Stara mati (Ilustrirani glasnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stara mati. Črtica.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/46 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Stara mati Drenovka, žena nagubanih lic, upognjenega križa, a vedno še jasnega in gorkega pogleda, je bila zatopljena v svoje delo. Na mizi je imela že celo skladnico snežno - belega perila in ročno je jemala s kupa srajčke, jopiče, povoje, blazinice, prte, odejice, blazine in kapice. Zadovoljen smehljaj ji je šinil kakor solnčni žarek čez starikav obraz: vse to je sama našivala in spletla.

»Hvala Bogu, perila in oblekce malemu ne bo manjkalo; za moje otroke mi ni nikdo tako poskrbel. — Hitro moram še drva naložiti v peč, da se preje razgreje likalnik.« — In ko je pokladala v peč drobna polenca, zapoje nenadoma zvonec pri glavnih vratih; njena svakinja se je dvignila v postelji in prestrašena vzkriknila:

»Ivan ...?« je vprašajoč zaklicala. »Ivan je, rad bi že videl svoje dete!«

Mati vkljub svojim težkim letom nalahko in urno stopi k postelji in poboža ženo svojega Ivana po razbeljenih licih:

»Le mirna bodi, draga moja, Ivan sedaj ne more priti; dvakrat v kratkem času ne dobi dopusta.«

Dekla stopi v sobo in sporoči: »Pismonoša je prišel in prinesel zaboj.«

»Kaj piše?«, hitro vpraša mlada žena v postelji.

»Kaj če pisati? Saj je vedno ena,« pravi mati. Zaboj pa tudi ne more biti od njega, saj nam nima kaj poslati.«

Zunaj okrog voglov pa je tulila jesenska burja, divja in mrzla; drevesa so zadrhtela v vejah in zaječala v deblih, ki so se gibala in nagibala na razne strani. Jug se je pričel ustavljati burji in zavladal je v naravi grozen ples. Burja je žvižgala, jug se je upiral, okna so šklepetala in eno preslabo zaprto je burja odprla in mrzla kakor smrt je bušknila in zavela po sobi.

Mati je hitela okno zapirat in mrmrala kakor bi molila.

»Mati, kdo je prišel? — Odkod tak hrup?«

»Vihar je zdivjal, jug se poskuša z burjo. Na to stran bije v okna veter z juga.«

»Z juga, od Soče, mati? — Da, da, ali čuješ, kako stokajo ranjenci na bojišču?«

»To so junaki, ti ne stokajo,« miri mati bolnico.

»Saj jih slišim; rekla si mi sama, da v teh vojnih časih vsak hip pade na raznih bojiščih po en mož. — Le pazi, pa boš tudi čula glasove zadetih vojakov.«

— In izpod odeje se je dvignilo dvoje belih, trudnih rok, ki sta se onemogli sklenili kakor k molitvi. — Mati jo prime za roki, jo miri kakor to zna dobra mati, rekoč:

»Ne razburjaj se! Že itak te kuha vročice. To ni dobro pri tem, kar pričakuješ. Bojišče je predaleč od nas, da bi mogli čuti glasove ranjencev: In če že slišiš kaj, to niso glasovi umirajočih, to so glasovi, ki kličejo po novem življenju. Vsak hip, kakor si rekla, umrje kak človek, a vsak hip se tudi rodi človek. Tudi ti čakaš na dete, ki o njem sanja Ivan na bojišču in ki ga spomladi, ko se vrne, vzame v svoje naročje.«

»Ali res mislite, da pride? — Jaz tega ne morem verjeti. Kje je še pomlad? In solze so ji zalile oči in ji kapale z razbeljenih lic na blazine.

Ko je bolnici odleglo, ukrala se je mati v drugo sobo. Tam je ležal na mizi zaboj, ki ga je ravnokar pismonoša prinesel. Radovedna je pogledala nanj in se prestrašila, ko ga je razrešila. Pred njo je bila v zaboju stlačena vsa Ivanova ostalina. Skušena žena je takoj razumela grozen pomen teh poslanih stvari. Stemnilo se ji je pred očmi, oprijela se je mize, ker se ji je zdelo, da ji je nekdo izpodbil obe nogi na enkrat, in sesedla se je na stol brez besede.

Ni vzkrika ni bilo iz njenih ust, ni solze iz njenih oči. Nema žalost jo je objela prav kakor bolnika ona suha vročina, ki kakor ogenj peče, pa si ne more najti izhoda s potom,

»Mati!« zakliče dekla v kuhinji.

Tedaj se vzdrami in zopet zave. Spomni se, da ima porodnico v sosednji sobi in da je morda od nje odvisno življenje otroka in matere. Zato pogoltne vso bolest kakor bolnik zoperno grenko zdravilo.

»Malo potrpi, takoj pridem!« odgovori mati dekli in zopet brska po zaboju. Med raznimi stvarmi najde tudi pisemce četinega poveljnika, ki z žalostjo naznanja, da je njen sin zadet od granate kot junak padel na bojnem polju za domovino v borbi zoper zakletega sovražnika. Brez trpljenja da je umrl nagle smrti; da so ga ljubljenca pokopali z vsemi vojaškimi častmi in da so postavili križ na njegov grob z razločnim napisom, kdo da je tu pokopan.

Kakor da bi ji kdo razbijal s kladivom po glavi, tako ji je bilo, ko je prebrala to pismo. Obstala je in borila se proti žalosti, ki jo je stiskala.

»Trpimo,« vzklikne, »premagajmo se, sicer poleg sina izgubim še vnuka.« In kakor nema in nezavestna se je vdala neizprosni kruti usodi, ki jo je že večkrat preganjala v njenem življenju. Videla je pred seboj svojega očeta, ki je leta 1866. šel na Laško in se ni vrnil, in dvanajst let pozneje je mlademu možu tam doli v Bosni v neki zasilni bolnici zatisnila oči.

»Čudno, da še živim,« vzdihne mati, »pač Bog hoče, da še živim in trpim,« In kos za kosom je jemala iz zaboja stvari, ki jih je sinu ali sama napravila ali oskrbela; z neko žalno slovesnostjo jih je razgrinjala čez mizo in vmes molila za pokoj njegove duše. — Skrbno je sobo zaklenila, kakor bi skrivala svoj najdražji zaklad, in vstopila obenem z zdravnikom in babico v bolniško sobo.

Zdravnik je zmajeval z glavo, predpisal navodila; kmalu za njim je pa prišel duhovnik.

Zunaj pa je še vedno tulil vihar okrog oglov.

»Mati, ali še sedaj ne slišiš?«. vzdihne bolnica, »vojaki prihajajo z južnega z bobnom in piščalkami, Ivan je gotovo med njimi. — Oj Bog, res je, saj me kliče; rad bi me imel s seboj.«

Še enkrat je poskusila mati tolažiti bolnico, tedaj pa so ji rekli, da je najbolje, ako pusti sedaj ženo v miru. In slušala jih je in šla v sobo, kjer je imela po mizi razpostavljeno ostalino Ivanovo. Pismo njegovega poveljnika, ki je ležalo na tleh, je pobrala in si ga vtaknila v nedrije. Sesedla se je na tla v kot, pokrila si glavo s tresočima se rokama, zamašila si je s palcem ušesi, da ne bi slišala bučanja vetrov okrog hiše, in se zgrudila kakor kopa zavrženih cunj v razdrapan klopčič.

Prešla je ura in vihar zunaj je ponehal. Vojne sile viharja so se oddaljevale in le iz daljnih dalj se je čul nerazumljiv šum. Tedaj pa so se oglasili drugačni glasovi, trkalo in pikalo je na okna, »Kdo neki sili v hišo?« mrmrala je stara mati sama zase.

»To je dež z vetrom, in debele kaplje padajo na steklo,« reče ji dekla. Čez nekaj časa poneha trkanje vodenih kapljic na okna in v sobi se oglasi jasen, življenjapoln otroški glasek ...

»Hvala Bogu, deček je zdrav,« vzklikne babica ... »Seveda ... bolnica ... vedela sem takoj, tega ne bo prenesla.«

Stara mati, kakor da bi se ji zablisknila zarja novega življenja, vzame novorojenca v naročje, poljubi ga na rdeči lici in vzklikala je:

»Glej ga! Sinko — cel oče ... moj otrok! Zopet ga imam;. nekaj let — saj jih ne bo več veliko — mi ga dobri Bog vendar pusti.«

»Da,« je rekel zdravnik, ki je zopet prišel, »gotovo ga bote imeli vsaj do prihodnje vojske.«

Boječ se zanj, izkopala ga je stara mati in ga odela v snežno-belo haljico, ki jo je sama sešila, ter ga narahlo položila v zibel.

Vrnila se je k postelji, kjer je mrtva počivala novorojenčeva mati. Ko se je razplakala ob njeni postelji, tolažila se je, rekoč:

»Dobro tebi — boljše v resnici nego meni! Ivan te je hotel imeti s seboj; ob njegovi roki boš stopala v nepreglednih vrstah rešenih vojnikov.«

Detece pa je mirno spalo v zibelki in sivi lasje stare matere, ki ga je gledala sklonjena nad njim, so ga senčili. Stara mati pa jih ni opazila, da so sivi, in se je radovala ob zibelki novega življenja.

Oče, mož in sin, vsi so se zopet povrnili k njej z vnukom.

Zadnji žarki zahajajočega solnca so zablesteli čez vrhove planin.