Stara Tolminka pa njeni vnuki
| Stara Tolminka pa njeni vnuki. Ivan Pregelj |
Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru.
| |||||||||||||
Pod mojim oknom v Kranju, tem lepem mestu, ki ga je Bog ustvaril in so ga Knobljeve pesmi osrale, je prvi dih pomladi obudil slutnjo gorenjskega poletja. Vsa kranjska žlota, sita in razposajena, se je pod mojim oknom razvila v vik in krik. Vik in krik srečne žlote v Kranju tolče v moje živce in mojo ljubezen, s katero ljubim našo tiho, nago in lačno tolminsko deco ...
V treh so ležali na široki peči: sedemletni Ivanc, petletni France in triletni Peterček. Redila jih je stara mati Ana, stregla jih in bila že vsa trda, ker je morala že sedmo noč sedeti ob njih, da niso vpili in obupovali v čudni bolezni, ki je bila prišla nad nje. Če je le vstala, da bi otrnila stenj na oljeni luči, že je tulil petletni:
»Mati, tu bodite!«
Petletni je imel tisti večer svojo prvo sitno noč. Stara mati Ana je bila že ob triletnem to bolezen doumela: tri noči bo sitnaril in blodil, kakor je triletni. Triletni se je nato čudno upokojil; leži že ves dan, kakor mrliček. Gleda, premetuje in preklada ročici, ki sta ledeni in potni od komolčkov v dlani, a ne toži, ne kliče. Žejen srkne iz lonca hruškove vode, krč mu zdreveni čeljusti ob požirku in molči in išče z očmi. »Saj bi ga kakor Mica, Bog ji daj nebesa, v bolečinah sem jo nosila in je pred menoj umrla, kakor Mica bi ga vzela na prsi, da bi mirno prešel preko mostu, ki je britev in se ga boji ...«
Stara mati Ana je prešla s svojimi pegavimi in osušenimi rokami najmlajšemu preko čela in je začutila v topi udanosti živo kakor na dlani tri prestane sitne noči tega najmlajšega, tri naslednje sitne noči srednjega in tri sitne noči najstarejšega, ki je bil legel pred nekaj urami v težek, strupenoomotičen sen, potem, ko je bil rekel čisto modro, kakor z glasom rajnega očeta tri ure pred zadnjo:
»Mati, zdaj bom pa počil!«
Stara mati je z oslinjenim prstom snela otrinek z oljenke. Plamenček je zažuborel svetlo in prevpil odsev mesečne snežne luči od zunaj. Stenska ura je zabrnela, imela je biti, pa ni, ker so bili otroci utež na levi verižici izgubili. V steklu slike sv. Trojice je sinilo: odsev bliskavice v Pečeh, ki je oznanila nov sneg.
Težka orehova miza je vrgla ostro senco po tleh, ki so bila deloma že preperela in se davno prevlekla z nekako črno, glini podobno skorjo. V tisto skorjo sta pljuvala dve leti zapored mlada dva, preden sta umrla. Otroci so lazili po tleh in angel zdravja je dihal pred njimi, da so bili rdeči in lačni in so preživeli žalost in tridnevno pomilovanje sosed, da so ostali sirote na svetu. Samo stara mati je bila zlezla takrat v gubo in s suhim očesom potegnila križ po licu:
»Nobena mi ne bo prihranjena. O, saj je dobrota smrt, dobrota za take otroke, ki nimajo nikogar in so rojeni iz tiste žalosti, ki jim je očeta ubila in materi prsa ožela; in še da je hudičevo žganje, ti meni Bog odpusti, ki osuši v dušo in noge; in da sirote vsaj podedovale ne bi po rajnima, kakor bodo, če bedo preživeli in jih bodo gonili po kanclijah in paražonih.«
V svitu borne in dimeče se oljnice je stalo obličje stare matere, kakor izrezano iz težke tolminske basnovitosti: to je pesem strašne enoličnosti in zdrizajočega napeva: pel jo je pijani voznik vsak četrtek, ko je vozil iz Gorice mimo Podseli in Usnika. Kdo jo pozna?
Mati je bila, je iz groba roko stegnila, da bi svoje prvorojeno podojila. Pa še ena je bila, ki je svojih pet otrok preklela, da bi varni bili pred kletvijo tujih ljudi, in še ena, ki je svoje novorojeno zadavila, ker se ji je smililo in je potem vso noč plesala, dokler je niso uklenili ...
Srednji je sitnaril:
»Glavo imam na goli peči. Vse vzglavje ima Ivanc. Kako ste postlali? No, ne ogrinjajte me. Saj se bom še zadušil. Kam pa greste, no, mati? No držite, držite, da ne padem.«
»Sitna noč,« je vzdihnila mati in se je hotelo nekaj v njej prelomiti v strašni mračnosti.
»Vstala bom. V kak senik bom legla in pridem čez tri dni nazaj, ko bo vse mirno, vse, pa prav vse!«
Zameglilo se ji je kakor od udarca in je križ potegnila:
»Hudoba motljiva, hudobna! Ti mene. Bog, varuj sence črnega! Tri dni sem prenesla, bom še šest noči in še sedmo!«
Polnoči je bilo minilo. Srednji je še sitnaril v motnem snu in klical zdaj uporno in hudobno klubujoče, zdaj plašno proseče. Starejši se je bil vzdramil v motno bednost. Najmlajši je ležal še mirnejši nego prej. Niti ročic ni več premikal. Materine oči so bile tako polne spanja, da ni videla, kako je bila oljnica ugasnila in je polnil izbo le še odsvit snega pred nizkimi okni in blesk zvezdic visoko v mrtvem, mrzlem nebu nad bajto.
»Ne maram,« se je kremžil srednji in čez lup je klical:
»No, dajte, povejte pravljico, mati.«
Starejši je vprašal:
»Kaj pa tisto o romarju iz Lokovca, mati, ali jo znate?«
»Znam,« je odgovorila in se zibaje gnala na vogalu peči. Govorila je že dve uri, da ne bi spala in bi s sanjo davnih zgodeb motila samo sebe in otroke: srednjega, da ne bi vpil, najstarejšega, ker ga je spoštovala, in je verjela, da pojde v šole in bo novo mašo bral, in najmlajšega, ker je bil tako strašno tih, da bi ga k sebi na prsi vzela, da bi lepše prešel most, ki je oster kot britev ...
»Vstal je romar na pot, na božjo pot k Mariji na gori Višarjah. Težko je hodil, dolgo je šel, sam Bog mu je stopinje štel. Srečala je njega iz pekla hudoba, hudoba motljiva. »Oj, romar romarski. Kam greš, romar ti romasti?« »Na božjo pot, amen, k Mariji na goro Višarje.« O, ne hodi na goro, romar ti, romasti. Na gori zvonovi ne pojo, na gori rožice ne cveto, na gori se same črne spake tepó.« Rekel je romar hudobi, hudobi motljivi: »Vstal sem daleč, sem težko šel, Bog mi je stopinje štel. Njegova le naj se volja zgodi, ne boš jih, amen, odštela hudoba ti, hudoba motljiva.« Šel je romar, prišel je na goro. Tam vsi zvonovi zvone, tam pred oltarjem vse sveče gore, sam Jezus je pred oltarjem stal, sveto mašo je bral, sveti učenik za vse te romarje žalostne, za vse te vicane matere, ki so duhovne pod srcem nosile, za duhovski stan zredile, da bi nebeške moči še meni to milost sprosile.«
Najstarejši se je nemirno zganil in rekel:
»Oh, mati. Ali sem le sanjal, ali pa je res, da je gospod nam rekel, za trdno obljubil, da pojdem v šolo, da jo bom pel?«
»Zatrdno je rekel,« je odvrnila, a glas se ji je utrnil, ko je hotela pristaviti upanja polno besedo in je mrmrala ubito.
»Saj jo boš pel, če bo božja volja, če prideš mimo hudobe.«
»Pridem.«
Ne pride, je videla mati. Prav pod vrhom se vrne in bo tisto uro obžaloval do smrti, in na glas je rekla, ne da bi mislila, da jo sliši:
»Če bi jih speljale ne bi, pa jih, kakor so Štefajevega in Lovrčevega in še tri.«
Otrok je zastrmel preplašen v njene besede in vzdihnil. Potem je legel in tajil jok, dokler ga ni znova objel spanec, ki je legel nanj, kakor duh žalostni nad dušo romarsko ...
Srednji pa je sitnaril:
»Še povejte, mati, povejte!«
Rekla je mati, je kakor pela:
»Plavaj, plavaj galejica, plavaj na zeleni breg. Tri leta sem te vozil galejica, nisem videl kraja domačega, nisem videl lica svojega. O ljubi domači breg, kaj bi te vprašal ubogi galjot. Kaj je novega pri nas doma? Ali je moj sin še živ, ali je še samska hči, kako se moji ženi godi?«
Prišel je na breg gospod Jezus sam. »Tvoja mlada hči se moži, tvoj sin bo jutri novo mašo pel, tvoja žena ima drugega moža.«
Pa je zajokal ubogi galjot:
»Kaj te prosim, prijatelj moj. Nesi moji hčeri ta prstan zlat, nesi mojemu sinu ta zlat cekin, moji ženi ta črn pečat. Tvoj mož v globokem morju leži! Plavaj, plavaj galejica, plavaj od brega nazaj. Plavajte, plavajte ribice, moje koščice boste glodale ...«
Pesem se je utrgala stari materi sredi besede, bridko je občutila in je mrmrala:
»In kadar mene več ne bo, po kanclijah ga bodo gonili in po paražonih.«
A srednji je bil vsnul in ni sitnaril več. Potem je vstajalo jutro. Stara mati se je v hipni grozi sklonila čez najmlajšega. Z roko mu je šla čez gole in mokre koinolčke in jo je bolelo v dno srca:
»Saj ga je tri dni samo nosila na prsih. Saj ne bo vedel, kaj je ljubezen in veselje, saj bo sirota pod solncem, da je večje ni bilo.«
In je molila v strašnem usmiljenju:
»Tebe Jezus slačijo, tebe s trnjem kronajo, tebe biriči gajžlajo ...«
Nato pa je iskala, da bi bridkost svoje ljubezni prevpila; in je našla in je pela:
»Kdo bo dete moje previl? Kdo bo moje dete podojil? Jaz sem v grobu, tesno ležim. Moje prsi črvi pijo, v moje oči ogrci žro, mrzlo je moje srce, moje noge, moje roke.«
In stara mati je v mislih na mrtvo hčer in mater bolnega otroka dvignila roke in zaklicala:
Marija mal,. saj si celo Sinu svojemu očitala, da je otroku mater vzel. Daj, iz groba naj seže Mica po tem sirotku, samo tri dni je pil pri njej. Naj seže in ga vzame k sebi!«
Zunaj je sinilo solnce. Stara mati se je stresla in zdramila iz omotične dremavice, ki jo je bila obšla. Stara mati je videla. Najmlajše dete je bilo umrlo. Mehek smeh je kakor vonj materinega mleka ležal na voščenem ličecu. Stara mati je križ čez lice potegnila, otrnila solzo in rekla: »Marija mati, dobra gospa. Saj si dala, da je mati iz groba roko stegnila po otroku in ga podojila. Mati Marija, Tebi čast vekomaj. Amen.«