Stariši! Dobra odgoja je našim otrokom največji zaklad

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stariši! Dobra odgoja je vašim atrokom največji zaklad..
Rajmund Čuček
Izdano: Slovenske večernice 44. zvezek (1890)
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kteri oče, ktera mati ne bi želela, da bi njen otrok kaj veljal med ljudmi, da bi bil spoštovan v človeški družbi, prost vsake nadloge in težave skratka, da bi bil srečen? Kolikokrat vidimo skrbne stariše, ki težko delajo od ranega jutra do poznega večera, ki si še celó kratijo spanje in vsak počitek! In če jih vprašamo: »Zakaj se tako silno trudite? Saj imate še več nego vam treba«, slišimo vedno jeden in isti odgovor: »Mojemu sinu naj se boljše godi, kakor njegovemu očetu; moja hčerka naj ne žaluje samica, ker ji stariši niso zapustili nikake dote.« Blagi stariši, kteri tako mislijo! Srečni otroci, kteri imajo take stariše!

Ali vse to še ni dosti, da bi bila otrokom sreča zagotovljena. Kolikokrat se je že dogodilo, da so se stariši trudili in ukvarjali mnogo let, da so se v skrbeh za svojo jim milo deco odpovedali marsikteremu veselju ter so živeli in delali kakor sužnji, samo da bi svojim otrokom zapustili več premoženja. Na smrtni postelji so zatisnili svoje oči z mirno vestjo in nado, da se bode njihovim otrokom dobro godilo, da si ne bodo imeli okusiti nobene nadloge, nobene težave, da jim bode v življenju neznana ostala vsaka grenkost. — Vendar temu vselej ni bilo tako. Otroci niso znali, kolike kapljic znoja je stalo njihove stariše, da so jim zapustili tako lepo dedščino, in predno so se zavedli, kaj in kak je svet, raztalilo se je njih imetje kakor led pod milimi žarki pomladanskega solnca. Revščina z vsem svojim spremstvom je potrkala na njih vrata ter naznanila, da se hoče pri njih za več časa, morda za vselej naseliti. Ona je že veliko zlo za rojenega reveža, ali dvakrat tolika za otroke bogatih starišev, ker se niso naučili, kako se ji treba zoperstavljati ter se boriti z njo.

S tem še torej otrokom ni zagotovljena srečna prihodnjost, ako jim stariši zapusté veliko premoženje. Sicer so pa dandanašnji razmere na svetu take, da mnogim starišem tudi nikakor ni mogoče, da bi nakopičili obilnega imetja za svojo deco. Največji zaklad, kterega morejo stariši, naj so bogati ali revni, zapustiti svojim otrokom, zaklad, kterega jim ne more nikdo vzeti, kterega ne morejo otroci nikakor izgubiti, kteri jim jedini zagotavlja zmago zoper revščino in vse neprilike v življenju, ta zaklad je dobra odgoja.

Ker je posebno za kmečke stariše prilika jako redka, da bi se jim pojasnjevala ta važna stvar, in ker se mi zdi mogoče, da bi primerna beseda, na tem mestu izpregovorjena, vendar lahko mnogo koristila naši mladini, hočem celo na kratko razvijati:

I. Kaj je odgoja sploh?
II. Kako se naj odgojuje otrok v prvih treh letih?
III. Kako od konca tretjega leta do početka šolske odgoje?
IV. Kako med obiskovanjem ljudske šole?
V. Kako se naj odgoja pozneje popolnjuje in dovrši?

Pri vseh teh vprašanjih se hočemo posebno ozirati na dandanašnje razmere priprostega ljudstva, posebno pa takih starišev, kterim je sreča odrekla sredstva, da bi mogli svojim otrokom omisliti kako posebno višjo odgojo.

I.

Ves človeški rod je silno velika družba, ki živi po svojih zakonih. Delala si jih je v teku mnogih stoletij na temelju prava, za ktero je Bog položil človeku čut v njegovo srce, ter mu že na ta način dal necenljivo prednost pred vsemi drugimi bitji. Vsak človek je člen te velikanske družbe. Da pa bode tudi nje vreden, njej in sebi na korist, za to se mora pripravljati že od tistega časa, ko izpregovori svoje prve še nepopolne besedice, ko poskusi prve korake okoli svoje zibelke. Ali otrok še sam ne more najti prave poti; treba mu voditelja, ki mu vse pokaže, ki ga na vse opozori ter vsestransko razvija njegove duševne in telesne zmožnosti.

Tako vsestransko dosledno razvijanje duševnih in telesnih zmožnostij z namenom, da bi otrok dosegel svoj poklic na tem in onem svetu, da bi na zemlji bil pošten in rabljiv člen človeške družbe, po smrti pa sprejet v nebeško kraljestvo, zovemo sploh odgojevanje. Kolikor popolnejša je odgoja, toliko več nade morejo imeti stariši, da bode njihov otrok nekdaj spoštovan člen človeške družbe, zmagovit v raznovrstnih borbah na tem svetu, po smrti pa vreden večnega zveličanja.

Prvi odgojitelji vsakega otroka so njegovi stariši ali njih namestniki, pa tudi starejši bratje in sestre. Šole le nadaljujejo odgojo, ktera se je počela v domači hiši. Ako je prva odgoja slaba, ali ako ta celó manjka, ne more šola nikdar uspešno delovati; kajti kako bi se mogla zidati hiša, ako je temelj slabo položen, ali ako jo hočemo zidati celó nad prazno jamo? Če tedaj hočete, dragi stariši, da bode vaš otrok za svet, da bode kdaj kaj veljal v človeški družbi, da bode njej, sebi in morda še celó vam na korist, počnite ga dobro odgojevati v domači hiši. Ne mislite nikakor, da že dosti storite, ako ga sedem let starega pošljete v ljudsko šolo. Vaša je naloga, da mu že poprej vsaj toliko vzbudite um, da ga naučite jasno gledati ter razlikovati vse reči in stvari, ktere vidi v domači hiši, v hlevu, na vrtu ali polju; da mu vzbudite in kolikor mogoče krepčate vse blage lastnosti rahlo čutečega srca; da ga naučite glasno in razločno izgovarjati vsako besedo; da ga navadite na red in molitev; s kratka, da ga popolnem zdravega na duhu in telesu, z vzbujenimi čuti za vse dobro, blago in lepo izročite ljudski šoli. Samo takrat morete pričakovati, da bode vaš otrok dobro napredoval ter dosegel svoj namen na tem in onem svetu.

Kako vam pa pri vaši prvi odgoji treba postopati, hočem vam precej naslikati v glavnih potezah.

II.

V prvih treh letih se prav za prav o odgoji še ne more govoriti, ampak samo o pripravah za odgojevanje. Vendar je ta posel, kterega utegne dobro oskrbovati samolastna matí, morda najtežavnejši del cele odgoje; kajti ta zahteva toliko potrpežljivosti, toliko skrbi in pazljivosti, da vsega tega ne more otrok nikdar povrniti svoji materi. Samo materina ljubezen more noč in dan tako vztrajno skrbeti za revno dete, samo ona spozna brez besede, kaj mu manjka, kaj pomeni jokanje njenega ljubljenca. Ona ga pestuje, ona ga doji; ona ga snaži ter si prizadeva na vsak način, da bi ga pomirila, ako joče; da bi mu ustregla, ako mu kaj manjka. Ali v svoji preveliki skrbi žalibog ne pogodi vselej najboljših sredstev, ker hoče samo za trenutek pomagati. To še ji ne pride na misel, da bi morda otroku lahko pozneje škodovalo, s čimur ga zdaj teši. Mnogokrat se na pr. dogodi, da mati pusti jokajoče dete gledati v ogenj, da bi je pomirila. Res je, da dete kaj rado gleda v žerjavico in da se bode precej pomirilo, ako ne trpi prevelikih bolečin; ali vendar je bolje, ako skrbna mati tega ne stori. Oko je namreč jeden najblažjih delov človeškega telesa ter posebno pri detetu silno občutljivo za močne svetlobne utise. Ta preveliki hipni utis nekako omami dete, tako da zares utihne; pa njegovo oko se je že v ti nežni starosti počelo kvariti, njegov vid slabiti, ter je v poznejših letih mnogi kratkovidnosti ali celo slepoti prvotni uzrok.

Škodljivo je pa tudi očesu, ako se dete preveč pušča na temnem. Ko se je po dnevu predramilo iz svojega sladkega spanja, naj ga skrbna mati vzame in nese na svetlo, kolikor mogoče na čist zrak, kar bode gotovo najboljše uplivalo na njegovo zdravje. Naj ga varuje preostre zimske sape, pa tudi pekočih žarkov poletnega solnca, kar še celó odrastli težko trpé. Naj ga pestovaje presilno ne guga ali ziblje; kajti presilno guganje ne more ugodno uplivati na položaj in razvitek nežnih možganov. Naj ga kolikor mogoče redno hrani in čisti. Vsak nered v tem ima že pri odrastlih slabe nasledke; kake pa še le utegne imeti pri detetu v prvem letu! Marsiktera bolezen, pa tudi prerana smrt mnogih takih nežnih bitij ima svoj prvi uzrok v neredu pri hrani in snaženju.

Posebne pozornosti pa treba materi, da v ti dobi pri otroku precej vse zapazi in odstrani, kar bi utegnilo neugodno uplivati na njegovo telesne razvijanje, zlasti na razvijanje posameznih udov. Marsikteri človek mora za majhno tako nemarnost skoz celo življenje trpeti z zvinjeno roko ali pokvarjeno nogo. Skrbna mati naj tudi nikdar ne sili svojega deteta, da bi počelo prerano hoditi. Naj ga ne postavlja na nožice, dokler še niso dosti močne, da bi nosile celo telo; kajti največkrat se pri tem zvinejo šibke kosti, ki se pozneje le težko dadó zopet zravnati. Dete se poskuša že samo postaviti na noge, ko čuti v njih potrebnih močij. — Sicer se še pri detetu v prvih letih dá popraviti vsak neprirojeni telesni kvar; celo prirojeni se dadó sem ter tja vsaj deloma poravnati, ako se skrbno vračijo. Ne misli torej nikdar, skrbna mati, da se kakemu telesnemu kvaru tvojega deteta ne bi moglo pomagatí, ali pa da se bode kaka hiba s časom morda sama izgubila, kar se zlasti pogostoma misli o nekoliko zakrivljenih ali zvinjenih nogah. Take se z leti še zmirom bolj krivijo ter se sploh ne dajo več zravnati, ko so kosti že otrdele. Bila bi tedaj celo neodpustijiva pregreha, za ktero bi moral pozneje otrok trpeti skoz celo življenje, ako bi se v prvih letih v tem oziru kar koli zanemarjalo.

Važno je še v ti dobi za vsakega otroka, da njegova mati in vse osebe, ktere pridejo z njim v dotiko, pazijo na prve njegove govorne poskuse. V prvem letu se občuje z njim v detinskih izrazih; v drugem morajo polagoma na njih mesto stopiti lahke jednozložne besede; v tretjem letu pa se naj otroku že popravlja vsaka lažja beseda, ktere še dobro ne izgovarja. Za govorjenje se mu bodo najbolj prilegali kratki izrazi, na pr. kaj kdo dela, kje je kaka stvar ali reč itd. Večzložnih besed še otrok v tretjem letu ne more dobro izgovarjati, ker mu še niso popolnem vzrastla vsa govorila; vendar je tudi v tem oziru vsak poskus zanj jako koristen.

Omeniti moram še pri ti priliki tudi nesrečno navado, da nektere matere, ki imajo posla izven hiše, svoje dve- ali triletne otroke zapirajo v hišo, češ da so potem obvarovani vsake nevarnosti. Koliko škode, koliko nesreč se je že po takem dogodilo, ni mi treba posebno razvijati. Sebi samemu prepuščen otrok, ki sploh nikdar ne more mirovati, išče si povsod igračic. Da bi ktera tudi mogla biti nevarna, še v svoji nedolžnosti ne more spoznati. Še le ko se je nesreča zgodila, ko se je otrok morda telesne poškodoval ali pa pepelila cela hiša, spozna nesrečna mati svojo zmoto.

III.

Otrok se prav za prav počne odgojevati v domači hiši še le koncem tretjega leta. Zdaj začne ona važna doba, ki je vsakemu človeku odločilna za celo življenje; kajti zdaj se počnejo kazati in razvijati vse duševne lastnosti, ktere so otroku ali prirojene, ali ktere si je nevedoma že prisvojil, ker jih je večkrat videl pri znanih mu osebah. Vse te različne duševne lastnosti vestno nadzorovati, blage krepčati, slabe pa trebiti in jih z lepimi nadomestovati, to je dobri domači odgoji glavna naloga. Do tega časa je nosila skrbna mati skoro sama celo breme vsega odgojevanja; od zdaj naprej naj ne manjka več očetov upliv. Oče in mati, kakor tudi starejši bratje in sestre naj sodelujejo, da odgojijo otroka po trdnih načelih poštene slovenske hiše. Vsi naj skrbijo, da otrok pri njih vidi in sliši samo, kar je blago, pošteno in lepo. Naj se strogo ogibljejo vsake nespodobne ali pohujšljive besede, naj ne kažejo nikakih strastij, slabostij ali razvad, ampak naj so otroka živ primer marljivosti, bogaboječnosti in lepega vedenja. Kar vidi otrok pri svojih stariših, bratih in sestrah, temu se tudi sam precej privadi. Srečen je otrok, ki v ti dobi samo to vidi in sliši, kar mu blaži srce! Njemu bodo pota v življenju gladka.

Pri vsem tem naj še ostane vodstvo cele odgoje vendar v materinih rokah. Mati naj skrbi, da ima otrok za vsak dan gotova lahka opravila, ktera naj točno in redno izvršuje. Celo pri igranju naj ga opazuje ter mu naj vse zabrani, kar je neredno ali nespodobno. Prav pri takih prilikah pokaže otrok najprej svoje duševne lastnosti. Ako pridejo kake slabe na dan, materina ljubezen jih ne sme nikakor prezirati. Mati mora najti primerno sredstvo, s kterim jih iztrebi, posebno ako jih je morda že večkrat zapazila. Tudi ako bi trebalo strožje kazni, mati se je v tem slučaju ne sme ogniti, če res želi, da bi njen otrok nekdaj bil srečen. In ako bi jo vendar materina ljubezen tako oslabila ali morda celó oslepila, da bi svojemu otroku prezirala razvade, ali da jih še morda pri njem sploh ne bi videla, oglasiti se mora resnobna beseda očetova. Očetu pristoja, da ima v takih slučajih odprte oči. Posebno pa se mora z otrokom strogo postopati, ako je morda po slabi tovaršiji, ali kakor si bodi zabredel do prve laži. Lažnivost je vsakemu otroku najškodljivejša lastnost, ker se samo na njenem temelju razvijajo vse druge slabe lastnosti. Vsak nered, vsaka zvijača, vsak greh izvira samo iz lažnivosti. Jasno je torej, da se mora že prva kal te najhujše lastnosti temeljito zatreti. To se pa more doseči samo z občutljivo kaznijo, ktere otrok ne more precej pozabiti.

O kaznih velja sploh to-le: Kazen naj je vselej primerna pregrehi; nikdar pa ne sme biti taka, da bi njeni nasledki neugodno uplivali bodi si na telesni ali duševni razvitek. Stariši naj tedaj vselej dobro premislijo, za ktero pregreho, kdaj in kako hočejo kazniti svojega otroka; kajti to je za njegovo dobro odgojo prav tako važno kakor vse, o čemur smo že govorili. Kakor se otroku nikdar ne sme vse prizanašati ali odpuščati, tako ga naj tudi noben oče, nobena mati ne kaznuje strogo za vsako malenkost. Stariši naj nikdar ne pozabijo, da imajo otroka pred seboj, ki še vendar ne more vselej dobro premisliti svoje pregrehe. Posebno pa naj vselej pomislijo, da je njih lastni otrok, kterega kaznujejo. Najprej naj ga samo poučé; ako to ne bi pomagalo, naj ga svarijo z resnobno besedo, ali naj mu zažugajo z majhno kaznijo, ktero pa mora gotovO tudi trpeli, ktera se mu ne sme nikakor odpustiti, ako jo je v novič zaslužil. Pri novih takih pregrehah naj se opominja na prestano kazen ter se naj sploh od vseh domačih oseb upliva na njegovo sramežljivost. Otrok mora spoznati grdobo svoje pregrehe; sram ga mora biti njegove pregrehe, pa tudi prestane kazni. To je prava sramežljivost; zakaj ta ga varuje, da ne zabrede zopet na kriva pota. Ta lastnost je celo različna od one neopravičene bojazni pred tujimi ljudmi, od one potuhnjenosti, ki se sem ter tja nahaja pri kmečki deci in ki se celo po krivem tudi zove sramežljivost. Stariši naj navadijo otroka, da se prijazno bliža tudi vsakemu tujcu, da ga pozdravi ter na njegovo vprašanje uljudno odgovori, le zna, in da mu postreže, kolikor le more.

Ako se pri kaznih postopa po omenjenih načelih, doseže samo strog očetov pogled že toliko, kolikor pri nespametni odgoji — leskovo olje.

Nekteri stariši sploh mislijo, da se brez tega zdravila otrok ne more odgojevati; vendar temu ni tako. Najboljše se odgojuje otrok, ako mu ostane šiba neznana, dasi se mu nič ne prezira. S tem pa nikakor ne rečem, da se šiba ne sme nikdar nahajati v hiši, ampak samo, naj se prinese še le takrat, ako druge lažje kazni ne bi nič več pomagale, ali ako bi se pri otroku zapazila kaka posebno grda pregreha, na pr. kaka bodi si še tako majhna tatvina, trpinčenje domačih živalij, ali kaka druga surovost, na kar pa sploh ni misliti. Ko se je šiba enkrat že morala porabiti, naj se položi na tako mesto, da jo otrok ima vsak dan pred očmi. Oče ga naj vpraša od časa do časa, ali se še spomina, zakaj se je seznanil z njo, ter ga naj vedno prav vestno opazuje, ali se je popolnoma iznebil svoje pregrehe. Stariši pa naj tudi pozvedavajo in preiskujejo, kako je njih otrok prišel do take zmotnjave, ter ga naj vestno varujejo vsake nadaljne tovaršije z osebami, ktere so ga bile pokvarile. Sploh naj stariši pazijo, kako tovaršijo ima njih otrok. Kakor odrastlemu človeku, tako treba tudi otroku tovaršije. On je sicer jako rad pri stariših, posebno pri materi, kjer je v najboljšem zavetju; vendar ga pa sem ter tja tudi silno miče k drugim otrokom v vasi ali okolici, da bi se z njimi igral. To nedolžno veselje naj mu stariši dopuščajo, ako so prepričani, da mu ne preti pri tem nikaka duševna, pa tudi nikaka telesna nevarnost. Vendar mora otrok vselej spoznati, da je tako dovoljenje starišev že darilo za njegovo vestno ravnanje po njihovih naukih, darilo za izpolnjevanje njegovih lahkih dolžnostij ter morda celo za dobro dovršeno majhno delo, ktero je imel opraviti. Tako dovoljenje starišev mora otroku vzbuditi zavest, da so sploh zadovoljni z njegovim vedenjem.

O šolskem poučevanju se še v ti dobi ne more in tudi ni treba mnogo zahtevati. Dosti je, ako stariši in vsi domači pazijo na njegovo govorjenje ter mu vse besede popravljajo, kterih še dobro ne izgovarja; ako ga pri priliki učé šteti, posebno ko mu mila mati v žepe vtakne sadja ali kakoršnih koli sladčic; ako ga naučé najnavadnejše molitve in prve resnice katoliške vere ter mu pojasniijo, zakaj hodimo v cerkev. Kakor je nespametno, ako se k službi božji nosi deca, ktera še nima zavesti, prav tako je potrebno za dobro odgojo, da se otrok že v ti dobi navadi po nedeljah in praznikih redno hoditi v cerkev. Precej ko je prišel do zavesti in ko so mu stariši vsaj v glavnih potezah pojasnili pomen službe božje, naj ga tudi jemljejo s seboj v cerkev, ako to dopuščajo letni čas in prostorne razmere v cerkvi, sploh kedar zanj ni nikake nevarnosti. To bode za otroka še večje veselje in lepše darilo, kakor dovoljenje, kedar sme iti na igrališče k svojim tovarišem.

IV.

S končanim šestim letom počne za vsakega otroka nova doba, polna raznovrstnih skrbij in težav, pa tudi čistega veselja za njega in stariše, ako so ga do zdaj dobro odgojevali. Ta doba se sploh more imenovati šolska doba. Ona sega tako daleč, dokler otrok hodi v kakoršno koli šolo. Ko vstopi v ljudsko šolo, odpre se mu celo nov svet. Njegov obzor, njegovo mišljenje, ki je bilo do zdaj omejeno po ozkih razmerah domače hiše in otročjih igrah s sosedno deco, razširi se mu zdatno; njegove duševne sile počnejo rasti, ko zapazi, da je brez matere, brez očeta med tujimi otroki, s kterimi se ima prvikrat poskusiti na blagem borišču človeškega uma.

Odgojevanje otroka se od zdaj deli med domačo hišo in šolo. Ne mislite nikdar, dragi stariši, da od zdaj naprej mora vse storiti šola sama, da vam ona mora odvzeti celo breme odgojevanja ter sama za vse skrbeti. Njena prva dolžnost je samo, da otroku razvija in bistri um, da ga oskrbuje z znanjem, ktero bode potreboval v poznejših letih. Vrh tega vam še bode šola pomagala odgojevati vašega otroka; ali ona sama ga ne more nikdar celo odgojiti, že zaradi tega ne, ker je otrok samo vsak šolski dan, in to samo nekoliko ur v šoli, največ časa pa vendar le v domači hiši, kjer ima navadno več prilike, da kaže brez strahu in skrbi, kako misli in čuti. Kakor so tedaj stariši svojega otroka, dokler ni vstopil v ljudsko šolo, vse učili, kar je blago in lepo, kakor so ga vadili na red, marljivost in lepo vedenje, tako naj vse to ostane še tudi za naprej njihova skrb. Vrh tega pa naj posebno pazijo, da njih otrok redno zahaja v šolo, ako je le zdrav. Naj ga nikdar domá ne zadržujejo radi domačih poslov, tudi ne, ako bi ga morda še tako silno potrebovali; kajti globa, ktera bi jim bila naložena po državni oblasti in ki jim gotovo ni nikdar povšeči, ta je vendar le prava malenkost v primeri s škodo, ktero bi delali svojemu otroku. Zamujeni čas se nikdar ne povrne. Majhna šolska zamuda more že jako škodljivo uplivati na otrokov napredek, posebno ker navadno jedna zamuda ne ostane sama. Otroku se tudi precej dopade, ako mu ni treba iti v šolo; njegovo napredovanje, njegov čut za izpolnjevanje dolžnosti, njegova vestnost je splavala po vodi. Taki nasledki se le prerano pokažejo; prepozno zapazijo stariši, da je majhna korist, ktero so imeli od svojega otroka pri kakem domačem poslu, bila njemu samemu v največjo škodo.

Vendar še to ni dosti, ako stariši redno pošiljajo svojega otroka v šolo; oskrbeti ga morajo tudi z vsem, kar mu je v šoli potrebno. Kako hoče kmet orati, ako nima pluga? Kako se vojak vojskovati, ako nima orožja? Tako treba tudi učencu šolskega orodja, ako se hoče kaj naučiti. Za to potrebni novci se morajo tudi pri najrevnejših stariših pripraviti o pravem času; ta trošek mora imeti prednost pred vsemi drugimi, bodi si še tako potrebnimi. — Skrbeti pa morajo stariši tudi, da se otrok more doma naučiti, kar mu je bilo naloženo v šoli, ter pisati domače naloge. Še le ko je vse to vestno opravil, naj mu naložijo kak domač posel. Nikdar ga naj ne pošljejo v šolo, predno ga niso vprašali, je li vse storil, kar mu je gospod učitelj naložil. Naj se posebno v početku, pa tudi pozneje, kolikor je mogoče, sami o vsem tem prepričajo. Važno je pa tudi, da se večkrat v letu sami oglasé prí učitelju, da zvedó iz prvega vira, kako se vede in kako napreduje njihov otrok. Tam zvedó tudi najbolje, kaj se ima ukreniti, ako napredek ni povoljen, ako nravno vedenje ni dostojno.

Ker otrok v šoli, pa tudi na potu v šolo in iz šole prihaja v dotiko z različnimi osebami, pri kterih morda sem ter tja marsikaj vidi in sliši, kar ga utegne pokvariti, zato je treba starišem v tem oziru posebne pozornosti. Še bolj nego poprej, ko je otrok bil vedno pri domačih, morajo zdaj paziti na njegove besede in njegova dejanja ter mu strogo zavrniti vsako nespodobnost, vsako pregreho. Zlasti naj skrbé, da njih otrok nikdar ne izpregovori nikake kletve, nikakih psovk. Takih besed še otroci navadno ne umejo; izgovarjajo jih samo, ker so jim bile nove in zaradi tega nekako mikavne. Stariši jim morajo pojasniti, kako grde so take besede, ter jim zažugati s kaznijo, ako bi jim še kdaj prišle na jezik.

Stariši naj tudi skrbé za zdravje svojega otroka, kolikor je to njim mogoče. Po zimi ga naj z obuvalom preskrbé ter toplo oblečejo, predno ga pošljejo v šolo. Naj mu tudi skrbé za dovoljno hrano. Šolska torbica je otroku mnogo milejša, ako tiči v kterem kotiču kako jabelko, ali morda celó košček klobasice; brez skorjice kruha pa sploh ne sme nikdar biti. Sicer mi o tem ni treba mnogo govoriti; kajti to že zna vsaka mati sama.

Stariši naj tudi poučé svojega otroka, kako se ima vesti na potu v šolo in iz šole, da si ne škoduje na zdravju. Ako je na pr. hitro tekel, naj nikdar precej ne pije mrzle vode, naj ne sede na mrzel kamen itd. Naj ga poučé, da mora uljudno pozdravljati vsakega odrastlega, naj mu bode znan ali neznan, ter mu dostojno odgovoriti, ako bi morda bil o čem vprašan; da se mu ni treba nikogar bati, nikogar se ogibati; da se mora pogajati s svojimi součenci ter jim v vsem biti pravi prijatelj.

V.

Ko je otrok končal deseto leto svoje starosti, približal se je starišem že tudi prevažni trenutek, v kterem morajo svojemu otroku odločiti prihodnji stan. Kdo ne bi spoznal na prvi pogled, kako težka je večjidel ta odločitev? Saj je od tega trenutka odvisna vsa sreča ali nesreča, cela osoda, celo življenje mladega bitja. Navadno želé stariši, da bi njih otrok dosegel kaj višjega; kajti njih ne navdihuje samo ponos na svojega ljubljenca, ampak tudi iskrena želja, da bi se mu nekdaj dobro godilo na svetu. Vendar prav v ti navdušenosti za blagor svojega otroka jih često zapusti hladna kri in zdrava pamet, tako da ne ukrenejo vselej, kar bi bilo za njihove razmere, pa tudi za njihovega otroka najboljše.

O deklicah kmečkih starišev mi ni treba mnogo govoriti; kajti jasen je njih poklic, da imajo v domači hiši materi pomagati pri vseh njenih poslih ter se pri njej vsega naučiti, česar jim treba, da bodo same nekdaj vrle gospodinje. Samo ako bi deklica v ljudski šoli se odlikovala po posebni nadarjenosti in izvrstnem napredku, bilo bi starišem svetovati, da jo po končanem 15. letu dajo v učiteljsko izobraževališče, zlasti ako še za domača opravila imajo drugih deklic. Do 15. leta naj se v tem slučaju pripravlja v domači, ako mogoče v meščanski šoli ali učiteljski pripravnici za izpit, kterega ima napraviti z dobrim uspehom, ako hoče biti sprejeta v prvi razred učiteljskega izobraževališča.

Mnogo težja je ta stvar pri dečkih, kterim hočejo stariši nakloniti boljše izobraženje; kajti njim so odprti potje, skoro bi rekel, do vseh stanov. Vendar za zdaj treba voliti samo med dvema, namreč naj li vstopi deček v srednjo šolo, ali v kako drugo učilišče. — Gotovo ne bode nikdo zahteval ali pričakoval, da bi se to vprašanje tukaj rešilo za vsak slučaj; kajti to je vselej odvisno od mnogih razmer, ktere so različne od hiše do hiše, od dečka do dečka. Pomnite, dragi stariši, samo to-le: Dajte svojega sina samo takrat v srednjo šolo (t.j. gimnazijo ali realko), ako je bil v ljudski šoli resnično izvrsten učenec, ako so se o njegovi nadarjenosti popolnem prepričali učitelji ter vam svetovali, da ga pošljete v srednjo šolo, in ako morete za svojega sina vselej vsaj toliko skrbeti, da bode gotovo obvarovan najhujšega pomanjkanja, največje reve. Dobra glava sama še ni dovoljen uzrok, da bi bilo za dečka najboljše, ako vstopi v gimnazijo ali realko; kajti koliko izvrstnih učencev se je že zaradi prehudih stisk izgubilo med svetom! Koliko jih je počelo hirati, koliko hiteti prerani smrti v naročje! Taki slučaji, da bi nezrel učenec precej, ko vstopi v srednjo šolo, sam za sebe skrbel ter se popolnem sam izšolal, so skoro tako redki, kakor bele vrane. Ogromna večina takih nesrečnih mladenčev, ki bi zaradi svoje nadarjenosti in dobre volje res zaslužili milejšo osodo, propade po strašnem trpljenju in stradanju vendar le neusmiljeni pogubi. — Prav tako pa tudi za srednje šole ne zadostuje samo premoženje starišev, ako je deček že v ljudski šoli bil slab in malomaren učenec. Tak sin le gubi starišem imetje, ktero so si pripravili s težkimi žulji, ne da bi pri tem dosegel svoj namen.

Dandanašnji je šolstvo že tako razvito, da se skoro za vsako vrsto razmer ponuja učencu primerno izobraževališče.

1. Za nadarjenega vzbujenega dečka, kteremu bi za dolgo šolanje pomanjkovalo podpore, je po dandanašnjih razmerah najprimernejša trgovska, ali pa tudi obrtnijska šola, zlasti ako še ima deček posebno veselje do trgovstya ali kake obrti. Trgovstvo in obrtnije imajo zlata tla. V kratkem času, sem ter tja že v dveh ali treh letih, more se nekoliko nadarjen in marljiv učenec v trgovski, pa tudi obrtnijski šoli tako izobraziti, da se mu potem bolje godi, kakor če bi se bil na celi gimnaziji in na vseučilišču — v celem najmanj 12 let — izvrstno učil. Za nadarjenega, bolj siromaškega dečka priporočati je tudi učiteljsko izobraževališče, ki mu v štirih letih priskrbi sicer skromno, pa gotovo in povsod spoštovano mesto v človeški družbi. Ker pa učenec še le po končanem 15. letu more vstopiti v učiteljsko izobraževališče, koristilo mu bode jako, ako še poprej dovrši ali nižjo gimnazijo, ali nižjo realko, ali meščansko šolo. Ako bi pa preveč neugodne razmere učencu nikakor ne dopuščale, da bi se za učiteljsko izobraževališče pripravljal v kteri koli omenjenih šol, dovršiti mora najmanj učiteljsko pripravnico; potem si je osnoval vsaj nekoliko primeren temelj za učiteljsko izobraževališče.

2. Za manj nadarjenega, pa premožnega dečka je najboljša ali kmetijska, ali gozdarska, ali kletarska in druge take šole. One mu ponujajo brez posebnih težav raznovrstnega znanja, ktero mu je za posestvo silno potrebne ter mu več koristi, kakor če bi se bil slabo ali brezuspešno učil mnogo let na gimnazijah in visokih šolah.

3. Za nadarjene vzbujene dečke, ki se že v ljudski šoli posebno zanimajo za učenje ter vedno kažejo izvanredno stanovitno marljivost, priporoča se srednja šola, ako morejo stariši skoz več let vsaj toliko za nje skrbeti, da so obvarovani najhujših rev in stisk. Ta pot izobraževanja je najtemeljitejša; tukaj treba učencu največ marljivosti in stahovitnosti, starišem pa dela ta pot največ stroškov, ker traja v primeri z drugimi tudi največ let. Vendar stopi učenec, ki se je izobraževal po tem potu, po dovršenih srednjih in visokih šolah tudi med najodličnejše stanove ter doseže s tem plačilo za vse skrbi in težave, ki so ga tlačilo pri njegovem trudapolnem pripravijanju skoz 12 do 14 let. Zares, visoka je cena, ktero si ima učenec priboriti po tem potu. Naj tedaj stariši nikdar ne zamudijo pripraviti in navesti svojega sina na ta pot, ako so razmere temu le količkaj ugodne.

4. Za ne posebno nadarjene dečke bolj siromašnih starišev pa je morda najboljše, ako šest let redno obiskujejo ljudsko šolo, potem še od 13. do dovršenega 14. leta ob nedeljah in praznikih nadaljevalno šolo, kakor to zahtevajo dandanašnji šolski zakoni. Ako bi razmere morda vendar dopuščale, da se še vsaj nekoliko časa dalje izobražuje v kakem učilišču, naj mu stariši odberó meščansko, ali kmetijsko, ali sadjerejsko, ali obrtnijsko šolo. Naj dobro pomislijo; da po takem silno koristijo svojemu sinu, posebno ako bi ga morda potrebovali domá pri obdelovanju svojega majhnega posestva, ktero bi imel nekdaj sam oskrbovati. Ako pa ne bi bilo nikakor mogoče misliti na ktero koli omenjenih šol, naj dajo stariši svojega otroka po končanem 12. letu precej učiti se kako rokodelstvo, in to tudi, ako bi ga pozneje potrebovali domá. Vsako rokodelstvo se more porabiti v domači hiši ter varuje malega posestnika prevelikih stisk, ako je morda letina bila slaba. »Gorje onemu seljaku, ki ne zna druga nego samo orati.« 

Pri vsem tem naj stariši vedno skrbé, da njih otrok nikdar ne neha živeti in se vesti po tistih kristjanskih načelih, ktera so mu vcepili že v njegovi nežni mladosti; da nikdar ne pozabi svojih dolžnostij do bližnjega in samega sebe; da raste v vsaki kreposti, kakor raste njegovo telo; da je vsaka njegova beseda, vsako njegovo dejanje izraz in dokaz rahločutečega blagega srca. Veljavnost starišev proti otrokom ne sme nikdar pojemati, tudi ne ako so otroci že odrastli ter morda prišli v tuje hiše. Še skrbnejše in vestnejše imajo v tem slučaju stariši paziti na vedenje in vsako početje svojih otrok, kolikor se to, morda celo v daljini, sploh daje opazovati. Ako bi spoznali, da njih otrok ne hodi več po pravih potih, poklicati ga imajo pred prestol svoje svete veljavnosti ter ne smejo mirovati, dokler se ni popolnem spokoril. To se jim bode gotovo vselej posrečilo, ako so ga poprej lepo odgojevali.

Mili stariši, ki s toliko ljubeznijo skrbite za svoje otroke, ki se toliko ukvarjate in trudite za njih srečno prihodnjost, ravnajte se pri odgojevanju po načelih, ktera sem vam tukaj na kratko naslikal! Bodite prepričani, da po takem najboljše skrbite za svoje otroke, še boljše, kakor če se trudite, da jim nekdaj zapustite morda veliko premoženje. Imetje se more razgubiti, ali taka odgoja je neizgubljiv , nerazrušljiv zaklad, kteri pomaga vašemu otroku v vsakem položaju življenja, kteri mu ne dá propasti v nobeni stiski, nobeni nevarnosti. V taki odgoji se razvije jeklen značaj, kteri jedini more zmagati vsako nadlogo na tem svetu.