepo ime marsikatere slovenske družine. Strah vzbuditi pred takim grdim z božjim prokletstvom zaznamovanim ravnanjem, v spomin poklical, mladim pri hišah dolžnosti do staršev, to je bil namen prevodu in objavljenju te povesti. In ako doseže da se le v eno hišo povrneta mir in ljubezen med starimi m mladimi, je trud že stotero poplačan. − »Sin, podpiraj starost svojega očeta in ne žali ga v njegovem življenju, in ako mu pamet peša, mu zanašaj in ne zaničuj ga v svoji moči; zakaj usmiljenje do očeta ne bo nikdar pozabljeno.« Sirah. 3, 11. 15.