Stari Jakob
| Stari Jakob |
| |||||||||||||
Leta 1820 tako – pripoveduje Warnet – jo stal pred vratmi neke cerkve v Parizu star ubožec, otožnega obraza, ojstrega in obupnega pogleda, zmešane brade in kuštravih las. Imenovali so ga »stari Jakob«. Že več let je semkaj vsaki dan hodil in miloščine prosil vernike, ki so prihajali v cerkev, in vsaki mu je rad kaj dal. Ta starček je redko kedaj kakšno besedico spregovoril, – proseč miloščino je samo roko stegnil in, ko jo je prejel, odgovoril je »hvala«, – ko je pa moral kaj spregovoriti, je govoril kakor iz groba, da se ga je vsaki zbal, kedor koli ga je slišal govoriti.
V isto cerkev je vsaki dan prihajal maševat neki mlad duhovnik iz bogate družine, in je vsako jutro, predno je stopil v cerkev, obdaroval starega Jakoba s kakim darom. To mu je vže bilo v navadi tako, da je starček bil vsako jutro zagotovljen za svoj zajutrek.
Nekega dne pride zopet duhovnik do cerkve., toda starega Jakoba ne najde, ni ga bilo danes, ni ga bilo drugi dan. Blagemu duhovniku se je revež smilil, zato misleč, da je morebiti zbolel, ali da ga je zadela kakšna druga nesreča, sklene ga poiskati, da bi ga potolažil in mu pomagal. Ko je vprašal ljudi, kje stanuje stari Jakob, pokazali so mil uborno kočo ne daleč od cerkve. Ko pride do razbitih vrat, potrka in sliši tožen g las: »Naprej.«
Starček je ležal na stari podrti postelji, bledega in vpadlega obraza, vdrtih oči. Ko zagleda pred seboj svojega dobrotnika – odpre široko oči, vzdigne onemogle roke in obupno zavpije: »Oh! Kako ste Vi dobri, jaz tega nisem vreden.«
Duhovnik mu ljubeznjivo odgovori: »Zakaj pa ne? Ali ne veš, da je duhovnik prijatelj trpinov in nesrečnežev? In ali se ne poznava že od negdaj?«
»Poznava se,« zamrmra starček. »Toda Vi mene ne poznate, ker če bi me dobro …« in naprej ni mogel govoriti.
Duhovnik ga zopet vpraša: »Zakaj pa?«
»Če bi Vi vedeli, kedo sem jaz, ne bi me niti pogledali, ker jaz sem od Boga preklet!«
»Za božjo voljo, kaj pa govoriš, nikar ne govori tako! Ti od Boga preklet? Zakaj pa?«
»Da, ker sem veliko hudega storil.«
»Spovej se in Bog ti bo odpustil,« reče zopet duhovnik. Ne, to ni mogoče, odvrne obupno starček.
»Ni mogoče?« vpraša duhovnik, »ali se ne kesaš svojih grehov?«
»Oh! kesam se, toda brezvspešno je moje kesanje. Kesam se že celih 30 let, ali za me ni odpuščanja ne miru! Poslušajte,« začne starček pripovedovati. »Pred 30 letmi sem služil tukaj v Parizu pri neki plemeniti in bogati družini, ravno takrat, ko je nastala tista nesrečna francozka prekucija l. 1789. Moji gospodarji so bili blage duše; grof, grofica, dve odrasli hčeri in sin, vsi so bili dobri kot raj. Toda jaz sem jih izdal. Da bi se vmaknili puntarski besnosti, so se poskrili, in jaz, ki sem vedel, kje so se skrili, da bi se polastil njihovega premoženja, jaz hudobnež sem jih izdal! Nesrečneži! Bili so vsi obsojeni k smrti. Videl sem jih, ko so jih položili na voz in peljali na morišče; imel sem celo pogum gledati, kako so jim po vrsti odsekali glave! Samo majhnemu grofiču, ker je bil še slaboten otrok, so prizanesli; sam Bog pa ve, kaj se je pozneje ž njim zgodilo!«
»Kako je pa bilo ime tistemu otroku?« skrbno vpraša duhovnik. »Ime mu je bilo Pavlin. Ubogi otrok! še sedaj mi je pred očmi, še sedaj vidim, kako je jokajoč vpil, ko so ga odtrgali od starišev in sestra.«
Dokler je starček govoril, je duhovnik padel na kolena zraven postelje, ves se je tresel in solze pretakal. Ko je vstal, bil je bled kot smrt, glas se mu je tresel, in z obema rokama je kot v mrzlici stiskal starčevo roko. »Jakob,« reče potem, »ali imaš saj kak spomin od tvojih gospodarjev?«
»Imam,« odgovori »glejte tisto sv. razpelo, katero visi tam kaj na zidu, je bilo grofovo, ta majhin križec pa, katerega na vratu nosim, je bil grofičin, drugega nimam ničesar.«
Duhovnik globoko ginjen se nagne nad bolnega starčka in mu reče: »Moj Jakob, Božje vsmiljenje je veliko, ne obupaj, ampak zaupaj, ter se tukaj spovej!«
Starček ga uboga in se spove. Po sv. spovedi ga zaprosi duhovnik, da bi mu daroval v spomin tisto razpelo in križec, kar starček radovoljno stori. Preden je duhovnik odšel, pristopi k bolnikovi postelji, ter mu reče z blagim in mirnim, toda slovesnim glasom:
»Z Bogom, Jakob! Bodi prepričan, da ti je Bog vse odpustil, tudi jaz ti odpuščam. Vedi, da so tisti, katere si izdal in tako bil vzrok njihove smrti, bili moj oče, moja mati in moje sestre, .Jaz sem pa Pavlin. Bog ti odpusti!«
Ko Jakob to zasliši, odreveni, upre oči v blago duhovnikovo obličje, ves postane plav, skuša vzdigniti roke, hoče še nekaj reči, toda beseda mu zastane. Duhovnik se nagne nadenj, da bi ga potolažil. Toda Jakob je bil že mrtev. Duhovnik blagoslovi njegovo truplo in odide.
To je zgled krščanske ljubezni. Zgled, kako odpustiti razžaljenja, kako z dobrim povračevati slabo! Glejte, kako se zna katoliški duhovnik maščevati!