Stare pesme

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stare pesme
Vzete iz starega rokopisa.
Viri: Slovenske večernice, »Izdala družba Sv. Mohora«, Celovec (4. zvezek), 1861: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Sveta Katarina.[uredi]

Stoji, stoji beli gradič,
Notri je ta mladi kraljič,
Hujši je kot pesoglavec:
Gori, gori hlapci moji
Kviško po zeleni gori;
Kar pa bote gor dobili,
K meni v grad boté dervili.

Druz’ga gori ne dobijo,
Kot kristjano Katarino,
Ki ovčice pasla gori,
V grad peljali so jo doli.

Kaj ti pravim, Katarina!
Kaj boš raji ti storila,
Al boš martro raj’ terpela,
Al moža ti me imela?

Jest čem martro raj terpeti,
Kakor te moža imeti.
Gori, gori hlapci moji,
Pojte, kolo naredite,
Z britvami ga naperijte.

Kaj te prašam, Katarina!
Kaj boš raji ti storila,
Al boš martro raj terpela
Al moža ti me imela?

Jest čem martro raj terpeti,
Kakor te moža imeti.
Gori, gori hlapci moji,
Pojte, kolo naredite,
Z britvami ga naperijte.

V tretje so v kolo jo pletli,
Verhi hribca so jo nesli
S hribca so jo zatočili,
Martro to ji naložili.
Hribov čet devet letela,
Li še lepši je zapela;
Dol na ravnem je ostala,
Martro svojo dokončala.

Srečala jo je Marija.
Kaj ti pravim, Katarina!
Pojdi z mano, v nebesa
Kjer so sveta vsa telesa.
Lampe boš ti nalivala,
Duše boš iz vic spravljala.
O presveta Katarina,
Ona sveto olja ima.

Sveti Izidor.[uredi]

Sveti Izidor ovčice pasel,
Lepo žvižgal, lepše pel,
Let ko trideset minulo,
On ovčice zapusti,
Več terpljenja si poskusti,
Se poda v žolnirski stan.
On lepo je kralju služil,
Zraven pa še lepš’ Bogu.

Zavoljo kralja Benečana,
On je bil pod zemljo djan;
Ga na gmajno pokopali,
Kakor bi razbojnik bil.
Tri sto let je v grobu ležal,
To na grobu se godi:
Zvečer travco pokosili
Zjutraj je še lepši b’la,
Še ljudje so se menili
Tukaj en svetnik leži,
Še so grobek odkopali,
Ljub’ga svet’ga Izidorja,
Nori pa so samo najdli,
Kaplje tri prisne kervi,
In en list tako napisan:
Tu svetnik Izidorjes bil.

Lavdon vzame Beligrad.[uredi]

Lansko leto naša armada
Dol na Ogerskem leži,
Al noben Bel’ga grada,
Se podstopit upal ni.

Lavdan sam je serčni, možki,
Terdno si naprej zvel,
Da bo Turkom v svoji vojski
Mesto Beligrad proč vzel.

Dosti polka, vso pripravo
Hitro skupej spravil je,
Tje čez Donovo in Savo
V Turško berž prepeljal se.

Tam šotorje je postavil
In ukopat se pusti,
Kader je že vse pripravil,
Glejte, kaj na zadnje st’ri.

Bašalu in poglavarju,
Lavdan pošlje v Beligrad,
Prašal ga in ogovarjal
Z lepo njemu mesto dat.

Če ga s silo, pravi, vzamem,
Tam gorje bo vsim takrat,
Kar li koli živ’ga najdem
Vse bom pustil pokončat.

Lavdan zdaj odgovor prejme,
Da se Turk podal ne bo;
Zdaj pa v Belgrad streljat jame,
Da je slišat blo strašno.

Turke zdaj so pozdravljali,
Li s gorečmi bombami,
Dosti hiš so tam požgali,
Da še moč precenit ni.

Turk pa bander kervavo,
Z mesta kažejo zato,
In z enó mertvaško glavo,
Lavdanu znamnje dajó.

Tak so med sabo sklenili,
Vsi č’mo biti raj mertvi;
Zmiraj bomo se branili,
Dokler kaj bo v nas kervi.

Lavdan zadnjič leto mesto
Tudi s silo vzet veli,
Naši so noter jeli vreti,
Nič nazaj več ne derži.

Turki so se pa poskrili,
Gre v terdnjavo jih narveč,
Tiste, ki so se branili,
Lavdan da vse pod meč.

Od prestrašnega streljanja,
Vse po tabrih zlo gori,
Palda je ukup boštajna,
V tim so Turki obupali.

V tim so se pokorne strli,
Z Lavdanam pogoj nardé,
Da prostost so zadobili,
Kar je možkih in žené.

Kar je njih blaga in dnarjev,
Smejo vzeti oni s sabo,
Kar pa sliši turškem’ carju
To pa našega zdaj bo.

V tem so Turki odperli vrata
Naša vojska notri gré,
Turke spremi naša vahta;
Dol po vodi do Oržové.

Srečen je naš Lavdan pravi,
Bog nju vso srečo da,
Srečen je naš cesar zraven,
Da njega vojšaka ima.

Ž njima se mi veselimo
Zdaj in tudi za naprej
Jezusa zvesto prosimo,
Da jih žegna še poznej.