Starec Jožef

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mož je prenočil boga Starec Jožef
Matija Valjavec
Deklica je hranila kačo
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč je bil neki oče, ki je imel tri sinove, vendar je kmalu umrl. Bil je siromak, in jim ni zapustil ničesar drugega - saj tudi ni mogel zapustiti - kakor majhno staro hišico. Za živež pa so morali skrbeti sami.

Od tega niso mogli živeti, pa so se domenili, da bo šel eden služit, da bo zaslužil denarce, in bodo potem mogli drugi živeti.

In je šel služit najstarejši. Gre služit daleč in pride do nekega gozda, in ko je prišel skozi tisti gozd, je prišel do neke gore. Medtem, ko je šel skozi gozd, ni našel nobene hiše in je postal zelo lačen. Ko je prišel že do gore, je našel nekega starca, ki je pasel vole. Najstarejši sin je bil vesel, da je našel nekoga, ki mu bo morebiti dal kaj jesti.

Pristopi k njemu, ga pozdravi in mu reče:

»Dober dan, starec moj!«

Starec odgovori: »Bog daj, sin moj, kaj iščeš tod?«

»Ah, po svetu grem službo iskat.«

»Službo greš iskat? Ali hočeš služiti pri meni?«

»Hočem, zakaj ne. Vendar, ali imaš zdajle kaj jesti? Tako zelo sem lačen.«

»No, sinko, dobil boš jesti, takoj greva domov.«

Sonce je zahajalo. Vola tega starca se premakneta in gresta domov, tadva pa za njima. Pridejo do neke pečine, pečina se odpre, vola gresta noter in tadva za njima. Vola takoj na svoje mesto, tadva pa v sobo. Starec mu takoj da jesti in piti ter mu pokaže posteljo:

»Vem, da si truden, zjutraj pa pojdeš z voloma na pašo. Vendar ne pojdi prej na pašo, preden ne pridem k tebi in ti povem, kje boš pasel.« Tedaj starec odide v drugo sobo.

Najstarejši sin je jedel in pil, in ko se je najedel in napil, je legel ter zaspal. Zjutraj je vstal in se oblekel ter sedel in čakal starca. Ko je starec prišel, mu je prinesel čutaro vina, kos kruha in mesa ter gorjačo, pa mu reče:

»Pojdi na pašo ter hodi za voloma. Kamorkoli bosta šla ona, tja pojdi tudi ti za njima. Nikjer ju ne zavračaj, samo venomer hodi za njima. To gorjačo pa imaš zato, da si boš mogel pomagati, koder ti bo kaj neprijetno.«

Nato mu pusti vola, in najstarejši sin odide za njima.

Ko je že prehodil kos poti, sta šla vola mimo neke gostilne. Notri je bil ples, prepevanje, vriskanje, škripanje z zobmi in veliko glasbe. Najstarejši sin to posluša, obstane, vola pa gresta. Rad bi videl, kaj je notri, gre, pa zavrne vola ter gre noter, veseli se in pleše do večera. Sonce je zahajalo, vola se premakneta in gresta domov, potem je moral tudi sam iti za njima, drugače ne bi znal domov.

Ko pride domov, ga starec vpraša:

»No, sin, kako si pasel volička?«

»O, starec, dobro!«

»Ej, ni dobro, ni!«

Starec mu da večerjo in posteljo, koder je prej spal. Zjutraj je starec vstal in je rekel hlapcu:

»Dovolj si bil pri meni. Kaj hočeš za plačilo? Ali te bisage denarja ali to skorjico kruha z božjim blagoslovom?«

Najstarejši sin gleda: »Če vzamem skorjico kruha, jo pojem in nimam več, šel pa sem služit denarje.«

»Kar vzemi, kar ti je všeč,« odgovori starec.

Najstarejši sin vzame denar, in odide.

Ko pride domov, reče:

»Ej, brata! Veselita se, denarja je dovolj!«

Nato so se skupaj veselili in denar hitro porabili za veseljačenje. Potem so se znova dogovorili, kateri bo šel služit, pa je šel srednji brat. Tako je tudi on prišel k tistemu starcu ter je enako služil in zavrnil vola, ter, kakor njegov brat, za plačilo izbral denar.

In ko so spet porabili, je šel služit tudi tretji brat. Tudi on gre ter gre daleč. Šel je po isti poti kakor njegova brata k tistemu starcu. In tudi njemu je starec dal službo, da mu bo vola pasel. Starec mu da večerjo in mu naroči, naj čaka, dokler zjutraj ne pride.

Ko starec pride, mu prinese čutaro vina, kruha in mesa ter gorjačo, pa mu reče:

»Na, tu imaš jesti in piti ter gorjačo, če ti bo kaj nagajalo, da si pomagaš. Nikar pa ne zavračaj mojih volov, naj gresta, kakor hočeta, ti pojdi za njima. Bosta že prišla tja, koder se bosta pasla.«

Najmlajši sin gre z voloma. Vola gresta, on za njima. Ko pride do tiste gostilne, koder sta njegova brata plesala in se veselila, postoji in začne razmišljati, ali bi šel noter ali ne. Nečesa se spomni, pa teče za voloma. Noter ni hotel iti. Vola sta bila že daleč, zato je za njima tekel, da ju je dohitel. Tisti v gostilni ga začno klicati, najma-ljši sin pa se za njihovo klicanje ni zmenil, teče za voloma, dokler ju ne dohiti. Ko je vola dohitel, je zagledal neko jamo. Iz jame se je kadilo. Najmlajši gre to gledat, vidi, da notri ogenj zelo gori, ter da noter letajo čebele. Premišlja, kako bi jih osvobodil, vzame gorjačo, jo porine noter in tako se je veliko čebel oprijelo zanjo, pa jih otrese na lepo senožet, koder je še ležala rosica. Potem jih gre iskat še več in je tako izvlekel vse, da sta ostali notri samo še dve. Tačas sta bila njegova vola že daleč in tekel je za njima, dokler ju ni dohitel. Nato sta priletela dva krokarja in pričela trgati drug drugega, tako, da je perje letelo od njiju. Zasmilila sta se mu ter je vrgel enega sem, drugega tja, vendar sta bila takoj spet skupaj in se kljuvala. Ločil ju je, vendar ju nikakor ni mogel razgnati, pa ju je pustil in odšel dalje za voloma. Ko je vola že skoraj dohitel, je videl, da sta pravkar prešla čez vodo, a ni videl kako. Hotel je iti preko, a se mu je zdela zelo globoka, pa si ni upal iti čez.

Jokal je, kaj bo zdaj, vola gresta, mladenič pa ne more čez. Potem zasliši glas, kot bi mu kdo kaj povedal:

»Saj imaš gorjačo v rokah. Udari po vodi in se ti bo odprla pot.«

Takoj je poskusil in takoj se mu je naredila pot. Potem je tekel za voloma, in je tekel, kolikor je kdajkoli mogel. Ko je prišel blizu njiju, sta šla že na neko veliko goro. Nato je šel, kar se je dalo hitro za njima, a ju ni mogel dohiteti, ker je bila zelo strma, tako, da bi se lahko v kolena grizel.

Ko je prišel gor, je videl, da se vola paseta in obtrgujeta vejice. Truden je sedel na neki grm, pa izvlekel kruh in meso, da bo jedel. Ko pa je hotel jesti, sta se vola premaknila. Sprašuje se, kam. Gre in zagleda majhno cerkvico na večjem hribu. Pa vse tisto, kruh, meso in vino, pospravi, in gre v cerkvico, misleč:

»Tu tako lepo z milim glasom zvoni, tu bo maša. Grem k maši.«

Ko stopi noter in začne moliti, kmalu zasliši milo prepevanje, čedalje glasneje, tako da so tudi v cerkev prišli prepevajoč: »Svet, svet, svet!«

To je bila neka procesija. Potem je iz procesije stopil mašnik in je daroval mašo. Ko jo je opravil, je procesija odšla nazaj prepevaje: »Svet, svet, svet!«

Nato je šel tudi sam iz cerkve, vola sta se premaknila in sta šla domov, on pa za njima.

Ko je šel domov, ni več našel ne tiste vode, ne tiste jame, ne tiste gostilne, ampak je hipoma prišel domov.

Zdaj ga je starec vprašal takole:

»No, moj sinko, kako si mi pasel volička?«

»Dobro.«

»No, pa kako si pasel?« povej mi.

Nato mu začne pripovedovati, kako je prišel do gostilne, koder so plesali in ga vabili, a on ni hotel vstopiti. Prišel je do jame, koder se je kadilo, in povedal je, kako je rešil čebele.

Potem mu je starec rekel: »To si dobro napravil.«

Prišel je do krokarjev, ki sta se trgala. Branil jima je, onadva pa sta se venomer samo trgala. In potem je prišel do tiste vode in tam sta šla vola čez, sam pa ni vedel, kako bi prešel preko. Nato je slišal, kako mu je nekdo rekel, naj udari z gorjačo po vodi in potem se mu bo odprla pot, pa je tako napravil in prišel čez. Nato sta vola prišla do neke gore, kamor je šel zelo težko za njima. Tam sta se pasla.

»Pa je zelo čudno, da sta se vola pasla tam, ko pa smo šli prej čez tako lepo polje in senožeti. Vendar nista nikjer hotela z gobcem seči dol, ampak sta začela tam na gori obtrgovati vejice in listje z grmov ter jih jesti.« Povedal je še o tem, kako je slišal prepevati in kako je bil v cerkvi pri maši.

Potem mu je starec dejal:

»Ali bi rad vedel, kakšna gostilna je to?« Pa pravi: »To je pekel, koder sta plesala tvoja brata. To so pokvarjenci, grešniki. Tista jama so vice, tiste čebele pa so duše, ki si jih rešil trpljenja in so prišle v nebesa. Tisto pa, ko si bil na gori in pri maši, tisto so nebesa. Procesija so duše, ki si jih bil potegnil iz jame. Krokarja, ki sta se trgala, sta tvoja brata. Onadva sta umrla in trpita muke na drugem svetu. Jaz sem jima hotel dobro in sem jima rekel, naj me ubogata ter naj gresta tja, kamor bosta šla vola, da bi bili tudi njima odpuščeni njuni grehi, pa nista hotela. Zdaj sta ti prišla pokazat, kakšno muko trpita. Vola sta njuna angela, ki bi ju bila privedla v nebesa, pa nista hotela, zato sta predana meni, da jaz pazim nanju. Jaz pa sem starec Jožef, in zdaj ju jaz pasem. No, kaj hočeš za plačilo? Te bisage denarja ali skorjico kruha in kos mesa z božjim blagoslovom?«

Najmlajši sin se je nato spomnil, kar mu je bil starec rekel, da sta brata umrla, in da doma nima žive duše, ter da zdaj nima kam nesti denarjev. Bolj prav mu bo prišel kruh z mesom, ki ga, kolikorkoli ga poje, spet nastane prav toliko. Vzame kruh in meso, pa je odšel od starca ter je s tistim živel do smrti.