Stara zgodba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Stara zgodba
Miran Jarc
Izdano: Dom in svet 35/7–8 (1922), 330–331
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

PUŠČAVNIK: Kdo si, čigar klici padajo kakor kamni v moje pokojno jezero?

MLADENIČ: Jaz sem Egidij Kotalec in iščem moža, ki bi mojemu viharnemu sestavku, napisanem na pergamentu iz možgan, pripisal piko. Za sabo sem pustil devetstodevetindevetdeset stopnic in zdaj stojim na vrhu sam, sam: ne v tihem svetišču, temveč v kotlu z gorečo lavo. Taka je torej odgonetka one večne skrivnosti? Morda li veš ti kaj več? Pouči me!

PUŠČAVNIK: Praviš, da so vsi drugi zemljani ostali za tabo in si ti na vrhu?

MLADENIČ: Jaz sem na vrhu.

PUŠČAVNIK: In si hodil le zato, da si stopnice štel? Kajti čudim se, da veš tako natančno število stopnic!

MLADENIČ: Vem, ker nisem stopal slep in neuk v računstvu.

PUŠČAVNIK: Sklepam, da si hotel reči, da si vseveden, toda česa torej iščeš pri meni?

MLADENIČ: Vseveden sem, res je, ali ta vsevednost me grize ko živa lava. Nisem te prišel prosit, da mi poveš kaj novega, temveč, da mi ... No, kako, da si miren kot gora?

PUŠČAVNIK: — — imaš ženo?

MLADENIČ: Ženo? Norčuješ se.

PUŠČAVNIK: No, natančno sem te vprašal, ker si tudi ti poudaril svojo natančnost. Vem: premlad si še ...

MLADENIČ: Kaj, premlad! Toda: žena? — Jaz sem sam, jaz bom večno sam!

PUŠČAVNIK: Tudi svojega imena se zavedaš, Egidij Kotalec! Jaz sem svoje ime pozabil. V tem gozdu je človek kakor živali, rastline in kamenje. Toda, kako živiš?

MLADENIČ: Kako živim?! — Če bi tako vprašanje stavil kdo izmed črednikov, bi mu oprostil. Ali ne veš ničesar drugega?

PUŠČAVNIK: Nejasno sem vprašal, res je. No: ali imaš starše?

MLADENIČ: Eh, starši so vedno takim kot sem jaz — ovira.

PUŠČAVNIK: Si se ustavil kdaj ob jokajočih?

MLADENIČ: Čemu? Slabičev ne poznam!

PUŠČAVNIK: In si se igral z živalmi in se ustavljal v pojočih gozdovih?

MLADENIČ: Vojščak se ne igra in se ne pusti mamiti s petjem gozdov!

PUŠČAVNIK: Vojščak si?

MLADENIČ: Toda moje telesno kraljestvo omejujejo štiri stene ozke sobice. Mojega duha oči pa gledajo v brezmejnost kot tvoje.

PUŠČAVNIK: Jaz sem imel starše, ki sem jih ljubil. Igral sem se s cvetlicami in živalmi. Imel sem ženo in otroke. Obhodil sem mnogo sveta. Opravljal sem različna dela. Že starec sem postal, ko sem vstopil v gozd.

MLADENIČ: To je vsa tvoja modrost? Ti nisi štel stopnic?

PUŠČAVNIK: Štel? Stopnic? Jaz sem jokal z žalostnimi in se veselil z veselimi, dal sem kruha družini in vsem, ki so potrkali na moja vrata. Delal sem. Šele zdaj na večer premišljujem in sem za vse hvaležen Gospodu.

MLADENIČ: Delal si? E ...

PUŠČAVNIK: Fantek.

MLADENIČ: Ka-aj!

PUŠČAVNIK: Fantek, smiliš se mi. Poslušaj starega moža svet: vrni se domov in bodi ubogljiv. Delaj! To je vsa moja modrost.

Mladenič se je nasmehnil in odšel. Ko je bil sam, se je zamislil in zajokal na ves glas — goreča lava mu je grizla dušo. Ali vseeno se še ni vrnil domov.

No, imel je šele osemnajst let ...