Stare pripovedke o begu v Egipt
| Stare pripovedke o begu v Egipt |
| |||||||||||||
Sv. pismo omenja beg sv. Družine v Egipet le z malo besedami. Zato ga je prepletla ljudska domišljija s pripovedkami.
Tako so kazali na malem osliču bežeči sv. Družinici baje levi in tigri pravo pot. Ptičice so jo spremljale in obletavale v tropah malega Jezusa. Tudi so vzcvetale rožice pod Marijinimi stopinjami. In kjer je sv. Devica potočila solzo, pognala je iz tal ljubka cvetka, zvana »Marijina solzica«.
Ne daleč od Rahelinega groba videti je še dandanes figovo drevo, v čigar senci je sedela sv. Družina, preden je pobegnila v Egipet. In ko je božje Detece stezalo ročice po smokvah, glej, uklonilo se je drevo in podalo svojih sadov.
Dalje na polupota od Jeruzalema nahaja se takozvano »Grahovo polje«. Mater božjo je mučil glad in naprosila je mimogrede ondotnega poljedelca, naj ji podari pest sočivja. Ali na njeno vprašanje, česa da sadi, odgovoril je kmetič porogljivo, da »kamenje«. In v istem hipu pretvoril se mu je grah pod rokami v kamen in odtlej rodi ona njiva, kakor je videti še dandanes, le okameneli grah.
Po dolgem potovanju dospela je sv. Družina v Aleksandrijo, kjer je stal velik egipčanski malikovalski tempel. Pri njenem vhodu v mesto nastal je nakrat močen potres. Vsi malikovalski duhovniki zbrali so se urno v templu in prejeli ondi od svojih bogov vest: »Tuji Bog je došel sem, kateremu edino gre vsa čast, zakaj on sam je pravi Sin božji in zato se trese in trepeče vsa dežela!« Nato se je zgrudil malik v prah in ob njegovih grobljah žalovali so vsi prebivalci mesta za svojim porušenim božanstvom.
Sv. Družina dospela je v mesto Sotin. Ondi je bil tempel, zvan »Copito«, v katerem je stalo ravno 365 malikov in kjer se je sleherni dan drugemu izmed njih darovalo. Ko se mu je sv. Družina bližala, odprla so se vrata sama od sebe: ali ko je storila le en korak v tempel, popadali so vsi maliki s svojih oltarjev in se razsuli v prah. Malikovalski veliki duhovnik Afrodizij vrgel se je s svojim spremstvom Jezusu k nogam in mu skazoval božjo čast. In kakor ni bilo ob izhodu Izraela iz Egipta nobene hiše brez mrtveca, tako i ob Gospodovem vhodu v Egipet ni bilo templa, kjer bi ne ležal kak malik v prahu. Nekateri razglasili so vsled tega tuje prišlece za čarovnike. Afrodizij pa se je kasneje izpreobrnil in je postal škof.
Na svojem potovanju zašla je sv. Družina nekoč med tolovaje. Večina roparjev je bila že pospala in le dva sta čula, Tit in Dumah, ki sta oba že mnogo zlodejstev izvršila. Tit, prevzet sočutja do božjega Deteta, rekel je onemu: »Prosim te, pusti te mirno dalje iti, da jih najini tovariši ne opazijo!« Ko se je pa Dumah branil, ponudil mu je trideset drahem in svoj pas, ako jih pusti iti. Ko je pa Marija to slišala, rekla je Titu: »Bog ti bo še tvoje grehe odpustil in te sprejel na svojo desnico!« In ta hip odprlo je božje Detece svoja usta in spregovorilo jasno in določno: »Nekoč, o mati, me bodo Judje križali v Jeruzalemu in ta dva morilca z menoj, Tita na moji desnici in Dumaha na levici in oni dan bo šel Tit pred menoj v raj!« Marija pa je rekla žalostna: »Začuvaj Bog, moj sin, da se to zgodi!« In Tit jih je spremljal še nekaj časa ter pri slovesu zaklical Detetu: »Spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«