Stara pisma
| Stara pisma Zofka Kveder |
Spisala Kopriva.
| |||||||||||||
Stara pisma! Da mi jo dano stikati v njih, študirati njih orumenelo pisavo, izvzemati iz prašnih kuvert, to je zame slast — uživanje. Velik star kovček je tu. Jaz pobožno klečim pred njim, pobožno diham prašni in plesnjivi duh, ki veje iz teh starih listin in roke mi premetavajo ta papir, lica pa mi žare veselja.
Očetova korespondenca! — In iz mladih dni! - Kako interesantno. Kar čutim, kako se mi bliskajo oči v polni zavesti svojega imenitnega opravka. Vsa vsebina starega kovčeka je prešla na milost in nemilost v mojo last. Ni dosti manjkalo, da ne bi pala očetu krog vratu in ga poljubila na njegovo raskovo lice, četudi v naši notranjski rodovini nismo sentimentalni. Kaj mislite: pol skrinje pisem! —
Kako mi mešajo roke v teh pismih, kako prijetno šumi papir!
Aha, ta kupček! ... Hm, še vsa pisma moje mame. Za čuda res, kako malo se spreminja stil ljubavnih pisem tekom let. »Predragi« ..., »preljubi« ... »najdražji« ..., »stotisoč poljubov« .., »najzvestejša« ..., hm čisto tiste titulacije in zatrjevanja, kakor sem jih pisala jaz za še nedavno dobo svoje zaljubljene budalosti. Pa kako se je mama norčevala iz dolzih kapiteljnov mojega zaljubljenega srca! — Na glej, zdaj pa ta pisma, — ta njena pisma! ...
Koliko je vendar te velike odločne možke pisave! »Niko ..., Niko ... Niko ...« kar večno ta Niko! No, spominjam se. Oče nam je večkrat pripovedoval o njem. Skupaj sta bila v marini. Moj oče je bil svoj čas mornar. — Še jaz sem malo ponosna na to. — Bog mi ne zameri! — in zakaj bi ne bil sam?! — Oh ta Niko, kaj vse sta napravila skupaj z očetom. Cele dolge zimske večere nam je oče pripovedoval o svojem Niki. Ostal je v mornarici, ko je oče že davno odšel domov. Umrl je na ladiji in pogreznili so ga v morje. Revček! Kako lepo piše in odkod vse! Aleksandrija, Konstantinopel — Peking! Ko bi kdo meni hotel pisati tako zanimiva pisma iz tacih imenitnih krajev! Na, ko bi vedel, da tako radovedno dekle, kakor sem jaz, stika po njegovih pismih! — Pa saj je mrtev! — Bog mu daj večno luč!
V hitrici se še pokrižujem in molim očenaš za dušo očetovega prijatelja. Njegova pisma mi leže po naročji in neki spoštljiv duh veje iz njih. — Na, tu fotografija! — Niko! — Kako je bil lep! Drži se sicer kakor bi bil lesen, pa vidi se vendar, da je bil čeden dečko. — Naj bo no, smili se mi in če poljubim to prašno sliko, me tudi ne bo konec! — E no, v mojih letih se sme imeti poleg vse svoje modrosti tudi porcijo naivnosti. Rada sicer nimam, čr mi kdo pravi to v obraz, res jr pa vendar-le.
Dolgočasne stvari! Računi! Par starih zemljevidov — nič za-me.
Aha! Cel zvitek kart. Same poroke. Marija, Adela, Vida, Ema ..., Viktor, Ivan, Vinko, Jovan, Ivan ... Moj Bog, možki sami Ivani. E prav za prav mi res bolj ugaja kak naš pošten Janez, ali civilizirano: Ivan, kakor kak tak dolgolasi Anzelm, Herman ali kak Siegfried nemškega viteštva. Hm, te kartice! Vsaka je finis kakega romantika, ali recimo, vsaj bolj skromne novelice. — Konec!? — I no Bog vé! začetek, konec, poglavje ... Saj človek sam ne ve, zakaj ga porabljajo v tej tragikomediji življenja. Glavna oseba ... stranska uloga ... ali pa — štafaža! — Mi smo prav za prav vsi skupaj marijonete, katere močna roka osode poteza zadaj za kulisami sem in tja. Dobro bi bilo vedeti, v katerem kotu ostanem - ali pa tudi ne!
Oh ta pisma! Naveličala sem se že brskati v njih. Nekdaj sem vsa gorela za Marlittine spise, ostalo mi je menda v krvi, da v vsakem starem kovčeku in v vsacem koncu papirja voham kako tragedično »hišino tajno«. V naši hiši itak pogrešamo vseh poetičnih skrivnosti, da me kar jezi. Stara teta je umrla, pa se jej ni zdelo vredno, da bi hodila nas strašit. Časih stikam pod streho, a ne staknem druzega nego kako bunko v čelo, ko le hočem v vsako luknjo vtakniti svoj nos.
Na, kaj pa je to?! »Čestitam! Grutuliere! Auguro!« ... Na, ženske ne rabimo treh jezikov za svoje gratulacije! Potem pa se še bahajo ti moški, da niso sentimentalni!
»Ali je punčka zdrava? Seveda, da pridem na krst! Lepo te prosim, saj sva vendar stara prijatelja! In spoštljivo modrost in resnobo kacega krstnega botra že zmorem ukljub svoji lahkomišljenosti in hudomušnosti, katero si mi tolikokrat očital!« —
Na, kaj je vendar to?!
Gledani datum, podpis in naenkrat se mi zabliska v glavi in jaz plosknem v tako energični smeh, da jo naš muc ki je tudi prišel z menoj pod streho, kar skokoma pobral po stopnicah doli, od samega strahu.
I kaj mislite, kdo bi se ne smejal, če jr našel svojedobni odgovor svojega lastnega krstnega botra, ko je pisal očetu svoje cenjene osebe, da hoče biti njemu za botra.
Na, in jaz sem se morala smejati, zakaj tudi ne?!
Stara pismu pa so res fina, posebno, če nahaja človek med njimi še tako neki kos svoje lastne kronike.