Stari naslanjáč

Stari naslanjáč: Bajka Josip Stare

Spisal S.P.

Izdano:	Ljubljanski zvon, 1892, letnik 12, številka 1
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Noč ima svojo moč. Kadar ljudje in druga živa bitja počivajo v trdnem spanji in je vse tiho in mirno, kakor da je zastalo in otrpnilo življenje, takrat prešine človeka nekova skrivnostna groza, če bedi in zre v črno temino. Znane so mu vse stvari, ki ga obkoljajo, in vender se mu zde drugačne nego podnevi. Jasno ne vidi, ali pomagata mu spomin in domišljija, da si od znanih oblik po malem ustvarja popolnoma nove podobe. Siva skala se izpremeni v pošast in dobiva oči, da te je kar groza. Kadar pa v nočno temino nekoliko posveti mesečina, oživi se vse, kar je bilo podnevi neživo, in odpre se ti čarobni svet strahov in strašil. O tem čudnem ponočnem svetu ve človek le to, kar mu pripovedujejo stare in nove pravljice.

Ko odbije kladivo v zvoniku polnoči, začne se ura za strahove. Mrliči vstajajo iz grobov; blagi duhovi in zle pošasti zapuščajo podzemeljske luknje in gorske brloge svoje, vender tudi razne vsakdanje stvari se nekako ožive, da se menijo in kratkočasijo kakor ljudje.

V navadni gospodski spalnici je bilo nameščeno raznotero novodobno pohištvo, in med njim je stal velik starinski naslanjač, nekoliko popravljen in prevlečen z novo tkanino. Dasi je bil ličen in kaj pripraven, ostali hišni opravi venderle ni pristojal kaj posebno in sam se je čutil tujega med to razposajeno mladino, katera ga ni umela, nego se mu celo posmehovala. Ali saj ni čuda; bil je star, prežil že nekoliko mlajših rodov, in tisto malo tovarišev, kar jih je bilo iz njega dobe, moral je nedavno zapustiti in se preseliti v popolnoma tuj kraj. Težko se je ločil in rajši bi se bil do dobra pogreznil v grob, kjer je tako rekoč že tičal z jedno nogo, nego da je šel iz nova v svet; ali inako se mu je storilo, in zopet je začutil nekoliko nekdanjega ponosa, ko ga je znana roka otela smrti, skrbno ga opravila in ga na stara leta postavila na dokaj častno mesto. Saj je izkusil mnogo, zato se je hitro privadil nove službe! Jedino to ga je jezilo vsako noč, da so mladi paglavci okolo njega stikali glave in sedaj šepetali, sedaj čudno pogledovali nanj ...

Ko odbije zopet ura v sosedni sobi dvanajst, dvigne se prva gizdava postelja, sune tovarišico svojo in ji nekaj pove na uho. Stari naslanjač se raztogotf, zakaj dobro ve, da ga bodeta sedaj zopet obirali kakor sleharno noč. Kar kipelo je v njem; stara kri mu je zavrela, in ni se mogel dlje premagovati. Nekoliko se odkašlja, potem se ohrabri in izpregovori s slabim, tresočim glasom:

»Kaj bi se smijali ve meni — ve, ki se vama še smola cedi iz razpok? Vsa soba je polna vajinega duha, kakor da sta prišli šele danes iz gozda! Koliko sem jaz izkusil v dolgem življenji svojem, in kaj vesta ve o njem? Ničesar! Poleg tega ni misliti, da bi kdaj učakali kaj prida; saj sta tako slabi in občutni, da kar pokata in stokata, ako le nekoliko zakurijo v peči. Slišal sem, kako se je gospa zadnjič jezila na vajine razpóke; ali sinoči sta gospa in gospod oba zajedno šinila kvišku, ko ju je zopet jedna izmed vaju vzbudila iz prvega spanja in ju prestrašila, nikar da bi jima bila dala mirnega počitka, kakor se spodobi dobri postelji! Kakšna bode vajina usoda? Prodali vaju bodo prav po ceni; iz lepe te sobe prideta Bog ve v kakšno luknjo, kjer vaju bode hitro konec vzpričo težke službe, da ne bodeta za drugo rabo nego za na ogenj. Prav tako bode! In kaj bodeta vedeli o svetu in o ljudeh? Saj pravim, ta sedanji rod! Kako vse drugače je bilo nekdaj!« 

Tako toži stari naslanjač, ozre se miluje po novem pohištvu in globoko vzdihne. Stoli okolo njega se debelo spogledajo, in videti jim je, kako jim je starec ustregel, da je oštel razvajeni gizdalinki, ki sta se prevzetno šopirili sredi sobe, kakor ne bi nihče drug imel kaj veljave, in vender sta bili najmlajši med vsem pohištvom. Dasi razposajeni, popolnoma spačeni venderle nista bili, in vsaj za prvi hip so jima starčeve besede globoko segle v srce. Sram ji je bilo, in povesili sta oči, da ne bi videli hudega naslanjačevega pogleda, niti radovednih očij vsega manjšega pohištva, na katero sta se vedno ozirali oblastno in zaničljivo, kakor na podložne strežnike in strežnice. Želeli sta, da bi zasvetil dan in bi bilo konec neprijetnega njiju stanja.

Iz te zadrege ji reši starejša šivalna mizica, stoječa tik pred naslanjačem. Davno že jo je mikalo, da bi se kaj več seznanila z zanimljivim starčkom, zlasti ko je videla, kako spoštljivo se domača gospa meni o njem in kako vedno lepo ravna ž njim. Oglasi se torej in pravi:

»Dragi sosed, nikar se ne hudujte! Razvajeni otroci so bili vsekdar takšni, in kaj sta ti postelji drugega nego otroka? Nikar ne bodite hudi nanj i! Toda nič jima ne škoduje, da sta culi, kar jima gre, saj jima itak nikdar nihče ne reče zle besedice. Zato mislita, da sta že Bog ve kaj, a potem se brez vzgoje in brez izkustva posmehujeta drugim, ki niso prav takšni, kakor sta sami. Jaz sem le za kakih deset let starejša od njiju in kakor vidite, precej opravljena kakor onidve, toda privoščili mi še nista prijazne besede, dasi nisem zadnja v hiši. Gospa po dolge ure sedi pri meni in večkrat tudi vzprejema posete kar pri meni, ne da bi jih vedla v gostinsko sobo. In tudi tedaj, kadar se ne utegne dlje muditi z menoj, ne žabi me nikdar, ampak vsak čas prihaja semkaj za trenutek, kakor bi v lepi domačnosti svoji ne mogla biti brez mene. Bodisi, da se oblači ali slači, mene je treba vselej, in menda bi lože pogrešala zrcala nego mene. Tudi zaupa mi marsikaj. Kadar pride domov in snema zapestnice in drugi lišp, vselej ga poveri meni, predno ga spravi, toda nikdar ga ne polega na posteljo. Vender kam sem zabredla? Blebetam, kakor bi zavidala onima dvema njiju mladost, kaj li? Nikar mi ne zamerite; vprašati sem vas hotela nekaj drugega; ne da bi bila radovedna, ampak spoštujem vas, odkar ste pri nas. Oblika vaša mi priča o veliki starosti vaši, in zato sem si vedno mislila, koliko ste morali prebiti, in koliko bi se mi mladiči mogli učiti od vas. Povejte nam, dragi sosed, odkod in kako ste prišli k nam? Ne bode vam žal; hvaležni vam bodemo vse žive dni, zlasti pa se oni mladi gizdalinki naučita pameti in se prepričata, kako brezumno ravna, kdor se posmehuje starini. Lepo vas prosim, povejte nam kaj iz svojega življenja.« 

Vse stvari odrevene kakor podnevi in čakajo uprtih očij, kaj poreče starec. Naslanjač se ozre po sobi in zadovoljen je; nikjer ni videti, da bi ga kdo preziral; celo o posteljah priča sramežljiva rdečica, da se kesata prejšnje neotesanosti svoje.

»Bodisi,« reče naposled, »pravil nisem še nikdar nikomur in tudi vam ne bi mogel povedati vsega, kar sem prebil, zakaj spomin mi peša, in zato sem pozabil že marsikaj. — Porodil sem se v Ljubljani, v imenitni starinski hiši. Nikar se ne čudite; takrat je bilo drugače, nego je dandanes. V tedanjih časih dober gospodar ni kupoval narejenih stvarij, ampak sam si je naročil dobrega blaga in nato pozval dobre in poštene obrtnike, da so doma vpričo njega naredili, česar je potreboval. Tako je bilo tudi z menoj. Kar je lesenega na meni, naročil je prvi moj gospodar pri starem mizarji tam nekje pri Sv. Petru, žimo je dobil s Stražišča pri Kranji, po prevleko pa je pisal na Dunaj. Bila je čisto volnena tkanina, svetlo-modra, z velikimi belimi cveticami. Ko je bilo vse skupaj, prišlo je nekoliko delavcev z zelenimi suknenimi prepasniki. Urno so se lotili dela. Napravili so zofo, šest manjših stolcev in dva velika naslanjača, namreč mene in tovariša mojega. Jaz sem bil prvi dodelan in sem se prvi zavedel življenja svojega. Na tovariši sem tedaj gledal svoj razvoj; ali bolj nego to so me zanimali ljudje, katere sem rad opazoval že takrat. Na prvi pogled sem videl, da niso vsi jednaki in da je velik razloček med njimi. Že delavci so se nekoliko ločili drug od drugega. Dočim je prvak ali mojster iz večine le ukazoval, delala sta druga dva pridno in le vmes rekla kakšno besedo; mali učenec pa ni smel niti ziniti in je bil bolj za postrežbo ostalim delavcem.

Še večji razloček je bil med tistimi, ki so se prišli časih nekoliko pomudit pri delavcih in zopet odšli. Prav pogostoma se je pokazal stari strežnik; ne vem, ali je imel najmenj posla v hiši, ali je hodil gledat, da delo ni zastajalo. Vedel se je kaj oblastno; bil je gladko obrit; redke črne lase si je mazal, da so se svetili in dišali že od daleč; okolo vratii je imel belo ruto, na suknji rmen rob in srebrne gombe, hlače pa le do kolen, kjer so bile podvezane nad visokimi svilenimi nogavicami. Izmed delavcev je učenec le skrivaj pogledoval nanj, mojster pa se je menil ž njim, kakor da sta stara prijatelja. Drugi posli so se ustavili le mimogrede, pogledali dovršene stolce, časih kaj rekli in šli po svojem poti dalje. Več veljave je kazala postavna čedna ženska srednjih let. Nosila se je gospodski, in iz prva sem mislil, da je gospa; ali skoro sem ugenil, da je le gospodinja, zakaj rekali so ji »gospodičina« in jo vpraševali za svet, ali bi bilo dobro tako, ali misli morda drugače. Ona je prva za poskušnjo sedla name in me pohvalila, da sem ravno prav mehak, da je naslonilo dosti nagnjeno in da sta držali visoki, kolikor treba, da človeku podpirata roke. Mojster ji je zatrjeval, da bode tudi zofa kaj pripravna, in rad bi se še kaj pomenil ž njo. Ali zdajci se na pragu oglasi kuharica, in gospodičina vstane, prebira ključe na pasu in zopet odide iz sobe. Za dobre pol ure se vrne, toda sedaj pride ž njo star častit gospod popolnoma belih las. Ko stopi čez prag, puste delavci delo, vstanejo, in prvak hitro sname kapo in se mu spodobno pokloni. Gospodičina mu je rekala »gospod grof«, kazala mu, kar je bilo narejenega ter hvalila delo in delavce. Mojster je pri zadnjih besedah široko raztegnil usta in se zadovoljno namuznil, ko je grof prikimal z glavo in rekel: »Že dobro, že dobro!« Tiho, kakor je prišel, odide stari gospod, in skoro za njim prinese oblastni strežnik po njega naročilu delavcem kruha in vina, da bi jim šlo delo bolje od rok. Sedaj vsi skupaj hvalijo grofa, kako je dober, in trčijo na njega zdravje. Strežnik, ki mora hote ali nehote sesti k delavcem, zgovoren je čim dalje bolj in obširno pripoveduje o grofu in njega rodbini. Jaz sem ga zvesto poslušal in zvedel, da je grof vdovec in da je jedini sin njegov na Dunaji v visoki cesarski službi. Strežnik je rekel, da ga ima cesar kaj rad in da ga utegne še kdaj imenovati za prvega ministra svojega.

Tako so potekali prvi dnevi mojega življenja. Privadil sem se ljudij in razumeval sem njih govorjenje. Skoro sem ž njimi čutil, kar so čutili oni, in — ljubil sem jih. V tem je bila »garnitura«, tako namreč so skupaj zvali nas stoke, zofo in naslanjača, dodelana, in nesli so nas v najlepšo sobo, kjer so nas namestili okolo svetle oglajene mize. Zofo so postavili ob steni, na kateri sta v zlatih okvirih viseli podobi grofa in umrše žene njegove, jaz in moj tovariš sva stala drug proti drugemu vsak na jednem konci mize, stoki pa niso imeli stalnega mesta, ampak kakor je nanesla potreba, bilo jih je nekoliko po vrsti nameščenih pred mizo, ostali pa so se poizgubili po sobi kje ob steni. Tukaj sem tedaj prebil najimenitnejšo dobo svojo; imenitno zato, ker sem bil v grofovski službi in ker nisem imel malone nobenega opravila. In vender ne morem reči, da sem bil kaj posebno zadovoljen; časih po več dnij nisem videl žive duše, in ker so bila okna zagrnjena, niti solnčni žarki niso mogli posvetiti v sobo, kjer je bil podnevi vedno somrak. Svetlo je bilo le zvečer, kadar so imeli goste in je strežnik prižgal vse sveče na velikem lestenci, ki je sredi sobe visel od stropa. Velike hrupne družbe ni bilo nikdar; shajali so se le trije ali štirje gospodje, ki so bili po letih in po vedenji svojem prav podobni našemu grofu in so bili bržkone tudi imenitni kakor on. Saj sem čul, kako je strežnik pravil novi hišni, da »k nam« zahajajo samo gospoda »od stanu«. Resnično, meni so se vsi gospodje zdeli jednaki, le jeden se je ločil od njih in prijal mi je najbolj. Debel gospod je bil, manjše nego srednje rasti; na glavi je nosil višnjevo kapico, okolo vratu pa mu je na zlati verižici visel kaj lep in dragocen križ. In glej, kakor bi vedel, kolikanj ga čislam, sedal je vselej le name. Bil je škof ljubljanski. Kaj so govorili ta imenitna gospoda, tega ne včm; govorili so le nemški, jaz pa nemški ne znam. Slovenske krvi sem, in tudi prva vzgoja moja je bila popolnoma slovenska; če bi se bili gospoda shajali pogosteje in se menili o navadnih vsakdanjih stvareh, naučil bi se bil sčasoma tudi nemški, saj imam, hvala Bogu, bistro glavo, ali tako sem le semtertja ujel kakšno besedo.

Zadnji čas svojega kratkega bivanja na grofovskem domu sem sodil po raznih znamenjih, da se kaj izpremeni pri nas, ali da se zgodi kaj nenavadnega. Stari grof je češče prihajal k nam v sobo, postajal pred podobo pokojne žene in se globoko zamišljal; tudi sem dobro videl, da je časih vzel iz žepa svileno ruto in si otrl solzne oči. Potem je nagnil belo glavo, povesil oči in sklenjenih rok stopal po sobi. Sedaj je tudi škof češče dohajal k njemu in ostajal prav dolgo pri njem. Bila sta vedno sama in sta se bržkone pogovarjala o jako imenitnih stvareh. Zapazil sem, da je grof časih globoko vzdihnil, škof pa se mu je nasmehnil sosebno ljubeznivo, kakor bi ga hrabril. To pa je gotovo, da je bil grof po vsakem sestanku s škofom veselejši in zadovoljnejši.

Vse drugače se je izpremenila domača »gospodičina« ali gospodinja. Kar vedno je bila razmišljena in nemirna kakor kdo, ki ga je doletela velika sreča. Tudi ona je večkrat prihajala v sobo, zlasti kadar gospodarja ni bilo doma; ali prihajala je plašno, kakor da se je prikradla, in vselej je zaprla vrata za seboj. Navadno je stopila pred veliko zrcalo, ogledovala se na vse strani ter se je sedaj ljubko nasmehnila, sedaj zopet držala resno in častito. Sploh se je vedla tolikanj čudno, da sem iz težka zadržaval smeh, časih pa sem že mislil, da se ji blede. Tudi je sedala na zofo ter se premikala in popravljala na nji, kakor bi kaj poskušala. Ko nekega dne zopet stoji pred zrcalom, odpro se nenadoma vrata, in v sobo stopi grof. Gospodičina se zardi do ušes, ali v tem jo stari gospod smehljaje objame in poljubi, in zdajci jo mine vsa boječnost. Odslej ga ni bilo več starega reda in miru v hiši; vse je bilo nekako zbegano. Vrata naše sobe so ostajala kar na iztezaj odprta, in videl sem kako imajo vsi dela Čez glavo. Kadarkoli je zapel zvonec na hodniku, vselej je kdo kaj prinesel in izročil gospodičini. Grofa in starega strežnika tedaj ves teden ni bilo doma; bržkone sta se kam odpeljala na kmete, ker so imeli več graščin. Tem mogočnejša je bila domača gospodičina; sedaj šele je bila prava gospodinja! Nekoč je prišumela v sobo v prekrasni svileni obleki, kakeršne še nikdar nisem videl na nji; ne vem, ali ji je bila predolga ali kaj, to pa sem videl dobro, da se je za dve ali tri pedi po tleh vlekla za njo. Takrat ni bila sama, ampak ž njo je prišla bleda ženska, katero je domača gospodičina klicala za »gospodičino Mari«. Menili sta se nekoliko nemški, nekoliko slovenski, in skoro sem ugenil, da je Mari šivilja. Pred velikim zrcalom sta obe ogledovali šumečo opravo; tukaj je bila nekoliko preširoka, ondu pretesna, in Mari se je ponižno prestopala sedaj na to, sedaj na drugo stran ter zatikala igle v gube, ali pa s kredo zarisavala, kjer je bilo pretesno.

Še se je sukala okolo domače gospodičine, ko je na hodniku iz nova zapel zvonček. Takoj nato je hišna privedla deklico, ki je v vsaki roki držala toliko povezanih belih škatelj, da nje same skoro ni bilo videti izmed njih.

»Ravno prav, Mari, da ste tukaj! Bodete mi vsaj pomagali klobuke izbirati; jednega potrebujem za to obleko, drugega pa za pot,« reče gospodičina in pomaga deklici sneti lahko breme, katero s šiviljo razložita po vsi garnituri, dočim deklica hitro razveže pokrove. Sedaj se začne pomerjanje. Gospodičina šumi vsa nemirna od škatlje do škatlje in si izvestno vsak klobuk po trikrat in štirikrat dene na glavo, pogleduje se v zrcalu in se zopet obrne k šivilji, češ, kaj poreče ona. Mari je v zadregi, zakaj nji prija malone vsak klobuk, saj je modistka itak poslala le najlepših na ogled. Tem teže je torej izbirati. Časih reče tudi deklica, da ta ali oni sosebno pristoja obrazu in opravi, toda gospodičina ji v tem ne priznava nobene veljave in se niti ne meni za nje besede. Ne rečem preveč, ako pravim, da je gospodičina potrebovala dobro uro, ali še več, predno si je izbrala dva klobuka. Toda saj se ji ni nič mudilo, ampak zdelo se mi je, da ji je bilo celo ljubo, ker je mogla delj časa v lepi novi obleki šumeti po sobi.

Drugi dan potem nisem bil nič kaj vesel. Možje ki so prej razbijali le od daleč, prišli so tudi v našo sobo in prinesli s seboj velik zaboj in raznega mizarskega orodja. Radoveden sem bil, kaj začno. V tem me jeden trdo prime za držala, potisne me v stran, kakor da sem peto kolo na svetu in odmakne zofo. V meni je vse kipelo od jeze; ne zato, ker me je bolelo od okorne roke, s katero me je zgrabil, ampak žalilo me je, da me je preprost, neotesan hrust prijel tako trdo in zaničljivo, mene, ki sem bil vajen, da so najimenitnejša gospoda kranjska in ljubljanska nežno in uljudno ravnali z menoj. Kar milo pa se mi je storilo, ko sta moža snela podobi grofa in grofice, položila ji v zaboj in nato oba zajedno bila po žebljih, kakor da sta v kovačnici, nikar pa v grofovski gostinski sobi. Za podobami so pobrali iz sobe tudi druge manjše stvari, in bili smo do dobra oplenjeni vsega lišpa, ki nas je tolikanj veselil in kratkočasil, vpričo drugih pa povzdigoval našo veljavo. Nisem vedel, kaj pomeni vse to, toda čutil sem, da zame in tovariše moje ne bode dobro.

Zoperni hrup v hiši se je skoro polegel; zopet je bilo mirno in tiho kakor prej; vender ni bil več tisti prijetni mir, ki dobro de sleharni stvari, ampak bilo je kakor po nevihti, ko vidiš sledi nje razde-vanja, kamorkoli se ozreš. Tako je bilo meni. Nekoliko mi je odleglo, ko sta se vrnila grof in strežnik; toda le prehitro sem spoznal, da nista več prejšnja. Stari gospod ni več maral za nas in bil je, kakor da se čuti tujega na svojem domu. Popoldne sta s strežnikom obhodila vse sobe, ozirala se po stenah in iztikala po kotih, kakor bi česa iskala ali gledala, če niso kaj pozabili. Drugo jutro pride strežnik v sobo in nas postavi v stari red, da nismo bili razmetani, kakor bi se bili sprli. Odprl je okno, vender ko je s pohištva le površno pobrisal prah, zaprl ga je zopet. Prav mudilo se mu je, na sebi pa je imel tisto dolgo svetlorjavo suknjo, ki mu je sezala do tal, in katero je oblekel le tedaj, kadar so se kam peljali.

Morda uro pozneje, ko sem dobro cul, da je pred hišo obstala kočija, pride zopet strežnik, odpre vrata na iztezaj in se postavi prednja kakor vojak na straži. Dva gospoda, ki sta prej večkrat zahajala k nam, prideta skupaj v sobo in sedeta j eden name, drugi na tovariša mojega. Oblečena sta bila popolnoma črno, in na prsih sta imela pripete nekake zlate svetinjice, kaj li. Le malo se pomudita, v tem stopi v sobo grof, opravljen za na pot, pod pazduho pa vodi domačo gospodičino, ki je tudi v potni obleki. Skoro da je nisem spoznal, tako se je izpremenila v lični gospodski opravi, in tudi počesana je bila drugače, nego sem je bil vajen. Gospoda sta hitro vstala, viteški se poklonila gospodičini, grofu pa prijateljski stisnila roko. Niso več sedli, ampak kar stoje so se nekoliko pomenili. Končno vzame jeden gospod gospodičino izpod pazduhe, drugi pa se oklene grofa kakor dober prijatelj, in vsi štirji gredo iz sobe in tudi z doma, zakaj gori do nas se čuje, kako druga za drugo oddrdrata dve kočiji.

Pomnil nisem, da bi bili kdaj prej tako sami in zapuščeni, kakor smo bili sedaj. Vrata so bila na iztezaj odprta iz sobe v sobo; nikogar ni bilo, da bi jih zapiral in vsaj nekoliko pospravljal po sobah, kjer je bilo vse razvlečeno kakor še nikdar, odkar sem služil na grofovskem domu. Po vsem kar, sem videl in slišal poslednje dni, nisem si upal misliti, da se dobri grof še kdaj vrne med nas. Ali tako tudi ni moglo ostati; brez gospodarja nihče ni na svetu, ne človek, ne stvar, in menda niti mi ne ostanemo. Tako ugibaje začujem iz druge sobe ženski glas. Skoro tudi zapazim, da počasi stopata proti naši sobi kuharica in hišna. Prva je bila že starikasta ženska, druga pa še mlada deklica, katero je grof nedavno vzel z graščine v mesto. Ko prideta pred garnituro, tedaj me kuharica nekoliko odmakne, in mimo mene grede pozove tovarišico svojo:

»Le-sem sedi, Rezika, k meni na zofo; zakaj se ne bi tudi medve danes čutili nekoliko gospodski, ko se naša gospodičina povzdigne v grofico?« 

»Veste kaj, Marijanica,« reče hišna in sede poleg kuharice na zofo, »meni se pa le čudno zdi, da ga je hotela.« 

»Tako sodiš danes, ko si še neizkušeno dekle; za deset let bodeš govorila drugače. Gospa in grofica! To ni karsibodi; grofa in barona tudi nima vsaka za priči, nikar da jo poroča sam škof! To se zgodi le malokdaj in ne vsakomur, najsi plača ne vem koliko. Kar sem jaz v Ljubljani, ne pomnim, da bi bil škof koga poročal. To je kaj posebnega.« 

»Ne rečem, da ni, ako bi bila poroka v cerkvi; ali doma v škofovi kapelici, saj ju nihče niti videl ne bode.« 

»Videl, videl!« zavrne jo kuharica nejevoljno, »saj poroka ni zato, da bi ljudje zijala prodajali. Seveda, ti bi jo rada bolj bahaško, tako kmetsko, da bi za teboj balo vozili, s samokresi pokali in da bi bila vsa vas po konci! Gospoda take stvari rajši opravljajo na tihem, in v tem se popolnoma ujemam ž njimi. Ko bi se kdaj možila, poročila bi se tudi jaz brez hrupa kar skrivaj.« 

»Bodisi,« odjenja hišna in jo vpraša dalje: »Ali povejte mi, Marijanica, kako se je vender zgodilo to, da je grof vzel za ženo nekdanjo hišno svojo? Saj bi bil dobil nevest plemenitega stanu, kolikor bi jih hotel!« 

»Dobil bi jih, dobil, ako bi bil neumen,« reče kuharica, »toda naš gospod v svojih letih ne potrebuje žene ne zase, ne za svet, ampak treba mu je nekoga, ki mu bode dobro stregel. Zato pa ne bi našel boljše ženske od naše gospodičine. Nekam čudno je imeti noč in dan tujo žensko v hiši; ljudje so hudobni in si hitro kaj izmislijo. Zato je na vsako stran bolje, da se je poročil ž njo. Seveda tu v Ljubljani bi bilo skoro nemogoče; kadarkoli bi stopila čez hišni prag, ozirali bi se ljudje po nji in obirali ‚kmetsko grofico‘, ali na Dunaji, tam se nihče ne bode menil zanja; hodila in vozila se bodeta skupaj v cerkev in v gledališče, na izprehode in kamorkoli bodeta hotela; v visoko druščino pa stari grof itak ne bode več hodil. In ko bi tudi kdaj šel, ona bi mu ne bila na sramoto. Saj se zna vesti, kakor da je res ‚od stanu‘. Bistre glavice je; pokojna grofica jo je vzela popolnoma mlado k sebi, pošiljala jo k nunam v šolo in jo tudi sama vzgajala tako, da bi ji bila za postrežbo in za druščino. Ko je videla, da ji dekle ugaja, preoblekla jo je gospodski in jo povsod jemala s seboj. Kesala se ni, zakaj ko je skoro nato zbolela in ležala dolgo dolgo, lajšala ji je hvaležna deklica trpljenje in ji stregla z vso ljubeznijo srca svojega, da ji rodna hči ne bi mogla bolje. Blaga gospa je bila kar ginjena, in pogostoma jo je priporočala grofu, naj po nje smrti on skrbi zanjo. Tudi v hiši je vse preskrbovala namesto bolne grofice, da je šlo po starem tiru. Grof si po smrti žene svoje ni mogel želeti boljše gospodinje od nje strežnice, in jo je obdržal za ‚gospodičino‘; sedaj pa mu je ‚gospa‘, in prav je tako.« 

»Ako bi bil on mlajši, bilo bi že, ali tako star!« ugovarja hišna.

»Toliko rečem, ljubši mi je mlad siromak nego star bogatin.« 

»Nič se ne boj, saj ne bode ne jednega ne drugega!« odreže se zopet kuharica. »Kdo se meni za ubogega posla, najsi je služil v grofovski hiši? Dobrega pol veka sem prebila pod to streho; sile mi ni bilo, in tudi prihranila sem si precej, toda sedaj? Iti moram od tod, kjer sem bila kakor doma. Ali kam? Za drugo službo nisem, in brez dela tudi ne morem biti. Poskusila bodem s študenti; za življenje bode že, pa bodem vsaj sama svoja. Res, žalostno je, ako se razdere tako stara domačnost! Kar groza me je jutrišnje dražbe, toda saj me ne bode blizu. — Rezika, nekdo je pozvonil, skoči na hodnik gledat, kdo je. Takoj pridem za tabo; morda je že oskrbnik, da vse pripravi za jutri.« 

Do konca sem zvesto poslušal pogovor teh dveh grofovskih sluznic, ki sta mi razjasnili vse dogodbe zadnjih dnij. Samo kar je kuharica rekla o neki »dražbi«, tega nisem umel in sem se ž njo bal jutrišnjega dne, dasi nisem vedel, zakaj. Kuharica je ugenila, da je bil oskrbnik, ki je pozvonil. Tudi ta se je izpremenil. Kadar je prej prišel grofu poročat, kako je na graščini, stopal je rahlo po svetlih tleh in govoril tiho, danes pa je kresal po sobah kakor okoren drvar, zarenčal izpod ščetinastih brkov sedaj pa sedaj kako besedo, in vsaka stopinja se je poznala za njim, ker si pred vrati ni odrgnil nog. Nekoliko je pogledal po sobi in takoj zopet odšel, toda po obedu se je vrnil z dvema težakoma ter s kuharico in hišno. Ne bodem pripovedoval na široko, kar se je godilo sedaj. Znesli so nas in vse ostalo pohištvo v veliko sobo tik hodnika in nas čez noč zaprli kakor jetnike. »Kaj bode z nami?« mislil sem si in od samih skrbij nisem mogel spati; šele proti jutru sem nekoliko zadremal, ali tedaj sem imel strašne sanje in ko sem se vzbudil, bolela me je silno glava.

V tem sem zaslišal rožljanje ključev in se spomnil dobre naše gospodičine. Toda bila je le kuharica, ki je odprla vrata na hodnik na iztezaj, potem pa s hišno prinesla mizo, postavila jo za vrata in okolo nje namestila nekoliko stolov. Sedaj so polago ma dohajali tuji ljudje, moški in ženske, gospodski in preprosti, in vsi so obstali na hodniku. Nekateri so tiho čakali, drugi so izpraševali kuharico ali hišno, nekateri so pa stopali čez prag in se ozirali po nakopičenem pohištvu. »Jakop je tudi že tu«, reče nekdo, in vsi se obrnejo proti stopnicam, na katerih se sedaj pokaže mlad mož srednje rasti. Pod nosom in po bradi je popolnoma obrit, le pod ušesi mu črne ščetine robijo rdeča lica. Imel je nekoliko ponošeno suknjo gospodskega kroja in na glavi črno ploščato kapo z usnjeno strešico nad čelo m. Kuharica nekaj zašepne hišni in odide; videl je nisem več. Spomnil sem se, kar je rekla včeraj, in premišljal, ali se je morda tolikanj bala tega človeka. Toda že je stal strašni Jakop na pragu in tako hudo uprl vame ostre svoje oči, da sem bil kakor uklet. Kar odleglo mi je, ko je zopet stopil na hodnik, kjer se je začelo živahno gibanje. Oskrbnik z velikim pisanjem v roki in droben gospod s cesarsko kapico sta se nekaj menila; potem je poslednji sedel za mizo, nateknii naočnike in pregledoval pisanje. V tem prinese mož v dolgi črni suknji, menda birič, tinte in česar je sicer treba, na drugi strani vrat pa se postavi mestni bobnar. Prav kislo se drži in čmerno gleda, kdaj mu gospod namigne. Ljudij se je nabralo precej, ali Jakop je bil najveljavnejši med njimi; in čudno, vsi so ga poznali in ga klicali kar po krstnem imeni kakor domačega človeka ali dobrega prijatelja. On pa jim je nekaj pravil, da so se na glas smijali. Govoril je hitro in mahal z rokami, kakor da zdajci koga poči po obrazu.

Povedal še ni do kraja svoje povesti, ko bobnar pri vratih za-bobna. Jakop se hitro obrne in stopi prvi k mizi, za katero stoji gospod s cesarsko kapico in nekaj govori. Za njim so tiščali tudi ostali ljudje, in taka gneča je nastala pri vratih, da nisem mogel umeti ničesar, kar se je godilo zunaj. Cul sem posamezne udarce po bobnu in veden klic: »Prvič! Drugič! Kdo da več?« Kar zazeblo me je, ko je isti glas zakričal: »Garnitura s stolci in naslanjači osemdeset goldinarjev! Kdo da več?«

»Jaz dam petinosemdeset,« zavrne oblastni Jakop med vrati.

»Jaz devetdeset!« oglasi se lepa visoka gospa, ki se je nekoliko prej prerila skozi množico ter zadovoljno tipala in ogledovala mene in moje tovariše, da sem takoj vedel, kaj namerja z nami. Srce mi je igralo od veselja, ko se je pogajala za nas, zakaj nekaj mi je reklo, da bode vse dobro, le Jakopu ne v pest. Toda Jakop ni odjenjal, ampak ponujal vedno več nego lepa gospa, ki je naposled umolknila. Zopet je zakričal hripavi glas na hodniku: »Prvič! Drugič! Tretjič! Kdo da več?« Nihče se ni oglasil, in bili smo Jakopovi. Meni se je kar zmračilo, in omedlel sem. Nič ne vem, kako dolgo se nisem zavedel; šele hladna sapa in otlo bobnenje pod mano sta me vzdramila. Peljali so nas čez most. Naloženi smo bili drug na drugega na vozičku, katerega je vlekel čvrst težak, dočim je Jakop potiskal zadi in pazil, da se nismo zvrnili. Onikraj mosta smo zavili na levo stran, peljali se ob Ljubljanici še nekoliko nizdolu in obstali pred črnimi železnimi vrati. Težak se globoko oddahne in si otira znoj z obraza, Jakop pa potegne iz žepa velik ključ in odpre obe železni krili na iztezaj. Ko nas varno zložita z voza, neseta nas vsakega posebej v temen mrzel hram, kjer je nakopičeno toliko raznovrstnih stvarij, malo vredne in prazne šare, da se ni moči geniti. »Kaj bodemo mi tukaj, in kam nas deneta?« mislim si, ko me težak prvega prinese čez ta grozni prag. Toda Jakop ni kar nič v zadregi; hitro skače semtertja in tu kaj preloži, tam kaj vrže na drugo stran, in skoro izprazni toliko prostora, da nas moreta za silo tesno namestiti; saj itak nismo imeli nobenega opravila, samo da smo bili pod streho. Ko smo zopet vsi skupaj, zaloputne Jakop težka vrata in nas zaklene.

Sedaj nam je bilo res kakor v ječi, ali pa še huje. Ne da bi kje brlela svetilka kakor pri mrličih, ali da bi skozi razpoko predrlo nekoliko solnčnega ali mesečnega svita, ampak temno je bilo kakor v rogu, in ničesar nisem videl nego črno. Geniti se tudi nisem mogel in nisem smel; zakaj ako bi se le malo premeknil ali iztegnil, zadel bi se ob kakšno stvar, ki bi potem sunila drugo in tretjo in tako dalje; vsa ta čudna grmada pa bi se utegnila podreti name in me polomiti. Saj me je bilo dosti strah, ko se je gori na vrhu nekaj s svojo težo nekoliko sesedlo in je potem vse zaporedoma zaškripalo do tal. Sicer sem se popolnoma udal v trdo usodo svojo, saj ni moglo priti nič hujšega več name, in skoro sem trdo zaspal. Nič se mi ni sanjalo, in popolnoma prerojen in krepak sem se vzbudil, ko je šinila miška mimo mene in se z repom svojim oplaznila ob krivo mojo nogo. Sedaj šele sem mogel mirno presojati žalostno usodo svojo in tolažil sem se, da morda ne bodemo dolgo tukaj. Ako bi le ne bilo tako grozno temno v našem zaporu; za prvi čas bi si ogledoval novo druščino in morda bi po nji mogel kaj sklepati za svojo prihodnjost. Ali vedno jednako je bilo temno, in vedel nisem, ali je zunaj dan ali noč. Pustil sem torej to in se zamislil v prejšnje lepe čase, ki sem jih prebil na grofovskem domu. Kaj neki počne dobra gospodičina, ki me je tako prijetno kratkočasila poslednje dni? Kaj stari grof? Kaj njega strežnik? Vseh sem se spominjal in si mislil, ali pač še kdaj vidim koga izmed njih.

Takó sem premišljal dolgo dolgo, in naposled je venderle zaropotal ključ v ključanici. Vrata zaškripljejo, in na pragu stoji oblastni Jakop, naš gospodar. Duri odpre na iztezaj, odpre tudi okno, zamreženo kakor pri ječah, potem pa prebira bogastvo svoje in se sosebno zadovoljno ozira na nas. Bil je lep dan, solnce je prijazno sijalo, dasi še ni moglo zasijati na naša vrata, ki so gledala proti zapadu. Jaz sem bil zadovoljen, da sem le zopet kaj videl. Nove druščine nisem bil nič kaj vesel; bile so do cela drugačne stvari, nego smo bili mi; preproste, stare in polomljene. Kar sram me je bilo, da smo morali biti mi grofovski med njimi, ki nismo nič pristojali drug drugemu, in umeti nisem mogel, čemu nas je Jakop prav za prav kupil in gnal ceno tako visoko; rajši nas bi bil pustil óni gospe, ki nas bi bila imela tako rada. V tem je Jakop namestil pred vrata nekoliko miz, znosil nanje raznega drobiža, ne da bi vmes postavil le količkaj vredno stvar, dasi jih je imel dovolj v hramu. Kakor bi hotel zasramovati samega sebe pred svetom, razložil je staro zarjavelo železnino, ponošene čevlje in škornje, na pol potrte ure, popolnoma zakajene steklenice in drugo obrabljeno posodo. Dvojil nisem več, da ima Jakop vse te stvari na prodajo, in začel sem upati, da nas kdo kupi in reši te grde druščine. Ali glej! Prihajali so le preprosti in siromašni ljudje, in kolikor menj je bila stvar vredna, prej jo je kdo kupil. Moj up je zopet splaval po Ljubljanici, zakaj taki ljudje nas izvestno ne odkupijo.

V tem pride čvrst Gorenjec najlepše moške dobe; soditi po novih jirhastih hlačah, mora biti tudi denaren.

»Dober dan, oče!« pozdravi ga Jakop prav prijazno in mu stopi nekoliko naproti, »kaj pa bi radi? Prav močne lopate imam in tudi nekoliko motik; ali potrebujete kaj cokelj za kolo ali morda železno verigo? Kaj pa burklje za mater, da bodo lonce v peč devali; prav po ceni jih dam, na pol zastonj.« 

»Ničesar ne potrebujem, hvala Bogu,« zavrne ga kmet ponosno, »le tako sem hotel nekoliko pogledati, kaj imate.« 

»Vsega imam, česar si kdo želí,« pobaha se Jakop, »le sem stopite, najlepše stvari imam v prodajalnici, da se ne zapraše in da v jih ne zmoči ploha. Človek se trudi in trudi, da bi kaj zaslužil, toda naposled ima le škodo in izgubo.« Mož stopi v našo ječo, ali takó zvano »štacuno«, ne da bi se mnogo menil za Jakopove besede; tem radovedneje pa se ozira po mnogovrstnih stvareh. Najbolj se zagleda v podobe, in sosebno po volji mu je jedna na platno slikana, ki sloni tik mene med nogami prekopicnjenega stola.

»Ta pa ta, oče!« pravi Jakop. »Kaj ne da, lepa je?« 

»Res je lepa,« pritrdi mu kmet, »koliko pa hočete zanjo?« 

»Prodati je nisem mislil; ravno sem jo pripravil, da jo zvečer vzamem s seboj domov. Vender bodisi, vam jo dam za dva goldinarja; prav toliko je tudi mene stala, ko sem jo povrhu kupil z mnogimi drugimi stvarmi, saj drugače bi je niti ne bil dobil« 

Mož seže v žep po listnico in odšteje dva goldinarja. Jakop ju hitro vzame in že pripravlja popir, da bi zavil podobo. Zdajci ga mož ustavi, rekši

»Še to mi povejte, kakšen svetnik pa je to, katerega ste mi prodali?« 

»To ni svetnik,« odreže se mogočno Jakop, »to je tržaški guberner.« 

»Kaj? Guberner!« ujezi se Gorenjec. »Kar hitro mi vrnite moja goldinarja; ‚pijontarja‘ pa nečem, če mi ga tudi zastonj daste.« 

Hote ali nehote vrne Jakop ona goldinarja, katera kmet zopet dene v listnico. Nato mož nejevoljen odide, ne da bi še kaj rekel. Tako je potekal dan za dnevom, in hitro mi je mineval čas, ko sem opazoval ljudi, dohajajoče in odhajajoče. Vpraševali so po tem in onem in mnogo so pokupili, le za nas, za garnituro, menil se ni nihče. Jakop je zmajeval z glavo in rekel: »Preveč novcev sem vteknil v to stvar; ako je skoro ne prodam, ne bode dosti dobička.« Tako preudarja na pragu stoje sam v sebi; kar se mu zasvetijo oči, in hitro se odkrije in pozdravi:

»Dober dan, gospa; ali se pogodiva za garnituro? Včeraj bi jo bil že skoro prodal; oni tuji ljudje, ki stanujejo na Viderčanovem gradu, hoteli so jo imeti kar po sili, toda rekel sem, da je že na pol obljubljena, naj se zopet oglasé morda za tri dni.« 

»Kaj to meni, komu obetate in prodajate svoje stvari?« reče lepa gospa, ki sedaj stopi v štacuno in zopet oči poželjivo obrača na nas, kakor takrat na dražbi pri grofu.

»Gospa, nalašč me nečete umeti,« dobrika se ji premeteni Jakop, ki je takoj ugenil, iz kakšnega namena je prišla, »čuval sem jo za vas; še od zadnjič se spominjam, kakó vam je bila po volji, in vedel sem, da pridete ponjo.« 

»Ne vem, kako bode. Ako mi jo tolikanj privoščite, zakaj mi je pa na dražbi niste pustili?« ugovarja mu ona. »Ej, gospa, trgovina je trgovina. Zakaj pa ste vi primikali? Le jedno besedo da ste mi zašepetali in prepustili vse meni, in bolje bi bilo za oba. Jaz bi bil garnituro dobil ceneje in bi jo vam tudi prodal ceneje. Živeti moram tudi jaz. Vender, kaj vam za nekaj desetakov več ali menj! Se zmiraj je dosti po ceni; sama žima je toliko vredna, kolikor zahtevam za vso garnituro z mizo vred.« 

Gospa nas zopet tiplje kakor kdo, ki umeje take stvari, in pritrdi: »Kar je res, to je res; žima je najboljše vrsti. Ako ne bi vedela, da so delali pri grofu garnituro doma, ne bilo bi me niti blizu; ali dobra žima; ta me je mikala.«

Jakop zna gospe prigovarjati čimdalje bolj, in skoro se pogodita, Vesel, da se je iznebil garniture, misli premeteni barantač takoj na novo trgovino. »Še nekaj imam za vas, gospa,« reče ji, »prav lepo sliko z uro in muziko. Vidite, tam gori jo imam; spodaj je morje, na pečini grad s pravo uro, in ondu je gora Vesuv. Kadar se navije, oživi kar vsa podoba; gora piha ogenj, ura kaže in bije, a po zadnjem udarci se vsako uro oglasi kratka godbica. Pri vseh ljubljanskih urarjih ne dobite tako umetno zložene ure in podobe zajedno. Kupil sem jo na dražbi pri prejšnjem generalu, ki jo je bržkone prinesel z Laškega. Pristojala bode nad zofo kakor nobena druga stvar.« Gospa se da pregovoriti in kupi tudi podobo z uro.

Meni je kar srce utripalo od veselja, da pojdemo zopet iz tega hrama, ki so ga zvali »štacuno«. Tako sem se zamislil v negotovo prihodnjost svojo, da niti ne vem, kako so nas preselili. Iz sanj me vzbudi šele radostno kričanje otrók, ki v lepi sobi skačejo okolo nas, sedajo sedaj na tega, sedaj na drugega izmed nas in nepotrpežljivo čakajo, ko zabija hlapec Miha v zid velik kavelj za novo sliko z uro. Za otroki je stala njih mati, ona lepa visoka gospa, ki se je na dražbi pri grofu prvikrat zagledala vame. Govorila ni, ali videl sem, da tudi ona težko čaka, kdaj bode zopet vse v redu. »Dobro bode,« reče Miha, prime s krepkimi rokami težko uro in jo obesi na kavelj. Nato vzame ključ in navije uro, muziko in »ogenj« na Vesuvu. Otroci kar strmó; ura in godba jim nista neznani, ali kaj je ono, kar se kadi iz gore? Ali gori? Lojzika, najstarejša sestra, ki je že hodila v šolo, raztolmači jim, da je to šopka ali ognjenik. V tem nas mati in Miha namestita prav tako, kakor smo stali pri grofu.

Prav zadovoljen sem bil z usodo svojo. Na novem domu sicer ni bilo tako imenitno kakor na grofovem, ali bilo je živahneje, in kar je bilo najbolje, z novo gospodo si nismo bili tako tuji kakor s prejšnjo. Sosebno dobro mi je delo, ko sem videl in čutil, kako nas ima gospa rada. Kadar se je sama izprehajala po sobi, postala je vsak čas nekoliko, nagnila glavo po strani in zrla kakor zaljubljena na nas. Kadar ji je podnevi trebalo počitka, sedla je vselej name, vzela robec iz žepa in ga pogrnila, kamor je naslonila glavo, da bi me ne zamazala. Nikdar nisem mislil, da me bodo kdaj še tolikanj čislali. Men j nas je cenil nje mož, postaren gospod. Kar ustrašil sem se ga, ko je prvič prišel v sobo; toda saj ga niti ni bilo vanjo, ampak na pragu je obstal in nas pogledal tako grdo, kakor bi hotel reči: »Kaj je bilo vas treba?«

Še bolj sem se čudil, ko ga niti pozneje ni bilo blizu in so minili meseci, predno se je za trenutek pokazal v naši sobi, nikar da bi se delj mudil pri nas. Moral je priti že sosebno dober prijatelj ali znanec, da je domačega gospoda privabil v našo sobo; ali vselej sem zapazil, da si je moral delati silo. Name ali na zofo ni sedel nikdar, ampak kadar se nas že nikakor ni mogel ogniti, odmeknil je nejevoljno katerega manjših stolcev in boječe sčdei nanj. Zgodilo se je tudi, zlasti zvečer, kadar se je zbralo več gostov, da se je zmuznil v drugo sobo in si prinesel pleten stol. In glej, dasi sem vedel, kako nas črti na vso moč, jaz ga le nisem mogel sovražiti, ampak čimdalje rajši sem ga imel. Ako bi bil mogel govoriti, kakor sedaj ponoči govorim z vami, povedal bi mu bil, kakó ga čislam, in vprašal bi ga bil, kaj ima proti nam, ki se nismo sami vrinili v njega dom, kateremu nismo bili ne v škodo, ne v sramoto. Toda nam stvarem ni dano, da bi se menile z živim človekom, in moral sem tudi odslej gledati, kako me je sovražil on, ki sem ga ljubil.

Utegnili bi me vprašati, kaj je bilo posebnega na tem móži, ki se mi je nehote tolikanj prikupil. Prav za prav niti sam ne vem, kaj je bilo. Bil je srednje rasti in podolgastega, bledega obraza, toda iz rjavih očij mu je sijala dobrota, kakeršne nisem še nikdar videl pri nobenem človeku, akotudi sem jih videl dovolj različnih dob in stanov. Dasi je bil slab, bolan ni bil, in sivi njegovi lasje so bili gosti, da bi mu jih bil lahko zavidal vsak mladenič. Vesel ni bil nikdar, ampak zmiraj tožen in zamišljen, kakor bi imel veliko skrbij. Ako so bila vrata v njega sobo odprta in ni bilo nikogar pri njem, čul sem ga pogostoma, da je na glas računjal. Otroke je imel kaj rad, ali prav v tej ljubezni sem videl, kako se je z njega telesno slabostjo strinjala še večja duševna dobrota. Kar ničesar ni mogel odreči otročičem svojim in izpregledal jim je malone vsako nerodnost. Odločnejša in ostrejša je bila mati. Hudo je pogledala, in otrok je stal kakor uklet pred njo, ne da bi si upal ziniti le besedico, in zadovoljen je bil, ako ni zapela šiba. Na visoki omari so bile vedno pripravljene brezove šibe Miklavževe, in ž njimi je mati hitro ukrotila male razposajence, kadar so si posegli v lase. Nič ni vpraševala, kdo je kriv, ampak zgrabila je drugega za drugim in našvrkala vse po vrsti, da so se jokali krivični in nedolžni.

Tako sem se polagoma seznanil s svojimi ljudmi, opazuje jih skozi odprta vrata v sosednih sobah; vsega pa seveda nisem mogel videti, ker so imeli našo sobo za »lepšo«, v katero so vedli njega, kdor je prišel v posete; domačinov pa navadno ni bilo v nji. Le deklice so se v nji vadile na klavirji, dečko pa se je zaprl vanjo, kadar se je učil na glas. Najpusteje je bilo zjutraj, zakaj takrat so bila v oboja vrata zaprta, in nikogar nisem ne videl ne slišal. Časih je kdo po kaj prišel, toda takoj zopet odšel. J edina hišna se je nekoliko mudila, dokler je pometala in pospravljala, toda povedala ni ničesar, samó prepevala je, ako je bila dobre volje. Šele prav predpoldnem so dohajali ljudje tudi v našo sobo. Domača gospa je prišla prva. Brez pravega namena je stopala po sobi, tu kaj poravnala, tam pobrisala prah, katerega je bistro nje oko takoj zapazilo na svetlo oglajenem pohištvu, ali pa je za trenutek odprla okno in pogledala po ulicah.

V tem se obrne v sobo in veli: »Noter!«, zakaj čul sem tudi jaz, da je nekdo potrkal. Vrata se odpro, in v sobo prišumi lično opravljena in nališpana gospa, ljubeznivo se nasmehne in pozdravi gospodinjo, ki je tudi na vso moč ljubezniva in vesela »nepričakovanega poseta«. Nato sedeta druga kraj druge na zofo in se živahno menita ter večkrat glasno zasmejeta, dokler zopet kdo ne potrka na vrata. »Noter!« oglasi se zopet domača gospa, tuja pa hitro vstane, kakor bi odhajala; ali domača ji še ne da oditi in jo seznani z gospo v popolnoma novi opravi in z nje ravno doraslo hčerko, ki danes prvič v dolgem krilu spremlja mater svojo v posete. Glasno ščebljanje privabi malo Netko, da radovedna odtisne vrata in debelo po-luka v sobo. Tuja gospa se ji prijazno nasmeje in ji migne, naj stopi bliže. Nekoliko boječe stopica deklica proti zofi, poda gospe molče desnico, z levico pa pritiska punčiko nase. Mati ji veli: »Netka, pojdi gledat, ali je Tinica že prišla iz šole, in reci ji, naj pride sem!«

Poslušno dete kar takoj steče skozi vrata; ali na gladkih tleh se mu spotakne, da skupaj s punčiko svojo pade z obrazom na tla in bridko zajoče. Mati skoči za njo, zajedno pride iz druge sobe tudi Tinica na pomoč, in obe vzdigneta Netko, potolažita jo in vedeta nazaj v gostinsko sobo. Še se nekoliko pomenijo, v tem bije ura nad zofo dvanajst, gospe vstanejo jako osuple, da so se zamudile predolgo, in se pošlo ve. Pri vratih zopet obstanejo, zakaj še si imajo mnogo povedati; domača gospa jih spremi v prednjo sobo in tudi tam še nekoliko postanejo. Ker niso zaprle vrat za seboj, čul sem s hodnika, kako so tudi vrhu stopnic še govorile in se smijale, predno so se do dobra poslovile in odšle. Tako mi je navadno minevalo predpoldne. Seveda, o slabem vremeni, ali če je šla naša gospa sama v posete, bilo ni nikogar, zato pa so si o lepem vremeni gospe časih kar kljuko podajale.

Med obedom in tudi še kako uro potem smo bili zopet do cela zapuščeni. Popoldne je bilo že bolje. Kadar ni bilo šole, morala se je najprej Lojzika vaditi na klavirji, za njo je prišla na vrsto mlajša sestra Tinica, in tako mi je čas hitro potekal, zakaj glasbo sem zmiraj rad poslušal, in vedno sem hvalil srečno usodo, da mi je bil klavir tako blizu. Ako se ne motim, pripadal je tudi klavir tistim stvarem, katerih gospod ni maral; zato so ga namestili v našo sobo. Saj nisem nikdar videl, da bi bil oče kdaj otroke priganjal h klavirju, ali da bi kdaj prišel poslušat Lojziko, ki je že igrala tako lepo, da je genila nas nežive stvari; toda kako je omečila občutno človeško srce, tega si niti misliti ne morem. Meni so bili to pač prelepi časi, ko sem mirno stal za klavirjem in kakor zamaknjen gledal krasno deklico, ki je z drobnimi prsti svojimi tako spretno prebirala koščene tipke, da je odmevala vsa soba od sladkih in ubranih glasov. In bila je ravno v tisti dobi, ko se deklica razcvita kakor nežna rožica na gredici, in se nedolžna še ne zaveda lepote svoje. Videl sem mnogo deklic, ki so jih zaljubljene matere nališpane vodile v posete in bile ponosne nanje, vender ni bila nobena le iz daleka podobna naši Lojziki. Dasi je rada igrala, časih je vender opešala, ko je morala po dolge ure kakor prikovana sedeti pri klavirji. Zastonj so bile prošnje in jok; ostra mati se ni genila od nje in ji ni dovolila prestati, dokler ni do dobra znala svoje naloge.

O takšni priliki ni bilo druge pomoči, nego kadar je kdo prišel v posete. Lojzika je na tanka svoja ušesa takoj cula, če je stopal tujec po prednji sobi, in kadar je potrkal na vrata, precej je zaprla klavir in veselo skočila naproti neznanemu rešitelju. Bile so navadno po dve ali tri dobre znanke, ki so popoldne zahajale k nam. Tako nališpane niso bile kakor one gospe predpoldne; tudi bolj domače so bile, in kadar so odložile klobuke in plašče, vzele so pletilo iz žepa in posedle po garnituri, kakor se je kateri bolj prilegalo. Jaz in moj tovariš sva prišla vselej prva na vrsto, potem šele zofa. Z gospemi so prišli tudi njih otroci, katere je domača gospa takoj odvedla v drugo sobo, kjer so se igrali z nje otroki in skakali, ne da bi koga motili. Toda dasi je časih kdo teh malih gostov preglasno zakričal, gospe so se menile tako živahno in si imele toliko povedati, da niti niso cule, kaj se je godilo v drugi ali tretji sobi. Govorile so sicer nemški, ali vpletale so toliko slovenščine, da sem ugenil skoro vse njih pomenke. Mnogo so se pogovarjale o otrocih, njih boleznih, in kaj je komu pomagalo. Jedna je na vso moč hvalila novega zdravnika, ki je nedavno prišel s Tirolov, in ne zapisuje ničesar, ampak zdravi vsako bolezen z onimi belimi zrni, ki jih nareja sam; druga ji je ugovarjala in se potezala za stara zdravila iz lekarnic; tretja pa ni verovala v drugo nego v domače cvetice. Sedaj so prišle novice na vrsto. Spotoma je cula mala gospa, da bržkone še danes umre bogati nje sosed.

»Koliko bode neki zapustil in komu?« vpraša druga.

»No, sedaj bode Matilda pač mogla vzeti svojega stotnika; saj sta se načakala že dobro dolgo«, reče gospodinja.

»Ne verjamem,« zavrne mala gospa na zofi; »oče je nič kaj ne mara; preošabna je, in jako se mu je zamerila, ko ni hotela tistega uradnika, ki je bil tako silno zaljubljen vanjo. Težko, da bi ji kaj zapustil.« 

In tako so kramoljale in rešetale, kar je bilo novega in imenitnega v mestu. V tem je hišna pogrnila mizo, razpostavila po nji kozarce in čašice ter prinesla kavo. Domača gospa je natočila najprej kozarce za gospe, potem pa čašice, da jih je hišna nesla otrokom. Dobro dišeča kava je gospe še bolj razgrela, dokler jih v živahnem pomenku ni prehitela noč. Sedaj se niso več dale zadržati; ta je morala doma še nekaj naročiti zaradi večerje, drugi se je mudilo zaradi otrok, katerih izvestno že čaka inštruktor, in tretja se je morala še preobleči za gledališče.

Takšni shodi popoldne so bili zame kaj kratkočasni; čul sem mnogo in zvedel vse, kar se je godilo po mestu. Spoznaval sem cele rodovine in vse njih razmere, dasi jih nikdar nisem videl. Vselej sem se veselil, kadar sem zvedel od otrok, kdaj ne bode šole, zakaj ob takih dnevih so gospé najrajši hodile druga k drugi »na kavo«. Saj sem videl, da je časih tudi naša gospa skoro po obedu oblekla otroke in šla ž njimi k onim, ki so bili prej pri nas. Zvečer pa je bilo navadno prazno in pusto; le pozimi in to samo o posebnih praznikih in godovih je bilo nekoliko izpremembe. Tako so Miklavža vselej čakali v naši sobi. Kakor se je zmračilo, bili so otroci nemirni in razdraženi. Sedaj pa sedaj se je kdo pokazal na pragu in se plašno oziral po drugih vratih. Naposled so prišli vsi skupaj z materjo, ki je prižgala dve lojevi sveči, postavila po vrsti stolce in posadila otroke po letih drugega kraj drugega. Manjši si od strahu kar niso upali dihati, starejši pa so ponavljali krščanski nauk, da bi znali Miklavžu odgovarjati. Tudi oče je takrat prišel in stopil k Julčku, da bi ga ne bilo preveč strah »parkelja«. V tem zazvončka na hodniku, in otroci kar umolknejo. Vrata se odpro, in evo jih! Naprej stopata dva angelja, oblečena v tanko žensko krilo, obšito z zlatim robom, na glavi pa imata krono od zlatega popirja, s katere jima čez obraz visi bel zavoj, da jih niti ni spoznati. Za njima koraka počasi Miklavž, oblečen za škofa, in se opira na zakrivljeno palico, ovito s srebrnim popirjem. Velika bela brada mu zakriva malone ves obraz, da tudi njega ni spoznati. Na pragu rožlja z železno verigo »parkelj« z dolgimi rogovi in dolgim jezikom od rdečega popirja. Mala Netka zajoče kar na glas, tako se ga ustraši, jaz pa spoznam od daleč, da je to domači hlapec Miha. Miklavž mu zapreti s palico, in miren je; ali tudi Netko potolaži mati in ko odmoli ž njo kratko molitev k angelju varuhu, tedaj je vse dobro. Nato pridejo drugi na vrsto; ti morajo moliti, druge izprašuje sam Miklavž krščanski nauk. Lojzika, ki je v šoli zvedela vso Miklavževo skrivnost, zasmeje se nehote na veliko pohujšanje mlajših sester in bratov; ali kakor bi trenil, zažene se parkelj pod njo in zarožlja in tuli, da zajokajo manjši otroci kar v dvoje. Miklavž grdega hudobca zopet zapodi iz sobe, pohvali otroke in ko jim obeta, da jim ponoči prinese lepih stvarij, gre z angeljema iz sobe in izgine na temnem hodniku. Sedaj so otroci zopet veseli in razposajeni ter prineso vsak svoj jerbasček, katerega »nastavijo« na klavirji, a Lojzika zapiše vsakemu njega ime na listek popirja in ga dene v jerbasček, da bi Miklavž vedel razdeliti darove. Ko so otroci pospali, prišla je mati, napolnila jerbaščke in vsakemu dodala pozlačeno brezovo šibo.

Bilo je še vse temno in tiho po hiši, in že so se vzbudili otroci. Videl sem skozi odprta vrata v tretjo sobo, kako je Lojzika v sami srajci ob nočni svetilki prižgala svečo in kako so se za njo prav takisto zmuzali iz posteljic vsi ostali otroci ter prišli po Miklavževe darí. Dobro je poznal vsak svoj jerbasček, in še predno je sestra prebrala imena, vzel si je vsak, kar mu je bilo namenjeno. Bilo je dokaj igrač in slaščic, za male otroke Miklavž od popirja in voska ter parkelj od češpelj, za večje po kaj oblačila, a vsakemu povrhu brezova šiba. Nič ni bilo prepira, nič zavidnosti, ampak vsak je bil vesel svojih darov in jih je zasopel razkazoval drugemu. Dasi so se kar tresli od mraza, genili se niso od klavirja, dokler jih mati ni pozvala nazaj v spalnico. Slušali so, ali vsak je vzel svoj jerbasček s seboj, in sede v topli postelji so se igrali z novimi igračami do belega dne. Za vsako stvar je vsak vedel pohvalno besedo, le o šibi ni zinil nihče. Drugo jutro sem videl, kako so morali na materino povelje z one velike omare tik do vrat v našo sobo pobrati ostanke lanskih šib, sežgati jih in jih zameniti z novimi, katere so prej obrali češpelj in orehov, privezanih nanje.

Nekako domače slovesno je bilo tudi tedaj, kadar je prišel k nam krstni kum z ženo in otroki. Prihajal je le pozimi, zlasti o božičnih praznikih, in vselej zvečer. Takrat se otroci niso ločili od roditeljev, ampak vsi so ostali skupaj, in tudi naš gospod je bil med njimi. Sedel je kraj kuma in se ves večer ni genil od njega. Bila sta doma iz istega kraja, oba trgovca in dobra prijatelja izza mlada, zato sta si imela dokaj povedati. Ko so se nekoliko pomenili, nasvetoval je kum, da bi skupaj igrali tombolo, za katero je prinesel raznih dobitkov s seboj. »Tombolo, tombolo!« klicali so veselo otroci, in hitro je morala Lojzika po tablice, kosce razrezanega stekla in zeleno vrečico s številkami. Večji otroci, ki so že hodili v šolo, pazili so sami na svoje tablice, mali pa so se stisnili ta k očetu, drugi k materi, tretji h kumu ali kumici, da so jim kazali, kako treba pokrivati. Veselje je bilo čimdalje večje, dokler niso bili izigrani vsi dobitki. Tedaj so tablice pospravili, hišna je pogrnila mizo in prinesla potvic, katere je kumica hvalila na vso moč in vprašala gospodinjo, kako jih dela. Stara prijatelja sta se v tem menila o trgovini, o du najskih in brnskih sejmih in drugih vsakdanjih stvareh. Lojzika in najstarejša kumova hči sta se morali poskusiti na klavirji, in naposled so zapeli kaj slovenskih pesmij iz nove »Grlice«.

Bili so to lepi časi, ko so se gospoda pri lojevih svečah po domače menili in si kratili dolge zimske večere! Toda dolgo ni bilo tako! Kum je nagloma umrl, in naš gospodje izgubil ž njim jedinega prijatelja, kateremu je povsem zaupal. In še kaj hujšega je moralo težiti blago srce njegovo, zakaj bil je čimdalje čmernejši, in nobena stvar mu ni bila po volji. Jezil se je, kadar se je Lojzika vadila na klavirji.

»Čemu ta neumnost? Kaj ji treba tega?« rekel je nejevoljno ženi; ali ta ga je takoj rezko zavrnila:

»Treba ji, da si bode kdaj mogla sama služiti kruha.« 

Dobri oče je bridkotožno pogledal hčerko in umolknil. To sem umel, zakaj bile so jasne slovenske besede; ko sta se pa nekaj tednov potem oče in mati zaprla v našo sobo in ji je on prav zaupno nekaj razlagal nemški, umel nisem ničesar; le toliko sem ugenil, da ni bilo nič dobrega. Videl sem, kako je bila ona razdražena, on pa ves potrt. Sedaj je bilo pri nas žalostno, kakor da je vsak dan veliki petek. Celo otroci so bili tožni, dasi menda sami niso vedeli, zakaj se ne vesele mladega življenja kakor prej. Jedini Lojziki se je nekaj dozdevalo, toda žalostna se je stisnila v kot, in se zamislila, kakor da bi kaj ugibala v neizkušeni glavici. Ravno se je po malem zavedala devištva svojega in jela hrepeneti po nečem, ne da bi vedela, po čem; spoznavala je, da ni več otrok, kakor so mlajše nje sestrice. Pogostoma sem videl, da je skrivaj odprla okno pri klavirji in zrla na ulice; neka tajna moč jo je vabila iz otroške sobe v svet. Da pojde v svet, to je dobro vedela, ali kakšen bode pot vanj, tega še ni znala tedaj.

Bližala se je zopet zima. Hlapec Miha je snel hladne veter-nice in nateknil zimska okna, pečar je tudi že zamazal peči; večeri so bili vedno daljši, dnevi vedno krajši, in le malokdaj je pozno jesensko solnce predrlo gosto meglo ter za trenutek posijalo v sobo. Ljudje so jeli nositi toplo obleko, naš gospod pa je zjutraj ogrnil plašč, kadar je šel v cerkev. Spaval je v sobi poleg nas z najstarejšim sinom Julčkom. Nekega dne je zopet na vse zgodaj šel z doma, Julček pa je tedaj prižgal svečo in se v postelji učil za šolo. Prav skoro se oče vrne, stopi k sinu, upre vanj dobre svoje oči in se bridko razjoka. Nato seže pod plašč in mu podari volnen jopič.

»Na za zimo, da te ne bode zeblo,« reče mu zamolklo; »saj ti ne bodem mogel dajati ničesar več!« Zopet mu stopijo solze v oči in se mu vlijo po ostarelih licih.

»Oče, zakaj se jokate?« vpraša ga sin ves osupel, »kaj se je zgodilo?« 

»Danes ne odpremo več prodajalnice; zapečatili jo bodo,« pravi oče počasi in zopet umolkne. Sin izpusti knjigo, stisne očetovo roko in jo hvaležno poljubi, toda ziniti ne more ni besedice. Silna žalost ga je dušila in mu stiskala srce; šele ko se je oče obrnil in zamišljen hodil iz sobe v sobo, zaril se je sin pod odejo in ihtel, dokler mu ni nekoliko odleglo.

Kako je obitelj in druge domačine pretresel trgovski polom gospodarjev, tega ne vem, zakaj nisem jih videl; le toliko sem čutil v našo sobo, da zjutraj ni bilo navadnega hrupa, ko so vstajali. Niti otrok ni bilo slišati, kakor bi bili vsi pomrli ali se izselili; tudi hišne ni bilo blizu, da bi bila pometla in pospravila. V tem čujem iz prednje sobe prav živahno govorjenje. Za posete je bilo še prezgodaj, in vender je bil glas tujega človeka. Vrata se odpro, in z domačo gospo stopi v sobo majhna priletna ženska, ne gospodska, ne kmetska, zavita v velik volnen robec; na glavi ima nekakšno pokrivalo, da ni moči razločiti, ali je klobuk ali zavijača.

»Kaj pa hočete prav za prav?« vpraša jo domača gospa.

»Kaj hočem? Čudno vprašanje! Svoje novce hočem,« zavrne óna in se ogleduje po sobi. »Svoje novce hočem, da bodem živela ob čem. Saj pravim, rajši bi jih bila dala v hranilnico. Ali kdo mi more zameriti: v mojem uboštvu se pozna vsak krajcar, in dobro sem potrebovala večjih obrestij. In ljudje so govorili: ‚Nič se ne bojte, ta gospod je samo poštenje; varnejši so novci pri njem nego v vsaki hranilnici.‘ In sedaj? Sedaj bodem morala ob petkih hoditi od hiše do hiše ubogajme prosit.« 

»Nikar ne govorite tako brezumno,« ugovarja ji gospa, »saj sem vam že rekla, da ne izgubi nihče niti beliča, kdor je kaj posodil v gotovem novci, in pred vsakim drugim plačilom se povrnejo male prihranjene vsote, kakeršna je vaša.

»Mislite?« vpraša žena nekoliko mirnejša in milo pogleda našo gospó.

»Ne mislim samo, ampak vóm za gotovo,« reče gospa. »Tedaj pa mi nikar ne zamerite,« prosi ona in se zopet radovedno ogleduje. »Kakó imate vender lepo, prav kakor kje pri grofu! Morda je le res, kar govore ljudje, da vam ne bode sile; da ste svoje tisočake dobro shranili in poskrili?« 

»Naša gospa vzkipi od upravičene jeze, in oči se ji zabliskajo, kakor bi kresala iskre iz njih. »Kaj? Takšne nesramne laži pobirate po mestu in si jih upate praviti meni v obraz? Vi, ki ste v samih obrestih dobili dvakrat toliko ali še več, kolikor je vseh vaših prihranjenih novcev? Kar poberite se mi, sicer govorim drugače s cesarsko gospodo, in nič usmiljenja ne bodo imeli z vami.« 

Staro ženo zapeče vest, skesa se nepremišljenih besed in rada bi jih preklicala in prosila oproščenja; ali odločna naša gospa ji ne da govoriti, ampak pokaže ji vrata in jih vsa togotna zapre za njo. Še se ni potolažila, nego vsa razdražena hodila po sobi, ko je prijokal v sobo Julček s knjigami pod pazduho. Mati se ne zmeni zanj; saj se otroci hitro jokajo in takoj zopet smejejo. Ali danes je bilo drugače; deček ni prestal, ampak se stisnil v kot, ihtel in si vedno iz nova otiral oči.

»Kaj ti je?« vpraša ga napdsled mati in obstane pred njim.

»Oh, mama, kako so me v šoli zasmehovali in mi priimke dajali!« izjeca nedolžno dete. »Kdo te je zasmehoval?« vpraša mati.

»Otroci,« reče sin, zadovoljen, da ga kdo posluša, in hoče pripovedovati dalje. Toda mati se mu kratko odreže:

»Kdo bi se menil za otroške neumnosti!« Nato gre iz sobe.

Zopet sem čul pred vrati glasno govorjenje, in zopet je z domačo gospo prišla tuja, suha, prevzetna in huda gospa, kakor bi ona ukazovala tukaj. Vse je šumelo na nji od težke svilnate oprave, in kar lesketala se je od bogatega zlatega lišpa, dragocenih, kamenov in biserov. Upehana od stopnic in od jeze kar takoj sčde na zofo in neprestano govori, ne da bi se oddehnila. Ne vem, ali jo je naša gospa prezirala, ali seje je bala; to pa vem, da je sicer vselej sedela kraj gosta na zofi, danes pa je prvič o takšni priliki sedla name.

»Vsemu temu je kriva neizmerna vaša gospodščina,« reče oblastna gospa. »Kaj vam treba vsega tega; kdo se mčni za kramarjevo ženo, ali poseda na pleteno klop, ali na grofovsko garnituro! In hčerke, seveda, morajo se vzgajati za gospodtčine in se spakovati na forte-pijanu ter si kaziti oči po laških in francoskih slovarjih, kakor bi se kdaj baroni trgali zanje! Dopoldne kuhalnico v roko, popoldne pa šivanko; to se spodobi meščanskim dekletom, a ne pohajati v drevored in pod Rožnik ter Bogu čas krasti. Kako sem morala jaz delati v mladih letih in se truditi, da sedaj nimam skrbi in da si časih smem privoščiti malo poboljška! Niti dandanes ne bi dejala svilnatega krila nase, da se ne bojim skoposti, ki je velik greh. Naj le trosi, kdor ima; ali prej si mora sam kaj zaslužiti in prihraniti, ne pa razsipati imetja tujih žuljev.« 

»Vsak po svojem,« seže ji v besedo domača gospa, »kar je bilo nekdaj dobro, to danes ne velja. Ako bi vam bil Bog dal otrok, iz-vestno bi jih tudi vzgajali drugače, nego so vaši roditelji izrejali vas. Prav to, da je trgovina dandanes tako težavna in nestanovita stvar, prav to je vzrok, da sem vedno silila, naj se otroci uče, kar se da. Kolikokrat sva se zaradi tega sporekla z možem! Le prehitro je prišlo, da je skrb moja upravičena. In kar stane učenje, to ni niti kaplja v morje proti temu, kar se izgubi po nesrečni trgovini. Sicer pa ste vi menda prva, ki je kdaj kaki materi očitala, da preveč trosi za vzgajanje otrok. Sram vas bodi!«

»Tako! Sram me bodi?« sikne tuja gospa kakor besna kača, »sram me bodi, da se potezam za svoje novce? In to mi pravite vi, ki ste me s svojim napuhom oškodovali za polovico imetja? Že dobro; pomnili me bodete; niti za krajcar ne odjenjam; naj le vse pride na boben.«

»Oho! Nikar se ne prenaglite. Prav radi bodete odjenjali; in če tudi odpišete polovico, še ne bode toliko, kolikor ste dobili krivičnih obrestij. Pazite! Tudi za oderuhe je zakonov, ne samo za one, ki sta jih spravili v nesrečo poštenost in dobrota. Vedite tudi to, da sem za vzgojo otrok trosila svoj denar, ne da bi bila potrebovala niti jed-nega krivičnih vaših krajcarjev.« 

»Svoj denar!« zasmeje se bogatinka, »vi, pa svoj denar! Kdaj ste imeli kaj svojega?« 

»In vender je takó,« ugovarja domača gospa ponosno, »česar nisem imela prej, dobila sem pozneje.« 

»Tako, tako; pozneje ste dobili; rada bi vedela, odkod?« vpraša tujka.

»Nikomur nič do tega; jaz takih stvarij ne obešam na veliki zvon,« zavrne jo domača gospa.

»Zmiraj isti napuh in ista prevzetnost!« vzkipi nališpana tujka zopet. »Ako imate, zakaj pa niste pomagali dobrotniku svojemu v nesreči?« 

»Premalo imam,« opravičuje se gospodinja, »a to malo sem čuvala, da nam ne bode treba prejemati tuje miloščine, predno otroci odrasejo in si bodo mogli sami služiti kruha.«

Tuja gospa se je polagoma umirila, ko je izlila prvo jezo svojo in spoznala, da jo nasprotnica dobro zavrača. Sedaj pa sedaj je še rekla kaj rezkega, ali naposled je čisto odjenjala in se z gospodinjo menila kakor s staro prijateljico. Odhajaje ji je celo prav ljubeznivo stisnila roko in jo poljubila na lice.

Po nje odhodu ni bilo dopóldne nikogar več v našo sobo, iz sosednih pa nisem čul ničesar, ker so bila vrata zaprta. Po obedu je prišla domača gospa po stari navadi počivat, pa je delj nego sicer slonela na meni. Spala ni, ampak globoko se je zamislila, kakor bi snovala kaj imenitnega. Potem je hodila po sobi, šla iz nje in se zopet vrnila, toda vedno je bila zamišljena. V tem nekdo prav močno potrka na vrata; gospa obstoji in veli: »Noter«! Bil je gospod, prav ljubezniv in sladak ; vedel se je, kakor se ne spodobi moškemu. Vedno se je držal na smeh, nekoliko tolažil, nekoliko miloval gospo, ki mu je na kratko povedala o trgovskem polomu, vmes pa je vpletal vprašanja kakor oglednik, ki bi rad zasledil kaj skrivnostij; ali zastonj je bil licemerski njegov trud; saj je bilo vse čisto in jasno kakor beli dan. Kar ostrmi in se hudobno smeje ozre na gospo, rekši:

»Oh! Saj še ni sile; vidim, da pri vas še zmiraj živite po stari potratni navadi.« Videl je namreč, da je hišna v sosedni sobi pogrnila mizo in postavila nanjo posodo s kavo. Gospa se je že dolgo premagovala vpričo grdega lizuna, katerega je menda poznala že od prej ; toda sedaj jo je minila vsa potrpežljivost, in kar vzkipela je:

»Kaj? Potrato zovete, ako použije človek namesto večerje čašo kave? Torej niti jesti ne bi smel človek, katerega je zadela nesreča? Gospodi Čudno se vedete, in sploh ne umejem, čemu ste prišli danes, ko vas leta in leta nisem videla pri nas. Hvala Bogu, nam ni treba skrivati svojih dejanj nikomur, in jih tudi ne bodemo niti vam. Ako nam tolikanj zavidate nekoliko tople kave, saj tudi vam še lahko postrežem. Izvolite!« 

Ponosna gospa vstane in pokaže nepozvanemu gostu v drugo sobo. Toda gospod ne vzprejme povabila, ampak sram ga je, in ves rdeč izjeca nekoliko neumevnih besed ter se hitro poslovi in se zmuza skozi vrata kakor kdo, ki nima dobre vesti. Po južini se gospa zopet vrne in prebira neka pisma; kar prihiti hišna in zašepeta na pragu:

»Gospa! Gospod župnik so prišli.« Gospa zloži pisma, hitro jih dene v miznico in pozdravi župnika, ki odloži plašč in tolaži gospo:

»Le ne obupati, drago dete! Bog bode že pomagal; njemu se priporočite, in ne zapusti vas. Sedaj izkuša stanovitost vašo, in zopet vas povzdigne, kadar vidi, da vam nobena nadloga ne more omajati vere.« 

»Prav tako je, prečastiti gospod,« pritrdi mu gospa; »ako bi človek ne imel vere, moral bi že davno obupati. Bog je dober, ali ljudje so hudobni. Kar ves dan prihajajo name ter me zbadajo in pikajo s strupenim jezikom, kakor da sem največja grešnica na svetu in kakor da sem jaz zakrivila vso nesrečo.« 

»Oprostite jim,« tolaži jo župnik, »morda so le orodje, s katerim vas izkuša Najvišji. Toda kesali se bodo še dejanja svojega in vas prosili oproščenja.« 

»Malo me briga, kar reko meni,« pravi gospa; »nekaj že prebijem, ako je treba, in znam tudi zavrniti, komur treba. Ali kaj so zakrivili nedolžni otročiči, da morajo že v nežni dobi svoji izkušati bridkosti življenja? Julček je danes jokaje prišel iz šole in tožil, kako so ga zasramovali tovariši.« 

»Je li mogoče, da so ljudje tako hudobni in izprijeni?« začudi se župnik.

V tem pride v sobo Lojzika in poljubi župniku roko, on pa jo poljubi na čelo, ko stari prijatelj nje obitelji, in pravi:

»Kako si vender vzrasla, Lojzika! Kaj je tega, kar sem te krstil, a sedaj si že kar gospodičina, da bi te niti ne spoznal, ako bi te srečal na ulicah. Letos ne hodiš več v šolo; ali se ti kaj toži po nji?« 

Deklica sramežljivo povesi oči, ne odgovori pa ničesar. Mlado nedrije se ji hitro dviga; videti je, da si dela silo, napósled pa se le ne more premagovati, nego zaihti in si otira solze.

»Kaj ti je, ljubo dete?« vprašajo župnik, »ali sem te razžalil?« 

»Kaj pa mislite, prečastiti gospod,« opravičuje se mati in prigovarja hčerki: »Kar odkritosrčno povej, kaj ti je; gospoda župnika se nič ne sramuj, saj veš, kako so nam dobri.« 

»Mama, dovoli, da se ne pojdem več k gospodičini učit šivanja!« prosi Lojzika. »Ti ne veš, kako zlobna so dekleta! Nobena se danes ni hotela meniti z menoj, ampak le glave so stikale, časih kaj zašepetale na uho, pogledovale me po strani in se smijale. Mama, to je grozno, tega ne prebijem!«

Župnik se kar čudi in ne more razumeti, da so mestni ljudje tako hudobni in surovi; saj vender hodijo v šolo in v cerkev, in kakor da se jih nič ne prime. Potem tolaži mater in hčer, kakor najbolje ve in zna; ko se pa zmrači, poslovi se, ogrne plašč in odide. Lojzika mu spodobno poljubi roko, mati pa ga zahvali za sočutje in ga spremi na hodnik.

Skoro se vrne, ali ž njo pride tuj gospod, ki se mi prikupi na prvi pogled. Besed ni izbiral, toda kar je rekel, bilo je moško in iskreno.

»Gospoda torej ni doma,« dejal je; »nič ne dé, ž njim danes itak ni mogoče pametno govoriti; premehkega srca je, vsaka trda beseda ga pretrese. Toda saj se še umiri; gospodje pri sodišči so pametni možje; tudi so se kaj učili in vedo, kaj je trgovina. Sedaj ne v gre več takó, kakor je šlo nekdaj. Železnica je preobrnila vse razmerje, in kar nas je starih trgovcev, morali bodemo dobro paziti, da bodemo kos silnemu tekmovanju mladih tovarišev. Pomnite, kaj vam pravim: v dveh, treh letih bodo trgovski polomi pri nas tako navadni, da se jim ljudje ne bodo več čudili, nego še menili se ne bodo zanje. Toda nisem prišel, da bi vas tolažil, saj ste sami previdni; tudi se ne utegnem muditi dolgo. Rad bi vam za prvi trenutek nekoliko olajšal sedanje stanje vaše. Gotovina vam utegne za prvi čas poiti, toda živeti morate venderle. Zato vam rad postrežem s špecerijskim blagom, ali če bi sicer česa potrebovali iz moje prodajalnice. Kar k meni pošljite in vsega dobite; za plačilo vas nič ne skrbi; kadar bode zopet pri starem, poravnate tudi meni, kakor utegnete. Mi stari moramo drug drugemu pomagati.« 

»Vi ste preljubeznivi,« seže mu gospa v besedo, »ne vem, kaj poreče moj mož.« 

»Kaj bi rekel dobremu prijatelju?« zavrne jo stari poštenjak; »ali sedaj ima drugih skrbij, zato bode najbolje, ako mu niti v misel ne jemljete, da sem bil tukaj. Sicer pa sodim, da bode na vsako stran bolje, če vzprejmete mojo ponudbo; že zaradi ljudij, saj veste, kakšni so naši meščani! Ljubljana je še premajhna; premalo se zgodi v nji, zato je ljudij briga za stvari, ki se jih ne tičejo kar nič. Torej, pošljite po vse, česar potrebujete. Sedaj pa mi oprostite, da grem; mudi se mi. Lahko noč!« 

»Hvala vam, gospod, storila bodem, kakor želite,« reče gospa in tudi njega spremi iz sobe.

Bili smo zopet popolnoma sami; ves večer ni bilo nikogar blizu, niti h klavirju ni mati priganjala nikogar. Vrata so bila zaprta, zato mi je bilo dovolj časa in miru, da sem premišljal, kar sem videl in slišal. Časih sem si želel biti človek, sedaj pa sem bil vesel, da sem neživa stvar, zakaj če imamo menj prijetnostij, imamo tudi menj brid-kostij. Koliko morajo prebiti ljudje, in največ drug od drugega! In kakó drago morajo plačevati tisto malo radosti življenja! Ubogi moji domačini, kakšna jim bode noč po takovem burnem dnevi! Gospoda od zjutraj niti videl nisem, toda čul sem, da je imel mnogo posla pri »notarji«; ne vem, kdo je to in s čim se bavi. Mislil sem, kaj bode jutri? Ali zopet takšen dirindaj? Ali pa bode morda, kakor je bilo prej? Naposled me je premagal spanec, in bil je že svetel dan, ko sem se vzdramil.

Dolgo je bilo vse tiho, kar sem začul iz prednje sobe težke korake in živahno govorjenje. Glas mi je bil znan, in ko so se odprla vrata, spoznal sem takoj Jakopa, tistega, ki me je bil nekdaj kupil na dražbi pri grofu. Nič se ni postaral, odkar ga nisem videl, in okreten in zgovoren je bil kakor nekdaj. Z njim sta prišla gospod in gospa ter Netka, ki se je držala materinega krila, kakor da se je bala tujega moža. Saj sem se ga ustrašil tudi jaz, ko je preobračal stolce in z izkušeno svojo roko neusmiljeno pipal vso našo blazino. Ali nas morda zopet odpelje v tisti hram, ki ga nisem mogel pozabiti vsa ta leta? To me je skrbelo in ne zastonj. Ko nas je do dobra pregledal, obrnil se je proti gospodi in ponudil neko vsoto, katere si pa nisem zapomnil. Morala je biti kaj majhna, zakaj gospa je odločno zmajala z glavo, gospod pa se je ves jezen zadri na predrznega barantača in mu očital, da zasmehuje nesrečne ljudi. Toda Jakop je dobro poznal našega gospoda in se ga ni bal kar nič, ampak smijal se je ter zbijal svoje šale, v tem pa se vedno pogajal za garnituro. Naposled je gospod odšel in ves razkačen zaloputnil vrata za seboj. Gospa je nato Jakopa odpravila, rekši, da sobo s pohištvom rajši odda. Jakopovega hrama smo se torej iznebili, ali kaj bode z nami, tega nisem mogel ugeniti; dobrega se nisem nadejal.

Popoldne tistega dne pride hlapec Miha z dvema težakoma, in na gospejino povelje vse preobrnejo. Najprej vzdignejo klavir in ga odneso v tretjo sobo. Potem nas prestavijo vse drugače, posnamejo s sten vse lepše podobe in tudi uro z godbo, v kót pa postavijo posteljo in česar sicer treba posameznemu človeku v stanovanji. Naposled zapro in zaklenejo vrata, denejo prednja z jedne in druge strani visoko omaro, da je vhod v sosedne sobe do dobra zadelan. Tako oplenjeni vsega lišpa smo ostali zapuščeni dva dolga dni. Tretji dan predpdldne pa čujem, kako se odklepa prednja soba, in z domačo gospó stopi čez prag gizdav častnik v beli vojaški suknji. Prav lično in uljudno se je vedel, sukal namazane brke ter si ogledoval sobo in vso njeno opravo. Bil je zadovoljen, odštel gospe nekoliko bankovcev in zopet odšel. Takoj po obedu se je vrnil in se naselil za stalno. Njegov strežnik, ki se je nastanil v prednji sobi, prinesel je z drugim vojakom nekoliko majhnih zabojev ter izložil častnikovo obleko in druge stvari, katere je namestil, kakor mu je velel gospod. Ničesar nisem razumel, zakaj govorila nista ne slovenski, ne nemški, ampak menda laški ali kako. To je bila zame velika puščoba; toda ako bi ju bil tudi razumel, mnogo itak ne bi bil slišal, ker je bil častnik podnevi malokdaj doma, in kadar je bil, tedaj je skoro vedno sam ležal na postelji, ali pa se zavalil name, zažgal pipo in pušil tobak, da je zakadil vso sobo. Ne morem povedati, kako hudo mi je bilo, kadar je mastno glavo naslonil na lepo mojo tkanino, katero je gospa tako čuvala, da je vedno robec pogrnila po nji. Ali pa, če se je s prašnimi ali blatnimi čevlji iztegnil po zon, na katero so prej posedale nežne gospe v svilenih oblekah. Tako sem torej tudi jaz čutil nasledke trgovskega poloma; ali kako so jih čutili moja gospoda in dobri njih otroci? Kako rad bi bil kaj slišal o njih, ali nihče mi ni povedal ničesar, in bili so zame kakor izgubljeni. In vender sem bil v duhu vedno pri njih ter se spominjal vsakega posebe in vseh skupaj, kakor sem jih bil vajen. V samoti svoji sem časih tudi mislil na grofa in njega »gospodičino«. Kaj je neki ž njima? Ali on še živi? In zopet si nisem vedel odgovora. Tako mine vse, in čim starejši je kdo, tem slabše je zanj; to sem izkusil celó jaz, ki sem neživa stvar. Časih sem se tolažil, da me bode skoro konec; ali motil sem se; marsikaj sem moral še učakati, in povem vam tudi še to, dasi ne vem več vsega. Star sem in sem že mnogo pozabil.

Nekoliko tednov potem, ko se je naselil častnik, zapazil sem, da se je nekako izpremenil. Popoldne je bil rad doma, toda bil je jako razdražen in nemiren. Nekega dne je bil zopet doma, hodil nekoliko po sobi, malo postal pri oknu in gledal na ulice. Naposled se zadovoljno nasmeje in zapre okence, rekši nemški: »Šel je starec«. Toliko sem razumel; ali kaj je mrmral dalje, ne vem. Pred zrcalom si je popravil namazane lase, zasukal brke, zapel suknjo in prepasal sabljo, kakor kadar se je odpravljal z doma. Ali danes ni odšel, ampak sredi sobe je s sabljo nekolikokrat udaril ob tla, kakor bi dajal znamenje; nató je šel iz sobe ter na hodniku pokašljeval in prav glasno rožljal s sabljo. Vrnivši se v sobo, odpasal je sabljo in sedaj nastavljal uho na vrata, sedaj premikal stolce in z moje blazine oprašil pepel pokajenih smodek. Zopet nastavi uho, zakaj iz prednje sobe se čujejo drobni koraki, in nekdo rahlo potrka na vrata.

Veselo skoči častnik proti vhodu, viteški se nakloni in poljubi roko gospe, ki ni več v prvi mladosti, ali v tisti dobi, ko ženske najrajši kažejo lepote svoje in se rade spogledujejo, da bi koga očarale. Iz prva je bila nekoliko v zadregi, ali pa se je hlinila, da je, in se plašno ozirala, kakor bi se hotela prepričati, ali sta pač sama in ali ju nihče ne moti. Ko vidi, da je varna in ji on nekaj zašepeta, zasmejeta se oba, in ves strah ju mine. Sedaj ji on pokaže proti zofi, kakor bi jo povabil, naj sede, ona pa odmakne mene in se lahkotno spusti na mehko mojo blazino. Nič je nisem bil vesel, dasi sam ne vem, zakaj; zdelo se mi je, da ona nikakor ni smela biti tukaj, zato sem jo črtil od prvega trenutka. Saj sem že kaj videl in izkusil, ali takšnega gosta še ni bilo pri nas. Morala je stanovati v naši hiši, zakaj imela ni ne klobuka, ne solnčnika, ampak kar gologlava je prišla. Toda, kako je bila čudno opravljena! Lase je imela visoko in široko spletene okolo glave, vanje pa so bile zataknjene velike igle, okovane z dragimi kameni. Okolo golega vratu je imela niz biserov, za pestjo pa težke zlate zapestnice. Obleka njena je bila od neke svetle tančice, široko izrezana, da si videl ramena in nedrije, ko je odgrnila svileni zavoj. Tudi rokavi so bili silno široki, da je kar gole lekti položila na moji držali. V levi roki je imela umetno vezen robec, iz katerega se je po vsi sobi razpuhtela močna dišava; v desnici pa je držala mahalce, s katerimi se je sedaj igrala, sedaj pahljala, da ni držala rok križem.

Iz prva sta le šepetala in se tiho smijala, skoro pa sta se gro-hotala na ves glas in bila čimdalje bolj domača. On ji je zvil smodčico od tankega popirja, in ona jo je kadila kakor moški gizdalin. Naposled sta bila čisto razposajena in celo poljubljala in objemala sta se. V meni je kar kipelo, ko se je ta nečimerna ženska razvirala po meni; najrajši bi jo bil pehnil daleč od sebe, ako bi jo bil mogel. Bil je že mrak, ko je odšla; ali tista njena dišava se je takó prijela tkanine moje, da sem je čutil vso noč in me je od nje strašno glava bolela. In glej, drugi dan je zopet prišla, in le malokatero popoldne da je ni bilo.

Tako je minilo nekoliko tednov. Ko je nekega dne zopet prišla, vzprejel jo je častnik kar hladno, malone neljubez-nivo. Videl sem, da se je čudila in silila vanj, kakor bi ga izpraševala, kaj ima zoper njo. Toda on je molčal in molčal ter se v jednomer kuj al. Ljubkala ga je in se mu dobrikala, da bi ga spravila v dobro voljo, toda vse zastonj. Sedaj se je ujezila tudi ona in mu rekla menda nekaj rezkega, zakaj ves besen ji je nekaj zavrnil in kričal nanjo, kakor bi ji kaj očital. Ostrmela je in se čudila, ali skoro se je tudi nji razvozlal jezik, in zavračala ga je, dokler se nista pomirila do dobra in se poljubila. Pri odhodu ji je moral reči nekaj imenitnega, zakaj dolgo je stala na pragu in proseč dvigala roke proti njemu. Toda nikakor se ni dal omečiti; zopet se mu je zmračilo čelo, in poslovila sta se prav hladno. Ko je bil potem sam, stopal je ves razdražen po sobi in nekaj premišljal. Naposled pozove strežnika, osorno mu nekaj naroči in se odpravi z doma.

Drugo jutro je bil slabe volje kakor človek, ki ga teži velika skrb. Kava mu ni nič kaj teknila, in zadri se je na strežnika, da mu je ne zna več kuhati. V tem pride častnik, stisne mu prijateljski roko in mu nekaj poroči. Naš častnik prikima z glavo, kakor da je zadovoljen s poročilom, in mu veli sesti. Prav resno sta nekaj ukrepala, ogledovala sablje, izbrala si jedno in skupaj odšla. Nato ves dan ni bilo nikogar v sobo, niti strežnika ne, da bi bil pometal in po-spravil, ampak vse je ostalo razvlečeno. Že se je zmračilo, in še ni bilo čuti žive duše. Po ulicah se je polegel hrup, in z nasprotne hiše so se zasvetili slabi žarki prižgane sveče. Od dolzega časa se mi je dremalo; kar me je vzbudilo počasno drdranje voza, ki je obstal tik pod našim oknom. Predno se do dobra vzdramim, zarožlja ključ v vratih, strežnik plane zasopel v sobo, prižge svečo in hiti naravnat posteljo, ki je bila razgrnjena še od davi. Toliko da za silo postelje, in gospod v modri vojaški suknji s črnim ovratnikom odpre vrata na iztezaj; takoj za njim pa prineseta dva krepka vojaka našega častnika in ga položita na posteljo. Silno me je pretreslo, ko sem pri slabi lojevi sveči videl obraz ležečega častnika. Bil je bled kakor smrt, oči je imel zaprte, in v prvem hipu sem mislil, da je mrtev. Toda velika skrb, katero je imel zanj tisti gospod, ki je bil menda vojaški zdravnik, dajala mi je upanja, da še živi. Prav varno ga je slekel, in ko je vrgel strežnik obleko name, videl sem, da je bila bela suknja presekana in vsa krvava. Sedaj sem se še bolj trudil, da bi videl kaj več, in kmalu sem se prepričal, da je častnik hudo ranjen. Strežnik je nosil hladne vode, zdravnik je izpiral rano in jo naposled dobro zavezal in mnogo naročal, predno je odšel. Skoro za zdravnikom je prišel vojak v temni obleki in je vso noč bedel pri postelji. Drugo jutro je zdravnik na vse zgodaj prišel pogledat in je zadovoljno kimal z glavo. Mudilo se mu je, zato je hitro nekaj naročil vojaku in strežniku ter potolažil častnika, ki se je ponoči toliko pokrepčal, da je mogel tiho govoriti.

Tako je sedaj potekal dan za dnevom; jedni so stregli, drugi tolažili in kratkočasili častnika, ki je hitro okreval; saj je bil mlad in krepak. Skoro ni več potreboval drugega za pomoč nego strežnika svojega. Tedaj prišumi neko popoldne zopet ona nališpana gospa. Strežnik ji odpre vrata in ostane v prednji sobi, da sta sama z bolnikom. Kar stekla je k postelji, nagnila se na častnikovo glavo in ga strastno poljubljala. Nató me je pomeknila k postelji, sedla in mu pravila mnogo mnogo; časih je tudi on potihoma kaj rekel, in tudi smijala sta se zopet, dokler je ni mrak spominjal, da se je zamudila že predolgo. Odslej je prav pogostoma dohajala in vselej prinesla častniku ali vkuhanega sadja ali drugih slaščic, ki teknejo bolniku, kadar okreva. Nekega dne se je čutil častnik nenavadno pokrepčanega, in zdravnik mu je dovolil, da je vstal po obedu. Prav praznično se je oblekel, lepo počesal in namazal lase, strežnik je moral po sobi vse lepo pospraviti ter od gospodinje izprositi prt za mizo in kolikor treba posod za malo južino. Ravno je bilo vse v redu, ko so po prednji sobi drobneli ženski koraki. Gospa je kar ostrmela. Veselo je skočila k častniku, objela ga in poljubila, potem pa se radovedno ozirala po sobi, kaj pomeni ta izprememba. Razumel sem, da ji je rekel: »Gostov pričakujem.« Ona je nato nekoliko v zadregi nekaj zavrnila in se vedla, kakor bi takoj zopet odšla. Sedaj se ji on na ves glas zasmeje, razodene ji, da je ona ta željno pričakovani gost, in zdajci sedeta drug kraj drugega, kakor predno je obležal. Strežnik je v tem prinesel na mizo prav slastno južino, ki je oba še bolj razvnela in spoprijaznila. Bilo je še več takšnih južin v dvoje; sedaj je on pogostil njo, drugič ona njega, in kar izkušala sta se, kdo komu ponudi boljših in slajših oblizkov.

Skoro je častnik toliko okreval, da je hodil z doma, ali moral se je opirati ob palico. Gospe tedaj ni bilo več k njemu. Ne vém, ali sta se shajala drugje, ali sta se morebiti sprla. Tudi sem zapazil, da častnik ni bil nič kaj dobre volje; pogostoma se je celó hudo razjezil, zlasti če mu je strežnik izročil kakovo pisanje. Nekega dne mu prinese krojač navadno gospodsko obleko. Pri tej priči vrže od sebe vojaško opravo, hitro se preobleče, in nagloma nekam pošlje strežnika. Za dobre pol ure se ta vrne, ž njim pa pride Jakop, stari moj znanec »Kaj bode ta tukaj?« mislil sem si. Ali tu ni bilo mnogo besed. Častnik je pobral vso vojaško obleko in orožje ter kos za kosom podajal Jakopu. Karkoli je ta rekel, vsemu je častnik prikimal, in ni ga bilo navadnega pričkanja in pogajanja. Jakopu so se oči kar svetile zaradi dobre trgovine; napósled je častniku odštel novce in odnesel njega vojaško opravo.

Gospôdski preoblečeni častnik ni bil več prejšnji. Skoro bi ga ne bil spoznal. Ali tudi držal se je do cela drugače in čmeren je bil in nejevoljen, kakor ga še nisem videl. Do večera ni šel z dóma, ampak s strežnikom je pobiral svoje stvari in jih zlagal v zaboje. Drugo jutro se je napravil na pot. Dobri strežnik se je težko ločil od njega; solznih očij mu je poljubil roko in mu laški nekaj govoril, potem je znosil zaboje na voz, in ni ju bilo več nazaj ni tega ni drugega.

Kako uro po njiju odhodu je prišla domača gospa v sobo, odprla okna na iztezaj in ogledovala pohištvo. Nejevoljna je majala z glavo in kazala dekli madeže, katerih je bilo dokaj po garnituri. »Za takšne gospode je že dobra,« rekla je, »ako jo bodem pa še kdaj potrebovala sama, dam jo prevleči. To je grozno, kako ljudje vse zamažejo; ako jih ne boli tuja škoda, moralo bi jim biti vsaj do tega, da bi imeli sami čisto. Le dobro pomij tla in okna, da bode vsaj čedno, ako pride kdo pogledat« 

Do večera je bilo vse počejeno, in že drugi dan se je naselil nov gostač. Bil je častnik kakor prvi; le mirnejši je bil, in ne pomnim, da bi bil kdaj kdo prišel k njemu. Zanimljivega nisem ničesar doživel ž njim, a še menj z njega nasledniki, ki so bili posvetni gospodje. Meni je bila to najdolgočasnejša doba vsega življenja. Kadar se je kdo izselil in je zopet domača gospa stopila čez prag, vselej sem se spominjal nje besed, da nas bode kdaj potrebovala sama, in mislil sem, ali je pač že prišel tisti čas. Vender dolgo dolgo smo morali še čakati. Minilo je gotovo nekoliko let. Naposled je bilo konec tudi tej puščobi. Prišli so zopet možje z zelenim predpasnikom, potrgali z nas staro zamazano in iztrošeno tkanino, zrahljali žimo in nas preoblekli čisto iz nova. Dobili smo zeleno tkanino z belimi cveticami, torej nekoliko podobno stari. Niso nas pustili na prejšnjem mestu, niti nas predejali v drugo sobo, ampak vsi skupaj smo se preselili v drugo hišo. Kar milo se mi je storilo, ko sem videl, kako se je vse izpremenilo. Gospod se je še bolj postaral, ali bil je mirnejši in kakor bi se ne bavil z ničimer. Gospa je bila odločna kakor zmiraj, in takoj sem videl, da sedaj gospodinji in zajedno gospodari le ona. Zastonj sem se oziral po otrocih, ki so me nekdaj tolikanj kratkočasili; razven mlajše hčerke, ki je bila pa tudi že za možitev, bilo ni nikogar več doma. Namesto njih je gospa imela v skrbi tuje dečke, ki so hodili v šolo. Bilo je med njimi dobrih in razposajenih, ali nobenemu se nisem mogel privaditi, zakaj preveč se mi je tožilo po domačih otrocih.

V novem stanovanji nas niso več ločili v posebno sobo, ampak namestili so nas v sobo, kjer sta domača gospa in hči največ bivali podnevi; sploh so se menda bolj skupaj stisnili v manjše stanovanje, česar jaz seveda nisem mogel videti. Tudi smo se odslej večkrat selili in nismo bili tako navezani na isto hišo kakor prej. Meni je to novo življenje ugajalo, in nič nisem pogrešal nekdanje veljave svoje, ko sem bil s tovariši svojimi služil le imenitnejšim namenom.

Sedaj sem živel bolj po domače, vender tudi kratkočasneje, saj sem bil vedno med ljudmi in le ponoči in med obedom sem bil brez žive druščine. Časih so tudi otroci za nekaj tednov prišli domov, ali skoro jih nisem poznal. Sinovi so bili že bradati gospodje, Lojzika pa odlična gospa, lepša nego je bila v mladih letih mati njena, in s seboj je privedla vselej sinka, ki je že hodil in rad mnogo vpraševal in pripovedoval, in še manjšo punčiko, ki je bila še v naročaji. Tako je minilo leto za letom vedno jednako, brez izprememb, ki bi bile vredne spomina. Videl sem, kako se ljudje starajo okolo mene, in čutil sem, da niti jaz nisem več mlad.

Po dolgoletnem jednakem in mirnem življenji je bilo naposled zopet nekoliko burnih dnij; ali ker se je obravnavalo vse v naši posajeni paglavci na vso moč in skakali po njih, kakor po telovadni pripravi. Odlomil se je držaj in ni se dal več popraviti do dobra; ostal je pohabljen, in vedno ga je moral mizar iz nova klejiti, dočim je gospa kar sama krpala raztrgano prevlako.

Sedaj nas niso več čuvali, in bili smo popolnoma ravni vsemu ostalemu pohištvu; minil je vsak razloček med mehko blazino in trdim lesom. Razvlekli so nas po vseh sobah, in zdelo se mi je, kakor bi se nam posmehoval, kadar nam je kdo rekel »garnitura«. Tako poravna starost tudi pri neživih stvareh vse, in ostane ti le spomin na veljavo in gizdavost mladih let. Nekaj pa mi je venderle delo dobro. Stari naš gospod, ki me je nekdaj tolikanj črtil, sedal je rad name, zakaj rekel je, da najbolje počije na meni, kadar ne more ležati. Prestavili so me v njega sobo tik postelje. »Torej tudi midva sva se našla!« mislil sem si in izkušal čim bolje ustrezati nekdanjemu sovražniku svojemu, toda kaj pravim sovražniku, saj ni moglo mehko njegovo srce nikogar sovražiti, in sam Bog ve, zakaj je bil prav za prav zoper nas. Bodisi; sedaj je tudi on ljubil mene, kakor sem ga ljubil jaz od nekdaj, in bil sem popolnoma zadovoljen. Toda videl sem, da ne bodeva dolgo skupaj. Čimdalje bolj mu je pešala moč; časih se po ves dan ni genil iz postelje, brez tuje pomoči pa že ni mogel vstajati. Vedno je moral biti kdo pri njem, in niti ponoči ga niso dolgo puščali samega. Največ mu je stregla mlajša hči Tinica, katero je imel menda najrajši; časih pa jo je namestila mati, kadar je ni zadrževalo gospodinjstvo. Naposled je blagi sivček že malo govoril; le spal je in molil ter se pripravljal na smrt. Nekega jutra prosi hčer, ki je ponoči bedela pri njem, naj mu pomaga iz postelje, ker ne more ležati. Ko vstane in se za silo obleče, sede name in mi nasloni glavo na blazino. Takó sloni mirno, hči pa sedi poleg njega in dremlje. V tem pride mati in pogleda dobrega moža svojega. »Za Boga!« vzklikne vsa prestrašena, »kaj je očetu?« Hči skoči kvišku, in obe vzdigneta sivo očetovo glavo, ali zastonj! Toliko da jo izpustita, pade zopet nazaj; oči se ne odpro, sapa je zastala — starček je mirno zaspal v Gospodu.

Prvi trenutek je bil grozen. Mati in hči sta se jokali na ves glas, in kdorkoli domačinov ali tujcev je prišel pogledat, kako je umrl »pravični mož,« vsakomur so zalile bridke solze oči. Ko sta se nekoliko potolažili, imeli sta polne roke opravila in zmotili sta se. Drugi dan so prišli iz bližnjih krajev ostali otroci domov, da se poslove od predobrega roditelja svojega in ga spremijo k večnemu počitku. Pogled na ugasle oči je silno pretresel vsakogar, in ni se mogel takoj upokojiti. Ali človek se privadi vsemu, in tudi otroci so se umirili; saj so spoznali, da stari oče ni mogel več živeti in da torej smrt zanj ni bila nič hudega, zlasti takšna, za katero ga lahko zavida vsak človek. Potolaženi so sedeli skupaj in se pozno v noč menili o dobrem pokojniku. Karkoli je kdo povedal iz življenja očetovega, vse je le poveličevalo njega spomin. Zdelo se mi je, kakor da oče niti ni umrl, ampak da je v duhu med njimi, le nekako prerojen je, očiščen vseh tistih telesnih spon, ki svetu le prerade zakrivajo plemenito dušo, oni del božjega daru, ki človeka povzdiguje nad vse ostale stvari tega sveta.

Po pogrebu so se otroci zopet razšli, le Netka, najmlajša hči, ostala je doma pri materi in starejši sestri svoji. V lepi zlogi so živele in si pomagale pri vsakdanjih opravilih. Najmlajša se je namesto matere, ki ni bila več odločna kakor nekdaj, ukvarjala z otroki in dobro jih je znala brzdati. Tudi sicer se je na starem domu marsikaj zasukalo po novi šegi, in skoro sem zapazil, da se vse ravna po Netki, ki je imela pri materi največ veljave. Jaz sem bil s to izpremembo prav zadovoljen, zlasti ko se je pod izurjenimi prsti najmlajše hčerke tudi zopet oglašal klavir, ki je zadnja leta že popolnoma umolknil. Le jedno mi ni bilo po volji. Netka je mater vsak čas nagovarjala, naj kupi novo garnituro. »Ali kaj bode z nami?« skrbelo me je. Nič ne bi bil maral, ako bi nas bilo konec, saj sem že dolgo živel in še več izkusil; ali kaj, ko bi nas prodali Jakopu? Ta misel me je mučila noč in dan. In prav ta strah je bil vzrok, da se navzlic dobrim nje svojstvom nič kaj nisem mogel sprijazniti z najmlajšo hčerjo. Res, postarali smo se, ali za staro hišo smo že še bili, vsaj za toliko časa, da bi nas bilo do dobra konec, saj dolgo itak ne bi čakali smrti. Ne morem vam povedati, kako me je pretreslo, in koliko sem trpel, ko je rekla nekega dne Netka: »Mama, saj bi Jakop tudi še kaj dal za staro garnituro, pa bi lahko kupili novo.« 

Že sem bil uverjen, da nas nihče več ne reši Jakopa, in kakor na morišče sem se pripravljal na pot za Ljubljanico. Ali glej čudne usode! Preživel sem najmlajšo hčer na lastnem nje domu. Mati je kupovanje vedno odlašala in dasi je po malem prihranila še precejšnjo vsoto za novo garnituro, vselej je prišlo kaj vmes, kar je bilo potrebnejše, in novci so zopet pošli. V tem je Netka zbolela in prav naglo je hirala. Prihajali so zdravniki drug za drugim, stari in mladi, ali nobeden ni mogel pomagati. Deklica je pokašljevala čimdalje huje in je že sama obupavala. Sedaj je tožila, da jo zebe, sedaj, da ne more dihati. Postavili so mene za peč, in tu je zavita v topla ogrinjala posedala vso dolgo zimo. Naposled je sneg skopnel, in tolažili so jo, da tudi njo zopet okrepi pomlajena priroda. Zmajala je z rameni in bridko vzdihnila, kakor da ne veruje tolažilnim besedam. Milo je pogledala proti oknu, ko je pomladansko solnce prvič zopet posijalo v sobo. Sedaj so jo z menoj vred potisnili k oknu in ga odprli, da je dihala čisti zrak.

»Oh, kako dobro mi de!« ponavljala je cesto in zrla proti modremu nebu nad streho nasprotne hiše. Drugi dan so naju zopet namestili k oknu in potem še nekolikokrat. Ali tudi to ni več pomagalo. Lože je kašljala, ali skoro je izkašljala; bila je čimdalje slabša, in preostra ji je bila sapa pri odprtem oknu. Upanja ni bilo, da bi še kdaj okrevala. Bilo je v postu, in bližala se je Velika noč. Znanke in prijateljice, ki so prihajale tolažit in kratkočasit bolno tovarišico, pogovarjale so se o tem in onem in govorile tudi o postnih propovedih. Nato je omenila jedna, da je že bila pri izpovedi; druga je rekla, da pojde v soboto, in bolnici se je milo storilo, da se ne more tudi ona udeležiti lepih pobožnostij. Ko je bila zopet sama, pozvala je sestro k postelji in rekla: »Kaj praviš, ali bi se mama kaj zelo prestrašila, ako bi se izpovedala doma in prejela sveto obhajilo? Prej mine velikonočni čas, nego okrevam, ako sploh okrevam še kdaj.« Sestra v prvem hipu ni mogla odgovoriti; silna žalost ji je stiskala srce, zakaj dobro je vedela, da Netka sama čuti bližnjo smrt. Premagovala se je, kolikor je mogla, in je izjecala nekoliko tolažilnih besed. Rekla je, da si v tem svetem času vsakdo želi verskega tolažila, nikar bolnik; a mati, ki je sama pobožna, spoznala bode, da je nje želja upravičena. Delj sestra ni mogla ostati pri Netki, ampak šla je iz sobe, in dolgo je ni bilo nazaj. Menda je pripravljala mater, zakaj ko se je vrnila ž njo, menili sta se o sestrini želji, kakor o stvari, ki se umeje sama po sebi.

Drugo jutro se je Netka čisto preoblekla, sedla name in čitala iz molitvenika. Sestra Tinica je pospravila po sobi, kolikor je mogoče pri bolniku, pogrnila mizico ter postavila nanjo podobo svetega križa in dve voščeni sveči. V tem naznani zvonček, da je prišel duhovnik z zadnjo popotnico. Skesano se je Netka izpovedala in pobožnega srca prejela sveto obhajilo, ali solzne oči so zajedno pričale, kakšne misli so ji pretresale dušo. Ko je duhovnik odšel, iznemogla je popolnoma. Dejali so jo v posteljo, ali vstala ni več; izdehnila je že nekoliko dnij pozneje.

Mene so tedaj obhajale čudne misli; zdelo se mi je, da je tudi meni odbila zadnja ura. Ne vem, ali je bilo naključje ali je bila usoda: odkar je Netka pri svetem opravilu zadnjič sedela na meni, menil se ni nihče zame, ampak potiskali so me po sobi, kakor bi bil vsem na poti. Ko so Netko devali na mrtvaški oder, vedel se je najoblastneje človek, ki ni videl skoro ničesar, a glavo je imel izraslo po strani. Tudi njemu sem bil na poti, zakaj spoteknilo se mu je, in padel je čez moj priklejeni držaj in ga odlomil; ko pa se je prijel za blazino, pretrgala se je vsa prevlaka, da nisem bil nikomur več podoben. Niso me več ni klejili ni krpali, ampak odnesli so me po temnih stopnicah gori pod streho in me ondu tako neusmiljeno treščili ob tla, da sem omedlel. Ko sem se zopet zavedel in se ogledoval, kje sem, žaloval sem le zato, da me niso pokončali do dobra. Kamorkoli sem se ozrl, videl sem zgolj razbite posode, zlomljeno pohištvo in razne druge nevredne in nepotrebne stvari, ki so se preživele in niso bile za nobeno rabo. Jakopova »štacuna« je bila proti temu brlogu pravi raj.

»Kaj bodem tu? Ali me kdaj kdo otme tega groznega pregnanstva? Toda kaj bi z menoj? Peč bi si zakuril.« — Tako sem premišljal in se uveril, da bi bilo najbolje, ako bi me sežgali. In vender sem bil tudi sedaj še nekomu dober. Mačke so prihajale in si izvolile mene za ležišče. Ubraniti se jih nisem mogel; toda saj mi tudi niso storile ničesar. Bolelo me je le moje ponižanje, kadar sem se domislil nekdanje službe pri grofu in jo primerjal sedanjemu pozivu. Ali najhuje je bilo to, da se niti smrti nisem mogel nadejati; zakaj nihče me ni prestavljal, niti se me dotikal, in lahko bi bil mirno čepel pol veka in še delj v tej pusti samoti, ne da bi me bilo konec. Tinica je časih, seveda malokdaj, prišla gori k nam in iztikala med polomljeno šaro, kakor bi iskala pozabljenih zakladov, pa je vselej zopet odšla, ne da bi bila kaj našla, kar bi bilo vredno vzeti s seboj. Nekega dne je zopet prišla in ž njo tudi stara kuhanca. Iskali sta starih škatelj, ali ni je bilo za rabo. Zdajci se kuharica zaničljivo odreže : »Gospodičina, vsa ta šara ni za drugo nego v ogenj.« Toda gospo-dičina Tinica je bila drugih mislij; čislala je vse stare stvari, kakor bi bile svetinje, in ni dala odnesti ničesar. Tako sem ležal polomljen in pozabljen pod streho morda dve leti. V tem pride nekega dné proti večeru kuharica, zgrabi me in vleče doli po stopnicah. Drugega nisem mislil, nego da me sežge. Ali motil sem se; nesla me ni v kuhinjo, ampak v sobo, in me postavila kraj starega mojega tovariša, ki je bil sklejen in pokrpan še zmiraj za manjšo službo. Kar ginjen sem bil, ko sem zopet videl in slišal ljudi, akotudi se nisem mogel nadejati, da ostanem med njimi. Ura za uro je potekala, in predno sem si mislil, bila je polnoč. Tedaj se oglasi moj tovariš in me veselo pozdravi:

»Dobro mi došel! Mislil sem, da te je že davno konec; kar čujem danes, da si še na svetu. Julček je na nekoliko dnij prišel k materi in sestri. Danes po obedu so vsi skupaj posedeli in se menili. Julčkova mlada žena je sedela na meni in rekla, da ga med pohištvom po novi šegi ni stola, na katerem bi mogel človek počivati takó prijetno kakor na tem starinskem naslanjači, namreč na meni. Mati nato odgovori, da ima pod streho še jednega in da ga ji rada prepusti, le popraviti in preobleči ga bode treba. In glej, sedaj si tu, jutri te prenove, in zopet bodeš v časteh.« 

Vedel nisem, ali bi se veselil nove izpremembe ali ne. Želel sem si smrti, ne pa nove službe med mlajšim zarodom, ki me ne bode umel in me utegne še zaničevati. Vsekakor sem radoveden čakal usode svoje. Prišli niso več delavci v hišo kakor nekdaj, ampak mene so nesli k njim. Ondu so mi potrgali vse ostanke stare tkanine; popravili mi polomljene lesene kosti in jih nekoliko okovali z železom; zamenili so nekoliko jeklenih vzmetij, zrahljali žimo in ji dodali nekoliko nove; naposled so me vsega preoblekli s temnordečo, pisano tkanino, da na meni ni bilo videti nič lesa in sem bil do cela prerojen, lepši nego v mladosti svoji. Nato so me dobro zavili in me oddali na železnico. Da se bodem kdaj vozil po železnici, tega nisem mislil nikdar niti v srečnejših časih, nikar v pustem pregnanstvu pod streho. Tako sem prišel med vas, ki ste se posmehovali moji nekoliko zastareli obliki. Bodisi; sedaj veste, da nisem preprost pritepenec; izkusil sem dosti, ali vsega vam niti povedati ne morem, ker sem mnogo pozabil. Zadovoljen sem, da sem še na svetu; saj imam lahko in prijetno službo, da jo bodem opravljal še leta in leta. Razven predobre moje gospe skoro nihče ne poseda name; ali sósebno dobro mi de, da me gospa nič menj ne čisla nego vas mlajše po novi šegi; ampak celo nekako spoštljivo se pogovarja o meni s svojim možem. Dobro, da ni — — —« 

V tem je petelin zapel, in minila je doba strahov in drugih čudnih prikaznij. Stari naslanjač je umolknil in ni mogel dovršiti pripovedovanja svojega, katero se mu je itak nekoliko zavleklo.