Stari Grivar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stari Grivar. Povest
Anton Koder
Izdano: Ljubljanski zvon 1/11 (1881)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.[uredi]

Grivar, gorjanski kmet, je pred konjskim hlevom na trinogatem stolu sedel in koso je klepal, da je po strmej rebri za poslopjem, kakor ljudje pravijo, „majnik letel", ko dekla Neža v jednej sapi po stezi iz bližnjega gozda pridirja in kriči: „Teci, Miha, teci in moli, Petra je smreka udarila, umrl bode, umrl!"

Kmet, ki je do sedaj razoglav in bos klepalni stolec jahal in po skrhanej kosi s kladivom udrihal, da so mu dolgi kodrasti lasje, pritrkuje po njegovem čelu, vid jemali, pogleda kvišku in vpraša: „Kaj, Neža, kaj praviš? Smreka je osmuknila Petra in gaje?" Izgovorivši se zopet pripogne na kovalo in dalje kleplje. „Križani Ježeš, Peter umira, pravim, teci, teci!" vzklikne zdajci razjarjena starka, grozeč dvigne pesti in se pred gospodarjem raz-korači.

„Otrese naj se je, če ga je spravila pod se, ali pa naj počaka! Škodovalo ne bode, če njegovo trmo nekoliko pomečka," odgovori kmet in dalje kladivo dviga.

Poslednje je bilo dekli preveč. „Peklenščak si ti stari, pa ne človek, ki nemaš srca, temveč led v prsih. Tvoj prvorojeni sin se ti ne smili in mu nečeš pomagati?" Pri teh besedah se zaleti starka v kmeta, da ga s stola prevrne, koso mu iz rok potegne ter jo dvigne proti njemu rekoč: „Ako si res mrtva klada hrastova, vreden nisi, da ti to koso v trebuh zabodem in ti jo tudi bom."

Kmetic je dobro vedel, kaj je jezna Neža. Vstal je izpod stola, v stran stopil in nevoljen kričal: „Povedal sem uže tebi in povem vsemu svetu, če hoče, da sin ni moj in ne bode nikdar."

Izgovorivši vzel je tobačen mehur izza pasa, natlačil kratko-cevno pipico, ukresal gobo in kakor da bi se ne bilo zgodilo ničesar, odšel v konjski hlev.

„Živina, živina, ne človek krščen!" togoti se stara Neža, z rokami v osivele lase poseza in božjo porodnico in svetnike na pomoč kličeč, k sosedom hiti in nekoliko pozneje v družbi treh krepkih kmetov spet v gozd odide.

II.[uredi]

Strašen je bil pogled, ko prihite sosedje na kraj nesreče. Debela grčava smreka je ležala na trebuhu Petra Grivarjevega in njegov komaj sedemnajstletni brat Pavel se je upiral zastonj s kolcem v roci, da bi odvalil drevo raz bratovega trupla.

Zdajci se upro trije možaki na jeden pot v hlod, da jim kri sili v lica, in smreka se prevali na nasprotno stran. Petra dvignejo na noge, a glava mu visi na prsi, ne zave se, kri se mu ulije iz ust.

Iz smerekovih vej zvežejo torej nosilo, Petra nanj polože ter ga neso domov.

Grivar je na hišnem pragu slonel in tobak pušil, ko pridejo možje. Jokajoča Neža ne reče nič, Pavel se ogne očetu, jeden izmej sosedov pa mu de: „Grivar, sin se ti je ubil. Kobilo zaprezi, pa po duhovna se pelji k fari! Mudi se, da veš!"

„Jutra bode uže dočakal, take sile ni. Kdo bode po noči po klanjcih vozil? Kobila je mlada in nevajena take vožnje! Kdo mi jo plača, če v prepad zavozi ali si nogo zlomi ?" pravi mirno gospodar in dalje puši.

„Ti si hudič, Grivar, da veš! Tvoja trma te bode še po zobeh bila," odgovori razsrjen kmet. In ko se kmalu potem iz hiše vrne, sam v hlev stopi in mlado razgetajočo kobilo ven pripelje ter jo v voz napreže in po cesti ž njo proti fari zdrči.

Grivar si pri tem pogledu od jeze ustna grize, pipo po tleh vrže ter kolneč za vrti v vaško krčmo odide.

V tem jfe sin Pavel v hiši poleg Petra na klopi slonel. Nepremakljivo mu je zrl v bledi obraz, le sem ter tja si je s srajčnim rokavom debelo solzo raz lica obrisal.

Zdajci odpre nenadoma Peter oči, in ugledavši Pavla poleg sebe, nasmeje se mu dobrovoljno v obraz, roko mu poda in počasi šepeče: „ Pavel, ti me imaš rad in jaz tebe. Zdaj se pa ne bova dolgo ljubila. Veš, jaz bom umrl. Tako me peče pri srci, kakor žarjavica in vender mraz mi leze po trebuhu in po hrbtišči. Ko bom mrtev jaz, Pavel, in me boste pokopali, različno bodo govorili ljudje o mojej smrti. Dejali bodo: ponesrečil se je. Bog mu daj večni mir! Pavel, pa to ni res. Najhuje mi je, ker imam tebe tako rad. Sicer bi umrl rad. Ali veš, Pavel, čigava je bila smreka, ki je pala na me? Jeli, naša je bila? Dali so jo oče za mlaj vaškim fantom in vedeli so, da jo bodem sekal jaz to, najlepšo in najvišjo smreko. In šla sva midva tja. Pokazati sva hotela, da zmoreva sama tako delo. Oča pa so naju videli, pa niso rekli: nikari ne hodita!"

Molčal je nekoliko potem Peter. Utrudil ga je govor, sapa mu je pohajala. Čez nekoliko de: „ Pavel, ko bodem jaz pod zemljo spal, pojdi in oglej smreko; jaz pravim, da je bila zažagana pri tleh, le meni nastavljena past. Od koga?" — Zbledel je pripovedovalec pri teh besedah in milo se je ozrl v Pavla. »Zdaj bodeš pa dobil mačeho, Pavel! Smiliš se mi. Jaz bom umrl, ki sem bil v napotji, ti si pa mladoleten. Pavel, zdaj pa zopet peče, tako peče v prsih in mraz me trese. Poglej, ali ne prihajajo oča z duhovnom, jeli, da so se odpeljali ponj?"

Hitel je Pavel pod milo nebo. Na klanjec je tekel nad vasjo in zrl proti fari in videl je, kako dirja ondu domača kobilica jednako ptici pod nebom. Vrnil se je v jednej sapi naznanjat duhovna umirajočemu bratu — in našel je mrtvega na tleh. V smrtnem boji je moral pasti raz klopi, in to je morda pospešilo njegovo smrt.

III.[uredi]

„Grivarjev Peter je umrl," raznesel se je še isti večer glas po vasi. „Brez duhovna, brez zakramentov, to je hudo, to!" pristavljale so skrbne ženice, možaki pa so maje z glavami dejali: „Stari mu je kriv smrti. Kaj mu je na stara leta baba v misel prišla. Ženil se je pri dekletih in zaradi tega sta se sprla s Petrom. Sinu se je spodobilo gospodarstvo in žena, pa ne rogovili starej! To je peklo Petra in kdo ve, če ni nalašč ..." Poslednjega stavka si niso upali izgovarjati kmetje, — le z ramami so migali.

V tem so hiteli vaški fantje h Grivarju in položili so Petra na mrtvaški oder, sestavljen iz tesarskih stolov in nekaj desk počez. Lep je bil Peter, ko je ležal tako na belej pogrnenej rjuhi z vencem in križcem v sklenenih rokah. Neža je dejala, da je takšen, kakor živ; pri peči je namreč sedela z objokanimi očmi in nagiedati se ga ni mogla.

Pavel pa je odšel, ko so brata na mrtvaški oder devali po stranskem potu proti gozdu. Stoprav o polunoči se je vrnil in našel očeta na veznem pragu.

Pozdravil ga ni, samo v vežo mu je rekel. „Denar sem Vam prinesel, oča, za mlajevo smreko," dejal je potem nekako plašnemu starcu. „Fantje so menili, da nečejo iz Vaših rok smreke zastonj."

Izgovorivši položi na ognjišče plesnjev križavec, da zadoni, potem ostro v očeta pogled upre in pravi: „Zdaj pa še račun povejte za pomoč pri sekanji smreke! Zastonj ne bodete žagali pri tleh smreke in povrhu težko vest imeli, da ste nastavili svojemu sinu peklenščakovo past."

Starec se je stresel, obledel. A bil je hrastova grča. Urno je obraz skremžil v zaničljiv posmeh in dejal: „Fantalin, kdo ti je utepel tako ve muhe v glavo? Izbij si jih in molči, — ako ne, ti jih bodem jaz!" Izgovorivši dvigne Grivar svojo koščeno pest in udari z vso silo sina po ustih, da se mu kri ulije, potem vezne duri odpre in ga na cesto pahne, da pade na obraz. Izpozabivši se starec potem v sobo hiti, a ugledavši Petra na mrtvaškem odru, omahne na zid ter dremajočej Neži, mrtvaškej varuhinji, reče: „Čemu je bilo potreba pražnjih rjuh za oder? Tudi hodne bi bile doberšne za v zemljo. Pa voščene sveče so tudi potrata; ugasni jih in leščerbo prižgi, ako uže mora tudi po noči, ko ljudje spe, goreti mrliču luč, katere sam niti ne vidi."

Neža si mane solz in spanja polne oči, potem kvišku skoči, Grivarja za rokav^ zgrabi in pravi: „Kaj si rekel, kaj, rjuh in luči ni potreba mrtvim? Tebi jih ne bomo dali, tebi, da veš, ker nisi krščanski človek. In pa sram me je, da sem tvoje ranjce sestra, ki je imela ubijalca za moža, morilca, da veš. Tako govore sosedje in ves svet."

Grivar je molčal. Razjarjeno Nežo je pahnil od sebe in zamrm-ral: „Nora je, nora, v blaznico jo popeljem jutri." Izgovorivši je odšel iz sobe, sina pa ni niti pokropil, niti očenaša zmolil za njegovo dušo.

Drugi dan je zvonilo sedem, mrliču pa ne; zvonilo je poludne, Petru tudi ne, kajti nihče ni naročil pri fari zvonjenja. Grivar se je sicer peljal tja, pri župniku je bil, a ondu je naznanil, da si je vzel Peter sam življenje, ker mu ni hotel dati on gospodarstva. Samomorilcem pa ne smejo zvoniti blagoslovljeni zvonovi.

Vender taka novica je osupnila vso faro, ki bi bila šla v ogenj za Grivarjevega Petra, ko bi bilo potreba.

Vaški fantje pa so sklenili zvečer pod lipo, da bodo zvonili sami Petru, ako imajo zvonik podreti in zvonove ukrasti. In res še isti večer so se oglasili lepo ubrani farni zvonovi in doneli milo vso <- uro, da so solze kapljale marsikomu po lici, — Grivarju pa je lezla kletev iz grla.

IV.[uredi]

Tri leta so minula potem. Na Petrovem grobu je uže rujavel zlati križ, katerega so mu postavili njegovi prijatelji, stari Grivar pa je bil ženin petintridesetletne pretkane debeluhaste dekle, katero je po Petrovej smrti še drugi dan k sebi na dom vzel. Pavla ni videl od istega večera nihče. Oznanovali so s prižnice po treh farah in ga iskali, sledila je tudi gosposka za njim zaradi vojaštva, a bilo je zastonj. Stara Neža si je izjokala skoro oči zaradi tega, toda pomagalo ni nič.

Da bi bilo ženitovanje lepše, popravljal je zadnji teden pred poroko Grivar poslopje ter je belil.

Ker je potreboval apna, spomnil se je stare srenjske apnene jame, kjer je ostalo po zadnjem vaškem požaru mnogo apna, in od istega časa ga ni potreboval nikdo več.

Motiko je vrgel torej čez ramo Grivar in šel je apno kopat, saj veljalo ni nič.

Mej kletvijo, da vaščani tako slabo varujejo apneno dragocenost, da dež lije v jamo in jo le s trhlimi vejami zakrivajo, da bi se povrhu še kako živinče ponesrečiti moglo, nakoplje uže precejšen kup apna, ko se nenadoma v globini nekaj temnega kakor obleka prikaže.

„Hudimana, baje še cel zaklad najdem tu. Rokovnjači so ga morda skrili sem," govori samemu sebi.

Vesel in radoveden koplje potem dalje. Zdajci zadene na nekaj trdega. Pripogne se. Novi, dobro okovani čevlji se pokažejo. »Nekdo je svojo praznično obleko hranil tu," meni smejoč se starec in koplje dalje.

A kakor da bi se bil spekel, odskoči potem in vzklikne:

„Človek mrtev leži na glavo postavljen tu? Jaz nisem kriv njegove smrti. Še sitnosti bom imel pri gosposki zaradi takega zaklada."

Izgovorivši pusti motiko in apno, pozabi celo svoje pokrivalo ter v vas hiti ljudij klicat. Urno se odpravijo možje z lopatami in različnim orodjem tja, a Grivar ostane doma in trese se od strahu kakor otrok.

Pol ure pozneje prineso vaščani mrtveca, ki je bil neizpremenjen in opravljen, kakor da bi se bil stoprav včeraj pogreznil v apno. — Ko se ozre tudi prestrašen Grivar v najdenca, vzklikne:

„Pavel, Pavel! jaz te nisem vrgel v apno, sam si zavozil v njo, ko si pobegnil isto noč iz hiše." Ta novica se zve na daleč okrog. Vse je hitelo gledat mrtveca in se čudilo, kako je mogoče, da ostane človek v apnu tako neizpremenjen.

Tudi sodnija se je zanimala za to dogodbo, prijela starega Grivarja, a priti mu ni mogla do živega.

Vrnil se je iz ječe, a za deset let starejši.

Najhuje mu je bilo, da mu je ta stvar ženitev razdrla. Ljudje so namreč tako strašne reči o njem govorili in tudi nenaravne smrti Petrove omenjali, da se je celo debeluhasta dekla skesala in Grivarja zapustila. Dolg čas je bil odslej pri Grivarji. Stara Neža je gospodinjila dalje in prevzela vso posest, ko je Grivarja, ki se je udal pijači, neko noč mrtvud zadel, da so iz krčme mrtvega prinesli domov.