Stari Teržič

Stari Teržič Peter Hitzinger

Objavljeno pod začetnicama P. H.

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 3, št. 5 (29.1.1845)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zavoljo svoje obèrtnosti imenitni kraj krajnske dežele, Teržič namreč, ni vselej stal na zdajnjim mestu, ampak bliže Ljubêlja, dobro uro preč. Takó stari ljudje od tamkej še zmirej vedó povedati, in ne bo napak, to pripoved tukej več na znanje dati.

Je , kjer se gré od zdajniga Teržiča proti Ljubêlju, na desno stran od ceste pod Košuto (to je pod hribam téga imena) dolina, od spredej z razvalínami kamnja zapèrta, ki se proti Koroškimu, od Ljubêlja nekoliko v stran, vleče; na Benedkovi zemlji je pravijo. Tukej ‒ takó je od nekdaj beséda ‒ je stal stari Teržič pred več sto letmi, kadar je na mestu zdajnjiga še malo hiš bilo in neke fužine, in cerkvica s. Marije Magdaléne. Velíka nesreča pa je tisti stari terg pokončala; odtèrgal se je namreč velik kos od hriba (od Košute) in je posul kraj, ki je spòdej bil. ‒ Velik drakon (lintvern), pravijo, je čez hrib derl, pod kteriga nogami so se goré drobíle. ‒ In na ta posìp je povodinj peršlà, in popolnama vse zakrila. Ljudjé pa tega tèrga, ki so ob času še opomnjeni bili, kakšna nesreča jim žuga, so popréd odbežali, in takó se otéli; nekoliko jih pa je šlo čez Ljubêlj na Koroško, kjer so še zdajnji Borovljáni, ki veliko strélniga orožja izdelujejo, njih nasledniki; nekoliko pa jih je nižej šlo in novi Teržič postavilo, kjer še od nekaj hišnih imén vedo povedati, de so še iz stariga Teržiča, kakor Venedki, Poljáki, i. t. d.

Od uniga posipa pa, razun te pripovedi starih ljudí, še nekaj govoré razvalíne kamnja na tistim méstu, in plaz na strani Košute, kjer se še zdaj od dalječ pozná, de je enkrat se moglo veliko od hriba preč odvaliti. Kdaj se je pa ta posìp zgodil, ni lahko razločiti; pisánja taciga ni najti; tudi Valvazor, ki je več starih zgodeb zapisal, nič ne pové od tega. Znalo bi se pa vunder toliko soditi, de je to pred kakimi pet sto letmi móglo biti, ker poznéji, v letu 1399 se bere, de je Vilhelm I. nadvojvoda avstrijanski, Teržič zamenil za Doberniško faro od Zatiškiga samostana (kloštra).

P. H.