Stari Kovačin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stari Kovačin
Vaška zgodba

R. B.
Izdano: Amerikanski Slovenec 1. september 1911 (20/39), 6
Viri: dLib 39
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

Stari Kovačin je bil čuden mož na celem dolgem potu življenjskega romanja, kolikor sem mogel od njega samega poizvedeti.

Včasi je čepel doma po cele dneve in se ni zmenil za ves svet. V svoji sobi je bil, kjer je krpal črevlje ali obleko, kakor je že naneslo; ali pa je sedel pred hišo na solncu in opravljal isto delo, ne meneč se za mimoidoče.

Nekoč sem ga jaz dobil tako: Pozdravil sem ga, a ni mi odgovoril, niti glave ni dvignil.

»Dobro srečo, Bog daj, oče!« sem nato skoraj zavpil.

On je pogledal pokoncu, a čisto v nasprotno stran, češ, odkod je prišel neki glas? Končno me je dobil njegov pogled; stal sem mirno v primerni dalji od njega, a gledal me je samo par trenotkov in zopet začel delo, ne da bi kaj rekel.

Pristopil sem k njemu: »Oče!«

Zdaj, končno mi je res dal odgovor. »Bog daj! Se mi je zdelo, da nekaj slišim, pa nisem mogel vedeti, kaj naj bo to. Pogledal sem, pa kaj, ko je vid tako slab kot sluh in pa še slabši.«

»Kaj pa delate?« sem mu zarjul na uho.

»Staro ropotijo šivam. Par "škrpetov" moram zaflikati, pa ene hlače ...«

»Ste vseh del mojster, oča ...«

»He-he! In pa vseh uboštev gospodar.« Tu se je spomnil, da ga sapa nadleguje. Ta njegova sapa, zvesta spremljevalka starih ljudi, pa je imela to navado, da ga je nadlegovala le tedaj, kadar ga je kdo videl, drugače ne. Kadar je bil sam doma, sta si bila najboljša prijatelja, drug drugega sta pustila na miru. Zato je bil v naglici pozabil na njo, ko sem ga jaz pozdravil, a je potem krepkeje zasopel in sicer tako, kot je bila njegova navada, da je žvižgal skozi ustnice. »Vsega uboštva gospodar,« je rekel in zasopel in zažvižgal, »ti ne veš ...«

Bil je pripravljen, potožiti in razodeti vse reve in nadloge, toda, nisem hotel tega, izvedel bi bil rad kaj drugega. »Slišite, oče! Kje pa ste se učili vsa ta dela?«

»Povsod in nikjer. Nekaj tu, nekaj tam, drugo pa sam. Kaj meniš: črevIjar sem, krojač, zidar in godec po vrhu. Tudi za kmeta bi bil, pa nimam "grunta"; bajta je pa bajta, zato sem ostal dninar. Hej, kje so tisti časi! Vse sem znal in vse naredil. Pa močan sem bil in marsikateri krajcar sem zaslužil, čeravno me je moja Katra nazaj devala, češ, kaj boš ti, saj ne zmoreš veliko …«

»Ni vas imela rada?«

»Kaj še! Pa vedel sem, da bo tako. Pri poroki sva bila in nato je bila "vohcet' in kaj misliš: jaz sem bil žalosten. Vedel sem: nič dobrega ne pomeni to. In res, za teden dni sva se sprla in od tistega časa me ne more trpeti. Vedno mi je bila nasprotna. Še hčer je našuntala zoper mene; edino hčer, ki je edin otrok moj. In zdaj ko se je hči omožila, sta obe zagospodarili nad mladim in sovraži me še on huje kot vsi, in otroci njegovi se mi spakujejo.«

Tako mi je pripovedoval, a ne z glasom glušca, le tu pa tam je pretrgal govor z žvižganjem, da je tembolj poglobil svojo nadložnost.

»Saj ni tako hudo, oče, kot si jemljete k srcu. Samo mislite si, da vas sovražijo in sebi delate težke ure.«

»Je res, je! Da bi tako ne bilo! Ne more me videti in jed mi zavida. Kamor grem, povsod sem mu na poti. Hej, da bi bil tako mlad, kot sem bil, in da bi ne bil moj zet, pokazati bi mu hotel. Škoda, da sem nanj zapisal posestvo, žal mi je. Ali bi se ne dalo kaj spremeniti?«

»Ne, očka, spremeniti se zdaj ne da nič več. Kar je zapisano pri gosposki, to drži, kar pa ni zapisano, ne velja nič.«

Ni mi bilo treba vpiti, razumel je vseeno.

»Tako? Seveda, ti veš, učen si ... Tožil bi ga, ker grdo dela z mano, a ne maram mu delati sitnosti. Bajta je pa njegova in kar je zraven ...«

Še pogledal me ni, vzel je svojo ropotijo in palico in brez pozdrava odšel v bajto. Stal sem še par trenotkov na mestu in gledal za njim: težko je šel in upognjeno telo je imel, na obrazu je pa bil nek izraz premetenosti, ki se je starim potezam čela in lic kaj malo podal ... Nisem mogel razumeti starca, zakaj čudno se mi je zdelo, star človek, tik groba in zloben, čemu? — ker vedel sem: ne to in ne ono, kar mi je pripovedoval, ni bilo res. Bilo je vse izmišljeno ali morda namišljeno, ker se dobe ljudje, ki si ne morejo misliti slučaja, da bi zet tasta ne sovražil in napravijo sovraštvo sami z neumnimi govoricami, brez vsake podlage, kar onega še bolj potrjuje v svojem namišljenem sklepu.

I.[uredi]

Tak je moral biti tudi stari Kovačin. Sicer sam nekoliko premeteno zloben je slišal vedno od ljudi in videl slučaje, kako grdo se v marsikateri družini med seboj sovražijo. Žena moža radi kake vraže; zet tasta, ker je že tako in nič drugače, in to ga je spremljalo skozi življenje, tista vkoreninjena misel: tudi z mano je tako kot z drugimi. Žalosten sem bil na "vohceti", zato: žena me sovraži, in bil je prepričan o tem ter je lahko sam dal povoda za to. Zet je prišel k hiši in on je tast zet pa tasta sovraži, tako se govori, zato: zet me gotovo sovraži.

In od dne do dne je bil bolj prepričan. Zato je začel sovražiti tudi on. K temu so mu služile vse njegove slabosti in ljudje so ga potrjevali v vsem. Nosili so mu na uho vse najmanjše, izmišljene in neizmišljene stvari. On pa jih je povečal v svoji duši in jih pripovedoval ljudem, tako obširne, da ti svojih spak niso več spoznali.

Le včasih se je zgodilo, da je dvomil nad samim seboj in ob takih prilikah je vzel palico, zažvižgal in se podal na pot.

»Bog daj, Kovačin!«

»Bog daj!«

»Kako gre, kako?«

»He, tako, no.«

»Ali je res: mladi da vas kar trpeti ne more? Govorilo se je, da vas povsod opravlja.«

»Hm; menda bo že res ...«

Tako so ga ustavljali ljudje in se z njim pogovarjali. Ko je prišel na nasprotni konec vasi, je bil prepričan, da je njegov zet najslabši človek na svetu.

Zato je delal proti njemu.

Nekega dne sem ga srečal na klancu.

Oprl se je na palico, zasopel in mi pomignil z roko, da naj se ustavim: ima mi nekaj povedati.

Ustavil sem se in ga pogledal.

»Navil mu bom uro, navil, zetu!«

Zasmejal sem se mu. »Kaj pa, navili jo bodete?«

»Gozdno parcelo mu vzamem.«

Zdaj sem videl, da misli resno. »Kako to, saj je nemogoče!«

»Ti si rekel, da je mogoče.«

»Jaz? Kedaj?«

»Kar je pri gosposki zapisanega, to velja?«

»To sem dejal.«

»Kar ni zapisanega, ne velja nič?«

»Tudi to sem dejal.«

»Gozdne parcele ni zaznamovane. Torej ne velja; parcela je tedaj moja.«

»Ni mogoče. Kdo vam je povedal?«

»Dal sem pregledati listine. Notri je vse pisano: bajto sem mu dal, sadni vrt, njivice za plotom in senožet nad skalami; gozda ni notri.«

»Pisano je vendar: dajam mu kočo, z vsem ... itd.«

»To je pisano; tudi sem mu hotel dati vse, a pri zapisovanju parcel se je zgodila pomota: niso zapisali — in kar ni zapisano, ne velja.«

Bil sem pobit in on se je smejal. »Kaj mislite zdaj; pravzaprav pa: parcela tiče njemu ...«

»Mene tiče. Ni zapisano, da bi mu jo bil dal. Napravim ž njo, kar bom hotel. Prodam jo ali jo obdržim do smrti.«

Šel je dalje in je pripovedoval ljudem, ki so ga poslušali in mu kimali.

II.[uredi]

Mladi Kovačin je bil prinesel koš drv iz gozda in jih je usul pred hišo na tnalo, da je vse zapokalo.

To je slišal stari v svojem kotu in v hipu se je prikazal na vratih.

»Kje si dobil drva?«

»Kje? V gozdu!«

»Ali ti nisem povedal, čegav da je gozd?«

»Ne slišim tega; preneumno se mi zdi.«

»Preneumno? Zate, zame ne. Gozd je moj in ne hodi mi po drva vanj. Izročim te sodniji.«

»Izročite!«

Oprtal je zopet koš in šel.

Cel dan je nosil mladi drva in stari mu je vsakikrat med zdihovanjem in žvižganjem sape pripovedoval, čigav da je gozd, toda mladi ga ni poslušal.

Ko je mladi zadnjikrat vsul iz polnega koša, ga je stari vprašal: »Ali boš jutri še nosil?«

»Še bom nosil. Zima bo kmalu.«

»Ne boš nosil!«

Tisti večer nista več izpregovorila.

***

Drugo jutro je vstal stari na vse zgodaj.

Napravil se je, vzel palico in postal pred hišo. Ni vedel, kaj bi storil. Bil je že pri sodniji, tam so ga zapodili, četudi ima on prav: saj vsi tako pravijo. In tudi mladi ni opravil nič.

Premišljeval je in se slednjič izmislil: »V gozd grem in tam ga počakam. Ne bo se upal krasti drva, če bo mene videl.«

Napotil se je v gozd in sedel na kamen. Ni čakal dolgo, da je prišel mladi s košem in začel nabirati drva.

»Hej! Andrej!«

»Kaj hočete?«

Čudno se je zdelo mlademu, da dobi starega že v gozdu in skoraj ustrašil se ga je.

»Gozd je moj in drva so moja? Poberi se!«

»Vaš? Kaj boste vi ž njim? In kdo je rekel to?«

»Stokrat sem ti že povedal in ne bom ti pravil več in ponavljal. Samo poberi se! Ne pustim, da bi mi ti kradel drva!«

Kričal je starec in težko sopel. Mladi je stal na mestu in gledal.

»Kaj me gledaš. Ali še ne greš! Pojdi!«

Stopal je proti njemu z dvignjeno palico.

»Vse drugo, tepli me pa ne boste!

Prijel je mladi za palico, ki je padala nanj, iztrgal jo iz koščenih rok starca in jo prelomil ter zagnal oba konca daleč od sebe.

Starec se je vsedel na tla in besne onemoglosti bil krog sebe.

Mladi ni mogel gledati tega, vzel je koš ter šel prazen domov.

Stari pa je stražil drva in se tresel mraza. Šele zvečer je šel domov.

III.[uredi]

Tudi drugi dan in naslednje dneve je stražil drva stari in se ni zganil po cel dan iz gozda.

Toda opešal je. Star je bil in mraz ga je tresel, kosti so ga bolele in dež je začel pršiti iz goste megle.

»Neumen sem, ker stražim,« je rekel sam pri sebi. »Stražim po dnevi, al po noči, kdo ve, če morda po noči ne nosi drv domov.«

Napotil se je domov in kup drv pred pragom se mu je zdel neznansko velik.

»Res je, nosi jih.« Tako je rekel in zlezel po lestvi pod streho.

V kotu je ležal med staro šaro velik, zarjavel skobec. Stari Kovačin ga je izvlekel iz navlake in ga ogledoval. Bil je še nastavljen in kazal je močne ostre zobe, nekdaj je služil gotovo kakemu lovcu za nastavljanje lisicam.

»Prav si mi prišel,« je zamrmral. Prijel ga je previdno in nesel v vežo. Pogledal je, če ga kdo ne vidi. Nihče. Nato se je podal ž njim po bližnjici čez vrst proti gozdu.

Na stezi med dvema skalama je postal. »Tod mora iti, drugje ne more.« Položil je skobec na stezo, zasul ga narahlo z listjem in odšel.

Ko je prišel domov, se je zaprl v čumnato in se par dni ni pokazal.

***

Ko je mladi videl, da stari ne reče ničesar in ne straži v gozdu, je vzel koš in šel po drva.

Ni imel navade, da bi hodil vedno po enem potu, zato je tudi dosegel srečno drva in jih naložil čez mero.

Zdaj je bil navezan na stezo, ker se je kar krivil pod košem. Poiskal jo je in se je držal: noga je imela bolj gotovo stopinjo.

Prišel je v ozko zaseko dveh skal, po kateri je trdo stopal. Tam niso bila gladka tla, nekaki pragovi so bili, in tam, kjer je bilo najožje, je bil največji, stopiti je bilo za dober čevelj nižje. Kovačin je stopil, obložen z bremenom, trdo in — joj! — nekaj se je zganilo pod nogo, zaškripalo, udarilo ga nad gležnjem, na obeh straneh in se zapičilo v meso.

Kovačin se je prevrnil in breme na njega, takrat je začutil drugo bolečino v nogi, hujšo od prejšnje — zlomil si je bil nogo.

Komaj in z največjim naporom se je osvobodil bremena in v bolečinah se je rešil skopca, ki ga je tiščal kot v kleščah.

Nato se je vlekel domov, počasi in previdno. Rabil je dolgo časa, predno je dosegel hišo in stalo ga je veliko bolečin.

Vlegel se je v posteljo in poklicali so padarja. Zravnal mu je nogo, obvezal rano, a bil je prehlajen in zelo slab; nihče mu ni znal pomagati.

Stari pa je molčal v svoji čumnati in se ni ganil iz nje.

Ni bilo dolgo časa potem, ko je zazvonilo pri fari in pokopali so očeta peterim otrokom in moža mladi ženi, mladega Kovačina. Vaški padar mu ni pomagal, z vsemi svojimi mazili ne.

Tedaj so obsodili tudi lovca Jerana, zakaj njegov skobec je bil, in trdil je zaman, da mu je bil že pred leti ukraden. Plačati je moral občutno kazen.

In stari Kovačin se je prikazal zopet s palico v roki na dan: »Saj sem vedel: kradel je in Bog ga bo kaznoval! Tudi lovca je zadela: nima pravice na mojem loviti!« Ljudje so mu kimali in strah jih je bilo.